Knjiga mene briga: Johann Wolfgang Goethe: Poezija in resničnost

Lepo pozdravljeni. Kaj je poezija in kaj je resnično, o tem bosta govorila Irena Samide in Aleš Šteger. Najprej pa poglejmo v knjigo. To izpoved je pisal 30 let in prišel je samo do svojega 25. leta življenja. Razdeljena je na štiri dele in v 20 knjig.

In kateri so ti stereotipi? Predvsem podoba na nek način superiornega človeka, ki pač je lahko v sami špici vedenja na najrazličnejših poljih, podoba tega človeka, ki je hkrati tudi državotvoren, ki je hkrati minister, od vodje državnega teatra. Imel je več ministrstev, bil je minister za rudarstvo, odprl je rudnike, kjer je potem vdrla voda in vse zalila in so morali to opustit. Bil je minister za vojsko, kjer so se potem tudi začeli veliki problemi. In pa seveda hkrati izjemno zapeljiv človek in velik ljubimec. Predvsem tudi na tem aspektu je zgrajena ena zelo mačoidna podoba pesnika, ki se jo vedno znova potem skupaj s tem romantičnim stereotipom avtorja prikazuje in ki se jo tudi aplicira na druge avtorje.
To je ena od tem, ki se razkriva v avtobiografiji, se pravi Goethe in njegove ženske. Gretchen, Enchen, Friderike, pesnik in njegove muze.
Seveda prave ženske se v bistvu začnejo potem, ko se tudi ta avtobiografija tukaj neha. Se pravi, dejstvo pa je, da je Goethe potreboval žensko, kot seveda jo verjetno potrebuje vsak umetnik, vsak človek, ampak da so ga nenehno okupirale. Bolj kot so bile oddaljene, bolj kot so bile nedosegljive, bolj kot so bile neoprijemljive, bolj kot je hrepenel po njih, seveda lepše pesnitve jim je pisal, več svojega duha, žara jim je namenjal. Mislim seveda, da je to zelo tako arhetipsko, to klasično, se pravi da pišeš, ustvarjaš, inspirira te seveda ta muza, ki je pa postavljena na oltar, idealizirana, ki je popolna, lepa, ki ima milino, vedrino in tako naprej. V trenutku seveda, ko se pa spremeni ta muza v nekoga, ki s tabo živi, ki s tabo deli konec koncev tudi posteljo in mizo, pa seveda se spremeni v nekaj drugega. Zato ni naključje seveda, da pesmi, ki bi jih pisal svoji ženi, Christiane Vulpius, da teh ni. Da dejansko so pa druge pesmi, druge ženske. Kako je predstavljen pesnik in njegove muze?

Se mi pa zdi zelo popreproščeno. On pa ga z velikim veseljem deli.
Seveda, nenehno. Jasno, to je pa dejstvo.- Češko se razvidi recimo z Maksimilian del la Roch, mislim na samomor in potem se izčišči v literarno delo. Razkrije tudi zadnji del, kot so Trpljenja mladega Wertherja, Edmund. Načne deloma Fausta. Ti si pisala, si se podrobno ukvarjala s Faustom, ki je po nekaterih virih delno avtobiografski. Bi se strinjala?
Seveda. V pogovoru pred tole oddajo smo govorili o tem, pa smo rekli, jasno, da je verjetno v veliki večini del tudi nekaj avtobiografskega noter. Enako velja seveda za Fausta. Že samo to, da je on pisal Fausta vse svoje življenje, v bistvu je dokaz, da je dajal sebe noter v tega Fausta. In ravno to, o čemer je Aleš prejle govoril, ta njegova podoba, se pravi to iskanje smisla, to stremenje k nečemu boljšemu, popolnejšemu, ta razvoj človeka, ki ga opisuje Goethe tudi v tej knjigi, ker tudi tu gre za nek ta razvojni vidik človeka. On, 60- letnik piše o sebi, kako se je razvijal, kako se je učil, kako je spoznaval, kako je osvajal znanje. In se pravi to isto je v Faustu, ta podoba tega človeka, ki stremi po tem končnem spoznanju, ali do tega pride ali ne, je seveda vprašanje. Večna želja po znanju.
Po moje tudi večna želja po nekem zunanjem potrjevanju, vsaj v njegovem primeru. Moramo vseeno imeti pred očmi, da je on začel kot avtor bestsellerja.

Definitivno. Že davno.
In tudi ti detajli so zelo nazorno opisani. Recimo Herderjevo operacijo z nosom. Kako je Herder ves jezen in poln slabega duha in potem ga Goethe opravičuje v svojih očeh in podobno. To so seveda detajli, ki zdaj ne pripomorejo bistveno k razumevanju Herderja, ki pa pripomorejo zelo k razumevanju duha nekega časa, načina, kako so se sploh te vezi tkale in na kak način so se ti ljudje srečevali.
Kakšen pa je pomen v smislu zvrsti kot avtobiografije? Kaj izveš o Goetheju recimo iz njegovih del in kaj si izvedel iz avtobiografije?
Avtobiografija je seveda nek želen samoprikaz in si ga je po mojem tudi treba na ta način brat. Ne kaj je nekdo doživel, ampak kaj je hotel, da mi izvemo, da je on domnevno doživel oziroma domislil. In tu je seveda na delu zelo na široko zastavljen projekt, ki se po mojem zelo hitro konča, malo prehitro, v tem smislu sva tudi prej govorila, že pred 25. letom. To je v bistvu knjiga, ki sega od otroštva, kar si ti prej prebrala, od rojstva in do 25. leta, ko se on še kot družbeno politična osebnost konstituira s tem, da pač odide. Zanimivo bi se bilo vprašat, zakaj ni v bistvu še nadaljeval. Saj namen je imel nadaljevat, samo dejansko je seveda tudi lažje vzet to distanco do časa, ki je že davno minil, tudi za njega. On se tega loti, ko je bil star 60. let. Kot pa recimo do tistega časa neposredno pred njim, recimo ko so vsi ljudje še živi, ko se še pulzira vse. Jaz moram reči, da je v bistvu dovolj fer, že z naslovom. Ker v bistvu ta poezija in resničnost, Dichtung und Warheit, iz mojega življenja. On v bistvu ne pretendira na to, to je moja avtobiografija, to je zdaj moje življenje, detajlno razloženo. Ampak dejansko sam prizna, s tem naslovom, da dejansko vzame določene segmente ven, po drugi strani pa seveda, da ne gre tukaj za neke fakte, neka dejstva, dejansko letnic tako rekoč ni noter. Se pravi, če hoče res vedet, za koga gre, je mogoče fino tudi še kam drugam pogledat. Ampak dejansko je pa ta poezija, ki pa je ne smemo razumet kot nasprotje od resničnega, ampak kot tisto več, kot tisto, ki osmisli recimo ta biografska dejstva, avtobiografska dejstva. In to sam čas, ki da en globlji pomen, ki recimo konec koncev tudi na podlagi tega nastane slika njega kot človeka in časa. S tem se tudi izogne na nek način politizaciji. Jaz sem ves čas, ko si govorila, moral razmišljat o Nerudovi avtobiografiji, ki pač gre od rojstva do zadnjih dni na nek način, in seveda, tudi Neruda je bil politično izjemno aktiven na primer, ki mora zelo zavestno zavzemat neke pozicije kasneje. Predvsem pri opisih njegovih političnih aktivnosti. Temu se on zelo spretno izogne, po drugi strani pa ima neko bazo, kjer nam neke svoje estetske in pa mogoče moralno etične poglede, religiozne tudi lahko posreduje.