Knjiga mene briga: Kajetan Kovič: Vse poti so, zbrane in nove pesmi

BELA PRAVLJICA JE PESEM, S KATERO SE ZAČENJA TALE KNJIGA ZBRANIH PESMI KAJETANA KOVIČA, HKRATI PA JE TO TUDI PESEM, KI JO KOVIČ SAM UVRŠČA NA ZAČETEK IZBORA SVOJIH PESMI. TO JE PESEM IZ SLOVITE ZBIRKE PESMI ŠTIRIH, V KATERI JE KAJETAN KOVIČ SKUPAJ S CIRILOM ZLOBCEM, TONETOM PAVČKOM IN JANEZOM MENARTOM LETA 1953 STOPIL NA SLOVENSKO LITERARNO PRIZORIŠČE. GOSPOD ZLOBEC, KAKO SE VI SPOMINJATE TAKRATNIH VAŠIH SKUPNIH PESNIŠKIH ZAČETKOV?
LEPO VAS PROSIM, NIKAR NE ZAČNIMO S TEM, KAJTI TU JE CEL ROMAN NAŠEGA PRIJATELJEVANJA, KI SE ŠTEJE PO KAR ŽE VERIGI DESETLETIJ. NAJ ČISTO NA KRATKO SAMO POVEM, DA SMO SE SPOZNALI PO NAKLJUČJU, KER TAKRAT SMO MLADI PESNIKI ZELO ZELO VELIKO KOMUNICIRALI MED SEBOJ. VSI SMO BILI RADOVEDNI, KAJ SE DOGAJA PRI DRUGIH. PRIŠLI SMO IZ RAZNIH KONCEV SLOVENIJE. KOVIČ IZ MARIBORA, PAVČEK Z DOLENJSKE, JAZ PRIMORSKE, MENART JE BIL LJUBLJANSKA SRAJCA, KOT SMO MU REKLI. IN ZANIMIVO, NISMO USKLAJEVALI SVOJIH POGLEDOV NA POEZIJO, AMPAK BOLJ SMO BILI POZORNI NA TO, KAJ KDO OD NAS VSAK ZASE MISLI, POČNE, KAKO DOŽIVLJA IN KAKŠNO POEZIJO SPLOH PIŠE IN MISLIM, DA JE TO TUDI RAZLOG, KI GA OMENJA NOVAK V SVOJI SPREMNI BESEDI, DA JE POZITIVNO IN LEPO, DA SMO OSTALI CELO ŽIVLJENJE ŠTIRJE KOT PRIJATELJI, ČEPRAV NIHČE NIMA Z NIKOMER NIČ SKUPNEGA. TOREJ NI ŠLO ZA NEKO POEZIJO Z MANIFESTOM, ČEŠ, TAKŠNA POEZIJA JE PRAVA, AMPAK PREJ OBRATNO, NOBENA POEZIJA DEKLARIRANO VODENA IN USMERJENA NI PRIMERNA, AMPAK PRIMERNO PA JE IN ZEŽELENO USKLAJEVATI RAZLIČNE POETIKE, KI NAJ PA IMAJO NEK SKUPEN UČINEK, DA LJUDJE SPET VERJAMEJO V POEZIJO.

IN PREROJEVANJE? TAKO. EDEN UMRE, DRUG SE RODI. SKRATKA, DA ČLOVEK IZ SEBE VSTOPI TUDI V SKUPNOST, KI JI PRIPADA KOT ČLOVEK ČLOVEŠTVU IN TA NJEGOV STIK Z NARAVO MU OMOGOČA, DA SE TUDI PO SVOJE POIGRAVA V SMISLU POETIZIRANJA VENDARLE, IN TO JE PA NJEGOVA PESNIŠKA MOČ. TUDI ČE PESEM V CELOTI POSVEČENA SAMO ODSLIKAVI NEKEGA NARAVNEGA POJAVA ALI PA STANJA, IMA POTEM, KO JO PREBEREŠ, NENADOMA ODKRIJEŠ, ŠE ZARADI NAČINA, KAKO SO PONUJENE TE METAFORE, SVOJO SPOROČILNOST, SVOJO RAZPOLOŽENJSKO MOČ, DA TE PREVZAME IN ZAČUTIŠ VSAKO NJEGOVO PESEM KOT RESNIČNO DOŽIVETO IN PREPREČLJIVO PESEM, KI SE TI PONUDI KOT MOŽNOST INTIMNEGA DIALOGA Z NJO.
RECIMO ENA TAKA PESEM JE ZAGOTOVO ANTOLOGIJSKA TUDI PESEM LABRADOR. BELO JE ŠUMENJE REK V MRAČNIH TAJGAH LABRADORJA. DALEČ JE MEGLENI BREG, VMES SO HRIBI, VMES SO MORJA. JE SAMOTEN BOROV GOZD, JE NESKONČNI DIH PROSTORJA, JE DIŠEČA SMOLNA SKORJA, JE RDEČI ZRELI GOZD. JE ZELENA LUČ CIPRES, RAZPROSTRTA DO OBZORJA, SO POŽARI JUŽNIH ZVEZD IN SO HRIBI IN SO MORJA. GOSPOD HAFNER, KAJ VI ČUTITE OB TEH PODOBAH, MOČNIH PODOBAH KAJETANA KOVIČA? BORIS A. NOVAK V SPREMNI BESEDI NAVAJA BRENETIEROV CITAT, KI PRAVI: POKRAJINA JE STANJE DUŠE. KAKŠNO JE TO STANJE DUŠE KAJETANA KOVIČA KOT GA RECIMO ČUTITE TUDI KOT PESNIK, KOT PREVAJALEC? ZANIMIVO JE, DA RECIMO NISO POMEMBNE SAMO PODOBE, AMPAK TUDI VONJI.
KAJETAN KOVIČ JE PO MOJEM AVTOR SPLOH VSEH ČUTOV IN JE IZRAZITO ČUTEN ČLOVEK, NE SAMO V TEM EROTIČNEM POMENU BESEDE, AMPAK DEJANSKO SO OB VONJIH TUDI OKUSI ZANJ ZELO ZNAČILNI. ZNAN JE TA OKUS PO MEDU, AMPAK TUDI OBČUTI IN ZAČUTI OKUS PO SPANJU. JE PA SPLOH ON PESNIK MOČNIH, JASNIH SLIK, TUDI SKRAJNIH SLIK. ALI JE TO SEVERNI, JUŽNI TEČAJ, EKVATOR, NI PA PESNIK PREHODOV, TAKO DA SO NJEGOVI LETNI ČASI ZELO RAZPOREJENI. BOLJ JE AVTOR ZIME IN POLETJA KOT PREHODOV POMLADI IN JESENI, KI STA SICER V POEZIJI BOLJ PRILJUBLJENI. TAKO DA JE ZELO JASEN, ZELO TUDI GRE V SKRAJNOSTI, KI JIH PA POTEM ZNA TUDI ZDRUŽITI IN SPRAVITI. VČASIH SMO TEMU REKLI DIALEKTIKA. GOSPOD ZLOBEC, V TEJ ZBIRKI LAHKO SICER VIDIMO, DA SO NEKATERE PESMI KAJETANA KOVIČA POLNE HUDOMUŠNOSTI, POLNE IRONIJE, ZA NEKATERE BI LAHKO CELO REKLI, DA SO TUDI POLITIČNO ANGAŽIRANE NA NEK NAČIN. AMPAK JE PREVLADUJOČE OBČUTJE, KOT SMO SLIŠALI TUDI ŽE V TEH DVEH PESMIH, PA JE NEKA LEPA MELANHOLIJA, NEKA DOSTOJANSTVENA ELEGANCA, NEKA GLOBOKA TIŠINA IN TO ZAGOTOVO NI OBČUTJE, KI BI BILO BLIZU NEKEMU PLEHKEMU SVETU ALI POVRŠNEMU BRALCU. V PESMI LE TAKO KOVIČ PIŠE RECIMO O TEM, ZAKAJ IN KOMU PIŠE. LE ZATO, DA NE POZABIM, KDO SEM IN PA ZA TISTE, KI BREZ TE HRANE NE MOREJO. SEGAM SAMOUMEVNO KOT PELIKAN V SVOJE TEMNO SRCE, TAKO RAZUMEM TA SVET IN LE TAKO ZNAM ŽIVETI. VSE DRUGO JE SPANEC IN NIČ. KAKO STE VI KOT PESNIK, KOT UREDNIK, KOT PESNIŠKI IN ČLOVEŠKI SOPOTNIK DOŽIVLJALI TO AVTORSKO DRŽO KAJETANA KOVIČA?
MENI JE BIL SEVEDA PO SVOJE ZELO BLIZU, ČEPRAV UGOTAVLJAM, DA SI POEZIJE NISO TAKO BLIZU. JAZ SE BOLJ ZAŽENEM V NEK OBČUTEK IN DO TRAGIČNOSTI RIJEM VANJ, ČE SMEM TAKO REČI, ON ZELO NA VIDEZ LAHKOTNO GRE PREKO TEMELJNIH TEH TAKO IMENOVANIH POSLEDNJIH RESNIC ČLOVEKA IN ŽIVLJENJA. VENDARLE CELO STE OMENILI NJEGOVE ANGAŽIRANE PESMI, RECIMO ČE VZAMEMO TISTO ROBOTI ALI PA PSU, KI NA VERIGI SE STRGA, GRE V SVOBODO ZA VELIKO PSICO SVOBODE IN GA UBIJEJO KOT PSA. TOREJ NEKA ELEGANTNA ANGAŽIRANOST, KI USTVARI BOLJ RAZPOLOŽENJA STANJA OB TEM, ČE SE ZGODI, KOT DA BI BIL POZIV NA ANGAŽIRANOST ALI PA PODPORA SPLOŠNE POLITIČNE, IDEOLOŠKE ALI KAKRŠNEKOLI ANGAŽIRANOSTI. IN MISLIM, DA PRAV TO, TUDI KO JE DO NARAVE NEKAKO ZELO ODPRT, O ČEMER JE GOVORIL KOLEGA, VENDARLE JO ZMERAJ UPORABLJA ZA ODSLIKAVO SVOJIH LASTNIH ČUSTEV, KI SO UMIRJENA, POGLOBLJENA IN ZANIMIVO PRI NJEM JE, DA BI LAHKO ČLOVEK, KI GA SKUŠA RAZUMETI TUDI ZAŠEL V NAPAČNO OCENO. PO ENI STRANI JE ZELO VASE ZAZRT, SMISEL LASTNEGA ŽIVLJENJA JE EDINI V REALNEM SMISLU, KI TE NAVDIHUJE ALI TUDI BLOKIRA, HKRATI PA SE TI OKOMPONIRAN V ŠIRŠI KONTEKST ŽIVLJENJA SPLOH. TAKO JE LAHKO V MARSIČEM TUDI SOCIALNA NOTA PRIKROJENA SKOZI POETIČNO GOVORICO, PRISOTNA NJEGOVE POEZIJE, KAR GA JE POSTAVILO KOT MORDA NAJIDEALNEJŠI, MISLIM TUDI V ODNOSU DO NAS PREOSTALIH TREH, ZA VEZ MED POEZIJO, ANGAŽIRANO PRED NAMI IN MODERNO MODERNISTIČNO ZA NAMI. KOVIČ JE MORDA EDEN REDKIH PESNIKOV, ČE NE EDINI SLOVENSKI PESNIK, KI JE ENAKO SPREJEMLJIV ZA VSE GENERACIJE, KER IMA VSE TE ELEMENTE IN NIKJER NI BLOKADE, AMPAK POVSOD JE MOŽNOST NADALJEVANJA NEČESA. ON PRIDE DO NEČESA, ZAUSTAVI Z NEKO POANTO, KI TE SILI, DA SAM NADALJUJEŠ MISEL, OBČUTJE, ČUTE, RAZPOLOŽENJA.

V NEMŠČINI OBSTAJA RAZLAGA, DA JE POEZIJA DICHTUNG NEKAJ, KAR SE ZGOSTI. SICER ETIMOLOŠKO JE TO NAPAČNO, ZA KOVIČA PA PO MOJE DEJANSKO DRŽI. SE PRAVI, DA BI NE SAMO PRITRDIL GOSPODU NOVAKU, DEJANSKO SO TE PESMI NA IZREDNO VISOKEM NIVOJU, DA BI PO MOJEM BILA LAHKO ZBIRKA TUDI SAMOSTOJNA KNJIGA, KI BI JO MIRNE DUŠE LAHKO POSTAVILI OB BOK TUDI LABRADORJU, KI JE VERJETNO OD DOSEDANJIH KOVIČEVIH PESNIŠKIH KNJIG NAJBOLJŠA, NAJBOLJ CENJENA IN DEJANSKO TAKO PO BOGASTVU OBČUTKOV KOT TUDI PO OBLIKOVNI PESTROSTI JE TO KNJIGA, KI JO RES ZELO TOPLO PRIPOROČAM VSEM V BRANJE. NAJLEPŠA HVALA OBEMA ZA TALE POGOVOR, GOSPOD CIRIL ZLOBEC, GOSPOD FABJAN HAFNER. RILKE JE NAPISAL PISMO MLADEMU PESNIKU. KAJETAN KOVIČ PA MOREBITNIM PESNIKOM PIŠE V PESMI NEPRILJUDNA POSLANICA, KJER PRAVI: PIŠITE ZASE IN SAMO TISTO, KAR POVESTE NEKOMU, KI ČUTI Z VAMI. NE PIŠITE ZA VEČNOST, PIŠITE TAKO, KOT DA BI TISTO, KAR MORATE POVEDATI, POSTALO LAHKO TUDI NENAPISANO. KAKŠNA SREČA, DA KOVIČEVE PESMI NISO OSTALE NENAPISANE, AMPAK SO TU ZDAJ ZBRANE V ENI KNJIGI, DA JIH LAHKO PREBIRAMO ZNOVA IN ZNOVA. IN VREDNO JE, KAJTI DIŠIJO TAKO, KOT DIŠI SAMO ZARES VELIKA POEZIJA- PO VEČNOSTI.