Knjiga mene briga: Okakura Kakuzo: Knjiga o čaju

Gospa Paula, vi ste se čajnih obredov učili pri pravih mojstrih v Kjotu. Kaj oni menijo o tej Okakurovi Knjigi o čaju, ki je pravzaprav čajna klasika, napisana že leta 1903. Zakaj je tako pomembna?

V 15. stoletju so čaj na Japonskem povzdignili v nekakšno estetsko religijo, v kult čaja. To je kult, ki temelji na čaščenju lepote sredi turobne stvarnosti vsakdanjega življenja. Uči nas čistosti in harmonije, skrivnosti vzajemne dobrodelnosti, romantike družbenega reda. V svojem bistvu je čaščenje nepopolnega, saj gre za blag poskus, kako doseči nekaj mogočega v tej nemogoči stvari, ki ji pravimo življenje. In vse to se da doseči s čajem. Kakšna filozofija je vezana na čaj?

ki predstavlja filozofsko osnovo za vse veščine. Se pravi, vse borilne veščine in seveda tudi za veščino čaja. In jaz v bistvu čaj, čajno ceremonijo razumem kot borilno veščino v bistvu.

Se vi s tem strinjate? Čajna ceremonija, borilne veščine. Borilne veščine?
Ja.
Ne razumem pravzaprav. Bom pojasnil, kaj s tem mislim. Obstaja neka zgodba, ki ima svojo realno osnovo, in sicer Rikyu, utemeljitelj kanona, čaja in ceremonije kot take je služil pri Hidoshiju, ki je bil regent takrat Shogunata. In obstaja zgodba v zvezi s tem, ko je povabil na čaj svoje generale. In jih je opozoril, kako popolno koncentracijo ima mojster. In celo pravi: " Bodite pozorni, kako je poln chija, energije. " Kar je seveda bistveno tudi za borilne veščine. In seveda en od generalov se odloči, da bo pozoren, to se dogovorijo, da bo pozoren na kakršnokoli njegovo napako v proceduri, v gibanju, v mehkobi, v vsem, kar je pač potrebno. In po nekaj minutah je mislil, da je pravzaprav opazil neko napako v proceduri in je s pahljačo se hotel dotakniti Rikyuja. In v tistem trenutku ga je Rikyu pogledal in generalu je zastal dih in padla mu je pahljača iz rok. To je tisto, kar se v zen budizmu pravzaprav reče zmagati brez boja. Se pravi, gre za čutenje te energije, kar je bistvo vseh borilnih veščin. Se pravi ta filozofija je ista. Zato jaz to tako pojmujem. Se pravi, gre za to veščino, seveda so pa še druge zgodbe o tem, kako je pravzaprav bilo. Obstaja zgodba o čajnem mojstru, ki je bil povabljen na dvor s svojim deželnim gospodarjem, ker je bil tako ponosen na njega, ga je pripeljal zraven in preden je stopil v dvor, je moral vzeti samurajsko oblačilo, ker sicer ne bi imel vstopa. In po dolgem času, ko so že gostovali po dvoru, dovoli izhod v mesto ta njegov landlord. In on odide v mesto in pri nekem mostu pride do trčenja z nekim potujočim bojevnikom. In ta ga izzove. Ta je bil seveda kot samuraj opremljen z dvema mečema, z vsem tem, kar je potrebno, in ga izzove. In ta seveda pravi: " Jaz nisem, to je pomota, jaz nisem samuraj, jaz pač to oblačilo nosim, ker ga moram. " " Mene to nič ne zanima, jaz vas izzivam na dvoboj. " In pravi: " V redu, rabim dve uri, ker moram še za svojega gospodarja urediti neke stvari. " Kar je po samurajskem kodeksu popolnoma razumljivo, ker gre za opravljanje obveznosti in imajo te prednost. In se je spomnil, da je na poti do tega mosta videl v bistvu eno borilno dvorano oziroma šolo mečevanja. In odide tja in hoče k mojstru. Ga končno sprejme ta mojster in mu pove zgodbo. Pravi: " Veste kaj, pripravite vi meni en čaj. " Ker mu je povedal, da je mojster čajne ceremonije in da pripravlja čaj. In po vsej potrebni proceduri in po tem pravi mojster: " Čudovito. Nič ne rabite, vi znate vse. Samo rabite dva ali tri napotke, kako vzeti meč, kako se postaviti. " In seveda mu da te napotek. Se čez dve uri znajde tam, na dogovorjenem mestu pri mostu, odloži svoj kimono, pahljačo na kimono in se z zaprtimi očmi in mečem postavi v položaj. Se pravi,

Kako zgledajo čajni mojstri? Okakura pravi: " Čaj je umetnina in zahteva mojstra, da iz njega izvleče njegove najplemenitejše lastnosti. In tudi čajni mojstri so menili, da je pravo občudovanje umetnosti dostopno le tistim, ki se odprejo njenemu vplivu na življenje. Tako si je čajni mojster prizadeval biti nekaj več kot umetnik. Umetnost sama. To je zen estetike. "

In čajna soba mora biti popolnoma čista. Čajni mojster jo obriše vsakega drobca prahu, drugače ni pravi čajni mojster?

" Zaradi svoje preproščine in osvobojenosti sleherne vulgarnosti je čajni prostor pravo zatočišče pred beganjem zunanjega sveta. Kaj ne potrebujemo čajne sobe danes bolj kot kadarkoli? " se na koncu sprašuje avtor.

Ja, čajno sobo pravzaprav v tem metaforičnem pomenu, kot ga on tu uporablja, potrebujemo vedno. In je človeštvo vedno potrebovalo. Saj to on hoče v bistvu povedati. Še posebej pa evropski prostor, kjer smo v osnovi obrnjeni navzven. Nas v bistvu zanima, kaj počnejo drugi. Ukvarjamo se s problemi drugih ljudi, ne sami s sabo. In bistvo teh azijskih filozofij in prav posebej še meditativnega budizma, kar budizem zen je, je obrnjenje k sebi. Se pravi, raziskovanje samega sebe in to je v bistvu edina pot. Ker tu gre za poklon sebi najprej. Se pravi, skromnost znotraj in spoštljivost navzven. In tako se dosega v bistvu sveto spoštovanje. In seveda potrebujemo, vsak bi moral to. Tako kot v vseh veščinah je tudi okoli tega veliko mistike, ampak gre za eno zelo zelo preprosto stvar. Gre za to, da smo se mi pripravljeni samokultivirati s katerokoli tehniko ali metodo, vseeno ali je to čajna ceremonija, ali je to karate ali je to tai chi chen, popolnoma vseeno je. Gre se zato, da smo mi pripravljeni razmišljati o praznini, zato da bi polnost razumeli.
Paula, še vaš komentar za konec.