Knjiga mene briga: Sandra Bašič Hrvatin in Lenart J. Kučič: Monopoli

Pozdravljeni. Ko govorimo o medijih, smo soočeni z nekim bolj akutnim problemom. Mediji načeloma spadajo v sfero javnega. Čedalje bolj se zdi, da jih je doletela ista usoda kot vse javne prostore. Usodo medijev bosta z mano pokomentirala Karmen Erjavec in Primož Cirman. Knjiga Medijski monopoli govori o vzrokih in posledicah medijske koncentracije. Govori o tem, da trenutno pet največjih svetovnih korporacij nadzoruje praktično vso medijsko ponudbo in da zaradi tega možnosti ljudi, da bi izbirali med različnimi vsebinami, praktično ni več. Knjiga govori tudi o tem, da je evropska politika v zadnjih petnajstih letih popolnoma neuspešna na tem področju, kar pomeni, da Evropa ni zagotovila nobenih mehanizmov s katerimi bi preprečila medijsko koncentracijo. V sosednjih državah imamo primere, kjer veliki medijski lastniki, ne samo, da imajo v rokah medije, ampak imajo v rokah tudi politično moč kot recimo italijanski predsednik vlade. V tem kontekstu je slovenski primer indikativen v toliko, da je Slovenija samo majhna kaplja v velikem morju koncentriranega medijskega lastništva in da bo v prihodnosti Slovenija postala del tega globalnega korporativnega sveta v katerem novinarji ne bodo mogli delati za interese ljudi, ampak bodo delali za interese korporacij. S te je možnost, da bi ljudje dobili informacije, ki jih potrebujejo kot državljani, minimalna.
Kaj se lahko naredi? Knjiga tudi ponujajo odgovor, kako je možno ukrepati proti temu, kar pomeni, da se mora to vprašanje vzeti zares. Ljudje morajo razmisliti, da medijsko lastništvo ni samo nekakšna akademska kategorija, s katero se ukvarjajo raziskovalci ali znanstveniki, ampak je zadeva, ki vpliva na njihovo vsakdanje življenje. Kako bi dejstvo, da so na eni strani mediji javni, združili s problemom, da so povečini v zasebni lasti? Kakšen problem to prinaša?

Zato pa ne gre informacijo v nekem klasičnem smislu.
To ni klasičen proizvod. Mislim, da ni dovolj to, da bi v medije prišle informacije. Problem je v tem, kako so posredovane. Ponavadi je tako. Ko se rešujejo neke teorije zarote in podobno, pridejo informacije, ampak z njim nimamo kaj početi. Zdi se mi, da ne neki bolj radikalni ravni, recimo interes kapitala, prepovedujejo neke teme, ki niso toliko povezane s samimi informacijami, z nekimi dejstvi, ampak z nekim načinom razmišljanja konec koncev. To bi si lahko razlagali tako, da nas poplavljajo z informacijami, ki potem zamegljujejo bistvo stvari.
Če stvar navežem na to vašo temo, jaz v knjigi vidim, da sta se avtorja jasno opredelila med dvema poloma. Prvi pol je obravnava medijev kot izključno gospodarskih družb, torej podjetij, ki prodajajo informacije, ki ustvarjajo dobiček za delničarje in pa drugo, s tem da so mediji v nekem širšem interesu javnosti in da morajo kot taki delovati. Mogoče sta šla na ta drugi pol morebiti celo preveč radikalno. Tukaj kot pozitiven zgled navajata lastništvo zaposlenih v enem slovenskem mediju v začetku devetdesetih let kot recimo absolutno dobro, kot najboljšo možno obliko. Vemo, tudi lastništvo zaposlenih nekega podjetja ima svoje ne- prednosti. Takšno podjetje se počasneje prilagaja, imajo manjši pregled nad dogajanjem, nad pojavom novih medijev. Pravi odgovor na to je, da bi morali lastniki kapitala sami priti do spoznanja, to je aktualno predvsem v slovenskem primeru, da se vseh informacij ne da tržiti izključno na prvo žogo. Torej, da so mediji preprosto običajne gospodarske družbe, uporabne tudi kot karte v nekaterih drugih igrah, če malo pretiravam. Največji potencial medijev je njihova kredibilnost. Iz te kredibilnost bi se potem lahko ustvarjal tudi dobiček. Za ustvariti to kredibilnost je potrebno nekaj vložka in pa predvsem potrpljenja.
Slovenska družba je žal še vedno tranzicijska. Vemo pa, da potrpljenje in tranzicija ne sovpadata. Strinjam se s kolegom, vendar moram nekaj dodati. Kolega sta zelo dobro analizirala določen del, to je vpliv koncentracije oziroma vse, kar se je dogajalo na slovenskem trgu v zadnjih letih, kar se tiče medijev. Dejansko sta pa zanemarjala neko medijsko novinarsko kulturo. Moramo pa reči, da gre vse to kar sta opisovala v prid, ker gre za neko globalno sceno. Kar se dogaja v Sloveniji je prisotno tudi v Evropi, še bolj pa v širšem kontekstu.

Rekel bi, da je stanje slovenskega novinarstva veliko boljše kot se na videz, na hitro percepira v javnosti. Navsezadnje poglejte spisek afer v zadnjih letih. Vse so bile pognane s strani medijev.
Jaz poznam tiskane medije. V večini slovenskih tiskanih dnevnih časopisov se najdejo avtorske zgodbe. Odvisno je od same volje oziroma posiljenosti samih avtorjev in pa seveda od komunikacije z uredništvom. Urednik mora z neko stopnjo tolerance pokazati, da bo žrtvoval nekega človeka za teden ali dva, da bo pač dobil nazaj biser. Kako to na dolgi rok opravičevati, je na prvi pogled enostavno. Če pač želiš iz novinarja obrtnika, boš dobil obrtni proizvod, torej nekaj narejeno serijsko, na dnevni osnovi. Na dolgoročni bazi se polnijo le te tako imenovani biseri. Volja do novinarstva v Slovenji obstaja, koliko sem jaz uspel videti v svoji kratki karieri. Teh potencialov je veliko. Za konec bi komentirali le še tole.
Običajno se kdaj kot izgovor za to, da se neke zgodbe ne obravnavajo in da se pisanje ne objavlja, omenja prezahtevnost. Zdi se mi, da je to zadeva, ki ima lok že v celem izobraževalnem procesu in dobro deluje tudi brez direktnih pritiskov kapitala.
To je sedaj sodoben diskurz v različnih delih družbe. Kar se pa novinarstva tiče, je to opravičilo za to, da se ne uporablja določenega novinarja dolgoročno za neko delo. Recimo za teden ali več dni. Da se mu določenega dela ne da, ker bi to delo zahteval velik finančen vložek in veliko časa ter prostora, prostora, ki je namenjen oglaševalcem. Če je kolega sprejel vlogo pozitivista, bom jaz tukaj bolj kritična. Če ne bomo spremenili, bomo na nek način dolgoročno dobili nepismeno občinstvo, kajti tudi občinstvo se na nek način ob tem uči. Ponudba oblikuje povpraševanje.