Knjiga mene briga: Umberto Eco: Foucaultovo nihalo

Prišli so do skrivnostnega načrta s katerim lahko gospodujemo svetu. Ker so dobili preveč moči, sta francoski kralj Filip IV, lepi, in tudi papež Klement V, ki je bil Francoz, templarje ukinila. Leta 1307 je bil Jacques de Molay kot zadnji usmrčen. Na tej podlagi se razvijejo zgodbe, legende, domišljija. En del templarjev se je načrtovano umaknil, drugi z Jacquesom de Molayom, kar je tudi opisano notri, se je verjetno žrtvoval. Kdo se je žrtvoval, so najbrž žrebali. Velik del templarjev se je umaknil ven, v Anglijo, na Škotsko in odnesel s seboj veliki načrt. Templarji obstajajo še danes. Razpršeni so po svetu. Oni so podlaga spekulativnega prostozidarstva. Imajo načrt s katerim vlado svetu, ampak je rahlo razpršen. Ravno s tem se Eco poigrava. Človeška domišljija je tako nenasitna, da ne glede na to, koliko dejstev pozna, to niti ni tako pomembno. Že same permutacije in kombinacije najrazličnejših dejstev, seveda vedno v luči tega, da vedno obstaja neka skrita resnica tam zunaj, ravno s tem se Eco poigrava. To nas vodi naprej. Mislim, da je treba povedati, da je ta roman, tipično postmodernistični roman in zato ta metoda, ki jo Eco uporablja v besedilu pravzaprav ne preseneča. Opravka imamo z nekim neznanskim številom podatkov, z nekim neznanskim številom teorij, če bi govorili z Retarom, bi verjetno rekli velikih zgodb, za katere ni povsem jasno, ali so resnične ali so plod domišljije. V Ecovem romanu je predpostavka ta, da naj bi v tem vendarle bila neka resnica. Načrt o katerem govorijo templarji in potem tudi glavni protagonisti romana, dejansko obstaja. Te trije protagonisti so Kozobom, Belbo in Jotalevi, ki se tega lotevajo z nekakšnim intelektualnim sarkazmom, češ dajmo tem diabolikom, kot jih imenujejo, ljudem, ki vidijo v vsem, kar se dogaja diabolične načrte, hrano. Objavljajmo najrazličnejše strokovne knjige, objavljajmo tudi knjige avtorjev, ki sami pišejo o tem. Lepo bomo služili, vmes pa malce telovadili z možgani. Tako, ja. Kozobom, eden od treh glavnih junakov, dela diplomsko nalogo iz templarjev. Je študent. Vmes se malo šalijo v smislu kaj pa če, vendar z veliko razumno distanco do vsega tega. Na koncu sami postanejo ujetniki, plod, predmet te zgodbe, ki jo sami skonstruirajo. V tem je Ecoova metafora zelo sodobna, zelo učinkovita, zelo moderna. Sami konstruiramo neke zgodbe, katerih plen, ujetniki potem postanemo.

Podatkov je namreč ogromno. Temu ne moremo priti do dna. Določene stvari so popolnoma zgodovinsko utemeljene, druge je najbrž dodal sam. Ampak že sama zgodovina je ena velika pripoved. Sami jo pišemo, vedno v obliki neke zgodbe. Ja. Eco navaja imena, ki jih ni treba poznati. Tukaj gre za nov žanr, nov pristop v literaturi, ki se potem uveljavlja v sodobnem času. Ni več klasična literatura človeške psihologije, njegove notranjosti, ni več to Kalvino, tudi ni proza Draga Jančarja. Je žanrsko nov stil, bolj esejistično naravnan, z neko rdečo nitjo, ki vodi. Ko je šel izšel izvirnik, se spomnim, so kmalu potem v Italiji izhajali pravi mali slovarji o pojmih, imenih, ki jih uporablja. Zanimivo je, da neka tema, ki danes pritegne človeka, je družbena teorije zarote. In Eco je začetnik tega. Eco ima v predzadnjem poglavju, deveta... To drevo življenja... zelo kritično ocenjuje sam ta stil in nagib k zaroti, to fascinacijo sodobnega človeštva in pravi tam navajan citat Karla Popra, znani epistemolog, ki pravi: " Družbena teorija zarote h kateri smo danes nagnjeni, je posledica ošibitve odnosa do boga in vprašanja koga postaviti na njegovo mesto. " Vedno obstaja neka težnja k osmislitvi zgodovine. Če ni več boga, človek želi nekje osmisliti tok dogodkov. Eco to oboje preigrava. Sam je ezoterik, hkrati pa se zelo kritično obrača do same te naravnanosti. Z Igorjem bi se strinjal, s tem, da bi dodal, da se tukaj skriva neko Ecovo sporočilo. Namreč kaj se zgodi, ko človek preveč verjame v velike zgodbe oziroma kakršnokoli ideologijo. Pa tudi kaj se zgodi, če se s temi zgodbami samo igra. Protagonisti se namreč igrajo. Ravno to je ta obrat. Načrt, ki so ga sami ustvarili, jih potem obvladuje. Sami postanejo preganjalci na nek način. Tukaj imamo neko figuro, ki živi v Braziliji, Ali, ki je neke vrste utelešenje grofa Saint Germaina.

Je pa neprimerno bolj zahtevno branje kot Brownov roman. Se strinjam. Glede na zahtevnost romana bi pričakovali, da bodo napisali še eno celo enciklopedijo, ki bi razložila vse pomene in podpomene, ki se skrivajo tukaj noter. Če se ustavimo vsaj pri naslovu in dešifriramo Foucaultovo nihalo. Gre pravzaprav za neko realno nihalo.
Leon Foucault je izumil to nihalo z namenom, da bi pokazal, kako zemlja rotira okrog sonca. Dokaz, da se zemlja vrti v konzervatoriju umetnosti in obrti v Parizu. Tam se tudi dogaja začetek in konec romana. Nihalo, ki niha, kaže vrtenje zemlje. Pripeto je na točko stabilnosti, kar je tudi pomembna metafora, na sklepni kamen. To je metafora za boga, točka izhodišča, stabilnosti. Hkrati svet znotraj dimenzije nihanja. Metafora v knjigi je tudi ta, da če bi dobili ta načrt, ta zemljevid načrta in ga dali pod nihalo na Ivanovo, 23. junija, se pravi na solsticij, bi zjutraj ob prvi zori nihalo pokazalo točko v središču sveta, kjer je največ energije, od koder lahko mi obvladujemo svet. Oni iščejo, katera je ta točka. Točno se tega ne vidi. Domneva pa je, zanimivo, morda je Eco bral Bartola, da je to grad Alamut na severu Irana v Perziji. To je od sekt izmaelcev. Čeprav na drugi strani Eco pove tudi, da je ta točka, na katero je obešeno nihalo, zgolj geometrična točka. Na ta način znova prodira ta mit oziroma ta načrt o zgodbi. Skratka, nihalo bi lahko viselo kjerkoli, obesimo ga lahko na karkoli. Tudi v ta studio. Na nek način niha med domišljijo in resničnostjo, kot sem rekel. Kje točno se ustavi, v tistem trenutku je tam resnica. Ampak slej ko prej se bo premaknilo in našlo svojo drugo os ter se prestavilo. Prevod smo dobili po prevodu Da Vincijeve šifre. Upam, da bo kljub temu, da gre za malo bolj zahtevno branje, zgodba opravila svoje, končno v imenu zgodbe smo danes tukaj, in da bo prišla do bralcev. Hvala lepa obema za pogovor. Hvala tudi vam za pozornost. To je bila še ena Knjiga mene briga. Tokrat nas je brigal roman Foucaultovo nihalo avtorja Umberta Eca.