Mednarodna obzorja: Jezni mladi možje

V Lutonu živi 180 tisoč ljudi, vsak peti je musliman z vezmi v Kašmirju, Bangladešu ali Pakistanu.
Zgodbe o mučeništvu fantov v Afganistanu so se v tem kraju vrasle v ustno izročilo.

Zdaj je že znano, da se člani utrjene celice ob koncu priprav na teroristično dejanje umaknejo iz mošej, tudi zato, da bi se izognili morebitnemu nadzoru oblasti. Večletna pot v skrajnost pa se začne, ko se odtujijo družinam, zavrnejo tradicionalna islamska načela.

Ker se nekateri v Evropi rojeni muslimani zaradi globokega nezadovoljstva nad sabo in vsem okoli sebe sami potihoma izurijo v skrajno neprizanesljive vojake, so taki, med sabo povezani posamezniki mora za obveščevalne službe in popolna neznanka za družine. Tudi za štiri londonske napadalce so sorodniki in znanci menili, da njihovi interesi ne sežejo dlje od nogometa in kriketa. Z obiskovanjem Pakistana in Afganistana naj bi fantje le preganjali predmestno dolgočasje.

Ekstremizma pa ne brusi le razpetost med islamskim izročilom in zahodno družbo, ampak tudi hotena ali nehotena odrinjenost muslimanske skupnosti.

Mlade gorečneže obseda trpljenje muslimanov po svetu in prav to izrabijo ideološki skrajneži. Utrjene evropske celice navadno same iščejo mentorja in velikokrat popolnoma po naključju najdejo kakega fundamentalističnega duhovnega vodjo ali veterana čečenske, bosenske, afganistanske vojne. Ta potem celico poveže s teroristično mrežo. V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so se razočarani muslimani duhovno in telesno urili v oporiščih islamskih fundamentalistov v Afganistanu, zdaj se ponuja neomejen prostor za učenje in iskanje navdiha na medmrežju, kjer se kopičijo podobe zatiranih muslimanov v Palestini, Čečeniji, Iraku, skrbno izbrana propaganda in načrti doma izdelanih eksplozivnih teles. Mednarodna teroristična mreža Al Kajda trdi, da je terorizem predvsem odgovor na zunanjo politiko Zahoda.

19- letni Omar in 18- letni Wahib sta ambiciozna študenta ekonomije, rodila sta se maroškim staršem v Amsterdamu.
Oktobrsko soboto, ob začetku svetega muslimanskega meseca, sta se pripravljala na večerno javno tribuno o skupni prihodnosti mladih v nizozemskem glavnem mestu, predvsem z Maročani, ki imajo že velike težave s prepoznavanjem svoje identitete.

Prihodnje leto bo na Nizozemskem živelo že več kot milijon muslimanov. Zakonodaja o priseljevanju se zaostruje: tako imenovana bela stran nizozemske družbe naj bi začela spoznavati, da je Turkov in Maročanov pri njih preprosto preveč. Ne potrebujejo več toliko ljudi za slabo plačana dela, pa tudi ne izobraženih muslimanov, ki bi zasedli boljša delovna mesta.

V takih razmerah je odrasel 27- letni Mohammed Bouyeri, ki je bil obsojen na dosmrtno ječo, ker je lani umoril režiserja Thea van Gogha, avtorja razvpitega filma o nasilju nad ženskami v muslimanski družbi in pisca neokusnih šal o muslimanih.
Mohammed Bouyeri je bil nekdaj dober študent, redno je hodil v mošejo, a se je kljub temu znašel v vrstah tako imenovane Hofstadtske skupine, ki si je za mentorja našla nekega sirskega pridigarja. Vendar se za tàko pot po besedah študenta Omarja, ki je vznemirjen zaradi težko pričakovane javne razprave o mladih sprejemal številne goste, odločijo le redki posamezniki.

Prav to je bil namen večerne razprave, na kateri sta Omar in Wahib zbrane politike, mlade in stare, muslimane in nemuslimane, izzvala k razpravi o problemih druge generacije Maročanov.

In kako današnja amsterdamska družba gleda na priseljence v mestu?

Po terorističnih napadih po svetu, po uboju populističnega desničarja Pima Fortuyna in režiserja Van Gogha se je v deželi mlinov na veter marsikaj spremenilo. Samo v eni od obsežnih protiterorističnih operacij sredi oktobra je policija v več mestih priprla sedem ljudi, osumljenih načrtovanja napadov na politike in vladna poslopja.

Med predlaganimi ukrepi je zlasti sporna možnost podaljšanja pripora za tiste, ki so osumljeni terorizma, z zdajšnjih 14 na 90 dni.

Po londonskem napadu so muslimani po Evropi soglasno zatrjevali:

Francija je položaj verskih skupnosti uredila že leta 1905 z zakonom o ločitvi cerkve od države. Država je nevtralna, z verskimi skupnostmi se ne pogaja, jih ne financira. Hkrati pa državljanom zagotavlja svobodo pri izbiri vere in varuje pravice manjšinskih verskih skupnosti. Tako je zapisano.

A v primerjavi z drugimi evropskimi državami še vedno premalo, pravi francoski poslanec v Evropskem parlamentu, ki je bil rojen v mešanem zakonu- njegov oče je z Martiniqua, mati iz Alzacije.

Večina muslimanov še ohranja trezno glavo.
To so dokazali ob ugrabitvah francoskih novinarjev v Iraku. Prav vsi so se pridružili obsodbi takih dejanj, ki jo je objavila njihova osrednja organizacija.

A muslimanska skupnost v Franciji ni enotna. Vedno močnejša skupina, predvsem mladih, zahteva, da se islam v Franciji osamosvoji, otrese vmešavanja muslimanskih držav. Toda posodobitev širjenja Mohamedove vere otežuje ukoreninjena organiziranost. Imamov, ki bi bili rojeni v Franciji in bi razumeli potrebe in težave francoskih muslimanov, ni. Tako imenovani " uvoženi " verski voditelji pa naj bi bili glavni vir radikalizacije islama v Franciji.

Raziskave kažejo, da je med evropskimi muslimani povprečno pet odstotkov fundamentalistov in da je kar tri odstotke od teh nevarnih. Med šestimi milijoni muslimanov v Franciji je torej kakih 300 tisoč skrajnežev, od teh devet tisoč potencialno nevarnih.

Toda v Franciji napadov, povezanih z Al Kadjo, še ni bilo. Policija je poskuse pravočasno odkrila, aretirala pripadnike terorističnih celic, izgnala najbolj skrajne imame. A trda roka oblasti, ki je mošeje nadzorovala tudi ob rednih pregledih, denimo vodovodne ali električne napeljave, radikalizacije muslimanov seveda ni ustavila. V nekaterih okoljih kar 80 odstotkov žensk nosi hidžab. In večinoma se menda za to ne odločijo same.

Francozi težav tretjega rodu priseljencev, predvsem iz Alžirije in Maroka, ki so najbolj goreči, sploh ne poznajo. Zato bo do tragedije prišlo, opozarjajo poznavalci razmer, ne ve se le, kdaj.

Med študijem v Evropi v celico skrajnežev povezani tujci, povečini iz Savdske Arabije, so se v Hamburgu pripravljali na do zdaj najstrahovitejši napad. Zato se je tudi v Nemčiji po 11. septembru 2001 marsikaj spremenilo.

Nemški parlament je leta 2002 za boj proti terorizmu namenil poldrugo milijardo evrov. V varnostnih službah so zaposlili še 2500 ljudi. Največja novost pa je državni protiteroristični center, ki je prvič po drugi svetovni vojni združil nemške obveščevalne službe in policijo.

Teh je tudi sicer največ med tremi milijoni muslimanov, živečih v Nemčiji.

Turškemu članstvu v Evropski uniji večina Nemcev nasprotuje, z zmagovalko nedavnih volitev Angelo Merkel na čelu. Turki v Nemčiji pa upajo, da bo vstop Turčije v Unijo izboljšal njihov položaj in da bodo naposled enakopravni državljani Evrope.

Žarišč zaostrovanja je veliko: najnovejša berlinska mošeja ni bila zgrajena po predpisih, njeni minareti so kar 10 metrov previsoki; neki imam je v Kreuzbergu razglašal, da Nemci, Evropejci in ateisti niso storili nič koristnega za svet in si zaslužijo pekel; v Berlinu se je zgodila še ena častna usmrtitev- mladi Turek je ustrelil svojo sestro, ker je zavrnila dogovorjeno poroko v Turčiji. Nenavadno je, da so si ženske na Zahodu začele množično zakrivati obraz, čeprav je to v Turčiji prepovedano že od leta 1924.

Neznanje jezika ustvarja mestne otočke le s priseljenskimi trgovinami, celo bankami in podjetji. Ženske večinoma skrbijo za otroke, zato se pogosto tudi ti ne naučijo nemškega jezika.

Ob parlamentarnih volitvah nihče ni dvomil, da bo kandidat turške skupnosti v Kreuzbergu izvoljen, a se to kljub podpori vse skupnosti ni zgodilo. Preveč glasovnic je bilo namreč neveljavnih: namesto da bi volivci na listi prekrižali kvadratek pred imenom kandidata, so izpisali njegovo ime.

Ob torkih popoldne mošeja ni tako polna kot ob tradicionalnih petkovih molitvah, a moški in ženske, vseh starosti in poklicev, redno prihajajo k molitvi. V zadnjih petnajstih letih se je število muslimanov v Švici, tudi zaradi vojne na Balkanu, več kot podvojilo, zdaj jih je 310 tisoč. Prvi so začeli prihajati v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja. Kot zdomci na začasnem delu v tujini so pomembno prispevali k povojnemu gospodarskemu razcvetu.

Nedavna raziskava je pokazala, da so v Švici muslimani zadovoljni. Poleg dnevnih molitev v ženevski mošeji potekajo številne aktivnosti. V bogati knjižnici je sedem tisoč knjig v arabščini, francoščini in angleščini. Po ameriškem 11. septembru so številni nemuslimani potrkali na vrata mošeje, ker so želeli sami izvedeti in videti, kaj se dogaja v muslimanski skupnosti.

V Švici je uveljavljenih 26 oblik urejanja odnosov med muslimansko skupnostjo in državo, saj je to v pristojnosti kantonov. Islam ni uradno priznana vera, zato so- tako kot drugod po Evropi- zbirališča muslimanov neuradna, molilnice pa največkrat v stanovanjih in garažah. In to je lahko še posebej zdaj, ko v te skupnosti vdira skrajna islamska ideologija, zelo nevarno.

Med tako imenovano rekonkvisto so krščanski vladarji v nekaj stoletjih uničili muslimansko državo, njen dokončni poraz pa je pomenil padec ene izmed najlepših palač in utrdb na svetu Alhambri v Granadi leta 1492.

Najpomembnejša organizacija Španska islamska komisija je ob prvi obletnici madridskega pokola celo izrekla fatvo- javno obsodbo terorističnih dejanj Al Kajde in tako odgovorila na sporočilo madridskih napadalcev španskim muslimanom, da je bil napad maščevanje za uničenje muslimanske države Al Andaluz.

Španija ima poleg Velike Britanije med evropskimi državami največ izkušenj s terorizmom. Baskovska separatistična organizacija Eta je v 46 letih delovanja ubila več kot 800 ljudi. Takoj po napadu v Madridu se je zastavilo vprašanje, ali pomeni večjo nevarnost Eta ali Al Kajda.

Toda zakon o pravicah in dolžnostih verske skupnosti za muslimane že nekaj let čaka na parlamentarno obravnavo. Notranje ministrstvo zadnje mesece skuša ustanoviti vsaj nekakšno posvetovalno telo, a sogovornika pri muslimanih zaradi razpršenosti in razdeljenosti te skupnosti ne more najti.

Na obrobju mesta se v pokrajinskem Islamskem centru, kjer so zgradili prvo mošejo v Italiji, zbirajo zmerni muslimani, ki si prizadevajo za vključitev v italijansko družbo. Predvsem gre za družine, ki želijo v Italiji ostati, zato njihovi otroci obiskujejo javne šole.

Ženske bodo gotovo odigrale odločilno vlogo pri povezovanju muslimanov z večinsko družbo. V Milanu se odkrito pogovarjajo tudi o svojem položaju v muslimanski skupnosti. A za zdaj, žal, kot drugod po Evropi, le v zaprtem krogu.

Elham je profesorica na züriški univerzi in pomočnica urednika arabskega internetnega servisa pri švicarski javni radioteleviziji. Iz Jemna se je v Bern preselila pred desetimi leti. Lucia je razredna učiteljica, rodila se je v Ženevi, njena mati je Britanka, oče Italijan. Pred petnajstimi leti se je spreobrnila k muslimanski veri.

Sprva v šoli ni imela težav, učenci in njihovi starši so spoštovali njeno odločitev. Po nekaj letih, ko je časopisje objavilo njeno zgodbo, pa je vodstvo šole zahtevalo, da sname ruto.

In ni želela biti izključena iz družbe. Pomirili so jo tudi verski voditelji, ko so ji dejali, da lahko v tem, izjemnem primeru, obide to zapoved.

Elham se ne zakriva, je naličena, evropsko oblečena. Lucia nosi ruto, na njenem nosu pa se svetlika droben uhan.

Pred evropskimi muslimani je veliko ključnih odločitev. Svojo versko identiteto morajo uskladiti ne le z evropskim okoljem, ampak tudi z 21. stoletjem.

Zdaj je muslimanska skupnost izzvana. Zapiranje vase odtujuje in povečuje napetost v družbi do skrajnosti. Drži, da niso vsi muslimani teroristi, žal je večina teroristov muslimanov.

Zahodne vlade še niso prepričale islamskega sveta in muslimanov na Zahodu, da v ozadju vojne proti terorizmu ni geostrateških interesov in da ne gre za vojno proti islamu. Z nenačelno zunanjo politiko jim bo to tudi težko uspelo.