Mednarodna obzorja: Kosovo - Kar je lepo, prihaja počasi

Družina Shabani je morala v začetku Natovih bombnih napadov na Zvezno republiko Jugoslavijo leta 1999, podobno kot večina drugih albanskih družin, svoj dom v severnem delu Kosovske Mitrovice zapustiti. Najprej je odšel Arif, ki se je policiji zameril zaradi sodelovanja v albanskem kulturnem društvu Migeni, za njim pa še soproga in leto in pol stara hči. Soproga Hanumshahe je bila takrat v devetem mesecu nosečnosti.

Kosovska Mitrovica, ki se uradno imenuje samo še Mitrovica, je od takrat razdeljena na južni albanski in severni srbski del. V srbskem delu mesta je tudi stanovanje Shabanijevih.

Tudi v albanskem delu Kosova velja pravilo, da lahko nekoga, ki je nezakonito zasedel stanovanje begunca, deložirajo le, če se lastnik odloči, da se bo vrnil v nekdanje stanovanje. Takih je med Srbi malo. Vračajo se le starejši, njihovi otroci pa ne.

Po podatkih vladne agencije za lastnino, ki je naslednica Direktorata, se je na domove vrnilo 16 tisoč razseljenih oseb, kar pa je po mnenju kritikov precej zavajajoč podatek, saj agencija za uspešno šteje tudi vrnitev enega samega družinskega člana, ki biva potem v svojem stanovanju najmanj 2 meseca. Med take spada tudi Zoran Stanišić, ki je bil pred vojno lastnik uspešnega računalniškega podjetja v Prištini, v katerem so bili zaposleni tudi Albanci. Poslovne prostore je imel v družinski hiši, ki so mu jo po koncu vojne zasegli in jo preuredili v gostinski lokal. Po šestih letih je hišo dobil nazaj.

Duhovni oče zamisli o delitvi Kosova je ideolog sodobnega srbskega nacionalizma, pisatelj Dobrica Čosić. Kosovo je primerjal z rakavim tkivom, ki ga je treba odrezati od Srbije. O delitvi Kosova in menjavi za Republiko srbsko je govoril tudi pokojni premier Zoran Din}ić. Med srbskimi strankami je takim idejam najbližja stranka G17 plus. Na albanski strani o delitvi ne govorijo. Vsaj ne naglas. Kljub temu bi take zamisli lahko prepoznali v idejah o združitvi vseh Albancev. Njihov nosilec je albanski politik iz Makedonije Arben Xhaferi. Pravzaprav je Kosovo že razdeljeno.

V občinah na severu Kosova je plačilno sredstvo še vedno dinar, drugod na Kosovu evro. Tudi registrske tablice na avtomobilih so tam srbske, čeprav je mednarodna uprava njihovo uporabo prepovedala. Na drugi strani pa so kosovske registrske tablice prepovedane v Srbiji. Zato na mejnih prehodih pogosto nastajajo kolone, saj morajo lastniki avtomobilov iz notranjosti Kosova, če želijo prestopiti mejo, svoje registrske tablice zamenjati za srbske. Edino območje severnega dela Mitrovice, kjer še živijo Albanci, so trije stolpiči, ki jih varuje UNMIK. Z južnega albanskega dela mesta je mogoče priti do njih po leseni brvi. Ironično pa je, da je ta manj kot 100 metrov oddaljena od sodobnega mostu, na katerem je tako kot pred sedmimi leti mogoče videti le francoske pripadnike KFOR- ja.

Še vedno smo v občini Mitrovica, v njenem južnem delu, kjer je bila v usodni noči 18. marca uničena srbska vas Svinjare. Vse, kar so pripadniki KFOR- ja takrat lahko naredili, je bilo to, da so prebivalce odpeljali na varno in jih začasno nastanili v vojašnicah.

Srbi se v vas Svinjare vračajo le občasno, saj se tam ne počutijo varne. Kosovska vlada je obnovila nekatere njihove hiše, a so bile te spet tarča vandalskih napadov. Pravijo, da njihova posestva obdelujejo zdaj sosedje Albanci.

Resolucija Varnostnega sveta 1244 določa, da ima misija UNMiK začasno oblast na Kosovu. V tem se razlikuje od večine drugih misij po svetu, ki so zadolžene predvsem za posredovanje in nadzor nad izvajanjem mirovnih sporazumov. UNMIK- u je podrejena tudi prehodna kosovska vlada, čeprav dobiva čedalje več pristojnosti, kar prav tako določa resolucija 1244. Žal pa je reševanje občutljivih vprašanj, kakršno je vprašanje varnosti prebivalcev vasi Svinjare, pokazalo, da vloga UNMIK- a na Kosovu ne presega posredniške vloge, kakršno imajo mirovne misije drugod po svetu.

November je, od krvavih dogodkov sta minili že dve leti in pol, razmere v srbskih vaseh južno od reke Ibar pa se niso spremenile. Mogoče je opaziti le pospešene priprave za odhod UNMIK- a s Kosova. Misijo Združenih narodov bo zamenjala evropska misija, ki pa bo imela nekoliko manj pooblastil od UNMIK- a. Za varnost na Kosovu bo še naprej skrbel NATO oziroma KFOR, novo pa bo predvsem to, da bo kosovska vlada veliko bolj samostojna, ne glede na to, kakšen bo status Kosova.

Novost bo tudi večja samostojnost občin. Tako naj bi vsaj nekoliko izpolnili zahteve Srbov po avtonomiji znotraj Kosova. V notranjosti pokrajine živi približno 30 tisoč Srbov. Edina enklava, kjer se njihovo število ne zmanjšuje, je Gračanica z znamenitim ženskim samostanom in s cerkvijo iz 14. stoletja. Če bi Kosovo razdelili, bi ta mogočen spomenik srbske srednjeveške kulture ostal na albanski strani.

Načela kontaktne skupine, v kateri so predstavniki Združenih držav Amerike, Rusije, Velike Britanije, Francije, Nemčije in Italije, med drugim predvidevajo, da kosovskega ozemlja ni mogoče deliti niti ga priključiti kateri od sosednjih držav. Pogovarjati se je mogoče le o avtonomiji znotraj Srbije ali o samostojnem Kosovu. V obeh primerih morajo meje Kosova ostati nespremenjene. Eno od načel pa govori tudi o tem, da je treba nekaj vendarle ukreniti in da trenutne razmere izčrpavajo tako mednarodno skupnost kot prebivalce Kosova.

Mitrovico smo obiskali v soboto, ki je tako kot drugod po svetu, dan za nakupe. Na tamkajšnji tržnici je mogoče kupiti vse, in to po ceni, primerni za vsak žep.

Predvsem pa je zdaj čas, ko gospodinje pripravljajo ozimnico, med drugim slasten ajvar.

Na 37- ih kilometrih ceste med Mitrovico in Prištino je kar 22 bencinskih črpalk in množica avtomobilskih odpadov.

Rudarsko industrijski kompleks Trepča, ki se ga po akumulatorjih še vedno dobro spomnijo nekdanji lastniki legendarnih " stoenk ", bi lahko bil eden od motorjev razvoja na Kosovu. Mednarodna uprava in kosovska vlada vidita rešitev v privatizaciji. A tudi Trepča je razdeljena. Del kompleksa leži na območju južnega, albanskega dela Mitrovice, del pa v srbski občini Zvečan, kjer za UNMIK- ovo privatizacijo niti slišati nočejo. Ena redkih zgodb o uspehu je obnova termoelektrarne v Obiliću, ki jo je financirala Evropska agencija za rekonstrukcijo.

Predstavniki kosovskih Srbov na očitke o vzporednih strukturah odgovarjajo, da so imeli med Miloševićevo vladavino tudi Albanci vzporedno oblast, ki je zdaj legalna. Trdijo, da so prav krvavi dogodki marca 2004 dokazali, da kosovska vlada ne more zagotoviti varnosti Srbom v notranjosti pokrajine.