Mednarodna obzorja: Nezakoniti migranti

Dvojna meja med Evropsko unijo in Afriko je visoka že 6 metrov, opremljena je z bodičasto žico, več kot 100 kamerami za video nadzor, z mikrofonskimi kabli in infrardečim nadzornim sistemom, mesto pa obdaja v dolžini dobrih deset kilometrov.

Ena od glavnih poti v španski enklavi Melillo in Ceuto vodi ljudi, ki hrepenijo po boljšem življenju, iz Gvinejskega zaliva prek Alžirije v Oujdo v Maroku. Pred incidenti in poostrenimi ukrepi jih večina prebegne v Španijo s skokom čez ograjo. V gozdovih na maroški strani so se zbirali tudi po več mesecev. Ročno izdelane lesene lestve v bližini meje še zdaj spominjajo na zadnji množični prebeg oktobra lani.

Za maroško vlado Ceuta in Melilla nista španski mesti. Med njimi ni, kot trdijo v mestni občini, nobenih uradnih stikov. Pa ne zato, ker bi tako želeli oni. Nejasen je tudi pravni status ljudi, ki jih zalotijo na ozemlju med obema ograjama. Za Špance je špansko, za Maročane maroško. Dobri pa niso niti odnosi med mestnimi oblastmi in špansko vlado.

V Melilli je v začasnem centru za priseljence in iskalce azila na voljo 480 postelj, samo oktobra lani pa je bilo tu več kot 1600 ljudi, trenutno jih je okoli 800. Čeprav lahko ostanejo v zatočišču največ tri mesece, so mnogi tu že veliko dlje.

Prebežnike španske oblasti prepeljejo na celino in z odlokom o izgonu zahtevajo, da v petih dneh zapustijo njihovo ozemlje. Seveda pa jih večina ostane v Španiji ali drugih državah Evropske unije kot nezakoniti migranti.

Ceti je po množičnem obleganju medijev za kamere že nekaj časa zaprt, pustost kraja zmoti vsak dan le kolona tankov, ki redno nadzira mejo z Marokom. Zaradi poostrenega nadzora prebežniki mejo s špansko Melillo danes prečkajo drugače in v manjšem številu. Yonaido, mlado muslimanko, je v zatočišču za migrante pretresla zgodba 25- letnika. Od lakote je umrlo več njegovih svojcev. Sam je moral na primeren trenutek za prebeg meje zelo dolgo čakati v gozdu.

Ta najstarejši prehod med maroškim in španskim ozemljem vsak dan prečka vsaj 30 tisoč ljudi. Čeprav so tu pogosti poskusi tihotapljenja ljudi, pa skušajo nezakonito spraviti čez mejo predvsem različne španske proizvode: od elektronike do hrane in oblačil.

V pristaniščih vzdolž sončne obale se pogosto prepletajo sanje in resničnost- sanje o boljšem življenju v Evropi in resničnost krute dolge poti čez nepredvidljivo morje, ko majhne patere prevečkrat zahtevajo tudi življenja.
V teh krhkih plovilih so življenja obupanih in izmučenih prebežnikov pogosto močno ogrožena.

Civilna garda je tu uvedla nov nadzorni sistem: namesto ljudi dogajanje na morju nadzirajo kamere.

Samo lani so reševalci in policisti v bližini Malage prestregli 24 pater, na katerih se je stiskalo okoli 1000 ljudi, premočenih in prezeblih do kosti.

Pogosto so razočarani, ker jim ni uspelo.

Pri očetu Antoniu v samostanu je nekaj časa živel tudi Amadou. V Gvineji je doštudiral pravo, zatem pa je domača vas zanj zbrala denar, da je lahko kot najbolj sposoben med njimi odpotoval v Evropo, kjer naj bi našel nove priložnosti za preživetje. Sprva je v Španiji delal na črno, a ga je delodajalec kmalu, ker je črn in ker ni imel urejenih dokumentov, pustil na cesti. Zdaj dela v španski zadrugi v bližini Antequere.

V zadrugi, v kateri 130 ljudi prideluje krompir, čebulo in šparglje, je poleg Amadouja zaposlenih še pet priseljcev iz Mehike, Maroka, Brazilije in Romunije. Vsi imajo urejene dokumente, saj bi lastnike zadruge sicer doletela visoka denarna kazen, čeprav na poljih primanjkuje delovne sile.

Amadou je pred časom v diskoteki spoznal Karmen in se preselil k njej. Prilagodil se je njenemu življenju, kulturi in jeziku, kljub temu pa razmišlja, da se bo nekoč z zasluženim denarjem vrnil domov, v Afriko.

To je le ena od številnih točk na jugu otoka, kjer pristajajo ladje s prebežniki. Mnogi morajo do obale priplavati, potem ko jih njihovi vodiči pomečejo v morje. Vsem žal ne uspe.

Malta ima za sprejem prebežnikov štiri zaprte centre. Večino prebežnikov, predvsem tistih iz severnoafriških držav, s katerimi ima Malta urejene diplomatske odnose, kmalu izženejo iz države. Nekateri po nekaj mesecih dobijo status begunca ali azilanta, najbolj nesrečni pa ostanejo v teh centrih kar 18 mesecev. Potem jih morajo, po malteški zakonodaji, izpustiti na prostost.

Ko prebežniki zapustijo priporne centre, najdejo ponavadi zatočišče v t. i. odprtih centrih. To so javne ustanove, ki jih upravljajo nevladne organizacije. Tale center v predmestju Valete je nastal v zapuščeni šoli. V njem živi 400 ljudi. Sami skrbijo za urejenost centra, imajo svojo trgovino, restavracijo, kino, pralnico, frizerje in krojače.

Največji časopis na Malti je pred nedavnim opravil raziskavo javnega mnenja in rezultat je pokazal, da je kar 97 % Maltežanov proti ilegalni migraciji. Večina se jih celo boji, da bi Malta postala preveč multikulturna.

Prebežniki niso hoteli na Malto, tam tudi nočejo ostati, vendar otoka ne morejo zapustiti. Vsi so bili namenjeni v Italijo, oziroma na Lampeduso. Najjužnejši italijanski otok je zadnja leta prava morska vstopna točka na tla Evropske unije. Lani se je izkrcalo tam več kot 10 000 prebežnikov. Ker jih onstran Sredozemskega morja menda čaka še več kot milijon, si Italija prizadeva dobiti pomoč Evropske unije.

Gattiju se je uspelo vtihotapiti v center tako, da je ponoči skočil v vodo in počakal, da ga italijanski varnostni organi rešijo. Predstavil se jim je kot Bilal Ibrahim Al Habib, iraški Kurd. Policisti mu sprva niso verjeli, ker je njegova polt presvetla, vendar jim je pojasnil, da je bil oče Kurd, mati pa Bosanka.

Po osmih dneh so ga izpustili na prostost z odločbo sodišča, da mora v petih dneh zapustiti Italijo. Podobno usodo je delilo z njim še osem ljudi. Vsem so dali vozovnico za vlak in jih odslovili. Večina jih je odšla na sever Italije, kjer so že imeli zagotovljeno delo na črno.

Na postaji obmejne straže v Rzeszowu, ki nadzira velik del meje z Ukrajino, se znajde vsako leto od 250 do 300 ilegalnih prebežnikov, na celotnem Poljskem ozemlju jih odkrijejo okoli tri tisoč.

Pred nekaj tedni so v bližni Przemysla v snegu in mrazu naleteli na 20 Moldavcev, prijeli so tudi organizatorja nezakonitih prebegov in vodiča.

Še pred petimi leti je tri četrtine prosilcev za azil Poljsko zapustilo in ponavadi odšlo v notranjost Unije, minulo leto pa se jih je za to odločilo le 40 odstotkov. To je predvsem posledica nove zakonodaje, natančneje uredbe Dublin II.

Čečeni in drugi prebežniki zdaj že vedo, da morajo, če želijo priti v katero od drugih držav Unije, Poljsko prečkati nezakonito in prošnjo za azil vložiti v Nemčiji, Avstriji ali kje drugje, kjer so razmere in finančne možnosti zanje ugodnejše. Tihotapljenje ljudi je na evropski vzhodni meji zato dobičkonosen posel.

Poljska vlada prostorsko stisko rešuje z najemanjem prostorov za bivanje tujcev, saj ima sama le tri begunske centre, v katerih je prostora za okoli 1000 ljudi; četrtega gradi, peti pa naj bi zrasel v Przemyslu.

Begunski center v kraju Gora Kalwaria, 40 kilometrov vzhodno od Varšave, trenutno obnavljajo. Prve stanovalce je sprejel pred letom in pol. To je zelo živahen, saj v njem živi veliko otrok.

O tem, kaj bo prinesel jutri, večina raje ne ramišlja. Če dobijo status, izgubijo mesto v azilnem domu, možnosti, ki jim jih ponuja Poljska, niso velike. Pri mnogih od njih opažajo tudi t. i. sindrom večnega begunca.

Med 7000 tujci iz 50- ih držav, ki so jih lani registrirali na Poljskem, je kar 85 odstokov Čečenov, več je še Ukrajincev in Belorusov, prebežnikov drugih narodnosti- Afganistancev, Pakistancev, Indijcev ali Iračanov- je malo.

Številni migranti, tudi ilegalni, želijo nekaj denarja zaslužiti na tržnici, ki deluje tu v bližini Varšave, svoja vrata pa odpre že ob četrti, peti uri zjutraj. Velja za nekakšno sivo površino, saj policija sem le redko zaide, ko pa se je na tržnici pojavila naša kamera, pa so nam snemanje takoj prepovedali. Podatki o tem, koliko ljudi na Poljskem biva posvem nezakonito, so zelo različni. Bilo naj bi jih med pet in dvajset tisoč. Leta 2003, ko so uvedli t. i. abolicijo in omogočili tujcem, da so si uradno uredili bivanje, je to možnost izkoristilo le okoli 4000 ljudi. Še večja težava so za Poljsko tujci, ki tam bivajo zakonito, npr. z vizumi, a se nekazonito zaposlujejo, največ je Belorusov in Ukrajincev.

Tri četrtine Poljakov je prepričanih, da je sprejemanje beguncev tudi poljski zgodovinski dolg, le 15 odstotkov pa se jih zavzema za to, da bi prebežnikom pomagali najti delo, ki ga je premalo tudi za Poljake. Le nekaj ostotkov pa jih meni, da bi bilo treba beguncem, iskalcem azila in drugim prebežnikom pomagati pri učenju jezika ali jim zagotoviti stanovanja.

Priseljevanje v Evropsko unijo bo del našega življenja tudi v desetletjih, ki so pred nami. Evropa je magnet za ljudi in bo to tudi ostala. Zato bo treba priseljevanje kar najbolje izkoristiti in videti v njem novo priložnost in izziv. Bo Evropa znala poskrbeti za našo prihodnost in prihodnost ljudi, ki bodo prihajali?