Mednarodna obzorja: Obogateni iran

Na jugu Perzijski zaliv z naftno velikanko Savdsko Arabijo. Na vzhodu osvobojeni Afganistan pa Pakistan ter poti v Azijo. Na severu nekdanji sovjetski sateliti, nemirno Zakavkazje, Rusija. Na zahodu večinsko šiitski Irak s 150 tisoč ameriškimi vojaki, neuradna jedrska sila Izrael, Turčija, nezaupljiva Evropska unija.

V svetovni vojni proti terorizmu Iran kljubuje zunanjemu vdoru zaradi skrivnosti pod površjem. Tam niso le velikanske zaloge nafte, zemeljskega plina, najčistejša uranova ruda, ampak tudi nepregledni rovi, kjer naj bi nastajalo najgrozovitejše orožje sodobnega sveta.

A za islamsko republiko bi bilo v 21. stoletju notranje iskrenje lahko usodnejše od zunanjega udarca. Lahko otroci izvirne revolucije za demokratično ureditev, utemeljeno na strogih islamskih načelih, prenesejo nadaljnje utesnjevanje?

Ponosnih Irancev je 70 milijonov- tuje prevlade so se otresli in meje Irana niso bile zarisane v evropskih diplomatskih salonih, kot so bile meje drugih držav na Bližnjem vzhodu. Za današnji Iran je bil odločilnega pomena prihod muslimanske vere ob vdoru Arabcev v 7. stoletju. A Iranci niso Arabci.

Umik na toplo gorsko pobočje ponuja izhod iz mestnega vrveža in navdušujoč razgled na pokončne nebotičnike, zadržkom pa tudi visoko v gorah ni mogoče uiti. Šahrijar in Elahe sta se spoznala v glasbeni šoli in bi se rada poročila. A ker je Elahe, diplomirana računalničarka, starejša, starši zveze ne dovolijo. Nas je zato vljudno prosila, naj ji dovolimo, da med snemanjem ne razkrije svojega obraza. Tudi na samotnem kraju morata biti previdna, ker nimata niti dovoljenja za začasno poroko. Ne smeta sedeti drug ob drugem, ne smeta se držati za roke, ne smeta se poljubiti.

Asgarjeva družina živi skromno. A na podeželju še bolj kot v mestu velja, da je vsak popotnik gost in da je treba poskrbeti zanj. Družina v zasneženih zimskih mesecih veliko časa preživi v tradicionalni dnevni sobi. Greje se ob tlečem oglju pod mizo. In za korsijem Asgar oživlja dedovo zapuščino.

Dogajanje na 250 metrov visoki skali na nadmorski višini 2163 metrov je v 30. letih prejšnjega stoletja zasvojilo ustvarjalno moč slovenskega pisatelja Vladimirja Bartola. Do trdnjave Alamut, glavnega oporišča izmailcev, je vodila le ena pot.

Da bi pričarali vsaj delček nekdanje moči stoletja nepremagljive gore, bodo Iranci izkopavali ostanke in obnavljali utrdbo nekaj desetletij. Moč učenja starca z gore, ki je mlade bojevnike s prevaro pridobil za samomorilske akcije, je svet z grozo, tudi z vnovičnim prebiranjem slovenskega romana, odkrival po 11. septembru 2001.

Iz strahu ali ponosa?

Iranci pri petkovi molitvi poslušajo besede vrhovnega vodje o odločitvah in smernicah islamske republike, ki jih varujejo pred grozečimi oblaki.

Pri časniku Narodno zaupanje, ki ga je v začetku leta 2006 ustanovil zelo vpliven reformist Mahdi Karubi, so dali besedo mladim.

Novinarski poklic je privlačen za mlade.

A oblast nad življenjem in smrtjo ima vrhovni vodja ajatola Ali Hamnej, ki je to postal po smrti očeta islamske revolucije ajatole Homeinija leta 1989. Moč dosmrtnega vrhovnega vodje je neomejena: določa vse usmeritve države, poveljuje oboroženim silam, odloča o vojni in miru, imenuje direktorja iranske radiotelevizije, podpiše ukaz o imenovanju predsednika. Je najvišja moralna avtoriteta in z verskimi in posvetnimi somišljeniki nadzoruje čisto vse. Po reformistični dobi predsednika Mohameda Hatamija med letoma 1997 in 2005 se je z izvolitvijo skrajno konservativnega Mahmuda Ahmadinedžada na oblast vrnila fundamentalistična elita.

Družbenopolitična ureditev Irana temelji na verskih načelih. V najvišjih državnih organih so imenovani in voljeni predstavniki. Večina ljudi je ob prihodu nekdanjega predsednika Hatamija pričakovala spremembe.

Nekdanji teheranski župan je Irance pridobil z obljubami, da se bo bojeval proti korupciji in za pravičnejšo porazdelitev naftnega dobička ter da bo Iranu povrnil status regionalne ali celo svetovne velesile.

Najvplivnejša skupina ljudi v državi je 12- članski Svet varuhov; šest verskih pravnih strokovnjakov imenuje vrhovni vodja, šest posvetnih pa na predlog Vrhovnega pravosodnega sveta potrdi parlament. Pravosodje in varnostne sile so v rokah vladajoče elite. 12- članski Svet varuhov pa nadzoruje zakonodajno oblast in presoja skladnost zakonov z islamskimi načeli. Če presodi, da zakoni kršijo pravila islamske družbe, jih razveljavi.

Obsodili ga še niso, prisilili pa so ga k tako imenovanemu televizijskemu priznanju ali javnemu ponižanju. Ustrahovalna metoda, s katero hoče oblast spet vzdrževati red v družbi.

Tudi Abtahi piše dnevnik in prebira ga kar 20 tisoč ljudi. Predstavniki pravosodja so ga že obiskali, a mu internetne strani še niso zaprli. Zaradi protidržavnega delovanja je za zapahi čedalje več avtorjev internetnih dnevnikov. O številu političnih zapornikov lahko le ugibamo: morda jih je 100, tisoč ali več. Človekoljubne organizacije opozarjajo, da so se razmere v zaporih po prihodu nove vlade občutno poslabšale, zapornike mučijo, povečuje se število usmrtitev. V kabinetu predsednika Ahmadinedžada so ministri, ki naj bi že surovo obračunavali s političnimi nasprotniki.

Enotnost med vojno z Irakom je verski režim izrabil za odstranitev dvomljivcev in utrditev oblasti z močnim represivnim aparatom.

Iranski vrh se je odločil za jedrsko energijo in si za to zagotovil večinsko podporo ljudi. Pa se bo obdržal z vztrajanjem pri pravici do znanstveno- tehnološkega razvoja, potem ko je Irance opeharil za prave dosežke revolucije in se zapletel v spor z nezaupljivim zahodom?

Obogateni uran je nepogrešljiv tudi pri izdelavi jedrskega orožja. Iranski režim je izpeljal postopek kljub ostrim opozorilom mednarodne skupnosti in tako izboljšal svojo pogajalsko pozicijo.

Iran je nepopustljiv, trden kot ta most v Isfahanu s triintridesetimi oboki. Obdobje safavidskega šaha Abasa na prelomu 16. in 17. stoletja je obogatilo Iran in svet z neprecenljivo kulturno dediščino.

Nenehno poudarjanje, da je rešitev jedrskega vprašanja revolucionarnega pomena, naj bi dvomljive Irance odvrnilo od sodelovanjem s sovražnikom.

Po petkovi molitvi je nekaj sto gorečnežev na ulici, zaprti za promet, prisegalo zvestobo vladajoči eliti.

Iran ima kot podpisnik Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja pravico do svojega jedrskega programa. A mednarodna skupnost ne more prezreti, da je Iran kar 18 let skrivaj razvijal jedrske zmogljivosti. Te so leta 2002 dokončno razkrili iranska opozicija v tujini in satelitski posnetki ameriških vohunskih letal.

Busheva administracija je po strmoglavljenju Huseinovega režima v Iraku označila Iran za glavnega podpornika mednarodnega terorizma. Toda tudi ta pritisk je krepil vpliv konservativnih sil. Washingtonski jastrebi zdaj že krožijo nad iranskim režimom.

Iranci niso nikoli odpustili Američanom strmoglavljenja priljubljenega premierja Mosadika leta 1953, ki so ga v kletnih prostorih ameriškega veleposlaništva v Teheranu skovali agenti Cie. Mosadik je namreč podržavil naftno industrijo, ki je bila takrat v rokah Britancev. Iranci tudi nikoli ne bodo pozabili, da so Američani podpirali Huseinov režim med iraško- iransko vojno, ko so bili sami žrtev orožja za množično uničevanje.

V zadnjem hipu je skušala zadevo urediti Rusija- predlagala je, da bi gorivo za iranske jedrske reaktorje pridobivali na ruskih tleh. A Iran se ni bil pripravljen odpovedati nobeni stopnji jedrskega programa, čeprav bi bil njegov obseg omejen. Z iranskim jedrskim vprašanjem se je zato februarja 2006 začel ukvarjati Varnostni svet Združenih narodov.

Iranci sporočajo, da ne bodo prvi uporabili orožja, a so v popolni pripravljenosti. Toda upanje na miren razplet krize ostaja. Prvič po islamski revoluciji sta Bela hiša in iranski vrhovni vodja dovolila srečanja med diplomati, da bi pospešili demokratizacijo Afganistana in Iraka. Glavni iranski jedrski pogajalec Washingtonu priporoča, naj se vzdrži nasilnih dejanj na Bližnjem vzhodu.

Žensk brez čadorja v Komu ni. Moč Koma je v nepregledni množici verskih šol, kjer se domači in tuji študenti poglabljajo v islamski nauk. Po dolgem pregovarjanju smo lahko stopili na dvorišče ene izmed njih. In izkazalo se je, da je tu bival varuh doktrine- ajatola Homeini.

Vendar se je Iran spremenil, približal se je teokratični monarhiji, kjer sadove revolucije pobira manjšina, nekaj milijonov, če ne le nekaj 100 tisoč ljudi blizu vladajoče elite.

V primerjavi z ženskami v sosednjih državah- Savdski Arabiji, Kuvajtu ali Pakistanu- so Iranke pravzaprav svobodnejše.

Priznana iranska slikarka Azade se je šolala v Franciji.

Zlasti v zasebnih institucijah, v šolstvu. Med študenti je več deklet kot fantov. Ženske se uveljavljajo v novinarstvu, umetnosti, navsezadnje ima Iran podpredsednico in tudi Nobelovo nagrajenko za mir, odvetnico Širin Ebadi. Ženska pa v islamski republiki ne more biti sodnica ali razsodnica. Ob mednarodnem dnevu žena so se v teheranskem parku Lale zbrale ženske. Ljudje so napeto opazovali dogajanje. Ker za zborovanje niso imele dovoljenja, je bila tam le naša kamera.

Snemanja je bilo hitro konec. Pripadniki varnostnih sil so obstopili ženske in jih pregnali iz parka. Hkrati je potekalo zborovanje v parku pred mestnim gledališčem, a ob našem prihodu so varnostne sile že zapuščale prizorišče. Ženske naj bi pretepli in odpeljali, policisti pa so nam rekli, da so imeli težave s prostitutkami in narkomani. Z organizatorko zborovanja smo se dogovorili, da nam bo pozneje povedala, kaj se je zgodilo. Ni prišla.

Čez nekaj ur so se pred gledališčem začeli zbirati obiskovalci predstave po Camusovi drami Pravični ljudje.

Pa vendar, kakšen obraz kažejo Iranci islamski republiki.

Na tej lepotni kliniki v Teheranu na dan sprejmejo tudi do 100 ljudi. Menda nikjer v Evropi ni tako nabito polnih čakalnic. Operacija nosu stane od 500 do 3 tisoč dolarjev. S prelepljenimi nosovi hodijo naokoli natakarji, prodajalci, študenti. Operiran nos je imel tudi lastnik delavnice preprog na isfahanskem bazarju.

Prej z nosom ni bil nezadovoljen.

Mehrane je fotografsko reportažo o plastičnih operacijah posnela za italijansko agencijo. Tako se preživlja in v svojem majhnem ateljeju v zahodnem Teheranu čaka, da bo država pokazala več posluha za njeno strast.

Rokovska skupina 127 vadi za zaklenjenimi vrati nekaj kvadratnih metrov velike kleti.

Kako dolgo bodo o vsem odločali okosteneli verski dostojanstveniki, je v rokah Irancev, navajenih sprememb, tudi na slabše.