Mednarodna obzorja: Poker v kavarni Dayton

V Mostarju se srečujejo Hrvati in Bošnjaki.

Novi stari most, simbol miru, mesto ob Neretvi v resnici deli. Skoki so otomanska tradicija, reka namenjena vsem.

V vasi Kulina, ki se razteza ob poti za Dervento, so nekoč živeli Hrvati. Zdaj sta v vasi le dve hišni številki, na župnišču in na hiši 76- letnega Petra Kovačevića- Peja: Kulina 94.

Slika je povsod podobna. Desetletje po vojni se je v Bosno in Hercegovino vrnilo 440 tisoč izseljenih ljudi, 560 tisoč razseljenih, na svoje nekdanje domove pa 450 tisoč.
Nekateri, kot denimo zakonca Zehić, ki sta se med vojno vihro iz Bijeljine selila v Tuzlo, se ne nameravajo vrniti nikoli.

Zehićeva v Tuzli vodita manjšo trgovino, sin je srednješolec, hči študentka.

Zakonca sta v Tuzlo potovala vsak po svoje- ona z otroki prek Majevice, on prek Srbije, Madžarske in Hrvaške- in se spet združila po štirih mesecih. Z zamenjavo hiše sta imela srečo, saj je bil dogovor s srbsko družino pošten. Priskočili so jima celo na pomoč.

Zakon, ki ga je leta 1998 sprejel takratni civilni upravitelj, vsem dovoljuje vrnitev na nekdanje domove. Številni, ki jim usoda ni bila naklonjena, še danes nimajo kam; če pa že se vrnejo, pogosto nastane nova težava: na cesti ostanejo tisti, ki so zasedli njihove domove. Tudi to, ne zgolj posttravmatski sindrom, je pogosto vzrok samomorov, ki so Bosno in Hercegovino v povojnem obdobju uvrstili visoko na nezavidljivi lestvici. Nezavidljive so tudi gospodarske razmere. Tričlansko predsedstvo, dve entiteti- Federacija BiH in Republika srbska, pa še distrikt Brčko in deset kantonov.

Bosni in Hercegovini je bilo namenjenih okoli 5 milijard dolarjev donacij, koliko denarja je res prišlo v državo, se ne ve.
Zadolžena je sicer le za 2, 2 milijarde, a na komercialna posojila ne more računati.

Za zdaj ni volje ne moči, da bi se ljudje zoperstavili tudi povsem nadnacionalnim problemom.

Železarna v Zenici, ustanovljena davnega leta 1892 v Avstro- Ogrski, je bila z več kot 22 tisoč zaposlenimi in z večjo površino kot mesto samo, pred vojno eden največjih gospodarskih gigantov v nekdanji Jugoslaviji. Proizvodnja je med spopadi zastala, pri ponovnem zagonu pa so jeklarni pomagali tuji vlagatelji. Nazadnje jo je prevzel največji proizvajalec jekla na svetu, britanski Mittal Steel. V železarni dela zdaj 3300 delavcev, še 1200 z ustrezno izobrazbo jih je na seznamu za zaposlitev. Plača je nekaj več kot 60 tisoč tolarjev, kar presega bosansko- hercegovsko povprečje.

Ivica Zovko je leta 1978 s tem tovornjakom začel enega največjih zasebnih podvigov v Bosni in Hercegovini. Samo v tej državi ima 12 različnih podjetij- od transportnih do zavarovalnice- in zaposluje 1300 delavcev.

Kar štiri podjetja hkrati so prejela certifikat kakovosti ISO. Družba Zovko, ki ima sedež v Žepči, ob cesti Doboj- Sarajevo, zaposluje delavce vseh narodnosti. Štirje direktorji so Srbi, štirje Hrvati, štirje Bošnjaki.

Brezposelnost je v Bosni in Hercegovini 50- odstotna. Povprečna plača v Federaciji znaša 500 konvertibilnih mark oz. 50 tisoč tolarjev, v Republiki srbski le nekaj več kot 30 tisočakov.

Tudi v Ahmićih, kjer se je leta 1993 zgodil eden največjih pokolov muslimanov- izvedle so ga hrvaške sile- ne gledajo nazaj, ampak naprej. Mednarodna skupnost jim je postavila hiše, za preživetje morajo poskrbeti sami.

Delovna mesta bo gotovo prinesla gradnja avtocestne povezave, ki naj bi stekla tam nekje leta 2007. Upanje ponuja tudi turizem.

V državi, kjer državna himna nima besedila, ima visoki predstavnik mednarodne skupnosti, ki se mu novembra izteče 4- letni mandat, nemalo dela.

Ashdownu očitajo še ponovno ustoličenje nacionalnih in hkrati nacionalističnih strank: bošnjaškega SDA- ja, srbskega SDS- a in hrvaškega HDZ- ja. Levici sta do večine v parlamentu zmanjkala dva sedeža.

Doktorja strojništva, ki je nedavno prevzel vodenje največje hrvaške stranke HDZ, je tako kot pred tem srbskega člana tričlanskega predsedstva Bosne in Hercegovine, Ashdown marca odstavil.

Čovića, ki ga je na volitvah podprlo kar 60 odstotkov Hrvatov, pa je Ashdown odslovil zaradi domnevne vpletenosti v korupcijo, čeprav mora zadnjo besedo o tem izreči še sodišče. Političnega delovanja mu ni prepovedal, v zasebnem pismu naj bi ga celo podprl. Pooblastila visokega predstavnika po Ashdownu ne bodo enaka njegovim, več pristojnosti bodo dobile domače oblasti.

Kljub začetni zadržanosti se je visoki predstavnik visoko ocenil.

Ključni reformi- reforma javnega radio- televizijskega servisa in reforma policije-, ki ju zahteva Evropska unija, sta dva od trših orehov.

Končna zamisel je en osrednji dnevnik namesto treh- dveh entitetskih in dnevnika javne televizije.

Ustavno pritožbo na zakon so vložili poslanci HDZ- ja, ki v okviru javne radio- televizijske mreže zahtevajo hrvaški program.

Reformo policije otežujejo Srbi, saj se bojijo, da bodo ostali brez nekaj daytonskih privilegijev. Pojasnjujejo, da so število policistov s 7800 že sami znižali na 5500; prav zmanjšanje števila policistov naj bi bil eden izmed učinkov reforme, ki sicer predvideva 10 novih policijskih regij, ki se ne bodo ozirale na entitetske meje.

Milorad Dodik pričakuje, da bo levica v Bosni in Hercegovini vnovič prevzela oblast, sam seveda v Republiki srbski. Napoveduje obračun z organiziranim kriminalom: zgolj 12 posameznikov je na prirejenih dražbah privatiziralo kar 86 podjetij. Še bolj dramatične so bile razmere, ko je Dodik, proti kateremu prav tako poteka sodni proces, prvič prevzel oblast.

Policija naj bi ščitila koruptivni režim in tudi to naj bil razlog za zavrnitev policijske reforme.

Sicer pa je boj proti organiziranemu kriminalu izziv tudi za mednarodne sile. Tudi za Eufor, ki pod britanskim poveljstvom šteje še 6000 vojakov.

Mrtvi niso pozabljeni, posebej tisti ne, ki so preprosto izginili.

Očeta pogrešata tudi pregnanca iz Sanskega Mosta, brat in sestra z mišično atrofijo, ki v Banjaluki živita v nemogočih razmerah.

Na pobudo Billa Clintona je bila ustanovljena Mednarodna komisija za pogrešane osebe. Deluje na celotnem območju nekdanje Jugoslavije, največ dela ima prav v Bosni in Hercegovini, kjer pogrešajo še 15 tisoč ljudi. Osrednje zbirališče posmrtnih ostankov je v Tuzli, kjer hranijo šest tisoč trupel.

Srebreniške žrtve so za množični pokop ob 10. obletnici največjega pokola v povojni Evropi pripravili v Lukovcu.

Dukić pa trdi, da je bil samo on zaprt 733 dni kar v štirih taboriščih, tudi v nekdanji sarajevski vojašnici Viktor Bubanj, kjer je zdaj sodišče za vojne zločine.

Akademik Muhamed Filipović, nekdanji svetovalec Alije Izetbegovića in mirovni pogajalec, ima o mudžahidih zanimivo mnenje.

Prvi obsojenec sarajevskega sodišča za vojne zločine, ki bo počasi prevzelo tudi nekaj haaških primerov, je neki Iračan, za zločin nad Hrvati. Najvišja kazen, ki jo sodišče lahko izreče, je 45 let zapora; ponaša se z najsodobnejšo opremo za zaščito prič.

Pero Simić, urednik in novinar na televiziji Republike srbske v Bijeljini, pripravlja dve oddaji: Pod preprogo in Haaške zgode in nezgode.

Simo Zarić, ki je bil ob izbruhu spopadov v Bosanskem Šamcu pomočnik poveljnika v rezervnem sestavu Jugoslovanske ljudske armade, je bil v Haag vabljen zaradi poveljniške odgovornosti.

Zarićeva žena je muslimanka, hči poročena s Hrvatom na Hrvaškem.

Zarić je v Scheveningnu odsedel šest let in medtem napisal knjigo spominov in himno haaškega sodišča. Takrat je bilo za zapahi 24 haaških obtožencev.

Zarićev primer je eden izmed tistih, ki postavlja pod vprašaj verodostojnost haaškega sodišča, zaščitene priče- tako pravijo tudi v Sarajevu- so namreč pogosto krive več od tistih na zatožni klopi. Zarićev someščan Sulejman Tihić, nekoč žrtev, zdaj predsednik Stranke demokratične akcije in član predsedstva, je s pričanjem v Haagu to potrdil.

Televizija Republike srbske, ki se je postavila na stran resnice, ima cel niz arhivskih posnetkov, ki bi lahko pripomogli k obsodbi posameznikov. Predvajala je tudi blagoslov škorpijonov.

Voditelji verskih skupnosti, islamske, pravoslavne, katoliške in judovske, zbrani v medreligijskem svetu, si prizadevajo za boljše odnose med verami, vendar jim izzivov ne zmanjka.

Medverski svet trenutno vodi kardinal Puljić; dialog gradi na ruševinah džamij in cerkva.

V Bosni in Hercegovini živi tudi številčna slovenska manjšina. Prav po zaslugi Slovenke je himna 3. razreda v Osnovni šoli sarajevskega katoliškega centra slovenska.

Vsem je namenjen tudi Kulturni center Kralja Fahda. Vreden je 1, 2 milijona dolarjev, Bosni in Hercegovini pa ga je darovala Savdska Arabija. Državi, ki je s pol milijarde dolarjev tudi sicer ena izmed največjih donatoric Bosni in Hercegovini, očitajo, da je med Bošnjake, sicer pripadnike zmerne hanafijske šola islama, vnesla svojo, skrajnešo inačico- vahabizem.

Trije ustavni narodi, trije jeziki. Tudi to je obraz Bosne in Hercegovine.

Avtor dela o kulturni zgodovini Bosne in Hercegovine dodaja...

Valeta je gotovo prelomnica. Povojna mladina, kot povsod, z upanjem gleda v prihodnost.

A optimizmu navkljub, kaj je sploh mogoče pričakovati v državi, kjer se vsi zavzemajo za decentralizacijo, pa si jo vsak predstavlja po svoje, kjer vsi menijo, da je Dayton potreben popravkov, pa ni ne volje ne moči po spremembi?

Nekdo bo torej moral pretrgati začarani krog. Z zmanjšanjem pristojnosti visokemu predstavniku bodo končno na potezi domače stranke.
In čez novo desetletje bo morda napočil čas za moderno državo z enim predsednikom, namesto tričlanskega predsedstva, in za ustavo, ki bo pokopala daytonske delitve. Če pa se bo poker nadaljeval, je mogoče tudi vse kaj drugega.