Mednarodna obzorja: Ranjeni velikan

Neworški detektiv James Zadroga bi letos praznoval 34. rojstni dan.

Pet let kasneje status več tisoč ljudi, ki so pomagali v največji reševalni akciji v ameriški zgodovini po drugi svetovni vojni, še vedno ni urejen. Razočarani delavci so zaradi težav z zdravjem ostali brez dela, ob peti obletnici tragedije skušajo zvezne oblasti spomniti na njihove obljube. Hudemu onesnaženju naj bi bilo izpostavljeno kakšnih 400 tisoč ljudi, skoraj 80 odstotkov reševalcev povezuje svoje zdravstvene težave z delom na prizorišču tragedije.

Novinarka enega najuglednejših ameriških dnevnikov, Washington Posta, Dana Priest je letošnja Pulitzerjeva nagrajenka za izjemne dosežke v novinarstvu. Nagrado so ji podelili za niz reportaž o skrivnih zaporih ameriške obveščevalne službe CIA na Tajskem, v Afganistanu in nekaterih vzhodnoevropskih državah. V njih so bili zaprti teroristični osumljenci. Evropski parlament, ki je zaradi teh navedb začel preiskavo, je v posebnem poročilu pred nekaj meseci zapisal, da so Ciini agenti na ozemljih evropskih držav izvajali številne nezakonite dejavnosti, od aretacij do izročanja terorističnih osumljencev tretjim državam.

Lawrence Korb je izvedenec za vprašanja nacionalne varnosti in terorizma. V začetku leta je s sto najuglednejšimi ameriškimi analitiki za tovrstna vprašanja, ki ideološko podpirajo tako republikance kot demokrate, sodeloval v obsežni anketi o vojni proti terorizmu.

Njeni izsledki zbujajo skrb. 84 odstotkov vprašanih meni, da Združene države v vojni proti terorizmu ne zmagujejo, 80 odstotkov pa, da lahko napad podobnih razsežnosti, kot je bil tisti 11. septembra 2001, pričakujejo prej kot v desetih letih.

Dobra tri leta po vojni, ki ji ni videti konca, je na arlingtonskem pokopališču blizu Washingtona, kjer so pokopani veterani vseh ameriških vojn, od državljanske do iraške, čedalje več svežih grobov. Predsednik Bush pa še kar vztraja, da je bila njegova odločitev strmoglaviti Sadama Huseina pravilna in da se ne bo oziral na javno mnenje, ki je njegovi ideji o širjenju demokracije in svobode na Bližnjem vzhodu ter oblikovanju vzorčnega iraškega modela demokratične države, vsak dan manj naklonjeno. Za več tisoč ameriških družin je cena vojne previsoka.

Praznovanje 4. julija, Dneva neodvisnosti, ki so jo Američani razglasili pred 230- imi leti, je vedno priložnost za izražanje patriotizma in podpore ameriškim vojakom, ki so se v zadnjih desetletjih borili in se še borijo za ameriške ideale- za svobodo in demokracijo.
Vojna v Iraku, ki se je prevesila v četrto leto, postaja v ameriški družbi vse bolj sporna, še bolj vprašanje, kdaj naj se enote vrnejo domov.

Ameriške cerkve- od najbolj fundamentalističnih do najbolj liberalnih- že davno ponujajo odgovore na najrazličnejša vprašanja- teološka, moralna, politična. Več kot tri četrtine Američanov verjame v angele, skoraj 90 odstotkov v Boga.

Vojni v Afganistanu in Iraku, ki sta del globalne vojne proti terorizmu, naj bi ameriški predsednik začel, ker mu je tako ukazal Bog. To so v svojih izjavah britanskim medijem pred leti zatrjevali nekateri palestinski politiki, ki naj bi se o tem pogovarjali z Bushem. Konservativna Amerika verjame, da ameriški vojaki ljudem na Bližnjem vzhodu prinašajo svobodo in da bo ta del sveta čez nekaj let njen močan zaveznik.

Navzočnost ameriških enot v Iraku po mnenju večine prebivalcev Velike Britanije, Španije, Nemčije, Francije Rusije in nekaterih muslimanskih držav, ogroža stabilnost na Bližnjem vzhodu veliko bolj kot iranski režim s svojim jedrskim programom. Izsledki javnomnenjske raziskave, ki jo je med Evropejci in prebivalci Indonezije, Turčije, Egipta, Pakistana in nekaterih drugih držav, opravil eden od uglednih javnomnenjskih inštitutov, Pew, potrjujejo, da ameriškim diplomatom večine sveta ni uspelo prepričati o upravičenosti vojne proti terorizmu in o tem, da so kritične trditve številnih analitikov, da postaja Irak največje ameriško vojaško oporišče na ogromnem bazenu čedalje dražjega črnega zlata, le zlobno natolcevanje.

Poleg Iraka bo na izid volitev vplivalo še drugo sporno vprašanje, s katerim se v drugem mandatu ukvarja Busheva administracija: vprašanje nezakonitega priseljevanja. 12 milijonov ilegalnih priseljencev odpira politična, gospodarska in varnostna vprašanja, hkrati pa so preveliko breme za proračun, trdijo zlasti republikanci. Mnogi Američani iščejo med prišleki teroriste, nekateri skrajni politiki vidijo rešitev v njihovem izgonu iz države. Predstavniški dom je predlagal, da bi morali nezakonito bivanje v ZDA razglasiti za zločin. Senatorji so strpnejši, in v svoji različici zakona milijonom ilegalnih pribežnikov ponujajo priložnost za legaliziranje njihovega statusa.

Republikanski kandidati, ki se v svojih okrožjih potegujejo za nominacijo svoje stranke na splošnih volitvah, kampanjo gradijo na trdi in nepopustljivi imigracijski politki.

Nekateri strokovnjaki za imigracijska vprašanja svarijo, da se bo število priseljencev v naslednjih 20- ih letih, če bo predlog senata izglasovan, povzpelo na 100 milijonov, zmernejši jih omenjajo osem.

Nezakoniti priseljenci opravljajo slabo plačana dela. Njihova izobrazbena struktura je nizka, znanje angleščine skromno. Vrtnarji, čistilci, pomivalci, parketarji, delavci na farmah in v gradbeništvu prihajajo iz Mehike in drugih držav Srednje in Južne Amerike in so pripravljeni delati za vsako plačilo. Tisti, ki so uspeli legalizirati svoj status, so si oddahnili, pot do uresničitve sanj se jim je odprla.

Pomagali bodo agentom obmejne službe, med katerimi je tudi Jim Hawkins, ki dela na območju Tuscona blizu mehiške meje že šest let.

Tihotapci ljudi zahtevajo za ilegalni prestop meje, ki jo sicer nadzirajo tudi iz zraka, več tisoč dolarjev. V zadnjih letih se je vzorec ilegalnih priseljencev, ki iščejo delo v ZDA, nekoliko spremenil. Poleg sezonskih delavcev se za boljšim zaslužkom odpravijo tudi električarji, vodovodarji, gradbeni delavci, ljudje, ki domnevno ogrožajo delovna mesta ameriškega srednjega razreda.

V njem je prostora za dva tisoč ljudi. Poleti je zaradi vročine, poskusov ilegalnega prestopa meje manj, zato je bil ogromen prostor skoraj povsem prazen.

29- letni Eduardo Romero se je znašel v rokah ameriške obmejne patrulje že prvič. V Mehiki je pustil ženo in dva otroka.

Meje med Mehiko in ZDA, ki je dolga skoraj tri tisoč kilometrov, ni težko ilegalno prečkati. Državi loči manj kot 200 kilometrov ograje, kot je tale tukaj v Nogalesu na jugu Arizone. Lani so samo na tem območju aretirali več kot pol milijona ilegalnih imigrantov. Večino jih resda še isti dan, če nimajo kriminalne preteklosti, vrnejo v Mehiko, ki je tule za ograjo. Tisti, ki jim je uspelo pobegniti, pa se pridružijo milijonom ilegalnih priseljencev po vsej Ameriki.

Priprave na patruljiranje v puščavi, kjer kač kar mrgoli in kjer se temperatura čez dan povzpne krepko čez 40 stopinj Celzija, so temeljite, zlasti za novince. Napotki inštruktorjev, največkrat nekdanjih vojakov, policistov ali šerifov, so natančni in obsežni. Gorečnost prostovoljcev lahko namreč zelo hitro trči ob zakon. Če bi skušali ilegalcem preprečiti nadaljevanje poti, jih lahko obtožijo celo poskusa ugrabitve.

Nočno patruljiranje se začne že pred sončnim zahodom. Uradni začetek naznani prižiganje svetilke. Ljudje še zadnjič preverijo, ali imajo dovolj vode, baterije, ali so pištole v tokih in skupina se odpravi v puščavo.

Ko dvojica ali več prostovoljcev prispe na položaj, se začne večurno, potrpežljivo čakanje na utrujene in izmučene ljudi, ki so se dolge dneve prebijali skozi puščavo.

Strah pred sosedom, pred neznancem na ulici, pred sopotnikom v letalu, je po 11. septembru 2001 za nekaj časa ohromil Ameriko. Predsednik George Bush je takrat obljubil, da bodo Združene države Amerike v globalni vojni proti terorizmu zmagale. Američanom je objubil varnost. Razkorak med obljubami in realnostjo pa je vsak dan večji.