Odprti kop - Mednarodna obzorja: Španija

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 01. oktober 2006, Vse oddaje

Naslednja: Tajvan

General Francisco Franco je prišel na čelo države po koncu krvave španske državljanske vojne. Ta je izbruhnila 17. julija 1936, ko se je proti levičarski republikanski vladi dvignil vojaški garnizon v španski afriški eksklavi Melilli. Že naslednji dan so mu sledile nekatere druge enote na Iberskem polotoku; med petimi vodilnimi zarotniki je bil tudi general Franco. Republikanci so sicer slabega pol leta pred tem za las zmagali na volitvah, ni pa jim uspelo omejiti političnega nasilja v državi. Obe strani sta začeli neusmiljen boj, ki je državo popolnoma razdelil. Francu in njegovim falangistom sta pomoč v opremi in možeh, približno 90. 000 vojakov, nudili fašistična Italija in nacistična Nemčija, levičarskim republikancem pa je predvsem z opremo pomagala komunistična Sovjetska zveza, na pomoč jim je prišlo okoli 20. 000 levičarjev iz vse Evrope. V t. i. mednarodnih brigadah se je bojevalo tudi 536 slovenskih prostovoljcev, v bojih jih je padlo 231. Po skoraj treh letih hudih spopadov in grozodejstev na obeh straneh je general Franco vkorakal v Madrid in 1. aprila 1939 razglasil konec državljanske vojne. To je bil hkrati tudi konec druge republike in začetek 36 let dolge diktature.

Med državljansko vojno je na obeh straneh umrlo 350. 000 Špancev, skoraj 100. 000 jih je bilo ubitih ali pa so umrli v zaporih po koncu vojne. Čeprav sta Mussolinijeva Italija in Hitlerjeva Nemčija pomagali Francu med državljansko vojno, pa je ta kljub obljubi Hitlerju, da se bo pridružil zavezništvu, med 2. svetovno vojno ohranil nevtralnost. S Hitlerjem se je Franco sestal samo enkrat, in vodja nacistične Nemčije je po sestanku izjavil, da si da raje izpuliti več zob, kot da bi se moral še enkrat pogajati s Francom. Čeprav v 2. svetovno vojno resneje ni posegal, se je Franco po njenem koncu znašel v politični osami in gospodarski blokadi Združenih narodov. Španija se je znašla v letih lakote, ki so trajala vse do razmaha hladne vojne, ko je Franco v zameno za podporo Zahodu dobil veliko gospodarske pomoči, država pa je bila leta 1955 sprejeta v svetovno organizacijo. Že po nekaj letih je sledil prvi gospodarski čudež v režiji mladega rodu tehnokratov. Gospodarskim reformam pa niso sledile reforme političnega sistema, saj je Franco s trdo roko vladal vse do svoje smrti 20. novembra 1975. Dva dni po Francovi smrti je oblast prevzel takrat 37- letni kralj Juan Carlos I., ki ga je za svojega naslednika določil že Franco.

S prihodom vnuka zadnjega kralja Alfonsa XIII. na čelo države, je Španija po 44 letih spet postala monarhija. Kljub dvomom zaradi prejšnjih povezav s Francom je mladi kralj državo odločno popeljal na pot demokracije.
V prvi vladi, ki jo je po Francovi smrti imenoval Juan Carlos, vodil pa Adolfo Suarez, je mesto podpredsednika vlade zasedel naš sogovornik, ki se dobro spominja obdobja tranzicije in vloge kralja.

Kako pomembna je bila vloga kralja za razvoj španske demokracije, se je pokazalo spet na začetku 80- ih let. 23. februarja 1981 so pripadniki vojske in paravojaške Civilne garde skušali izvesti vojaški udar. Prav takrat, ko so nameravali izvoliti novega premiera Leopolda Calva Sotela, je v parlament vdrl polkovnik Civilne garde Antonio Tejero in za talce vzel poslance. Le odločnemu in jasnemu posredovanju kralja Juana Carlosa v prid demokracije se morajo Španci zahvaliti, da je poskus prevrata spodletel še tisto noč. Ko se Španci zdaj, tri desetletja po Francovi smrti, ozrejo na prehojeno pot, so lahko ponosni. V prvih negotovih letih so uspeli ubraniti demokracijo, nato pa so se iz ene najrevnejših evropskih držav povzpeli med gospodarsko najmočnejše v svetu. Prvi temelji za uspeh so bili položeni že takoj po Francovi smrti, v obdobju, ki mu Španci pravijo transición- prehod.

Za Špance se je začelo naporno obdobje sprave, kajti krvava in kruta državljanska vojna jih je popolnoma razdelila. Levičarski republikanci so se med vojno znašali nad Francovimi privrženci, neusmiljeno so pobili tudi okoli 7000 duhovnikov in redovnic. Frankisti niso bili nič boljši. Ko so na začetku vojne zavzeli Granado, so ujeli slavnega pesnika in dramatika Federica Garcia Lorca in ga ubili skupaj z več kot sto privrženci republikancev. V gričevju nad mestom, na kraju kjer je bil domnevno ubit in pokopan najslavnejši granadski poet, zdaj bolj ali manj sameva spominski park.

Še hujši zločin, ki ga zaradi Picassove slike pozna ves svet, se je zgodil aprila 1937 v baskovski Guernici. Ker se je Baskija trdovratno upirala Francu, so na njegovo zahtevo letala nacistične Nemčije mestece uničila in pobila pri tem okoli 2000 prebivalcev. Ker Picassova slika visi v enem od madridskih muzejev, Baski pa zaman prosijo, da bi jim jo izročili, spominja v mestu na zločin replika Picassove slike iz keramičnih ploščic.

Prvi je poskusil spraviti svoje rojake že caudillo ( vodja ), ki je dal nekaj deset kilometrov od Madrida v Dolini padlih postaviti mogočen spomenik.

Na željo diktatorja Franka, so v skupinsko grobnico pokopali okrog 40. 000 padlih vojakov, približno polovico z vsake strani, frankistične in republikanske. Spominski park naj bi namreč služil kot simbol sprave po koncu republikanske vojne. Grobnico z baziliko in najvišjim križem na svetu, visok je kar 150 metrov, so začeli graditi že leta 1941. Dela so se vlekla 18 let, saj je moralo kakšnih 20. 000 političnih zapornikov baziliko in skupinski grob kopati v živo skalo. Poleg padlih vojakov z obeh strani sta v baziliki tudi grobova Francisca Franca in ustanovitelja fašistične falange Prima de Rivere. Nov poskus sprave med špansko levico in desnico je bila amnestija, ki jo je razglasila Suarezeva vlada. Po mnenju mnogih uspešen recept.

Toda ali ni bila to le sprava na politični ravni? So na stare delitve res pozabili tudi državljani?

Kljub spravi, ki naj bi jo Španci dosegli že tako kmalu po prehodu v demokracijo, se v zadnjih letih znova odpira razprava o t. i. dveh Španijah. Vzpodbudili so jo predvsem tisti, ki so prepričani, da Španci niso nikoli res kritično presodili svoje preteklosti, ampak so mnoga dejstva pometli pod preprogo, zaradi objavljene amnestije tudi niso nikogar obsodili. Med tiste, ki so prepričani, da se v današnji Španiji spet obujajo stare delitve, spada tudi Ramon Perez. Eden od namestnikov direktorja tretjega največjega španskega časopisa ABC meni, da je za poglabljanje nasprotij v veliki meri kriva zdajšnja socialistična vlada premierja Zapatera.

K premagovanju nasprotij in napetosti med Španci po Francovi smrti je veliko prispevala nova demokratična ustava, sprejeta leta 1978. Z njeno razglasitvijo je bila uvedena parlamentarna monarhija, španske regije, ki so se želele osvoboditi prejšnjega centralističnega nadzora, pa so dobile več pravic, kar je bilo pomembno predvsem za Baske in Katalonce. Dokončni prelom s preteklostjo je Špancem uspel, ko so leta 1982 na parlamentarnih volitvah s skoraj polovico vseh glasov na oblast pripeljali socialiste. Vodil jih je mladi Felipe Gonzales. Pod njegovim vodstvom so začeli v državi uvajati številne gospodarske in socialne reforme, ki so Španijo l. 1986 pripeljale v takratno Evropsko skupnost.

Z vstopom v Evropsko skupnost se je v Španiji začel t. i. drugi gospodarski čudež. Real Instituto Elcano, ki mu predseduje prestolonaslednik Felipe, že vse od svoje ustanovitve raziskuje tudi posledice španskega vstopa v Unijo. Po mnenju raziskovalca in predavatelja Torreblance so bile zahteve Evropske komisije med procesom pristopanja zelo stroge za takrat najpomembnejši španski panogi, kmetijstvo in industrijo.

Španija med predpristopnimi pogajanji ni prejemala nobenega denarja, iz različnih evropskih skladov ga je začela dobivati šele po vstopu v skupnost. A v dvajsetih letih članstva vsota ni nikoli presegla dobrega odstotka bruto narodnega dohodka.

Do vstopa v Evropsko skupnost je bila Španija zaradi velikosti ozemlja, goratosti in slabe prometne povezanosti po razvitosti zelo raznolika država. Članstvo v Uniji je razmere zelo popravilo, saj so evropski denar uporabili predvsem za gradnjo infrastrukture. Severni in vzhodni razvitejši del so povezali z manj razvitimi območji, ki so tudi bolj oddaljeni od evropskih trgov.

Po strukturnih spremembah gospodarstva je postal eden najmočnejših stebrov razvoja turizem. Čedalje pomembnejši je začel postajati že v Francovem obdobju, saj je državo v 60- ih letih minulega stoletja obiskalo okoli 14 milijonov turistov, glavno turistično območje pa je bila že takrat sredozemska obala. Cosa blanca, bela obala je ena najpopularnejših Španskih obal. Ker so Španci hoteli pritegniti čim več turistov, so obalni pas tako rekoč povsem poselili s hoteli, in eden značilnih krajev je Benidorm, ki se lahko pohvali, da imata več hotelskih postelj v Evropi le še London in Pariz. Benidorm obišče vsako leto v povprečju 5 milijonov turistov, ki se gnetejo na več kilometrov dolgih peščenih plažah. Čeprav svetovne turistične smernice že dolgo ne popularizirajo več množičnega turizma, Benidormu to očitno ne škoduje. Množice kopanja in sonca željnih turistov se še vedno zgrinjajo v mesto, ki je bolj kot prijetnemu morskemu letovišču podobno New Yorku. Na 18 kvadratnih kilometrih stoji kar 150 nebotičnikov, med njimi tudi štirje iz prve deseterice najvišjih v Španiji. Najvišji hotel je visok kar 210 metrov, in čeprav imajo v mestu s 65. 000 prebivalci že skoraj 40. 000 hotelskih postelj, gradijo še dva.
Med večje turistične atrakcije sodijo tudi biki, Osbornovi biki. Kar se je pred 50 leti pojavilo kot reklamni napis za brandy, je sčasoma preraslo v španski zaščitni znak. Čeprav so jih / oblasti hotele podreti, so državljani to preprečili z gožnjo z referendumom. Ob cestah tako stoji že več kot 90 bikov, ki privlačjo poglede turistov. Španija je druga najmočnejša turistična država na svetu, dohodki od turizma ji prinašajo skoraj 10 % bruto družbenega proizvoda.

Španija je po nekaterih podatkih že 12. gospodarsko najmočnejša država na svetu. Ko se voziš po njej, se ti zazdi, da kar kipi od razvojne energije. Vsepovsod so gradbišča: gradijo in obnavljajo ceste, okoli mest pa rastejo venci novih stanovanj. V zadnjih letih so zgradili več stanovanj kot Nemci in Francozi skupaj. To ne preseneča, saj je za številne Špance naložba v stanovanje ena najboljših oblik dolgoročnega varčevanja. Cene stanovanj namreč ves čas rastejo- ponekod tudi za 10 do 15 odstotkov na leto. K veliki gospodarski dinamiki Španije so v zadnjih letih veliko prispevale tudi investicije v tujini. Kot nam je povedal nekdanji španski obrambni minister in trenutni predsednik španske podružnice svetovno znane finančne in bančne skupine UBS, se je njegova država iz nekoč bolj ali manj zaprte države razvila v eno najmočnejših vlagateljic v tujino.

Po natanko dveh desetletjih članstva v Evropski uniji so Španci nedvomno lahko zadovoljni, saj so zelo napredovali. Ne preseneča, da so prvi v Uniji- kljub nekaterim pomislekom- na referendumu sprejem evropske ustave podprli. Francoski in nizozemski ne ustavi sta jih razočarala.

Kljub visoki gospodarski rasti, v zadnjih letih najmanj 3- odstotni, ki je med starimi članicami Evropske unije med najvišjimi, se Španija sooča z nadpovprečno visoko inflacije, več kot 3- odstotno in z veliko brezposelnostjo, ki znaša, dobrih 10 odstotkov. Strokovnjaki trdijo, da je to posledica zelo hitre spremembe gospodarske strukture. Do vstopa v EU je bilo namreč kmetijstvo v Španiji veliko pomembnejša gospodarska panoga kot v katerikoli drugi članici. Zelo pomembna je bila tudi težka industrija. Bliskovit razvoj države pa je povzročil nenadno pomanjkanje ustreznih delovnih mest.

Delež brezposelnih povečujejo zaradi neustreznega izobraževalnega sistema tudi mladi. Univerze namreč pogosto ne dajo ustreznega znanja ali pa izobražujejo za poklice, ki jih tako rekoč ni več. Kljub visokemu odstotku brezposelnih, ki ji, kot smo videli, ne povzroča večjih skrbi, je španska vlada lani izvedla akcijo, ki je za nekatere članice Unije sporna. Španija se je v zadnjih petih letih iz nekdaj tipične emigracijske spremenila v imigracijsko državo. Zaradi hitrega gospodarskega razvoja je postala privlačna zlasti za priseljence iz Latinske Amerike, in kot smo videli lani jeseni, za ljudi iz podsaharskih držav, ki skušajo izrabiti dejstvo, da so španske obale blizu Afrike, poleg tega pa ob afriški mediteranski obali ležita dve španski mestni eksklavi- Ceuta in Melilla. Zaradi skokovitega porasta ilegalnih priseljencev se je socialistična vlada premierja Zapatera odločila, da bo legalizirala bivanje vseh ilegalcev, ki so v državi dlje kot pol leta. Po besedah direktorice urada za imigracije, ki deluje v okviru ministrstva za delo in socialne zadeve, so pobudo podprli tudi podjetja in sindikati, možnost legalizacije svojega bivanja pa je izkoristilo skoraj 700. 000 tujcev.

Priseljenci z urejenimi papirji so pomembni tudi zato, ker podpirajo socialni sistem, saj prispevajo v zdravstveno, pokojninsko in šolsko blagajno. Do zdaj med domačini in priseljenci večjih napetosti ni bilo. Deloma zato, ker so se nedolgo tega Španci sami množično izseljevali in priseljence razumejo, deloma pa zato, ker je veliko izseljencev iz Latinske Amerike in zaradi podobnih kulturnih, jezikovnih in verskih korenin nimajo večjih težav s prilagajanjem.

Do zdaj najresnejšega preizkusa sobivanja Špancev in priseljencev, predvsem muslimanske vere, je prišlo pred slabima dvema letoma. Čeprav je Španija že tri desetletja demokratična država, čeprav je gospodarsko zelo uspešna in politično trdna, se ves čas sooča s hudo težavo, s terorizmom. Baskovska teroristična organizacija ETA se namreč tudi po Francovi smrti morilskim akcijam ni odrekla. Kljub temu pa šoka, ki so ga pred dvema letoma doživeli Španci, ni povzročila Eta. 11. marca 2004 so islamski teroristi prvič udarili tudi na evropskih tleh. V jutranjih urah, ko so se Madridčani peljali v službe in šole, so napadalci na vlakih sprožili bombe, ki so zahtevale 192 smrtnih žrtev in okrog 2000 ranjenih. Postaja Atocha je bilo eno od prizorišč.

Postaja Atocha, ki spet vrvi od potnikov, ponuja pa jim tudi prijetne kotičke za počitek, je bila pred dvema letoma prizorišče najhujšega terorističnega napada v Španiji. Na postaji bi moral izstopiti tudi Daniel, eden od obeh otrok Pilar Manjon. Daniel, ki je študiral na fakulteti za šport in je kot ponavadi tistega dne z vlakom iz predmestja odpotoval v središče Madrida, tja ni nikoli prišel, tako kot tudi drugih 191 potnikov ne. Njegova mati, ki je do napada delala na institutu za vesoljske polete, je pustila službo in začela na čelu enega od združenj žrtev terorizma neutrudni boj za pravice žrtev.

Prav v tem boju želi združenje, ki mu predseduje Pilarjeva, čim bolj pomagati svojim članom.

Čeprav je najhujše že mimo, je Danielova mati pred sliko Picassovega Goloba miru, ki ga označuje 192 črnih pentelj v spomin na ubite, priznala.

Španija je sicer evropska država, ki ima največ zgodovinskih izkušenj s sobivanjem z muslimanskimi prebivalci. Na začetku 8. stoletja so namreč muslimani iz Severne Afrike prišli na Iberski polotok in si ga podredili. Prvi politični in kulturni center muslimanske države Al Andaluz je v 8. stoletju postala Cordoba. V stoletjih je krščanskim vladarjem med t. i. rekonkvisto uspelo postopoma uničiti muslimansko državo na španskih tleh. Granada je bila zadnji ostanek muslimanske države na Španskih tleh. V 250. letih obstoja je bilo to eno najbogatejših mest v srednjeveški evropi, vse do dokončnega padca v krščanske roke leta 1492. V današnji Granadi tako muslimani predstavljajo le še 10 odstotkov prebivalstva.

Kljub preganjanju in pokristjanjevanju muslimanov v naslednjih letih in stoletjih, je Granada nedvomno eno izmed španskih mest, kjer je zlasti v arhitekturi najmočneje zastopana dediščina iz časov muslimanske države Al Andaluz.

V stari muslimanski četrti Albayzin stoji glavna mestna mošeja, in kot je pojasnil njen vodja, se življenje 20. 000 granadskih muslimanov tudi po napadu v Madridu ni bistveno spremenilo.

Nekateri od madridskih atentatorjev so živeli v središču mesta v četrti Lavapies, kjer živi večina priseljencev, predvsem iz severnoafriških držav. Čeprav smo se skušali pogovoriti vsaj s kakšnim od njih, se niso bili pripravljeni pogovarjati s tujimi novinarji. Nobenih težav pa nismo imeli s predstavniki sirske muslimanske skupnosti, ki so brez zadržkov spregovorili o atentatu.

Policija je skupino glavnih osumljencev za madridski atentat izsledila že v nekaj dneh. A še preden so jih uspeli aretirati, so se razstrelili v stanovanju v enem od predmestij. Ker imajo Španci že desetletja dolge izkušnje z Etinim terorizmom, nas je zanimalo, ali se ta razlikuje od islamskega.

Teroristični napadi marca so po prepričanju španske desnice povzročili, da so na parlamentarnih volitvah, ki so bile le tri dni po napadih, nepričakovano zmagali socialisti. Novi premier Jose Luis Rodriguez Zapatero je, kot je obljubil v predvolilnem boju, umaknil španske vojake iz Iraka. To pa ni bila edina poteza, ki je razburila prejšnjo vladajočo Ljudsko stranko. Zapatero je tudi sklenil, da se bo začel pogajati z Eto. Pogoj je bil le, da se baskovski teroristi odpovejo orožju. Če je Zapatero odkrit in res išče rešitev, bo do pogajanj prišlo, je prepričan Xabier Antia, ki je po 25 letih predsedovanja najmočnejši baskovski nacionalistični stranki PNV pred dvema letoma mesto prepustil nasledniku.

Eto so l. 1959 ustanovili mladi baskovski nacionalisti kot odgovor na nasilje Francovega režima. Njihov cilj je ustanovitev samostojne baskovske države, v kateri bi živeli Baski z obeh strani špansko- francoske meje. Prvega predstavnika države so ubili leta 1968.

Čeprav pripadniki Ete še vedno nastavljajo bombe, že dobri dve leti niso ubili nobenega človeka, kar si nekateri razlagajo kot znamenje šibkosti te organizacije zaradi številnih aretacij njenih visokih predstavnikov, drugi pa kot znamenje, da želi Eta počasi zapluti v politične vode. Kljub vsemu je posledica njenega štiridesetletnega delovanja več kot 800 ubitih ljudi. Kolikšna je torej še moč Ete?

Eta bo po prepričanju obeh sogovornikov sledila zgledu Irske republikanske armade, ki je lani dokončno položila orožje. Po njunem mnenju se bo že čez dve ali tri leta podala na politično pot. Čeprav večina Baskov ne podpira terorizma in se ne strinja z Etinimi nasilnimi metodami, uživa Eta zaradi njihove težnje po neodvisnosti med njimi še vedno precejšnjo podporo. Kljub težavam s terorizmom spada Baskija med najbolj razvite in najbogatejše španske regije, saj njen bruto družbeni proizvod na prebivalca presega povprečje Evropske unije za celih 18 odstotnih točk. Temelj njenega gospodarskega razvoja je industrija, predvsem težka, ki se je po prehodu iz diktature v demokracijo znašla v globoki krizi tako zaradi zastarelosti kot zaradi svetovne krize. Z inovacijami in spremembo mentalitete se jim je uspelo izvleči iz nje, pri njenem premagovanju in pri odpravljanju visoke brezposelnosti pa so si Baski pomagali z denarjem iz različnih evropskih skladov.

Po mnenju našega sogovornika, ki je bil med drugim član baskovskih vlad, zdaj pa je direktor zasebnega podjetja, ki se ukvarja z ekonomskimi analizami in razvojem novih idej, je gospodarski uspeh Baskije v veliki meri posledica avtonomije, ki jo uživa dežela od leta 1979.

Muzej Guggenhaim je gotovo najlslavnejša stavba v Bilbau, njegov pomen v mestu pa presega zgolj kulturne okvirje. Od jeseni 1997 stoji ta muzej sodobne umetnosti sredi največjega baskovskega mesta kot simbol gospodarske uspešnosti najsevernejše španske regije.

Ker so bili Baski med državljansko vojno večinoma na strani Francovih nasprotnikov, se jim je caudillo- vodja- po zmagi maščeval. Čeprav je bila Baskija tudi med diktaturo precej bogata, je bilo zaradi zatiranja življenje v njej težko. Družba je bila zaprta, vladala sta strah in napetost. Toda kot nam je v pogovoru razložil naš prijazni vodič po Bilbau in pomemben član Baskovske nacionalistične stranke, Jose Maria, Francovo obdobje v ljudeh ni ubilo njihove prave narave. Radi hodijo v naravo, so dinamični in družabni, radi se srečujejo v restavracijah in barih ter na ulicah. Kot je še dejal, so Baski narod, katerega izvor ni znan. Tu naj bi namreč živeli že od nekdaj. Po legendi naj bi prišli s Kavkaza, saj je njihov jezik menda podoben gruzijskemu. Od dobrih dveh milijonov prebivalcev Baskije ga govori dobra tretjina, polovica pa ga razume.

Podobno kot Baskija si želi večje neodvisnosti tudi Katalonija, za Madridom in Navarro, gospodarsko tretja najmočnejša španska regija. Nasploh so severne in vzhodne španske pokrajine bolj razvite od drugih območij Iberskega polotoka. Vzrokov za to je več: od tradicionalno tesnejših gospodarskih stikov z Evropo, razvoja industrije, turizma, do poletnih olimpijskih iger v Barceloni leta 1992, ki so dale mestu in vsej Kataloniji nov gospodarski zagon. Zlasti Barceloni se pozna, da je mesto zaradi olimpijskih iger dobilo lepši videz, da so tam zgradili ali obnovili vrsto objektov. Napredek je opazen pri cestni infrastrukturi in v javnem prometu. Gospodarska razvitost Katalonije pa je po mnenju tamkajšnjih prebivalcev tudi odraz nečesa drugega.

Vodja baskovske avtonomne skupnosti, Španijo sestavlja 17 avtonomnih skupnosti, Ibarretxe je oktobra 2003 predstavil načrt, ki bi Baskom omogočil še večjo neodvisnost znotraj Španije, kot jo uživajo po zdajšnji ustavi, sprejeti v 70- ih letih. Žal ga je španski parlament- Cortes- z veliko večino zavrnil. Še bolj zanimivo pa je, da Cortes novembra lani ni zavrnil sprememb katalonskega statuta, ampak je o njem začel razpravo, v presojo pa ga bo dobilo tudi ustavno sodišče. Ker Katalonija kaže močne težnje po čim bolj rahlih vezeh s centralno oblastjo v Madridu, so odnosi med Barcelono in Madridom po besedah predstavnika najmočnejše katalonske stranke Convergencia i Unio vse prej kot preprosti.

Zakaj bi Katalonci radi spremenili svoj statut?

Katalonci so prepričani, da bodo svojo voljo uveljavili. Zato naj bi junija izvedli referendum, na katerem bi vladi v Madridu ljudje pokazali svojo voljo. Ena najbolj spornih sprememb v statutu, ki si jo želijo Katalonci, govori o poimenovanju, da so narod. Pravijo, da je zahteva upravičena, saj ima Katalonija že več kot tisočletno zgodovino.

Nasprotja zaradi prizadevanj za večjo samostojnosti nekaterih delov Španije obstajajo za zdaj samo med politiki, radi poudarjajo ljudje. Kljub temu pa številni Baski in Katalonci upajo, da njihova prizadevanja niso le ideali najslavnejšega španskega literarnega junaka Don Kihota, ki ga je Miguel de Cervantes pred štirimi stoletji poslal v boj z mlini na veter.

Prejšnja: Obogateni iran

Naslednja: Tajvan

oglasno sporočilo

Moj RTV

Mednarodna obzorja: Španija