Mednarodna obzorja: Tajvan

Vsako uro se pred njegovim spomenikom zamenja častna straža. Desetminutna koreografija je natančna. Premišljen je vsak gib, vsak korak. Nič glasbe. Slišati je le zvončkljanje ktraguljčka, skritega med podplatom in peto vojaškega škornja. Enourna straža je preizkus vzdržljivosti in osredotočenosti, kajti vojak se za 60 minut spremeni v kip, tako nepremičen kot oni, ki ga častijo Kitajci kot očeta sodobne Kitajske, tistega, ki je enkrat za vselej odpravil večtisočletne kitajske dinastije in razglasil republiko. Njegova duhovna sinova, general Čangkajšek in vodja komunistov, Mao Cetung, se po štiriletni bratomorni vojni, leta 1949, nista odrekla njegovi dediščini. Zmagoviti Mao je v Pekingu razglasil Ljudsko republiko, poraženi general Čangkajšek pa v Tajpeju Republiko Kitajsko. Njuni sinovi, bratranci, pa se še vedno krčevito oklepajo vsak svoje različice kitajske zgodbe.

In v njem je le malo besed o prvotnih prebivalcih, Avstronezijcih, kot jim pravijo.

Kitajci so prišli na otok pred štiristo leti iz kitajske pokrajine Fudžijan in zdesetkali prvotno prebivalstvo. Okoli 420 tisoč potomcev prvotnih otočanov je razdeljenih v 13 skupin. Druga največja skupina so Atajci v rezervatu Vulaj. Ponosno pokažejo svoje kostume, ples, petje in umetniško snovanje. In bolj kot kdajkoli, jih pri tem podpira nova vlada, da bi poudarila razlike med bratranci.

Prav ta način življenja je na seznamu najmočnejših trgovcev na svetu, Tajvan uvrstil na 14. mesto. Obilnost kosmatega domačega proizvoda pa ga uvršča na 17. mesto. Tajvan je hkrati tretji na svetu po količini zalog tujih valut. Njegovo trgovsko sposobnost in kupno moč lepo ponazarja mogočna stolpnica Tajpej 101.

Res, arhitekt Li jo je skupaj s kolegom Vangom zasnoval zelo sodobno, pa vendarle kitajsko, po obliki pa najvišja zgradba na svetu, ki so jo gradili kar štiri leta, s svojim stoenim nadstropjem spominja na najbolj razširjeno, najtrpežnejšo in močno, odporno in uporabno azijsko rastlino, bambus. Vsak člen bambusa je oddaljen od drugega za osem nadstropij, saj število osem po kitajskem prepričanju prinaša srečo. 508 metrov visoka zgradba v stilu artdecoja je na zunaj okrašena s ključi, simboli sreče in denarja. Okna spominjajo na star kitajski denar. Pred poslopjem postavljenim v skladu s feng šujem, je še vodomet s kroglo na vodi, ki ponazarja nenehno pritekajoči denar.

In to v borih 38- ih sekundah, kolikor jih potrebuje za dobrih 382 metrov med petim in 89- im nadstropjem, kjer je razgledišče. Tu si radovedneži po presenetljivo umirjeni, čeprav najhitrejši vožnji z dvigalom na svetu, lahko ogledajo 660 ton težko kroglo, ki za 40 odstotkov zmanjša gibanje, premikanje stolpa, ki prenese sedem stopenjski potres. Lahko si ogledujejo prestolnico, mesto z več obrazi, v katerem se staro in manj staro, umika novemu.

Toda te moči ni zaznati samo ob tem okrasu in ponosu tajvanskega gospodarstva, ampak vsepovsod, podnevi in ponoči. Na vsakem koraku so nočne tržnice, trgovinice, v katerih prodajajo izdelke, zaradi katerih je Tajvan postal to, kar je.

Ponudba je ogromna, tržni prijemi nenavadni, prehojena je bila dolga pot. Spomnimo! Tajvan je bil v osemdesetih letih prvi proizvajalec čevljev na svetu. prodali so jih za 1, 8 milijarde dolarjev. Zdaj na njihovi obutvi prevladuje oznaka " Made in Italy ". Cene niso nizke.

Tajvan je slovel tudi kot dežela cenenih, a privlačnih dežnikov, za katere so spretni trgovci iztržili 180 milijonov dolarjev. Prav toliko tudi za šivalne stroje.

Nič ni moglo ustaviti proizvodnje. Ko je zmanjkovalo pridnih rok, so jih uvozili iz Tajske, Malezije, Filipinov in Vietnama. Gospodarska recesija, ki so jo Tajvanci uspešno premagali pred petimi leti, je dotok cenene delovne sile zajezila, ni pa ga ustavila. Ti ljudje prihajajo tudi zdaj v manjših skupinah, kot gradbeni delavci, kot po močnice v zdravstvenih ustanovah, v domovih za starejše, kot gospodinje. Po treh letih se mora vsak izmed 200 tisoč pogodbenih delavcev, vrniti domov. Čez nekaj mesecev pa ga pot spet lahko pripelje na otok.

Ženske z vseh koncev Kitajske, neuke, šolane, visoko izobražene, se pridejo sem poročit. Upajo tudi na zaposlitev.

V pomoč jim je okoli sto centrov, kakršen je ta. V njem 20 socialnih delavcev pomaga Kitajkam, ki se jim vsako leto pridruži še 3600 novih, prebroditi težave z jezikom, z načinom življenja, z zakonodajo.

A zakon je zakon, sorodstvenim vezem navkljub, zato je treba stopiti skozi vsa vrata, tudi ta, ki vodijo v skoraj 260 let star tempelj v mestu Hsinču, najpomembnejšem na otoku. Sem prihaja staro in mlado, nešolano in šolano. Najprej se s prižganimi paličicami, ogenj namreč pritegne pozornost boga, poklonijo enemu izmed štirih božanstev. Potem ga poprosijo za uslugo. Značilni zvok povzročajo rdeče ploščice, ki jih priprošniki mečejo na kamnita tla, da bi izvedeli, ali se jim bo želja uresničila ali ne. Vsaka ploščica mora pasti drugače, zato poskušajo vedno znova. Toda za uresničitev marsikatere želje, vsaj visoko izobraženim Tajvancem, ne bi bilo treba zaviti v tempelj, ampak v le nekaj kilometrov oddaljeni tehnološki park Hsinču. Postavili so ga leta 1981 na severu Tajvana, le 45 kilometrov stran od mednarodnega letališča Čangkajšek. Med tremi znanstvenimi parki na otoku je ta najstarejši in tudi najbolj znamenit. Na 632- ih hektarih ozemlja so med bujnim zelenjem skrite tovarne, laboratoriji, znanstveni inštituti, dve univerzi, pa stanovanja za zaposlene in objekti za njihovo rekreacijo.

In izdelek že prodajajo po trgovinah, kajti institut ne skrbi zgolj za patentno zaščito izumov, ampak si prizadeva tudi za njihovo prodajo. Za nekatere pa niti avtor ne ve, kaj bi z njimi.

Pogruntavščina tega 34- letnega izumitelja je nenavadna. Lastnik izuma poje v angleščini, čeprav je ne govori. Najprej je digitaliziral obrazno mimiko, potem pripravil tridimenzionalni program in skupaj z izbranim odlomkom iz filma je v računalniku nastalo nekaj novega in zabavnega, petje legendarne Marilyn Monroe v kitajščini.

Institut, ki ima svoja predstavništva tako v Združenih državah kot v Evropski uniji in Rusiji, pa se ne ukvarja le z izumljanjem novih in novih izdelkov. Je pravi vodnjak življenja, ki daje zdravje in moč novim podjetjem, predvsem majhnim in ne velikim, 245- im do zdaj.

In če je inštitut podjetnikom pomagal prej šele po ustanovitvi podjetja, je zdaj drugače. Ko bo poslovnež izrazil željo po ustanovitvi podjetja, mu bo inštitut pomagal najti denar, izbrati sodelavce, pomagal pri urejanju dokumentacije, skratka, pri vsem, kar potrebuje za uspešen začetek poslovanja. Zato je park lahko vzor za druge azijske države, čeprav je res hkrati tudi tipičen primer azijskega načina vladnega nadzora, ne vodenja po načelih svobodnega trga. Da je mogoče poslovati tudi drugače, po pravilih svobodnega trga, dokazuje pet let stara letalska družba Eva Airlines, ki jo je ustanovilo svetovno znano prevozniško podjetje Evergreen Group. Med petimi tajvanskimi letalskimi družbami je poleg China Airlines edino, ki skrbi za mednarodne letalske povezave otoka s 40- imi kraji po svetu. Odprto je za sodelovanje z drugimi letalskimi družbami, samo da bi bili njihovi prevozi boljši in varnejši. Zato skrbijo tudi v tujini najeti piloti, kot je ta avstrijski, ki leti za družbo, hkrati pa skrbi za usposabljanje domačih pilotov, potem, ko se vrnejo po dveh letih šolanja v ZDA. V tem simulatorju poletov preživi izkušen pilot najmanj 70 ur in na videz preleti, podoživi ali se pripravi na 300 različnih scenarijev poletov.

Tako bi deset tisočem potnikom, ki vsak dan letijo med Tajvanom in Kitajsko, prihranili čas, saj se morajo zdaj letala ustaviti na Japonskem ali v Hongkongu, namesto, da bi letela naravnost v kitajska mesta. Let v Šanghaj, na primer, traja zdaj tudi do sedem ur. Če bi uvedli neposredne lete, bi trajali le uro in pol. Prihranili pa bi tudi denar. Prevoz blaga bi se pocenil za 16 odstotkov, prevoz potnikov pa kar za 27.
Še najbliže sta si Republika in LR Kitajska tu, na otoku Kinmen, ki še s petnajstimi manjšimi otočki tvori celoto. Obe Kitajski ločita tu manj kot dva kilometra morja.

Jekla za nože, o katerem v smehu pravi, da mu ga je iz nebes poslal sam Mao Cetung, je veliko. Iz enega samega izstrelka lahko izdela tudi do 60 nožev. Trpežnih.

Z japonskimi oblikovalci naj bi skušali iz izstrelkov izdelovati še kaj. Za zdaj je to še poslovna skrivnost.

Druge skrivnosti pa izginjajo. Kinmen, ki mu pravijo tudi Zlata vrata, je bil namreč vse od leta 1949 do začetka 90- ih let ena sama vojaška trdnjava. Nanj niso smeli niti Tajvanci. 71 tisoč tamkajšnjih prebivalcev se je na celino, kot pravijo Tajvanu, lahko odpravilo le s posebnim dovljenjem vojaške uprave. Zdaj pa ta tudi svoje največje skrivnosti, na primer, predor Džajšan, rade volje pokaže turistom.

Skupini tajvanskih nostalgikov je sledila skupina kitajskih turistov. In če so se stari med sabo obkladali z roparji Kitajci in tatovi Tajvanci, so mladi na psovke pozabili. Na Kinmen, nad katerim so se leta zbirali oblaki vojne, se zdaj zgrinjajo turisti. Pet mestec in 136 zaselkov je bilo nekoč odvisnih od vojaške monokulture. Zdaj se preživljajo s turizmom.

In to v povezavi s Kitajsko. Kinmen je namreč tudi preizkusni kamen za neposredno sodelovanje. Leta 2001 so uvedli trgovinske, poštne in prevozne vezi s Kitajsko in poslovni turizem cveti, zlasti pomorski. Ladja Tong An ali Skupni mir, je le ena izmed dvanajstih, ki plujejo med Kinmenom in kitajskim Šjamenom. V zadnjih štirih letih so na 40- minutnih vožnjah prepeljale milijon obiskovalcev iz Kitajske.

Padajo tudi predsodki.

Gospod Fu pa pod 120 let starim drevesom ob idilični vasici Šan ho, ki jo je po dvajsetih letih dela zase in za svoje potomce v začetku 20. stoletja zgradil nekdanji tajvanski delavec, potem, ko si je služil kruh na Japonskem, sanja naprej. Kinmen, ki je s kitajsko pokrajino Fudžijan tesno povezan zgodovinsko, kulturno in jezikovno, naj bi z mostom povezali s sosednjim Šjamenom. Most bi bil simbolna in tudi siceršnja povezava Tajvana s Kitajsko in svetom.

V nasprotju s Kinmenom in Šjamenom med Kitajsko in Tajvanom, ni ne letalskih, ne pomorskih, ne blagovnih vezi. Vse poteka prek Japonske in Hongkonga. In to " vse " je veliko. Kar milijon tajvanskih poslovnežev ali deset odstotkov aktivnega tajvanskega prebivalstva živi in dela na Kitajskem, kamor je tajvanska industrija do zdaj vložila 100 milijard dolarjev. Sprva so tja selili le delovno intenzivno industrijo, zdaj že elektroniko. Na Kitajskem ima sedež kar 70 tisoč tajvanskih podjetij. Bi bili lahko poslovneži z obeh strani tajvanske ožine tisti, ki bi po močni gospodarski simbiozi Kitajske in Tajvana, vplivali še na spremembo njunih političnih odnosov?

Toda tajvanski predsednik Čen Šu Bian je prišel leta 2000 na oblast tudi s poudarjanjem tajvanskosti, različnosti otoka od Kitajske in s spogledovanjem s taidujem, kot se po kitajsko reče tajvanski neodvisnosti. Prav preveč ukvarjanja z mislijo o neodvisnosti in premalo z gospodarstvom, je očitek, ki so ga poslovneži namenili predsedniku Čenu. Upravičeno?

Uradna politika, v nasprotju s poslovnimi krogi, razumljivo, za slabše odnose s Kitajsko ne krivi predsednika Čena, ampak opozicijo, češ, da bi v odnosu do Kitajske morali plesati uskljeno. Že res, toda na katero glasbo?

Čaka, da se bo vodji opozicije, Maju, ki županuje v prestolnici v tej stavbi v obliki dvojnega števila deset, kar pomeni srečo, ta res nasmehnila. Vprašanje pa je, ali se bo politika uradnega Tajpeja kaj spremenila, če pride vnovič na oblast opozicijska stranka Kuomintang, ki je na otoku vladala skoraj 50 let.

A politika se obrača. in Washington se zdaj bolj posveča vojni v Iraku, bolj ga skrbi Iran, večjo nevarnost vidi v Severni Koreji, tako, da se zdi, da postaja Tajvan žrtev tega dejstva.

Politični analitiki govorijo še o možnosti federacije, konfederacije, državne zveze ali Kitajske unije, po zgledu Evropske unije.

Očitno pa je, da se je na kitajski strani marsikaj spremenilo. Še lani spomladi je uradni Peking sprejel zakon, s katerim je dal jasno vedeti, da ne bo trpel tajvanskih poskusov, da bi razglasili neodvisnost, potem pa povlekel še novo potezo.

Statistika je na prvi pogled neizprosno odkritosrčna, toda statistika Demokratske napredne stranke pravi, da je proti združitvi 90 odstotkov otočanov. Medtem, ko statistika opozicije meni, da je takih 15 odstotkov manj. Dobrih 45 odstotkov Tajvancev meni, naj vse ostane kot je. Skoraj 35 odstotkov pa, da je gospodarska menjava med Tajvanom in Kitajsko prepočasna.