Mednarodna obzorja: Turška kava

Ko sonce pretrga oblake in se svetloba razlije po Zlatem rogu, 16- milijonska prestolnica imperijev zažari. Mesto so šest stoletij pred Kristusom postavili grški priseljenci in ga po svojem vojaškem poveljniku poimenovali Bizanc.
Francoski pesnik in državnik Lamartine je Carigrad v 19. stoletju opisal kot dovršen kraj, stvaritev Boga in ljudi, narave in umetnosti.

Leta 2010 bo Carigrad evropska prestolnica kulture in promet bo najbrž še bolj kaotičen. A to ribičev, ki jih tudi sivo decembrsko jutro zvabi na mostove, ne moti.

Meje sodobne države Turkov so bile zarisane po prvi svetovni vojni, po propadu Otomanskega cesarstva in vojni za neodvisnost, ki jo je vodil general Mustafa Kemal Atatürk- oče vseh Turkov.

Murat vodi nočni klub v bližini najbolj obleganega carigrajskega trga Taksim.
Gostje so večinoma študenti, turisti, vrhunski športniki.

Kontroverzni Bedri Baykam je močan glas opozicije in svetovno znani slikar.
V ateljeju v kulturnem centru Piramida čustveno zatrjuje, da je skrajni čas za obrambo temeljev republike. Ta je bila po odhodu grških, francoskih in armenskih enot razglašena 29. oktobra 1923 z glavnim mestom Ankaro. Razdrobljeno prebivalstvo je dobilo državljanstvo- vsi so postali Turki.
Status manjšine so dobili le Grki, Armenci in Judi.

50- letna Emine s hčerkama in možem profesorjem živi v univerzitetnem naselju v Ankari.
Kot številne Turke, tudi njo moti tiha, a očitna islamizacija družbe, ki ima, kot pravi, podporo zunaj meja.

25- letna pravnica Dilek je aktivistka pri muslimanski nevladni organizaciji za človekove pravice. Njej se zdi bojazen pred osvajalskim pohodom islamistov pretirana.
V državnih ustanovah je izkazovanje pripadnosti veri prepovedano, a študentke so iznajdljive.

V zadnjih letih je na tisoče deklet iz premožnih družin zaradi prepovedi nošenja turbana odšlo študirat v tujino, čeprav je zakonitost te prepovedi leta 2005 potrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Prenovitveni proces je zastal tudi zato, ker je letošnje leto volilno.
Premier Erdogan se bo aprila najverjetneje potegoval za položaj predsednika države.
Predsednika izvoli parlament, v njem pa ima Erdoganova stranka večino.
V opoziciji je le levosredinska Republikanska ljudska stranka, nadaljevalka Atatürkove smeri.
Kemalizem je bil projekt elite in je temeljil na centralizaciji. Najodločnejša varuhinja turške sekularnosti je vojska- branila jo je s tremi vojaškimi udari in leta 1997 še s tako imenovanim postmodernističnim, ker je zadostovalo že opozorilo.

Volilna taktika vladajočih zmernih islamistov temelji na konservativni miselnosti anatolskega mesteca. Pridobili so mestne reveže, podeželane, dvigajoči se islamistični srednji sloj, liberalne demokrate in zagovornike vstopa v Evropsko unijo.

Tudi zato bodo jesenske parlamentarne volitve, še prej pa seveda predsedniške, zelo pomembne.
10- odstotni volilni prag na parlamentarnih volitvah je izjemno visok.

Atatürk je volilno pravico podelil tudi ženskam in Turkinje so ponosne, da so lahko volile, denimo, pred Francozinjami. Toda šele leta 2002 je bil razveljavljen zakon, da je moški glava družine.
Tudi to pa ni ustavilo dogovorjenih porok, častnih umorov, nasilja v družini.
V najbolj vplivni ženski nevladni organizaciji Leteča metla zahtevajo več varnih hiš, ker se mora večina žensk s policije vrniti v nasilno okolje in nekatere potem izginejo.

Maratonski tek do polnopravnega članstva v Evropski uniji traja že štirideset let.
Pristopna pogajanja so se začela 3. oktobra 2005. Svoj strateški položaj v evro- atlantskih odnosih je Turčija utrdila leta 1952, ko se je odrekla nevtralnosti in se pridružila zvezi Nato.
Naklonjenost Zahodu jo je vodila k čedalje bolj povezujoči se Evropi.

Na evropski celini je le tri odstotke 1500 kilometrov obsegajočega turškega ozemlja.
Na zahodu Turčija meji z nekdanjo sovražnico, zdaj hladno sosedo Grčijo in najnovejšo članico Evropske unije Bolgarijo.
Črnomorska obala vodi na severu do Gruzije in Armenije. Po 11. septembru 2001 pa je Turčijo notranje in zunanje močno obremenila težavna jugovzhodna trojica: regijske in jedrske moči žejni Iran, razpadajoči Irak s svobodnimi Kurdi na severu in izmuzljiva Sirija.

Le še tretjina Turkov podpira vstop v Unijo. Ta tako zaradi številnih kritik evropskih voditeljev dobiva grenak priokus.

Po hudi krizi leta 2001 gospodarstvo z injekcijami Mednarodnega denarnega sklada hitro okreva, gospodarska rast je okoli 6- odstotna, še pred šestimi leti 70- odstotna inflacija se je znižala na manj kot 10- odstotno. Okoli 10- odstotna je tudi brezposelnost. Obiranje limon ob Sredozemski obali traja le dva meseca, delavci zaslužijo 6 evrov na dan.

Lastnik je ponosen na tehnološki postopek, skladišča so polna.
Turčijo čaka svetla prihodnost, je prepričan in dodaja: evropski klub hoče Turčijo le izkoristiti.

V osmih urah izdelajo 27 metrov verige, ki lahko dvigne sidro, težko 6 ton. Delavci imajo dobre plače- okoli 250 evrov, še zlasti pomembno pa je, da so zavarovani. Coskun je varnostnik v nočnem lokalu.
Na ribolov se odpravi predvsem zato, da bi si očistil pljuča.

V napol porušeni kurdski vasici nedaleč od Diyarbakirja živijo še štiri družine.
Mustafa ima 11 otrok, le dve deklici pa obiskujeta 7 kilometrov oddaljeno vaško šolo.

Noči v Carigradu so divje kot v New Yorku ali Berlinu.

Turčija s svojimi nasprotji in gostoljubjem preseneti marsikoga. Gospa Bakirkaya je imela pred upokojitvijo veliko stikov s poslovnimi partnerji iz tujine.

Zakonca Bakirkaya nasprotujeta vstopu v Evropsko unijo, ker sta prepričana, da bo morala muslimanska država vedno popuščati pri uveljavljanju interesov Unije. Pod mostom, vrati v Azijo, se pogovor prav tako nenehno vrača k Evropski uniji.

Tudi če bodo rešena vsa vprašanja, bo Turčija še vedno skoraj 100- odstotno muslimanska država. Zakaj bi jo sploh sprejeli v Uniji, v kateri želijo z ustavo poudariti svoje krščanske korenine?

Kapadokija pod površjem ne skriva le korenin. Kdo so bili prvi jamski prebivalci, ni znano, so se pa votline spremenile v prava podzemna mesta, kamor so se tisočletja zatekali mnogi v tej odmaknjeni ognjeniški pokrajini, ki sta jo napajala vera in nasilje.
Danes si želi turistov- v Turčijo jih na leto pride skoraj 25 milijonov.

V vas Goreme se je Hatice priženila pred 25 leti. Z možem sta si uredila dom številka 4 in vzgojila štiri otroke; izvoljenka enega izmed sinov je Japonka. V hiši Hatice ne bi več mogla živeti.

V kamnitem bivališču, ki ga ne prizadèneta ne dež ne sneg, imajo televizor in spremljajo dogajanje doma in po svetu.

V Kapadokiji so največ sledi pustili kristjani, ki so bili preganjani v obdobju rimskega imperija in nato še ob arabskih vdorih.
O krščanskih koreninah priča okoli 3 tisoč kamnitih cerkvic in samostanov.
Zadnji krščanski razcvet je Kapadokija doživela med 9. in 11. stoletjem, ko so obnovili številne freske in ko je bizantinska vojska še zadnjič skušala obraniti deželo pravljičnih dimnikov pred arabskimi meči.

Spraven papežev obisk pa Turčiji ni pomagal, da bi se izognila zastoju na pogajanjih.
Evropska unija je zaradi neizpolnjevanja pridružitvenega sporazuma prekinila pogajalski proces pri osmih poglavjih od 35- ih. Turška pristanišča in letališča so namreč še naprej zaprta za blago s Cipra, čeprav se je Turčija zavezàla, da bo brezcarinsko unijo razširila na 10 novih članic, torej tudi na Ciper.

Do konca 19. stoletja je bil otok Ciper del Otomanskega cesarstva, potem je prešel pod britansko upravo, leta 1925 je bil razglašen za kronsko kolonijo. 1960. leta se je osamosvójil. Ko se je trenje med grško in turško govorečimi prebivalci otoka sprevrglo v nasilje, so posredovali Združeni narodi.
Po državnem udaru ciprskih Grkov je Turčija leta 1974 napadla otok. Po desetletju negotovosti so ciprski Turki na 35- ih odstotkih ozemlja razglasili Turško republiko Severni Ciper. A to priznava in brani le Turčija.

Fehim je ciprski Turek in je direktor podjetja z devetimi tovornimi in potniškimi ladjami. Pred turškim napadom je žìvel na jugu otoka, potem se je preselil na sever, kjer poteka razmejitvena črta, ki jo še danes nadzorujejo mirovne enote Združenih narodov. Zadnji poskus, da bi Ciper združen vstopil v Evropsko unijo, je bil načrt nekdanjega generalnega sekretarja OZN- a Kofija Anana. Na referendumu teden dni pred 1. majem 2004 so ciprski Turki združitev podprli, prebivalci grškega dela otoka pa z veliko večino zavrnili.

Ob kopici težav, ki jih ima Turčija pri izpolnjevanju evropskih zahtev, je vendarle nenavadno, da je Unija upočasnila pogajalski procès zaradi problema, ki ga lahko reši le pogovor.

Evropska unija pristop Turčije izrecno povezuje tako rekoč s premikanjem gora na področju varstva človekovih pravic- in Turčija se, vsaj videti je tako, zelo trudi.

Največ vrzeli je v zakonih o svobodi izražanja in položaju etničnih skupin.
Nevladne organizacije še ne morejo biti zelo dejavne, saj je že opozarjanje na kršitve lahko zelo nevarno.

Pobude za spremembe prihajajo od zunaj, zato mednarodni pritisk ne sme popustiti.
Pri kratenju svobode izražanja največ mednarodne pozornosti velja 301. členu kazenskega zakonika, ki se glasi: Vsak Turek, ki bo nedvoumno žalil republiko ali parlament, bo obsojen najmanj na šest mesecev zapora. Na desetine aktivistov, pisateljev, novinarjev je moralo pred sodišče, tudi Nobelov nagrajenec za književnost Orhan Pamuk, ker je dejal, da si v Turčiji nihče ne upa spregovoriti o poboju 30 tisoč Kurdov in milijona Armencev. Svetovno znani ustvarjalci so bili zaradi močnega mednarodnega pritiska oproščeni obtožb- drugi gotovo ne. Poleg 301. člena je v kazenskem zakoniku vsaj še deset takih, ki omogočajo preganjanje svobodno mislečih.
Konec februarja 2006 je 26- letni Mehmet sodeloval pri pogovorni televizijski oddaji, ki so jo pripravili na Univerzi v Ankari.

Odvetnik mu ni smel pomagati.
V skladu z osmim odstavkom 220. člena kazenskega zakonika so ga obtožili širjenja idej teroristične organizacije Kurdske delavske stranke.

Če za kršitev zakona izrabiš množična občila, se 3- letna zaporna kazen lahko podaljša za leto in pol.

Policija je Mehmetu zaplenila računalnik, z njim pa tudi štiriletno raziskovalno delo in študijsko gradivo.

Med sojenjem je na prostosti, vendar noče pobegniti v tujino. Ni zaposlen, plačevati mora odvetnika. Kljub vsemu je diplomiral.

Turška vlada še ni pripravila napovedanega načrta gospodarskega in socialnega razvoja jugovzhoda države, kjer živijo Kurdi.
Ta del Turčije s središčem v Diyarbakirju, mestu, obdanem z bazaltnim obzidjem, je tudi do desetkrat manj razvit kot zahod države.

Kurdski upor je ogrozil turško enotnost. Kot drugorazredni državljani so lahko napredovali le, če so zanikali svoje korenine.
Kurdska delavska stranka je zato začela gverilsko vojno za neodvisnost.
Med letoma 1984 in 2000 je bilo izgubljenih več kot 30 tisoč življenj, uničenih 3 tisoč vasi, razseljenih nekaj milijonov ljudi.

Po prijetju vodje upora Abdulaha Öcalana konec leta 1999 je Kurdska delavska stranka, ki je na ameriškem in evropskem seznamu terorističnih organizacij, razglasila premirje. Ker je Turčija takrat postala kandidatka za vstop v Evropsko unijo, je morala odpraviti smrtno kazen, tudi za Ocalana.
Ta zdaj iz zapora poziva k opustitvi boja za neodvisnost.

Za zdaj posamični incidenti med okoli 7 tisoč gverilci in turško vojsko niso pretrgali premirja. Kurdske politične stranke, ki jim nenehno grozi prepoved delovanja, skušajo vnovičen izbruh nasilja vsekakor preprečiti. Ena izmed njih se zavzema za federativno ureditev.

Na sedež največje kurdske stranke prihajajo množice ljudi, ki si želijo mirne prihodnosti.

V Ljudski demokratični stranki, neuradni miroljubni naslednici Kurdske delavske stranke, upajo na uspeh na jesenskih parlamentarnih volitvah.
Na prejšnjih jim kljub skoraj dvema milijonoma glasov ni uspelo prestopiti 10- odstotnega volilnega praga. Medijska kampanja je otežena, čeprav je Turčija omilila strogo zakonodajo na tem področju. Po dolgoletnih zapletih lahko regionalna televizija Gün že nemoteno oddaja program v kurdskem jeziku, vendar le 4 ure na teden in ne več kot 45 minut na dan. Ker morajo biti vse oddaje podnaslovljene v turščini, neposrednega oddajanja ni.
Zdaj si prizadevajo za to, da bi imeli vsaj 10- minutna poročila.

Nekako v zavetju, zunaj turških in svetovnih navzkrižij, so ozke ulice starodavnega mesta Mardin v bližini meje s Sirijo. Prebivalci- Turki, Kurdi in Arabci, kristjani, muslimani in judi- živijo v mestu civilizacij.

Ko so se pred sedmimi leti končali oboroženi spopadi med turško vojsko in kurdskimi separatisti, so se v Mardinu, ki so ga boji k sreči obšli, lahko posvetili prenovi.
Restavriranje znamenitosti financira tudi Evropska unija. Kjer je pretesno in prestrmo, vzdržuje čistočo 45 oslov. V občinskem hlevu zanje skrbi 40 zaposlenih.

Mardin v Kristusovem jeziku- sledi aramejščine še niso izginile- pomeni utrdbo. In ta, ki stoji na severnem obrobju Mezopotamije, gotovo skriva še veliko zakladov. Pred nekaj leti so prebivalci prebarvali pročelja svojih hiš- prej pisano pobočje se zdaj spet staplja s kamnom.

Navzkrižja naše dobe so v Turčiji vidna s prostim očesom.

Evropska unija zagotavlja Turčiji, če bo izpolnila pogoje, enakopraven prostor za mizo v Bruslju. Ta država bo zaradi svojega naftnega in plinskega ožilja čedalje pomembnejša za energetsko preskrbljenost Evrope. Sama črnega zlata nima, ima pa vodo, ki je na Bližnjem vzhodu že primanjkuje.
Turško prebivalstvo je mlado, z bogato zgodovino prepredena anatolska zemlja se na prepihu civilizacij ne bo nikoli umirila. Zaradi pristopanja Uniji je Turčija močnejša, naprednejša, bolj demokratična?
Zakaj bi jo potem sploh skrbelo, ali bo postala evropska zvezdica?