Mednarodna obzorja: Volilna pomlad nove Francije

Nedelja je v Saint Denisu, predmestju Pariza, semanji dan. Živahna ulica se razteza vse od bazilike Svetega Denisa, v kateri počivajo francoski kralji.
Tretjina prebivalcev je tu mlajših od 25 let, stopnja brezposelnosti in kriminalitete pa je med najvišjimi v državi.

Poletje bo Francija pričakala z novim predsednikom in novo narodno skupščino. Teme, ki zaposlujejo Francoze to volilno pomlad, so brezposelnost, cene, varnost in nacionalna identiteta. Teme, ki so bolj kot drugje, doma v revnih predmestjih 5. francoske republike.
Če je bila lani brezposelnost v Franciji 9- odstotna, se je v Saint Denisu povzpela skoraj na 14 odstotkov. V teh predmestjih tradicionalno volijo kandidate levega političnega bloka. Departma Seine- Saint Denis, v katerem živi več priseljencev kot v katerem koli drugem departmaju v Franciji, zastopa v narodni skupščini 13 poslancev, od tega 8 komunistov ali socialistov, med drugimi tudi nekdanja ministrica Elisabeth Guigou, zdaj del ekipe Sgolene Royal.

Hubert Vedrine je bil pod Jospinom pet let minister za zunanje zadeve. Dogajanje na političnem prizorišču, ki se je v zadnjem času spremenilo, opazuje od strani. Ne brez grenkobe.

Nezaupanja in zasičenosti s spopadom med levico in desnico, ki ju poosebljata brez dvoma karizmatična in po drugi svetovni vojni rojena Royalova in Sarkozy. 53- letna mati štirih otrok, ki živi v zunajzakonski skupnosti in 52- letni, drugič poročeni potomec priseljencev.

Ko je naša ekipa obiskala volilni tab Francoisa Bayrouja, je bilo v soju televizijskih žarometov in ob brnenju kamer, čutiti v zraku dobre obete in vprašanje " Bayrou predsednik? "

Francois Bayrou se je po strmem vzponu na lestvicah priljubljenosti z vlakom odpeljal stiskat roke v Saint Denis. A kamer in politikov so se v Saint Denisu, tako kot v drugih francoskih predmestjih, okoli 300 je takih, zasitili jeseni 2005, ko so bili tam nemiri.

Te izjave predsedniškemu kandidatu golistov, revna predmestja niso ne odpustila, niti je niso pozabila. V letu in pol, pravijo v Saint Denisu, se v mestu ni veliko spremenilo. Nove so le ovire, zaradi katerih je zaslužek na semanjo nedeljo še manjši.

Brezposelnost že zdaj skrbi fante iz zahodnega pariškega predmestja, ki obiskujejo poklicno srednjo šolo v Suresnesu. Iz nje bodo prišli vodovodarji, električarji in ključavničarji.

Guelord sanja, da bo nogometaš. Kot Zinedine Zidane. Carvajal, rojen v Ekvadorju, ima rad poezijo Victorja Hugoja. Jaroš se je pred tremi leti z družino priselil iz Varšave, Mohamed pred letom in pol iz Tunizije. Nobeden od njiju še nima francoskega državljanstva.

Za Nicolasa Sarkozyja je odgovor ustanovitev ministrstva za imigracijo in nacionalno identiteto.

Lyon je edino francosko mesto, v katerem so se jeseni leta 2005 nemiri iz predmestij prenesli tudi v njegovo zgodovinsko središče. S konja je tam razjarjeno mladino, ki so jo krotili s solzivcem, opazoval Sončni kralj.

V lyonski mošeji, zadnji, ki so jo zgradili v Franciji v 20. stoletju, govorijo o naraščanju islamofobije v Franciji.

Francoska država ima sicer od leta 2003 sogovornika v Svetu za muslimansko vero, voljenem telesu, ki predstavlja muslimane v Franciji.

V Franciji je čedalje globlji prepad med tako imenovanim buržoaznim islamom in islamom predmestij, ki ga težke ekonomske razmere silijo v radikalizem in izolacijo.

Leto in pol je bila članica Sveta tudi Dounia Bouzar, sociologinja iz Grenobla. Bila je glas francoskih muslimanov, rojenih v Franciji.

Šteje barva. Je zato tistim, ki že na pogled ne izdajajo tujih, denimo slovanskih korenin, lažje? Na brvi čez Seno, pri lani odprtem muzeju Branly, trije mladi, ki jih skrbi prihodnost. Leni, televizijska režiserka, po materi Slovenka. Mlad par. Marjolaine in Laurent, novinarka in bodoči zdravnik. Parižanka in Bretonec.

Deset kilometrov od Barassove kmetije je Yvore, ena najlepših vasi v Franciji. Srednejveški biser. Župan je hkrati tudi lastnik največjega gostišča v vasi. Yvoire je od Pariza oddaljen 570 kilometrov.
Vas ima 700 prebivalcev, skupaj s sosednjo 30 otrok v vsakem razredu, enega profesionalnega ribiča in v toplih mesecih množice turistov. Nemirna predmestja so daleč, ne pa tudi predsedniška kampanja.

Ko se kamera ustavi, sogovornika priznata, da sta človeka desnice; da je človek desnice, pravi tudi Remy Chatte. Približno dve tretjini francoskih kmetov voli desne kandidate in stranke.
Barrasovi zemljo najemajo od italijanske plemiške družine, odkar se je na kmetijo v Douvainu priselil iz Švice Olivierjev praded. Oče in sin ponosno stojita pred prodajalno, v kateri prodajata izdelke s kmetije. Ta slovi po dobrem siru, jabolkih in malinovi marmeladi.

Poslovilni govor 75- letnega predsednika, v katerem, pomenljivo, ni podprl nobenega od predsedniških kandidatov, je bil čustven. Na nedeljski večer, 11. marca, si ga je ogledalo več kot 22 milijonov Francozov, kar je več kot na primer finale svetovnega prvenstva v nogometu leta 1998, ko je Francija na Stade de France v Saint Denisu, premagala Brazilijo.

29. maja 2005 je Francija na referendumu zavrnila evropsko ustavno pogodbo. In takrat ji je evropska sapa pošla. Tokratna predvolilna kampanja je minila skoraj brez evropskih tem in to v času, ko Evropa v krizi še kako potrebuje francosko- nemški motor. Evropsko povojno zgodovino povezovanja so krojili francosko- nemški voditeljski pari: De Gaulle- Adenauer z Elizejsko pogodbo leta 1963, pa Giscard d ' Estaign- Schmidt, Mitterand- Kohl- stisk roke pri Verdunu leta 1984 je eno pomembnejših simbolnih dejanj evropske povojne zgodovine- in Chirac- Schroeder.

In če Francozi ne prepoznajo več Evropske unije, ki so jo spočeli, se mladi, bolj kot so se njihovi straši, ozirajo na tuje.

Mladi Provansalec, ki je študiral tudi v Pragi, je danes najmlajši vodja ene od raziskovalnih svetlobnih linij v Sinhrotronu v Saint Aubinu. Gre za enega večjih znanstvenih projektov Francije v zadnjih letih. Povečanje sredstev za znanost napovedujejo vsi predsedniški kandidati.

V Kraljevi palači, v hramu klasikov, so namreč leta 2002 odprli vrata prvemu temnopoltemu igralcu. V Maliju rojen Bakary Sangare je takrat dejal, da je gledališče zrcalo družbe in da bi bilo prav, da se nekega dne v njem zrcalijo prav vsi koščki mozaika, ki sestavljajo sodobno francosko družbo. Lani je bil Orgon v Molierovem Tartuffu.

In to bo krojilo prihodnost naših sogovornikov, obrazov nove Francije. Volilni nedelji prvega in drugega kroga, ko bo izvoljen nov predsednik ali predsednica Francije, bosta prišli in odšli; ko se bodo v državo začele zgrinjati trume poletnih turistov, bodo izvoljeni tudi skupščinski poslanci.

In v nedeljo v Saint Denisu.