Obzorja duha: 02. 12. 2007

ure je bilo. Kot en ogromen val sem videla v višini mojih oči je bilo visoko zunaj in potem tudi notri. Najprej so priskočili na pomoč najbližji. Njuni štirje otroci z družinami, prijatelji, sorodniki in sosedje.
Potem pa so prihajali še drugi in nam prinesli pomoč.
Tudi v hrani, pa čevlje obleke. Ker smo imeli vse spodaj. Spodaj smo imeli kuhinjo, potem spalnico, obleke, čevlje, vse je bilo tu spodaj in to je bilo vse mokro, ker je voda tako hitro prodrla, niti nismo bili pripravljeni tudi na tako visoko vodo, v višini 1, 2 metra je bilo vse zalito, zato je bilo vse dobrodošlo. Tudi sosedje so priskočili na pomoč. Prinesli so nam tudi hrano, potem kuhano kosilo, 3 dni nam je brat nosil, potem sosedovi, Milica Ojsteršek, pa iz šole tudi.
Od Karitasa so nam prinesli spet hrano in pomoč, vojniški Karitas 1000 E, pa potem Nova Cerkev so pozneje zbrali in nam prinesli 410 E, je gospa sosedova prinesla, iz Karitasa, potem so tudi zbrali v Karitas Šmartno, so prinesli 720 E, gospod župnik naš je pomagal, to so bile tiste prve, pa bodrilne besede, da so nas bodrili, da nas ni zlomilo. Še sedaj, ko se spomnim na vse to, me res gane. Vsa ta dobrota. Karitas je res ena velika pomoč, tudi po tem smo dobili od Škofije Celje, je tudi naša gospa Darinka prinesla, še drugi tudi so prinesli pomoč. Naši Karitasovi delavci tudi Štefka, pa Čretnikovi, pa Špegličevi. Ne morem se spomniti, če sem koga pozabila imenovati, vsem se zahvaljujemo, našim sodelavcem Karitas, širijo okrog, Nova Cerkev iz Šmartnega, Škofijskim, vsem, ki so darovali v Karitas, bi se ob tej priliki zahvalila, vsem, ki ste dajali za Karitas, tudi midva sva dajala, tudi zdaj bova odročila skromen dar za Karitas, da bodo pomagali ljudem v stiski. Zdaj vidimo kako velika je ta organizacija Karitas, vsem lahko pomaga. Jaz pravim, vsak, ki da za Karitas, lahko ve, da pride hitra pomoč in v prave roke. Ko človek doživi poplavo takrat je nemočan in mu gre na jok, ko vidi, da je proti taki ujmi brez moči. Ko pa se zave pomoči, prijateljev, znancev in predvsem Karitasa, se pa človeku zopet vrača pogum in vera v življenje. Kot je žena povedala, se tudi sam pridružujem tej veliki akciji, ki je pomagala ne samo nam ampak tudi drugim v župniji, so pomagali in se jim zahvaljujem za to požrtvovalnost. Včasih kdo reče, dam pa ne vem, če bo prišlo v prave roke. Da, Karitas res dobesedno da vsakemu osebno v roke in od vsakega je tudi dolžnost in pa vestnost, da ta sredstva, ki so darovana in podarjena, da jih vestno uporabi. Midva se res zahvaljujeva vsem, ki so pomagali, pa ne samo z besedo, imenom, priimkom, Bog pokloni. Zdaj pa k glasbi. Ta teden je pri založbi Ognjišče izšla zgoščenka skupine Nova Zapoved z naslovom Sol. Mladi že deset let ustvarjajo ritmično duhovno glasbo, ki na nekoliko drugačen način izraža njihov odnos do Boga. Kot sami pravijo, želijo biti z svojim življenjem in glasbo sol današnjemu svetu.

Izdali smo naš nov CD sol. Začel je nastajali meseca novembra, vse pesmi so večino avtorske, nekaj smo si prislužili od kolegov iz Anglije. Naša besedila izražajo našo vero, naše molitve, naše poglabljanje v Sveto Pismo in to naše sporočilo, ki ga želimo dati mladim, da lahko tudi z drugačno glasbo, močnejšimi besedilo, oznanjamo neko vero, pozitivno sporočilo preko res moderne glasbe, da ni čisto tista vsakodnevna evagelizacija, vsak misli, da moraš priti k maši in ne gre drugače. Zato se res trudimo na tej glasbeni sceni, da bi širili to glasbo s tem, kar izraža naših 7 članov skupine.

Podari ti srce, podri dušo ti, za vedno bo ob tebi, boš ob meni. Podari ti srce, podri dušo ti, za vedno bo ob tebi, boš ob meni.

Podari ti srce, podri dušo ti, za vedno bo ob tebi, boš ob meni. Podari ti srce, podri dušo ti, za vedno bo ob tebi, boš ob meni. Mesto Boga v naši glasbi je centralno mesto, kajti skupina Nova zapoved pojem izključno o Bogu in o našem doživljanju Boga kot takega v našem vsakdanjem življenju. Velika večina naših pesmi je nastala kot posledica izkušenj srečanj z Bogom v naših vsakdanjih situacijah, v veselju, sreči in tudi nesreči življenjskih težav. Petje o Bogu je prvič nevsakdanje in za nas zelo zahtevno. Zato jaz osebno menim, da je naša glasba skupine Nova zapoved resna glasba v tem smislu, da je težka in zahtevna. Zato je za nas vedno izziv in vsak koncert in nastop nov izziv in dogodek, doživetje.

Naš današnji zadnji prispevek pa nas bo popeljal v adventni čas. V čas tihega pričakovanja, ki pa ga je žal danes, v veliki meri preglasil blišč zunanjosti. Toda ne povsem. Marsikdo se zaveda, da je za pot k Resnici potreben notranji mir in molitev. Bog se ne rodi na bogato okrašenih policah vitrin, ampak v tišini človekovega srca, ki je zanj pripravilo prostor.

V skupnosti se napajamo z molitvijo in začutimo potrebo, da naše bogastvo, ki nam ga daje Bog, damo tudi naprej. Človek moli na oseben, enkraten način. Šest ljudi smo vprašali o njihovi izkušnji molitve. Vsi so si edini, da gre za intimen pogovor z Bogom, ki pa se spreminja z delom in razmerami v katerih živijo. Mi ostajamo zgodaj, zaradi apostolata, tako da smo že 5. 10 v Kapeli in potem najprej zmolimo hvalnice molitev Cerkve iz Brevirja, potem imamo meditacijo dnevnega Evangelija, pol ure, potem je pa Sveta maša, po maši pa še skupaj zmolimo Rožni venec, tako da do sedmih končamo, potem je pa delo. Devetdnevnici v pripravi na praznik na Jezusovega rojstva, ko pa Marijo nosimo v našem samostanu od sobe do sobe, stari slovenski običaj je, da so jo nosili od hiše do hiše, mi pa pri nas od sobe do sobe in potem tista sestra, ki jo sprejme, naredi oltarček in se potem sestre ves dan zbirajo v molitvi pri tisti sestri, potem pa jo zvečer odda in gre naprej na pot. Tatjana Štefančič je upokojenka, z možem živita v mirni soseski pod Golovcem. Ko sva pred leti čuvala vnuka, ko je prihajal, ga je zet pripeljal, potem smo se usedli, mož in vnuk, smo okoli venčka svečke prižgali. Kako bi majhnemu otroku približal prihod Božiča, pa sva si z možem izmišljevala vse sorte. Npr. kar na tisto pesmico, Ringa ringa raja, Jezušček prihaja, prinesel bo veselje? kar tako sva si take rime izmišljevala.
Se pa molitev lahko molitev raztegne skozi ves dan ko si v tej nadnaravni drži. Ko zjutraj z možem moliva, hvala Bogu sva še toliko, da lahko skupaj moliva, če potem karkoli delam, kuham, delam z vso ljubeznijo do vnukov, ko bosta prišla iz šole jesti, če se pogovarjam z ljudmi po telefonu, sem v tej nadnaravni drži. Peter Možina je študent geodezije na ljubljanski univerzi. Živi v Dravljah skupaj s šestimi študenti. Molitev mi ne pomeni samo, da sem v Cerkvi, ampak, da delam stvari z ljubeznijo in slavo našega Boga. V mojem življenju so pomembni pogovori s sovrstniki, da človeka, prijatelja poslušam, da mu vlivam upanja, da mu izrečem podporo, pa tudi, da molim zanj in se večkrat spomnim nanj v molitvi.
Ko človek moli, ljudje opazijo razliko. To doživlja tudi študentska 2. letnika Fakultete za družbene vede, Adrijana Puc.
Se spomnim primera, ko sem s prijateljico bila na kosilu spodaj in sva govorili o tem, od kod moja vedrina, pozitiven duh, pozitiven značaj in sem ji povedala. Rekla sem ji, da molim, sem ji pač razložila stvari, kako so in kako niso.
Povirkovi, oče, mama in štirje otroci med osnovno šolo in fakulteto živijo v bližini Ljubljane. Njihova molitev se spreminja skupaj z urniki in šolskimi zahtevami otrok. Midva imava srečo, da sem ostala jaz doma in lahko izkoristim vsaj tiste jutranje odhode otrok, ki hodijo en z drugim in takrat res poskušamo moliti z vsakim posebej, je pač potreben prevoz ali do šole ali do Domžal, do avtobusa in je lepo začeti dan skupaj z molitvijo tudi z otrokom. Molitev je lahko tudi reševanje kakšne križanke v pravi reviji. Za nas je molitev, ker je v Evangeliju Jezus pravi, če bomo najprej stali v Božje kraljestvo, vse drugo nam bo navrženo in čutimo v teh konkretnih stvareh to božjo ljubezen do nas. Taka konkretna stvar je lahko tudi avto. In smo rekli, Jezus, če ti vidiš, da mi to potrebujemo, boš ti že poskrbel za to. In čez nekaj časa me pokliče prijatelj in me vpraša, kako je kaj z našim prejšnjim avtom in sem povedal, da ni preveč v redu, da ne morem narediti tehničnega. In je rekel: Ena družina vam je pripravljena podariti avto. Vsak od nas ima vzpone in padce. Od nas z Bogom ni nobena izjema. Le, da so krize lahko še posebno usodne, ko se podira vse tisto, kar je posameznik gradil skozi življenje. Kako močna je molitev, je ob očetovi smrtni postelji ugotovila sestra Slavica.
V tej preizkušnji bolezni je pa prišel na koncu tako daleč, da se mu je vse uprlo kar se tiče molitve. In vem, ko sem prišla domov, mi je mami rekla, ko boš šla k njemu, samo molit ne, tega ne prenese. In vem, da mi je bilo strašno težko tiste zadnje dni z njim in sem enkrat rekla: Ati, ali lahko molim. In je rekel ne. In sem enostavno utihnila in potem je samo rekel: Slavica ti veš, koliko sem se jaz obračal na Boga, koliko sem prosil Marijo za pomoč, pa nič ne pomaga. Ko pa zakolnem je pa takoj dobro. V tistem me je stisnilo in sem potem še bolj goreče molila, potem je pa bilo 3 dni pred smrtjo, ko se mi je zdelo sredi noči, da se mu življenje izteka, da bo konec in sem mu na uho molila O gospa moja in Jezus tebi živim, tebi umrjem, Tvoj sem živ in mrtev, se mi je zdelo, da je že odšel, sem ga trikrat poklicala in ni bilo nobenega odziva, potem pa pride nazaj k sebi in reče: Slavica zakaj si molila? Sem rekla: Ati zato, ker sem mislila, da boš umrl in bi rad videl, da pride Brezmadežna po tebe. In potem me objame in reče, tudi jaz vsem vam to želim in potem je on sam naprej začel moliti O gospa moja in se je po tistem res čisto umiril in sva se pogovarjala o vsem. Advent. Čas pričakovanja. V teh decembrskih dneh se pripravljamo na praznike. Trgovci krasijo izložbe. Prodajalci krasijo izložbe, vsi se mrzlično pripravljamo. Pa je med nami kdo, ki pričakuje?
Naj svetloba adventnega časa iz naših življenj prežene temo strahov in vsakemu prinese novo upanje.
Hvala, ker ste bili z nami in nasvidenje.