Obzorja duha: 1. 7. 2007

Cerkev svetega Jožefa na Poljanah v Ljubljani je v teh poletnih mesecih prav lepo zapolnjena. Pod svoje okrilje je namreč vzela svetopisemsko razstavo z naslovom Živa beseda, ki je nastala pod pokroviteljstvom slovenske škofovske konference. V samo organizacijo in pripravo razstave so se vključili priznani slovenski preučevalci Svetega pisma in zavod svetega Ignacija.
Povod za razstavo Živa beseda

Praktičnost svetopisemske besede se v razstavi prikazuje skozi različne Bogoslužne predmete in likovno umetnost. Na ogled so tako številni liturgični pripomočki judovske, grkokatoliške in rimsko katoliške vere, svojevrsten pečat pa razstavi dajejo dela akademske slikarke Jane Vizjak in kiparja Eda Dolinarja. Zadnji vsebinski sklop predstavljajo dela nastala ob likovnem in literarnem natečaju, ki je bil razpisan ob tej priložnosti. V nekem trenutku, ko smo pripravljali razstavo, se nam je zdelo, da mogoče ne bo dovolj materiala, ker pač nismo neka profeisonalna organizacija, ki se ukvarja z rastavami. Zato smo se odločili, da povabimo otroke, da narišejo svoje izdelke. To smo naredili z natečajem. Razpisali smo natečaj Moč žive besede in odzvalo se je zelo veliko otrok, tako, da smo dobili okrog 300 izdelkov iz raličnih kategorij- od vrtcev do študentov. Veseli smo, da so se odzvali. Zdelo se nam je, da naj razstava ne bi bila samo za strokovnjake, ki preučujejo svetopisemska besedila, ampak lahko Sveto pismo živi med ljudmi. To doživi, da svetopisemske zgodbe berejo tudi otroci, v njih odmevajo in jih lahko naslikajo v svojih razmišljanjih in jih dajo v podobe. To je zelo zanimivo.

In včasih se zgodi, da se ti oglasijo s kakšno razglednico ali pa s pismom zahvale. In sicer kakšna, res takšna oseba, kjer res misliš, da nisi ničesar naredil, samo poslušal si jo, se z njo pogovarjal, in ti napiše prav to. Hvala, da si bil takrat tam z mano, da smo imeli nekoga, ki je bil z nami. Take in podobne zgodbe pripovedujejo prostovoljci iz Jezuitske službe za begunce, ki je mednarodna katoliška organizacija. Njeno poslanstvo je spremljati begunce, jim služiti in zagovarjati njihove pravice. Pomoč pa ne nudijo le beguncem, ampak, kot pravijo sami, vsem ljudem, ki so na poti.
V Sloveniji imamo pač vse to, kategorije ljudi, to se pravi: prosilce za azil, potem prebežniki oziroma ilegalni migranti, ki so nastanjeni v centrih za tujce, v drugih državah, pa begunci seveda, ki so dobili status begunca, po drugi strani pa so v drugih državah tudi pomoč razseljenim ljudem, se pravi tistim ljudem, ki so morali zaradi kakršnihkoli konfliktov ali pa kakšnih okoljskih katastrof, poplave, potresi, so morali iti z enega dela države na drugega. Tako, da v naši državi pomagamo beguncem, prosilcem za azil in pa prebežnikom iz centra za tujce.
V Jezuitski službi za begunce izvajamo različne programe, in sicer eden od programov je program prostovoljnega dela, kamor se prostovoljci vključijo oktobra in prostovoljno delo teče do konca maja oziroma začetka junija. Skupaj se srečujemo enkrat mesečno na supervizijskih srečanjih, sicer pa vsak prostovoljec dve uri tedensko nameni delu z begunci, bodisi v centru za tujce v Postojni ali pa v azilnem domu v Ljubljani.
Jezuitska služba izvaja tudi različne projekte, ki so sofinancirani iz Evropskega begunskega sklada in ministrstva za notranje zadeve. Trenutno teče projekt " Ranljivi, toda ne sami ", kjer je posebna pozornost namenjena prav otrokom, v sklopu tega deluje tudi otroški vrtec, saj so na podlagi veljavne zakonodaje, imajo prosilci za azil pravico do osnovnega šolanja, tako kot vsi slovenski državljani. Otroci do osnovne šole pa nimajo otroškega vrtca. Zato smo se organizirali glede tega sami in vodimo tudi vrtec s pomočjo Jezuitske službe za begunce.

Zdaj pa še k počitnicam. S koncem šole so se po Sloveniji začeli oratoriji, tabori in duhovne vaje. Mi smo bili tokrat pri bratih Minoritih v Halozah, kjer so letos prvič organizirali tabor za otroke. Ob letu Svetega pisma so si za temo izbrali starozaveznega Mojzesa.

Ves dan, vso noč?
Sledila je svetopisemska zgodba o Mojzesu. Zaigrali so jo animatorji, pod vodstvom minoritov, patrov Marjana in Damjana, ki sta vodila prvi letošnji tabor. Tedaj je gospod rekel Mojzesu:
Pojdi k mojemu ljudstvu in mu reči, tako pravi Gospod. Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo. Če pa nočeš odpustiti, udarim vse moje ljudstvo z žabami, muhami, kugami, točo.
Tedaj je Gospod rekel Mojzesu:
Še eno nadloge spravim nad Egipt, za tem pa vas bo pustil oditi.
In Izraelci so odšli iz Egipta iz dežele suženjstva za Mojzesom v deželo, ki jim jo je obljubil gospod.

Takrat dobi Mojzes tudi svoje poslanstvo- sicer se mu zelo upira, ampak le sprejme svoje naloge in se vrne v Egipt. Njegova palica ga spremlja in se spreminja v kačo, kar je znak, da ga Bog spremlja in zato smo tudi včeraj zvečer pripeljali prave kače, da so jih otroci lahko prijeli.

Prva postaja potovanja skozi puščavo je bila poglobitev zgodbe o Izraelcih in Mojzesu ter priprava otrok na potovanje skozi puščavo.
Kakor je bil Mojzes poklican, poslan od Boga, tako želimo otrokom približati, da so tudi oni kakor Mojzes poklicani po imenu, da tudi za njih pripravlja Bog poseben načrt, da je potem sreča veliko večja, lepša, če človek zna kakor Mojzes prisluhniti, se ravna po tem in se po tem tudi živi. P. Marjanu seveda pomagajo pri vodenju tabora tudi animatorji.
Največ smo se pogovarjali, kako je Mojzes izpeljal svoje ljudstvo.
Predvsem se družimo, zabavamo.
Nova izkušnja, da lahko pomagamo otrokom, da se lahko nekaj novega naučijo. Imamo delavnice, pa pohod.
Ja, za mene pomeni en lep izziv, da lahko tudi svoje darove, talente, dajem naprej med otroke.
Animatorji poskušajo otrokom narediti dan čim bolj privlačen in zabaven. Tabor pa seveda še zdaleč ni šola. Četudi so otroci dali svojo glavo na pašo, so odkrili v štiridnevnem taboru marsikaj novega.

Pot je bila za Izraelce, ki so bili sicer nomadi, kar dolga. Izkustvo svobode je postalo izkustvo puščave, ki še zdaleč ni bila tako lepa kot haloški gozdovi. Toda tudi za naše male popotnike je bil dan vroč in pot se je že kar nekaj časa vila navzgor po hribu. Mojzes pa se je tokrat ustavil ob vinogradu.

Delili pa so tudi kruhke.

Kakšni so ti kruhki? So kaj posebnega? Ja, sami so jih otroci izdelovali.
Zakaj pa ste delali kruh?
Ker so pač delali to Izrealci,

samo oni so ga brez kvasa.
Zakaj pa so ga oni brez kvasa delali?
Zato ker se jim je mudilo, pa niso čakali, da vzkipi.
Prvi popotniki skozi puščavo so se na težko pričakovanem cilju že lahko odpočili na klopci. Animatorji so jih nato zbrali na stopnicah, kamor je iz svetišča na gori prišel Mojzes. S kamnitimi tablami v rokah, na katerih je bilo zapisanih deset zapovedi za srečno življenje Izraelcev, jih je popeljal v Cerkev Svetega Duha. Tu so imeli zaključno sveto mašo.

V prvem berilu smo brali danes to, kar smo doživel, o 10 Božjih zapovedih. In kaj pravi Bog? Tisti, ki se drži mojih zapovedi, tistemu povrnem z dobroto.

Veš, da si ti luč sveta? Ko drugi na meni vidi, da je ta človek zares dober. Jaz vem, da je včasih težko in ne naredimo tega in tistega in pademo, ampak pomembno je, da ustanemo in gremo naprej.
Po maši pa so nam otroci pripovedovali o vtisih današnjega dne. Na naporni poti je marsikdo postavil svoj rekord in doživel, da sam ni nikoli.
Pa smo šli v Cerkev, pa je pokazal dva tabelca, pa je rekel, če si poreden, Bog to zbriše, če si priden je nazaj. Ko je tista punčka prišla, je rekel: ko si poreden,

Tudi nekateri odrasli so že odšli na dopust, večino pa nas na to še čaka. To kar najbolj potrebujemo je gotovo počitek, poleg tega pa si lahko na počitnicah vzamemo tudi več časa zase in za svojo družino. Paziti moramo le to da nam tega kaj ne pokvari. Počitek, mir, sproščenost, prazna glava in še marsikaj bi lahko našteli ob misli na počitnice. To, kar smo čakali vse leto, je končno prišlo, zdaj lahko izklopimo službo in uživamo, imamo čas. Odgovor na vprašanje, kaj je bistvo počitnic, lahko iščemo kar v sami besedi počitnice, počitek torej. Da pa bi to dosegli se moramo najprej ustaviti in umiriti, a pogosto je prav to najtežje. Neredko na dan pridejo nerešene stvari, ki jih nosimo v družini. Drug od drugega pričakujemo veliko in prav zaradi tega včasih pride tudi do napetosti in prepira.
Jaz mislim, da je vsekakor nujno in dobro, da se predhodno pogovorimo, da se pogovorimo o skupnem počitnikovanju, da se pogovorimo kakšna pričakovanja imamo, kako želimo preživeti dopust, da se pogovorimo o naših potrebah.
Konflikt je lahko dvorezen, lahko nas drug od drugega oddalji, lahko pa nas zbliža in poglobi odnos.
Konflikt sam po sebi ni nekaj napačnega, konflikt pomeni, da iščemo neke skupne točke.

So pa počitnice tudi priložnost, da se odpremo stvarem za katere med letom mogoče nismo imeli dovolj časa. In prav duhovno življenje je tisto, ki ga med letom navadno najbolj zanemarimo.
Čez celo leto delamo.

Si kot žaba v vodnjaku, ki nebo gleda skozi odprtino na vodnjaku, vsake toliko časa se ozre v nebo vidi nekaj plavega, ampak potem spet gleda nazaj dol. Tako smo mi- celo leto delaš delaš, garaš in pozabiš na to, da je tvoja moč v tem, kar si, in ne, kar imaš. Današnja kultura se mi zdi, da je pa tako usmerjena da se izgubimo v tem, kar imamo. Stvari, ugled, slava, čast in zato žrtvujemo celo leto.
Dopust je čas, da se ustavimo in pogledamo vase, če tega ne naredimo, se nam lahko zgodi, da se ob koncu počitnic počutimo prazne in naveličane. Septembra spet pademo v kolesje dela in vsakodnevnih obveznosti, zase pa spet nimamo več časa.
Počitnice so nujno potrebne za duhovno življenje, zaradi tega ker si človek mora spremeniti ritem, nujno je spremeniti ritem. Ignacij, ki je začel duhovne vaje v KC je celo rekel, da moraš spremeniti kraj bivanja, v katerem se potem lahko ustaviš, pogledaš vase, pred Bogom, vidiš da si Božji? to je tista moč da počasi začutim, kaj Bog do mene čuti in do vseh, s katerimi sem čez leto bil, se izgubljal v konfliktih. Normalno. Človeško življenje je omejeno, smo krhki.
Kako bo kdo preživel poletje je stvar vsakega posebej. Vseeno pa je dobro pomisliti tudi na to, da je človek veliko več kot zgolj telo in da so stvari v življenju, ki so pomembnejše od zgolj materialnih. To pa za to, ker ne minejo, ampak ostanejo.

Pri koncu smo. Naj ne bodo torej letošnje počitnice zgolj telesni počitek, naredimo tudi nekaj za dušo. Hvala, ker ste bili z nami. Nasvidenje.