Odprti kop - Obzorja duha: 11. 11. 2007

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 11. november 2007, Vse oddaje

Prejšnja: 4. 11. 2007

Naslednja: 18. 11. 2007

Lepo pozdravljeni!
V javnosti še vedno odmeva kruta zgodba o pretepu pred ljubljanskim lokalom, zaradi katerega je izgubil življenje mlad fant. Njegovi starši so zmogli pogumno in plemenito dejanje, saj so se odločili, da bodo z darovanjem njegovega srca pomagali živeti nekomu drugemu. Podatek, da v Sloveniji močno primanjkuje darovalcev organov, nas je spodbudil, da tej temi tokrat namenimo uvodne minute naše oddaje.

Nekje sem v resnici bolj Bogu zaupala, sem rekla, če ti nekaj hočeš, potem gotovo se bo zgodilo tudi to, da bom jaz dobila tudi res pravi čas in res takšna jetra, ki bodo primerna za mene.
Meni se je zdela transplantacija vedno zelo plemenita zadeva. Podpirala sem jo, od kar sem slišala zanjo in sem bila že prej darovalec in sem bila ne vem, zgodi se absurd včasih, tako da ponavadi potem ravno taka oseba rabi organ. Po eni strani sem zelo srečna, da to sploh lahko obstaja in resnično daje eno novo kvaliteto življenju in sploh še eno možnost večini bolnikov.
Tako sestra Lidija Pukšič kot tudi gledališka igralka Alida Bevk sta v življenju dobili še eno novo priložnost. Zaradi bolezni sta potrebovali nova jetra. Na svoji koži sta občutili vso nemoč človeka v takih trenutkih, ko je življenje odvisno predvsem od ustreznega darovalca organa in od sposobnosti sodobne medicine.- Že takrat na prvi kontroli mi je zdravnica takoj že povedala, je rekla diagnoza je pač takšna, da bo verjetno treba razmišljat na transplantacijo. Če ne dočakaš pač darovalca, potem enostavno bolezen napreduje in res, umreš. Za kakšno bolezen je šlo?
Tu je šlo za primarno deljeno cirozo jeter.
Operirana sem bila približno eno leto nazaj, ravno zdaj bo obletnica in edina možnost za preživetje je bila transplantacija jeter. Bolezen se je pojavila kar na enkrat, lahko bi rekla čez noč, v dveh dneh sem prišla v bolnico, v bolnici sem bila tri dni, moje moči so rapidno popuščale in edino kar se spomnim, da je zdravnik prišel v nedeljo zvečer in mi rekel, vi rabite nova jetra. Takrat jaz, na srečo ali na žalost, nisem več funkcionirala zelo prisebno in potem se dejansko stvari več ne spomnim, tako da tudi, če se ne bi več zbudila. Res je bilo tako. Potem sem se zbudila po treh ali štirih dneh že z novim organom.

Darovanje organov predstavlja izjemno obliko pomoči sočloveku. V prejšnjem stoletju je postalo sprejet in dokaj uspešen način zdravljenja končne odpovedi organov. V Sloveniji je bila prva uspešno izpeljana presaditev ledvic opravljena leta 1970. Danes lahko v Sloveniji presadimo ledvica, srce, jetra, pljuča, tanko črevo, trebušno slinavko, kot tudi določena tkiva, kot so koža, kosti in roženica.
Zato je naša naloga povedat javno odprto, kaj sploh to je, kakšne bolezni se dajo s tem zdravit, kaj se s tem sploh pridobi, po drugi strani pa tudi kje se dobi to t. i. zdravilo, ki pa je del človekovega telesa in največkrat se to dobi po smrti, lahko tudi za časa življenja, ampak običajno in pa etično najbolj čisto pa je vendarle darovanje po smrti. Tukaj je pa potem treba razložit smrt kot tako, jo sprejet, potem je treba razložit seveda, kateri so tisti postopki, ki nam po smrti omogočajo, da vendarle določene organe še vzdržujemo v funkcionalnosti v nekem minimalnem življenju in potem naprej postopki odvzema, postopki seveda potem tudi presaditve.

Zbudila sem se neverjetno mirna in srečna in nekako mi je bilo jasno prav vse, kar se je zgodilo. Seveda sem veliko razmišljala v bolnici, v postelji takrat, kaj to pomeni zdaj za moje življenje, kako bo to se nadaljevalo, kakšne bodo moje možnosti, ampak sem dobila zelo veliko pomoči od zdravstvenega osebja, da sem lahko bila mirna in da smo skupaj nekako uspeli naredit te prve, zelo težke korake. Prvi občutek to da živim, živim eno takšno veselje, notranji mir, enostavno to je v resnici zelo težko nekje opisat, to da sem nekje čutila prste, to je bil znak življenja, zavedanja, potem opazim neko spremembo na koži, nisem več tako rumena, to sem nekje, jaz sem začutila, da je to čudež.
Kot je znano, je v svetu in v Sloveniji dvakrat do trikrat več čakajočih na organe, kot pa je darovalcev. Za to je gotovo krivo tudi nepoznavanje samih postopkov darovanja. Samo v Sloveniji smo od leta 1970 do leta 2005 presadili 684 ledvic, 58 src, 89 jeter. Zakonodaja zaradi svoje strogosti preprečuje zlorabe in natančno določa postopke odvzema in presaditve organov.
Tukaj gre tudi za dve stvari, eno je, da je oseba pripravljena darovat, skratka, da je pozitivno naklonjena darovanju in odvzemu in takšnemu načinu zdravljenja, drugo so potem ozki strokovni kriteriji, ki pač morajo biti izpolnjeni, tukaj bi zelo enostavno odgovorila, da darovalec je lahko zdrava oseba, moram pa reči, da naše osnovno vodilo pa je ne prenašat bolezni iz ene osebe na drugo, in tukaj smo predvsem usmerjeni v preventivo, oziroma preprečevanje prenosa okužb, ali pa malignih obolenj.

Presaditev organa je kompleksen proces, ki močno vpliva tudi na človekova čustva in njegovo dojemanje življenja.
Zdaj je minilo dve leti in 9 mesecev, počutim se čudovito, zdaj pa lahko rečem res, da veliko se ukvarjam tudi s športom, potem nekje sem vključena v to društvo Transplant in tukaj je tudi planinsko društvo in hodimo v planine in to mi daje tudi veliko energije, moči.
Moje življenje poteka zelo normalno, v enem letu sem res pridobila nazaj svoje stare moči, lahko pa bi rekla celo, da mogoče bolj kvalitetno, ker pazim na nekatere stvari, na katere bi pa morala pa tudi že prej.
Darovanje organov je ne samo humano in plemenito dejanje, ki ljudem vrača življenje. Kljub temu imamo ljudje do tovrstne oblike pomoči določene pomisleke. Torej Katoliška Cerkev gleda z veliko naklonjenostjo na te dosežke sodobne medicine, namreč da lahko odvzemajo organe, jih ohranjajo in tudi presajajo, in še več papež Janez Pavel II. je zapisal, da je podarjanje organov vedno dejanje zelo velike ljubezni, s katero lahko tudi rešujemo ali pa ohranjamo življenje bolnih ljudi. Kljub naklonjenosti pa Cerkev svari pred možnimi zlorabami, in zato poudarja tri etične standarde, ki bi se jih morali držati.
Prvi tak etični standard je, da v kolikor gre za darovanje organa za časa življenja, da to darovanje organa ne sme ogrozit našega življenja. In pa seveda to darovanje mora biti prostovoljno. Potem drugi etični standard je, da v kolikor gre za posmrtno darovanje organov, da more le- to slediti ugotovljeni možganski smrti.

Se pravi tretji kriterij, ki je zelo pomemben, pa je seveda ta, da Katoličani lahko darujemo in sprejemamo vse vrste organov in pa tkiv razen dveh, in to so možgani in pa spolne žleze.

To bi pa res lahko rekla, ne vem, kako bi preživela brez vere, pa brez neke skupnosti. Mislim meni je to veliko dajalo, veliko moči sem dobila nekje iz skupnosti, iz tega zagotovila, da so sestre molile zame. Mislim, da je res Bog hotel, da se tako zgodi in tako sem nekje tudi, lahko živim zdaj naprej s tem, s to vero, s tem upanjem, da me pač še hoče tukaj na Zemlji.
Po taki operaciji nič ni več samoumevno in se mi zdi, da ta preobrat v življenju dostikrat postavi stvari, norme, prioritete na prava mesta, ker življenje danes je nastavljeno, je zelo veliko pasti, v katere se mogoče mlad človek hitreje ujame in niti ne opazi, govorim in o preveliki ambicioznosti, o pomanjkanju časa. Taka bolezen, pa nekako, te pripravi do tega, da začneš postavljati stvari na prava mesta.

Danes je v stiski nekdo drug, jutri bom morda jaz. Naj bo to spodbuda, da bomo odprti za so- pomoč človeku tudi, ko gre za darovanje organov.
Med nami so ljudje, ki svet čutijo in izražajo v barvah. Ena takih je tudi akademska slikarka Jana Vizjak. V Križevem potu je pred nas postavila razmišljanje o trpljenju Boga in človeka.

Jana Vizjak je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1982 je pri profesorju Janezu Berniku končala slikarsko specialko. Istega leta jo je življenje zapeljalo na pot svobodne umetnice. V prvi polovici 90- ih se je izpopolnjevala pri profesorju Gotthardu Graubnerju na umetniški akademiji v Dusseldorfu. Razstavljala je doma in v tujini ter za svoje delo prejela vrsto nagrad.

Slikarstvo je zame način življenja in tudi moje življenje. Doživljam ga pač kot sopotnika ali sopotnico in brez njega v bistvu ne bi bila sposobna živeti.

Vonj po platnu in predvsem barvah, s katerimi v bistvu tudi reguliram svoja notranja doživljanja in emocionalna stanja.

Že v času študija je gospa Jana pokazala posluh za eshatološko. Danes je prepričana, da brez duhovnosti ni umetnosti. Motiv Križanega je v njenem delu prisoten že dolgo. Po nekaj letih priprav in dela, je letos zaključila Križev pot.

Večino opusa sem delala v duplikatu, zaradi tega, ker vedno slikam dve sliki naenkrat, zaradi tega, da imam ves čas primerjavo, en dialog na platnu, dialog likovne govorice, kaj je boljše, samokontrola, kako spreminjat, kaj izboljševat, kaj popravljat in tako naprej. No, in tako sem, na veliki petek sem slikala Jezus umre na križu. In sem vesela, da nista nastala dva Jezus umre na križu, ampak je nastala 15. postaja in to je bila vstajenska.

Jaz sem rekla, če ga delam, ga moram naredit po svoje, tako kot ga vidim sama. In zaradi tega sem se tudi odločila, da bom križ kot motiv, kot najbolj osnovno stvar Križevega pota, ga bom izpustila iz svojih kompozicij.

Naslikati ga moram tako, da se ga bo čutilo. Se pravi, če ga bo gledalec čutil, ga bo prevzel sam nase. In za sivo barvo sem se pa odločila zaradi tega, ker vidim greh, stanje grešnosti kot sivino, kot meglo, v kateri smo slepi, ne vidimo nič, ni svetlobe, in zaradi tega, in s sivo sem nekje determinirala samo sebe, kot grešnega človeka, ki je križal Križanega, ki je križal Jezusa. Zaradi tega sem se odločila za sivo barvo.

Gospa Jana pravi, da je v njenem dosedanjem slikarskem opusu Križev pot najzahtevnejša likovno- vsebinska problematika.

Jezusa portretirat, ja to ni kar tako, to je nekaj posebnega.

Jaz se moram z njim pogovarjat, jaz si moram dovoliti ga pogledat in vedeti v bistvu, da ga ne vidim, tako da to je mogoče najtežja, ta je bila v bistvu najbolj zahtevna, portretirat Jezusa. Kako ga vidim in tudi nikoli ni zadosti dober, zadosti dobro naslikan, ker v bistvu na nek način, je to ena izjemna aroganca, da si upam Jezusa portretirat, ampak sem ga.

Morda je slikarstvo ravno meni nuja, izražanje svojih notranjih stisk, ampak ne želim biti pa v temu smislu ekspresivna, te notranje stiske želim doživljat v bistvu na koncu, kot lepoto in se tem stiskam v bistvu tudi zahvalit za vse, ker v bistvu nas ravno bolečina gradi in nam pomaga živeti. Tako, da se to vse prepleta, te notranje stiske, moram pa reči, da mi je barva največji zdravnik. Barvo doživljam kot terapevta in barva mi odpira veselje, vse, notranja stanja in notranja zadovoljstva. In ravno ta Križev pot, ko sem bila v sivini, priznam, da je bil izjemno naporen.

Vsaka barva, ko jo slikam, mi vrača energijo, siva te energije ne daje in v bistvu me je ta siva barva precej posrkala, me je vsrkala v sebe noter. Sicer uporabljam raje druge, v resnici pa nisem žalosten človek.
Križev pot Jane Vizjak predstavlja človeško bolečino in predanost Božji volji. V začetku leta 2008 bo na ogled v Berlinu in nato na Dunaju.

Pred štirinajstimi dnevi nas je zapustil mengeški župnik Matej Zevnik. K Bogu je odšel po boju s hudo boleznijo. Mnogim mladim je ostal v lepem spominu, saj jim je pomagal na poti osebne in duhovne rasti. Dobršen del svojega duhovniškega življenja je, namreč namenil razširjanju tezejske duhovnosti.

" V Taizè se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, odžeja in odpravi naprej. Vi veste, da vas bratje te skupnosti ne žele zadržati. Hočejo vam le omogočiti, da bi v molitvi in tišini pili živo vodo, ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali veselje, da bi razbrali njegovo navzočnost, da bi odgovorili na njegov klic, in potem odšli pričevat o njegovi ljubezni in služit bratom v svojih župnijah, šolah, univerzah in na vseh svojih delovnih mestih. " Tako je leta 1986 v svojem nagovoru izrazil svoje občutke romarja, papež Janez Pavel II.

Pred dobrim tednom je odšel k Bogu duhovnik, g. Matej Zevnik, ki je dolga leta živel za taizejsko gibanje. Bil je dolgoletni vodja pripravljalne skupine za evropska srečanja mladih. V ponedeljek, 5. novembra, je potekala molitev v njegov spomin.

Ja, o tej Matejevi notranji povezanosti in navezanosti na Taizè veliko pove recimo ena podrobnost. Ob vsaki priložnosti, ko se je vozil v avtu, ali pa ko je bil v svoji župnijski pisarni, je poslušal taizejske napeve.
On je bil zelo močno povezan s taizejsko skupnostjo od srečanja med vzhodom in zahodom, ki je bilo 87. leta, v mesecu maju, v Ljubljani, in verjamem, da je bilo to njegova zelo močna duhovna izkušnja, ki jo je tudi želel drugim predstavit. Zaradi tega je tudi nas mlade s tem takoj navdušil. Gospoda Mateja sem spoznal, ko sem bil v osnovni šoli, ko je deloval kot kaplan v naši župniji. Takrat sem se tudi odločil, da ga poprosim, zato da bi bil moj birmanski boter. Mateja se spomnimo iz mladinske skupine, ki smo jo imeli v naši župniji. V spominu mi je ostal kot en izredno pozitiven, nasmejan, mladim dostopen kaplan. Mogoče ni bila vedno taka izkušnja v naši župniji, ampak Matej je res prinesel eno lepo izkušnjo, katero ohranjam v spominu.
Z gospodom Zevnikom sva bila najprej povezana kot župnik in faran. Leta 1991 poleti, ko je on prišel v Mengeš in nekako takoj začel z mladimi navezovat stik, in to je delal na dva načina, in sicer tako, da nas je nekaj navdušil za duhovne vaje v Logarski dolini, nekatere druge pa za obisk Taizeja.
Na pripravljalnem sestanku smo spoznale tega Zevnika, kakor so mu rekli, ki je bil marka, kakor se je videlo, vsi so ga poznali, vsi so o njem govorili in vedelo se je, da je izvrsten organizator, da ima vse pod kontrolo, da ima rekord v tem, kako hitro vse Slovence razdeli na novoletnih srečanjih po župnijah.

Povezanost s Taizejem se je pri g. Mateju kazala na več ravneh. Cele generacije mladih, ki so se udeleževale mednarodnih molitvenih srečanj v času novoletnih praznikov, se ga bodo spominjale po njegovem izjemnem vodenju t. i. pripravljalne skupine. Organiziral je tudi taizejska molitvena srečanja v Sloveniji, poleg tega pa je vložil tudi veliko napora v snemanje zgoščenke taizejskih spevov v slovenskem jeziku. Za seboj je pustil močan pečat lepih spominov vsem, s katerimi je kakorkoli sodeloval.
Bil je vedno nasmejan, bil je zmeraj pripravljen povedat dobro besedo, spodbudit nas tudi ob štirih zjutraj, ko smo vstali, ko smo začeli s pripravami, je on bil zmeraj nasmejan in nas je spodbujal, zmeraj je imel kakšno dobro besedo za nas. V bistvu lepih spominov je mnogo, mnogo preveč, da bi mu jih lahko povrnil, samo z molitvijo mu jih zdaj lahko povrnem.

Zdaj ko je umrl, sem premišljevala, kaj vse smo doživeli zaradi njega, in se mi zdi zelo nujno povedat tudi to, da sem v življenju verjetno spoznala največ ljudi preko taizejskih srečanj, oziroma mogoče 2 / 3 najbližjih prijateljev, ki jih poznam preko tega in če je vsakemu človeku približal toliko enih znancev, enih prijateljev, je ogromno naredil, ne samo v duhovnem smislu. Omogočil nam je res lepe stvari v življenju, da so se nam zgodile.

Končujemo pa z mladimi. Novinarka Milena Keržič je obiskala Vipavski Križ, kjer pod okriljem kapucinov deluje društvo mladih Vozel. Nastala je zanimiva reportaža.

Društvo mladih Vozel bi predstavila pač kot društvo, ki ima sedež v Vipavskem Križu, vendar združuje mlade iz cele Vipavske doline in jim nudi nekakšno drugačno preživljanje prostega časa. Na drugačen način pomaga poiskat tisti pravi smisel življenja, in v bistvu tudi omogoča družbo in da se vsak na svoj način uveljavlja oziroma, da uporablja svoje talente na tistih področjih, ki jih najbolj pač obvlada.
Ime Vozel predstavlja tako naša vodila, ki so V kot vztrajnost, O kot odgovornost, Z kot zaupanje, E kot enotnost in L kot ljubezen.
Društvo mladih Vozel deluje tretje leto. Združuje 35 članov iz vrst dijakov in študentov ter okoli 40 otrok. Pod duhovnim vodstvom bratov kapucinov povezuje različne skupine: Frančiškove otroke, glasbeno ter misijonsko in mladinsko skupino.

To smo skupina mladih, večinoma srednja šola, pa študenti tudi, oziroma študenti večinoma vodimo. Dobivamo se ob petkih zvečer in se trudimo svoj čas porabit in v druženju, pa tudi koristno. Recimo srečanja so, nekako imamo zastavljeno, da jih bomo imeli čimbolj pestra, mislim pestra v tem smislu, različne dejavnosti, športne, pa obiski različnih ustanov, pa včasih tudi kaj skuhamo, spečemo.
Tukaj se počutim kot doma.

To mi pomeni predvsem druženje s prijatelji, zapolnitev prostega časa in to, da naredim nekaj zase.
Sem v Križ prihajam, zaradi druženja, pač ko imam molitve, kateheze, da se mislim približamo bolj Bogu.
Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi moč in dan ob strani, vsega hudega me brani, prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.

Frančiškove otroke obiskujejo otroci stari od treh pa tja do petnajst let. Razdeljeni so v štiri skupine- najmlajši, predšolski otroci, potem je srednja skupina in najstniki od 5. razreda dalje. Po navadi pri Frančiškovih molimo, pojemo, imamo razne akcije, obisk invalidov, bolnih otrok, imamo razne kateheze, Podaj mi roko festival, med ostale akcije sodijo tudi postne akcije, pripravljamo križev pot.

Anja, zakaj pa ti prihajaš sem?
Ma, ker mi je v redu. Kaj pa počnete vse tukaj?
Se učimo nove pesmi, izdelujemo, molimo.
Pa znaš kakšno pesmico?
Ne prav na pamet. Kaj ste nazadnje ustvarjali?
Svečke.
Kako ste jih pa naredili?

Prvo smo si vzeli eno palčko, da bomo dali noter in pol eno kredo, da bomo ošilili in dali noter, da bo postala barva, potem smo dali vosek, da bo nastal in potem je nastala svečka, smo jo dali, da se posuši.
Si že dolgo animator? Zdaj dve leti.
Kaj pa je treba, da postaneš animator? So kakšni posebni postopki?
V redu je, da hodiš že od prvega razreda ali pa še prej sem, pa tudi animatorska šola je dobrodošla.

Naš bend obstaja, zdaj skupaj igramo že približno leto in pol.

Sestavljamo ga tako dijaki, kot študentje. Igramo glasbo, najraje krščanski rock, saj zato smo se tudi zbrali skupaj, da lahko drugim ljudem predstavimo tudi to zvrst glasbe. Igramo pa največkrat na kakšnih festivalih, kot so Podaj mi roko, pa različna srečanja, ki se odvijajo tukaj v Križu.
Misijonska skupina, ki je letos bila v misijonih v Peruju, je bila sestavljena iz 16 mladih, željnih ene lepe izkušnje, darovanja svojega prostega časa v misijonih. Skupaj smo se zbirali čisto po naključju, iz različnih koncev Slovenije, in sicer širila se je novica, da gremo in kdor je imel pač veselje, željo, deloval je na duh Svetega Duha, se je pač odločil, priključil nam in potem smo poletje skupaj preživeli.

Mesto otrok, oziroma ta Ciudad de los ninos, je kot nekakšen internat. V njem živijo predvsem ti revnejši otroci, večina ima skoraj enega starša ali pa sploh staršev ne poznajo. V tem mestu so otroci iz celega Peruja, zanje glavno organizacijo imajo bratje kapucini, pomagajo pa jim tudi redovnice, pa tudi nekaj laikov tam deluje. Otroci živijo po paviljonih, glede na starost. Imajo svojo Cerkev, svojo kmetijo, pekarno, čevljarno, kjer tudi delajo.
Najbolj mi je ostala v spominu ta preprostost, ta odprtost otrok in to, da oni ne gledajo na to, kako si ti oblečen, kakšen si ti na zunanji videz, ampak da vidijo v bistvu v tvoje srce, v tvojo dušo in ti dovolijo, da te spoznajo. Mlajši otroci, ko vidiš, da potrebujejo to ljubezen, ta iskren objem, se stiskajo k tebi, želijo tvojo pozornost, želijo, da si ti ob njih, to moraš v bistvu doživet. Tega se ne da opisat, to je res en tak enkraten občutek.

Za prihodnost hočemo razvijat pač te projekte, kar jih zdaj že stalno razvijamo, imamo potem tudi razne ideje, kako bi dobili še ostale prek športnih iger, raznih izletov, kakšnih bolj organiziranih večerov, tako da imamo res zelo veliko idej in hvala Bogu tudi ljudi, ki so pripravljeni to delat, in tako da mislim, da imamo še kar veliko na rezervi.

Za konec vas povabim, da mnenja in predloge o naši oddaji, posredujete na naš spletni naslov: Veseli bomo vaših odzivov. Preživite lepo martinovo nedeljo. Na svidenje.

Prejšnja: 4. 11. 2007

Naslednja: 18. 11. 2007

oglasno sporočilo

Moj RTV

Obzorja duha: 11. 11. 2007