Obzorja duha: 11. 5. 2008

Prejšni konec tedna je po Mjanmaru pustošil tropski ciklon Nargis. Do danes je več kot 22. 000 mrtvih in na tisoče pogrešanih. Slovenija se je že odzvala s pomočjo v višini 50. 000 evrov. K pomoči tej revni azijski državi pa vabijo tudi številne humanitarne organizacije. Zato je sedaj z menoj v studiu voditelj Misijonskega središča Slovenije, Stane Kerin. Dober dan.
Dober dan. Ali se je tudi slovenska Cerkev odzvala na solidarno pomoč Mjanmaru?
Skušamo najti način, da bi res zbrali nekaj pomoči pa pomagali ljudem, ki jih je prizadel ta strašen ciklon, iščemo pa seveda vedno najboljšo pot, tako da pokličemo koga od naših misijonarjev, ki je tam blizu, da res pomoč pride tja, kamor je namenjena.
Tokrat ste se obrnili na našo sestro Ljudmilo, ki je v Kambodži. Bo lahko pomagala? Kam lahko nakažemo pomoč?
V tem trenutku na žalost še ni mogoče reči, da bomo takoj lahko pomagali, iščemo pa skupaj s sestro Ljudmilo najboljšo možnost, da bo pomoč res prišla do tja.
Ali obstaja kakšen račun? Račun našega misijonskega središča bo izpisan, kdor pa slučajno ne bi mogel napisati, se pa lahko v ponedeljek po telefonu pokliče v naše misijonsko središče in bomo naredili vse, da bo lahko, kdor bo hotel, pomagal ljudem na teh prizadetih področjih.
Stane Kerin, hvala vam. Upam, da bomo lahko pomagali Mjanmaru, da bo vjaška hunta tudi popustila in dovolila tudi humanitarni ekipi vstop na to območje.
Hvala tudi vam.

Na Zaplani nad Vrhniko je bilo prejšnjo nedeljo veselo. Številni bolniki in invalidi ter njihovi svojci in prijatelji iz vse Slovenije so končno dočakali odprtje in blagoslov doma Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Z blagoslovom se je zaključila deset- letna obnova starega župnišča in dozidava dvorane s sanitarijami in dvigalom. Ureditev doma pomeni predvsem novo kvaliteto v življenju in druženju članov Krščanskega bratstva. Bomo imeli duhovne vaje za člane bratstva, potem bomo dom porabili za razna srečevanja temeljnih skupin, iz katerih živi Krščansko bratstvo, potem bomo imeli tudi raznovrstna srečanja, prireditve, potem bo... Morda bi na splošno rekli tako, da bomo tukaj lahko živeli temeljno načelo bratstva Vstani in hodi.
Vemo, da so v Sloveniji ti duhovni domovi za duhovne vaje zelo redko arhitekturno prilagojeni za invalide na vozičku, za gibalno ovirane. Ta dom je zdaj, sploh po tej obnovi, zelo, zelo prilagojen invalidom, tako da tudi ne bo samo v uporabi za bratstvo, ker ga toliko le najbrž ne bomo rabili, ampak ga bomo dali na razpolago tudi kakšnim drugim skupinam invalidov, gibalno oviranih, da ga bodo lahko uporabljali.

Slovesnost na Zaplani se je končala s prijetnim druženjem. In kot smo v nedeljo lahko videli, so se v desetih letih zgradili lepi odnosi tudi med bolniki in invalidi ter prebivalci Zaplane. 27. april leta 2008 se bo zagotovo vpisal v zgodovinska dela Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v Sloveniji in neizmerno smo veseli in Bogu hvaležni za ta dar, ki smo ga bili deležni.

Rada imam šport, zato se rada zabavam in pričakujem, da bom spoznala veliko novih prijateljev.

1500 mladih iz 14 držav se je od 26. aprila do 1. maja udeležilo 19. mednarodnih salezijanskih iger, festivala športa, kulture in vere. Odprtje iger je bilo v nedeljo 27. aprila v dvorani Slovan na Kodeljevem v Ljubljani. V slogu predstavitve olimpijskih reprezentanc, so v dvorano vstopali mladi, ki so se v naslednjih dneh merili v odbojki, košarki, velikem in malem nogometu in namiznem tenisu. Na otvoritveni slovesnosti je zbrane nagovoril minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver. Sodobni družbi je za zgled postavil vzgojo in načela, na katerih je gradil ustanovitelj salezijanskega gibanja Don Bosko. Naše sobivanje bi moralo sloneti na načelih razuma, vere in spoštovanja je še dodal. Mlade sta nagovorila še evropska poslanka Ljudmila Novak in apostolski nuncij Santos Abril y Castello, odprtje iger pa je popestril bogat kulturno- glasbeni program. Med mladimi je bilo ves čas čutiti, da v Ljubljano niso prišli samo zaradi športnih zmag.

Teden, ki je za nami, je minil v duhu Evrope. Svet Evrope je leta 1985 razglasil za prvo kulturno evropsko pot Jakobovo pot Santiago de Compostela, ki leži nedaleč od atlantske obale na severu Španije. Pri založbi Ognjišče je izšel slikovno dobro opremljen vodnik in film o romanju v Compostelo nekoč in danes. Pot svetega Jakoba še vedno napolnjuje romarje in ljubitelje kulturnozgodovinskih znamenitosti z novimi močmi. To izskustvo imajo tudi člani Društva prijateljev poti Svetega Jakoba, ki so se na slovenski del poti odpravili 19. aprila. V soboto 26. aprila so se ustavili v Podragi pri Vipavi, kjer je bil blagoslov kapele posvečene svetemu Jakobu.

Romanje pa je seveda še veliko več kot samo rekreacija za zdravo telo in boljšo kondicijo. Je pot, na kateri želimo ob telesnem naporu vstopiti tudi v svojo notranjost, obujati spomine na naše prednike, ki so pred nami hodili po tej poti in se naposled približati Bogu in njegovi prisotnosti v sočloveku in nas samih. Šele zvečer smo ujeli pred mikrofon organizatorja, zakonca Rigler, ki jima je Sv. Jakob še posebej blizu. Da me Sv. Jakob nagovarja, v začetku pravzaprav nisem vedela. Mene je samo vleklo na pot naših prednikov v Compostelo, ko pa sva se z možem vrnila iz 30- dnevnega romanja po poti v Španiji, naju je oba začel nagovarjati s tako močjo, da sva ustanovila Društvo prijateljev poti Sv. Jakoba, svoja doživetja napisala v knjigi Blagor vama, uboga reveža in začela še raziskovati- skupaj z najinimi prijatelji, kje so stezice, ki so vodile naše prednike v Compostelo. Ko se pa ene stvari lotim, se je pa lotim bolj detajlno in za pot sem se pripravil res zelo natančno, strokovno, psihično in pa fizično, potem mi pa žilica ni dala miru in me je pa zanimalo, od kje so ti naši romarji romali in smo dobili kar veliko dokumentacije iz škofijskega arhiva iz Arhiva Republike Slovenije, ki točno opisujejo, kdaj je kdo kam šel. Med njimi je Ulrik Celjski, je kmet iz Višnje Gore, ki mu je dal Tomaž Hren, škof, romarski potni list in je šlo tudi ducat romarjev iz najvišje ležeče fare Sv. Jakob na Koroškem. Jakobovega romarja spoznaš po Jakobovi školjki. To je školjka, ki je včasih povedala domačim, da je njihov prijatelj, sorodnik šel v Compostelo, ker to je bilo nekakšno spričevalo, da je bil res v Composteli, ker ob Atlantiku, so te Jakobove školjke in zavetnik naš romarjev Sv. Jakob ima tudi na svojih oblačilih in njegov znak je Jakobova školjka. Romati v srednjem veku je bilo nevarno, je bilo težko, danes je pa, bi lahko rekel, skoraj užitek. Prvič, da ne govorimo samo o tem in poudarimo, da je hoja samo zdravje- mi pravimo tudi, da je to Jakobova tabletka naše romanje- po drugi strani pa ob poti srečaš veliko ljudi. Saj ni cilj priti v Compostelo, ampak cilj in ogromni dosežki so ljudje, ki jih ob poti srečaš. Romar je večni popotnik; gost, ki se zanima za druge in o vsem tem premišljuje. Vzemite si tudi vi čas zase in bližnje, morda tudi ob navdihu sv. Jakoba.

Meni se zdi, da je to zgodovinsko srečanje v Sloveniji, kjer se prvič srečajo kristjani in muslimani, ki niso suniti. To pomeni, mi muslimani, ki smo v Sloveniji, imamo zelo dolgo tradicijo srečanja s kristjani v tem območju, kjer živimo, zdaj pa je to seveda nova dimenzija ne samo za kristjane v Sloveniji, ampak tudi za muslimane, ki živijo v Sloveniji, tako da seveda mi govorimo na takšnem srečanju o principih, ki so popolnoma, jaz bi rekel enaki za vse kristjane in za vse muslimane. Že papež Pavel VI. je v okrožnici Ecclesiam Suam poudaril, da Cerkev želi vzpostaviti dialog z nasprotniki vere, z nekristjani in kristjani, ki niso katoličani. Dialog mora spoštovati človekovo svobodo in dostojanstvo ter potekati v duhu ponižnosti. Msgr. Alojz Uran je še poudaril, da je že II. Vatikanski koncil dal poseben pomen medverskemu dialogu. Cerkev si prizadeva za versko svobodo, ki je ena temeljnih človekovih pravic in vednot.
Medverski dialog je v današnjem času nujno potreben za mir in svetlejšo prihodnost. Muslimanski in krščanski teologi so pripravili zanimiva predavanja. Simpozij je potekal na temo priložnosti in izzivi.

Mi imamo ta dialog vsak dan. To pomeni, da se ljudje srečujejo v različnih situacijah; tam, kjer delajo skupaj, sosedi se pogovarjajo o različni stvari, potem je ta akademski dialog. Na žalost nimamo tima, ki bi lahko, v narekovajih, tekmoval z našimi prijatelji s Teološke fakultete iz Ljubljane, ker oni imajo veliko strokovnjakov, ki so zelo izobraženi na tem področju, tako da ta problem akademskega dialoga verjetno v prihodnosti se bo še več razvil, ker je tudi Islamska skupnost utemeljila Kulturni izobraževalni zavod, tako da mi se učimo, da razvijamo tudi ta akademski dialog. Poglejte, globalizacija, to se pravi povezanost sveta nas sili k temu, da med seboj se pogovarjamo, ker sicer ne bomo mogli rešiti svetovnih problemov in pri tem imajo seveda, kot vemo, religije izredno veliko vlogo, zato se tega zavedajo tudi muslimani in se mi zdi, da je ta dialog mogoč, treba pa je seveda zelo strpno, zavzeto in tudi dejavno delovati na tem področju. Konkretno se to dogaja predvsem, da se ljudje spoznavamo, da spoznavamo tudi religiozne in idejne osnove drug drugega in tako te različnosti drug pri drugem sprejemamo, ker različnosti na svetu ne moremo ukiniti, ampak jih lahko samo med seboj sprejemamo in tudi drug drugemu nekako priznavamo.