Obzorja duha: 13. 1. 2008

V svoj dom nas je povabil gospod Drago Milovac.
Po poklicu je upravnik notranjih zadev in je bil zadnjih 10 let predavatelj na policijski akademiji. Sedaj je v pokoju, in je našel svoj način izražanja- rezljanje podob v les. Vedno imam neke svoje cilje, ki jih skozi življenje težim in iščem nekaj novega in neka nova spoznanja. Navdihuje me to, da vedno znova najdem kakšen motiv in neko idejo, ki jo želim izpeljati in narediti do konca. Ideje so različne, motivi so različni. Zaenkrat je največ teh verskih motivov. Zdi se mi, da so mi nekako dosti zanimivi, ker če se ozremo nazaj in ugotovimo, da smo nekoč policisti morali biti člani zveze komunistov, to nam je bilo povsem tuje, to versko življenje in ti odnosi in vso to dogajanje povezano v zvezi s tem.
Po veroizpovedi je Drago Pravoslavni Kristjan in živi v dobrem sožitju s svojo ženo, ki je Katoličanka. Prazniki so v družini, predvsem ob koncu leta, še posebej slikoviti, zato rad poišče resnični mir srca ob oblikovanju lesa. Tudi v otroštvu nekako se je ta ljubezen do lesa pri meni opažala. Recimo če omenim, da sem tudi pri trinajstih, štirinajstih letih naredil sam prve smuči iz jesenovega lesa, ki sicer niso bile ne vem kako hitre, ker so Vojvodini hribi, bi rekel dokaj položni in tako naprej, ampak mi je uspelo. Mislim, da resnično je potrebna določena spretnost pri rezbarjenju. Potrebna je tudi bi rekel ena nadarjenost, da v bistvu veš kaj hočeš. Da ohraniš podobo, ki jo izdeluješ, da je prava ideja, da na pravi način preide k realizaciji takšne ideje.

Umetnost postane takrat, ko avtor ustvarja s čustvi. Vsaka zadeva je del mojega telesa, del mojega ustvarjanja in se mi nekako škoda zdi dati naprej, ker mi je priljubljena in jo naredim z veliko ljubezni in z veliko truda in resnično še ne razmišljam o tem, da bi te zadeve prodajal. So pa določene zadeve in pritiski, da bi tudi nekaj prodajal, ampak škoda se mi zdi. Gospod Drago nam je lahko zgled in vabilo, da bi bili v novem letu bodimo ustvarjalni tudi mi. Delajmo s srcem in gotovo bo to najlepše leto doslej.

Neverjetni umetniki so bili naši dedje, da so znali iz vsakega najtežjega dela naredit največji praznik. Tako težko delo, kot je žetev in košnja, ampak to je bil vaški praznik. Dekleta v pražnje oblečena, fantje, iz polj je odmevala pesem, zvečer je bil likof, in vsaka gospodinja je vedela kaj bo tistega dne dala na mizo. Tudi po tem so dragocene te šege.
Osrednji jesenski praznik je gotovo Martinovo. Ljudski rek ga imenuje tudi jesenski pust. Tako kot recimo pomladni pust začne kmetovo leto, začne priprave na setev in oranje, tako jesensko Martinovanje zaključi to kmetovo leto.
To so bili jesenski zahvalni prazniki. Poljedelec se je jeseni zahvalil Bogovom za letino, za pašo, no pri nas je pa tudi ta uravnoteženost, če gremo jesenski in pomladni pust, recimo s pomladnim pustom ob polnoči na pustni torek konec cirkusa, začne resni post in priprava na Veliko noč. Ravno tako je Martinovo, takrat je pač goska, pa se pije, poje in je, potem pa mir in Adventni čas, ki je priprava na Božič. Ko nastopi zima, staro sonce umira, saj so dnevi vedno krajši. Značilnost najbolj mrzlega in temnega meseca so najsvetlejši prazniki.
In kaj je ob Božiču še danes ponekod? Božični kresovi gorijo. Kako lahko ti soncu pomagaš, da ne bo umrlo? Pojdi na en visok hrib, da boš čim bolj blizu sonca in zakuri kres in boš s svetlobo in toploto ognja pomagal soncu, da bo vzdržal, da bo stari Svarog vzdržal toliko časa, da se bo mladi Svarožič, mladi Bogec, mladi Božič rodil in da bo spet rasel dan, svetloba, toplota. Veliko zimskih šeg, pa je že usmerjeno v pomlad, ko se ves cikel ponovi. Zimska srečanja sosedov ob skupnem delu so bila dragocen prenašalec ustnega izročila. V preteklem stoletju so mnoge šege in navade zamrle, saj se je v zadnji desetletjih način življenja zelo spremenil. Starosvetna slovenska vas je umrla.

Tik pred središčem Celovca ima že več kot 100 let svoj dom Celovška Mohorjeva družba. Leta 1851 so jo ustanovili lavantinski knezoškof A. M. Slomšek, ter profesorja Andrej Einspieler in Anton Janežič. Kljub delovanju v novih političnih in verskih razmerah je družba ostala zvesta smernicam ustanoviteljev in tudi danes na različne način odgovarja na potrebe časa.
In kaj je poslanstvo Mohorjeve? Isto. To kar je Slomšek pravzaprav dal nam kot Sveto doto tiste znamenite pridige v Blatogradu, 20 km nad Celovcem, ko je rekel, vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodne omike, tako je MD pač zadolžena, da spravlja med narod dobre knjige. Ideja o ustanovitvi založbe se je porodila na podlagi tega, da je treba ponuditi slovenskemu ljudstvu poceni knjige in prav v teh smernicah je zapisano, da bo MD se trudila, da bo polepšala in oplemenitila slovenski jezik po eni strani in pa tudi, da se bo trudila za Krščanski duh med Slovenci in seveda ta Krščanski duh so potem seveda dosegli zlasti s tem, da so izdajali verske knjige v tej dobi do leta 1918, tam imamo od učbenikov, veroučnih učbenikov, Katekizma, zgodbe SP, najdemo tako rekoč vse zvrsti verske knjige v Mohorjevi založbi
Med pomembnejšimi izdajami celovške MD je vsakoletna zbirka Knjižni dar, ki jo tudi danes najdemo v večini slovenskih družin. Jaz mislim, da je to osrednje poslanstvo tudi Mohorjeve, verska knjiga, da človeku pomaga najti odgovore na vprašanja čemu pravzaprav živimo, od kod prihajam, kaj je pravzaprav smisel mojega življenja in vidimo, da mnogi ljudje tako tavajo v nejasnosti neka verska knjiga pa le daje neko sidro, neko zagotovilo, da se človeško življenje ne izteka v niču v neki praznini, temveč, da ima svoj cilj in svoj smisel in slej ko prej bo verska knjiga osrednja naša založniška dejavnost. Danes izdamo letno približno 50 knjig od tega je nekaj tudi v nemškem jeziku, v glavnem pa izdajamo slovenske knjige, potem izdajamo precej učbenikov, zlasti učbenike za verouk in s tem za dvojezično šolstvo in s tem ponujamo mladini slovensko branje, kar je po mojem zelo pomembno, recimo imamo otroške knjige, imamo tudi znanstvene knjige, vse te zvrsti so prav namenjene koroškim Slovencem v prvi vrsti pa seveda tudi Slovencem, ki živijo v Sloveniji pa tudi po svetu in s tem skušamo tudi utrditi slovensko besedo, danes bi lahko rekli na Koroškem sploh omogočiti, da s tem mladina, otroci pridejo do slovenske besede. Poleg založbe ima Mohorjeva v Celovcu še dvojezično knjigarno in sodobno opremljeno tiskarno. V njej tiskajo večino slovenskih knjig in periodični tisk. Ker bi tiskarna samo s slovenskim programom težko preživela, skrbijo tudi za tiskanje avstrijskih veroučnih knjig. Založba pa zagotavlja veroučne knjige tudi za celo Krško škofijo. Franc Kelih vodja založbe in šolskega programa želi, da bi tiskali veroučne knjige tudi za Slovenijo. S knjigami je Mohorjeva v času komunizma zalagala tudi rojake na južni strani nekdanje meje. Danes je to sodelovanje odprto, saj ima celovška MD svojo izpostavo v Ljubljani. Mislim da ima Celovška Mohorjeva družba zelo pomembno vlogo na ozemlju Slovenije, predvsem zaradi tega, ker v nekaterih segmentih dopolnjuje ta slovenski knjižni trg, oziroma to ponudbo na slovenskem knjižnem trgu.
Najprej bi želel izpostavit kakovost naših knjig, ki so namenjene najširšemu krogu bralcev. V svojih knjigah se posebej posvečamo temam povezanih s slovenstvom, živetim v treh različnih državah, to pomeni s tem kulturnim pojmom Slovenstva, posvečamo se s posebno odgovornostjo tudi vprašanju meje tako v zgodovinskem, kulturnem, jezikovnem in simbolnem pomenu besede.

Profesorica mednarodne politike na univerzi v Oslu Jane Haland Matlaj pravi, da so postale človekove pravice, nova politična biblija. Prav v teh dneh smo priča sesutja pravnega sistema v Keniji. Zaradi spopadov mnogi bežijo iz države. Slovenija velja za tranzitno deželo. Za status begunca je pri nas zaprosilo od osamosvojitve 17. 000 tujcev, največ iranskih državljanov. Danes, ko obhajamo svetovni dan priseljencev in beguncev, namenja papež Benedikt XVI. posebno pozornost mladim priseljencem, ki so izpostavljeni raznim oblikam izkoriščanja. Vse Cerkvene skupnosti poziva h gostoljubnosti, saj pravi, da obstaja sredi mnoštva kultur in narodov, le ena Cerkev.

Danes se zaključujejo 20. Božični dnevi hrvaških Katoličanov. Ob 16. uri bo v Frančiškanski Cerkvi na Tromostovju v Ljubljani, daroval Sveto mašo zagrebški nadškof, kardinal Josip Bozanić. V eni izmed svojih pesmi je Matjaž Potočnik takole zapisal: " Iščem te v nebesnem svodu, v teminah zemlje in v padlih angelih. A te ne najdem, ker si v mojih dlaneh. Ko bi mogel izbrati, bi bil zvezda, ki bi nekomu izpolnil želje. Bil bi solza, ki spolzim iz tvojih oči in operem žalost, ki jo občutiš ti. Ko sem prijatelj drugim, tudi meni pojejo ptice drugače in sije sonce toplo. " Lep teden vam želim, v nedeljo pa vabljeni k ogledu naše oddaje, ki jo bo za vas pripravil Peter Perše.