Obzorja duha: 14. 9. 2008

Drage gledalke, cenjeni gledalci dobrodošli v Obzorjih duha! Križ, ki mu je posvečen današnji praznik povišanja Svetega križa, je za Kristjane znamenje odrešenja in upanja, za mnoge pa je žal danes kamen spotike na poti do osebne vere. Posebej blizu je križ bolnim in trpečim.
Njim se je včeraj v Lurdu pridružil papež Benedikt XVI in s tem počastil 150 letnico tamkajšnjih prikazovanj. Jutri bo obisk zaključil s Sveto mašo za bolnike.

Kaj pa vam pomeni Marija?
Marija ogromno. Marija, vedno smo bili kot krajani zelo ponosni na njo, se je naša romarska edina Cerkev, ki je v Mariboru.- Mati Marija mi veliko pomeni v mojem življenju in občutil sem njeno materinsko priprošnjo, njeno materinsko roko. Velikokrat me je že obvarovala pred kakšnimi preizkušnjam v življenju, tako da se vedno začnem dan z njo in tudi nadaljujem z njo z molitvijo in tudi zaključim dan vedno z iskreno zahvalo ravno njej. Sploh moram reči, da je Marija zame nekako osrednja, osrednji lik v mojem duhovništvu pa tudi v mojem škofovskem posvečenju. Zato sem tudi opravil duhovniško in škofovsko posvečenje na Ptujski gori pri Materi Božji in prav tako tudi njene besede sem vzel nekako za vodilo ali za moto svojega življenje, to je: " Zgodi se tvoja volja. " V Katoliški Cerkvi Marijino rojstvo označuje uvod v Jezusovo rojstvo, ker se z njenim rojstvom začenja izpolnjevati Božji načrt. Prav zaradi te zveze pomeni mali šmaren veselje in upanje za človeštvo, saj naznanja bližnje učlovečenje Božjega Sina in odrešenje.

Se pravi neka spodbuda za animatorje, prostor kjer se srečajo, kjer se drug ob drugem obogatijo, drug ob drugem navdušijo, drug od drugega tudi izmenjajo izkušnje ob predstavitvi izdelkov, ki jih imajo in pa ob tem prostem času, ko lahko govorijo in pa gotovo namen je, da se skupaj poveselimo, praznujemo po tem kar smo s svojim delom in Božjo pomočjo dosegli. Predvsem je Oratorij tisto, kar župnija celo leto pričakuje, predvsem otroci. Ker ponavadi se Oratorij začne takoj po šoli, ko so otroci zmatrani in siti vseh ocen in takih stvari in z veseljem pridejo v župnijo, na dvorišče, kjer se spet srečajo s prijatelji, ki jih čez celo leto mogoče niso videli, z animatorji, z igro, glasbo, petjem in takimi stvarmi. Tako, da je Oratorij tisti projekt v župniji, ki ga otroci vsako leto z veseljem pričakujejo.- Začetki Oratorija segajo v 19 stoletje, v italijanski Torino. Sveti Janez Bosko je pomagal revnim fantom, ki so bili brez izobrazbe in jih vzgajal po preventivnem vzgojnem sistemu. Le ta temelji na razumu, veri in ljubeznivosti, del njega pa je tudi Oratorij. Oratorij v Sloveniji se je pravzaprav začel že v prvi polovici 20. stoletja, ampak to je bilo potem z vojno in povojnimi časi prekinjeno, potem pa je bilo leto 1988 tisto, ko so se spet prebudili Oratoriji in sicer je bila to stoletnica Don Boskove smrti. Salezijanci so organizirali Don Boskov šotor, kar je pomenilo en tak enodnevni Oratorij, ki so ga izvajali na različnih župnijah. Imel je že vse elemente oratorija, se pravi zgodbo, katehezo, delavnice, Sveto mašo, igro in to so izvajali na različnih, predvsem salezijanskih župnijah. Isto leto pa so tudi sestre Hčere Marije pomočnice imele prvi Oratorij v župniji Svetega Jakoba v Ljubljani in sicer kar tri tedenski poletni Oratorij.

Po nekaterih državah je Oratorij dejansko celoletni projekt, kjer mladi vsak teden prihajajo na ta prostor, kjer se zbirajo, v Sloveniji je pa Oratorij predvsem počitniški projekt, torej preko poletnih počitnic. Je pa res, da v nekaterih župnijah potekajo preko celega leta tudi tako imenovani oratorijski dnevi, ko se mladi zbirajo od enega do treh dni skupaj in ti dnevi so narejeni po istih principih kot sam Oratorij, torej na 4 stebrih. Prvi steber je dom, pomeni, da Oratorij želi bit kraj, kjer so otroci in mladi sprejeti, se počutijo doma. Potem Oratorij želi biti šola, se pravi kraj, kjer se učijo svojih ročnih spretnosti pa drug ob drugem tudi. Potem Oratorij želi biti dvorišče oziroma igrišče, tam kjer se mladi zabavajo, igrajo in družijo drug z drugim in pa Oratorij želi biti župnija, se pravi kraj osebnostne in duhovne rasti, kjer se srečajo tudi z Bogom.
Trenutno smo v popoldanskem delu velike igre, na kateri pač gradimo civilizacije, ki so osnovni deli Oratorija. In zdaj gradimo, kakor vidite tukaj stavbe, tako iz plastenk, ki jih zbiramo na raznih igrah, na katerih pač morajo igralci zmagat, potem pa še malo ustvarjamo, rišemo.

Slovenci, smo v teh dneh postali bogatejši še za dve izjemni knjigi. Prva je posvečena obletnici rojstva Primoža Trubarja. To je knjiga Pogum besede, Primož Trubar, 500 let, avtorja dr. Zvoneta Štrublja, ki s temeljitim poznavanjem očeta slovenske pisane besede in reformacije ves čas dokazuje, da je Trubar oseba, ki povezuje. Druga knjiga je iz pod peresa prof. dr. Janeza Juhanta, teologa in filozofa. Knjiga, ki je izšla v nemškem jeziku nosi naslov Slovenija v ognju evropskih idejnih gibanj.

Branje naredi človeka celostnega. Govorjenje pripravljenega, pisanje točnega, je zapisal Trubarjev sodobnik Francis Backen. In prav branje, pisanje in govorjenje po avtorjevem mnenju lepo povzemajo Trubarjevo življenjsko pot.
Je zelo vzporedna moji poti, kajti tudi sam sem bil 10 let v Trstu in sem razumel kako pomembno je bilo za Trubarja tisto obdobje te osebne rasti. Širjenje obzorij, horizontov in seveda zdaj sem pa skoraj 8 let v Nemčiji, kjer sem dodobra spoznal vse njegove življenjske stopinje, vse skupnosti, ki so povezane z njegovim življenjem, Slovenije, kompasa slovenstva pa Trubar nikoli ni zgubil pa tudi zase mislim, da ga nisem. Predstavitve knjige in razprave o Trubarju sta se udeležila tudi škoda Evangeličanske in Katoliške Cerkve. Oba sta prepričana, da nas knjiga usmerja na pot živega spomina na našega očaka vere in upanja pa tudi na začetnika slovenstva in slovenske narodne samobitnosti.
Če bi se Katoliška stranka in Evangeličanska držali v ljubezni, potem ne bi pamplete drug na drugega dajali sramotilne besede. Ljubezen nas druži in ljubezen je Bog. Bog je ljubezen. Jaz mislim da je gospod Štrubej v tej knjigi prav gotovo prevzel vse tisto, kar je Trubarja tudi krasilo. Sva že rekla. To veliko ljubezen do domovine, do slovenskega naroda, no slovenske Cerkve, do Slovencev in ta knjiga bo prav gotovo kot taka dobrodošla in bo poživitev, da se poenotimo in da se nekako tudi Trubarja nekako spomnimo v tem smislu in po tej vsebini, da nas kot Slovence povezuje in ne ločuje. Nastajanje knjige Pogum besede je zahtevalo pogum ne le avtorja, temveč številnih sodelavcev tako v Nemčiji kot v Sloveniji. Izdajo knjige so po zavrnitvi finančne pomoči s strani kulturnega ministrstva z združenimi močmi zmogle Mohorjeve založbe. Primož Trubar v tej knjigi ni predstavljen kot točka preloma med evangeličansko in Katoliško Cerkvijo, med nekim nazadnjaštvom in nekimi naprednimi idejami,. ampak je pravzaprav predstavljen res kot kamen sklepnik slovenske književne, kulturne, duhovne in verske identitete. Gre namreč za to, da avtor predstavlja Trubarja kot eno celovito osebnost, ki je živela svoje življenje, ki je živela svoje iskanje, predvsem pa ki je znala v svojem življenju narediti neko čudovito sintezo.

Invalidi in trajno bolni smo in želimo biti aktivni člani družbe. Po svojih zmožnostih seveda. Če česa ne zmoremo, kar je sicer za zdravega samoumevno odkrijemo v sebi drugačne talente, ki jih zdravi celo nimajo. Ampak mi životarimo in se ne pritožujemo kako je življenje težko, ampak želimo biti ustvarjalni, se veselimo vsakega dneva posebej seveda, vseh moči, sposobnosti, ki nam zaradi bolezni, ampak še vedno ostajajo brez pretirane skrbi za jutrišnji dan. Drug, še bolj pomemben namen razstave pa je, da želimo preko izdelkov in spremljajočega dogajanja v času razstave opozoriti in predstaviti življenje v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov. Je pa še en namen, ki je sicer malo prikrit. Obiskovalci razstave imajo možnost, da se lahko srečajo z invalidi, se z njimi pogovorijo, morda celo izgubijo kakšen predsodek glede invalidov, če so jih seveda imeli, lahko pa se z nekaterimi celo spoprijateljijo.
Dve skrajnosti življenja se dotikata prav v tem, kar smo v naši zahodni civilizaciji na poti k napredku in čim večji uspešnosti in konkurenci že zdavnaj izgubili. Znati umolkniti, ostrmeti, zazreti se v čudo življenja, v neizmerni dar bivanja. Tudi v odmiranje starega in rojevanje novega. Bil sem že vsa ta leta vedno znova je pravzaprav je eno spraševanje vesti zdravim, kaj vse zmorejo tisti, ki imajo res malo pravzaprav sposobnosti oziroma možnosti, ampak tiste, ki jih imajo jih razvijejo do izrednih razsežnosti in zato je res pravzaprav tukaj bližina človečnosti. Tukaj se človek pokaže v tisti najlepši luči, kako je zmožen presegati svoje fizične razmere pa kljub temu ustvarjati. In je ena zgoda, sem jo letos slišal kako je nekdo po 10 letih, ko je imel hudo nesrečo, z zmajem je padel in so ga komaj ohranili pri življenju, po desetih letih rekel, hvala Bogu za to nesrečo, saj prej nisem vedel kakšno ženo imam in kakšne otroke, ko pa se je ta nesreča zgodila, kako se je njena zvestoba pokazala v najtežjih trenutkih in kako me imajo otroci radi tudi takšnega, ko ne more vsega delati. Predvsem pa je na koncu rekel, odkril sem talent, da lahko obdelujem les. Prej sploh nisem vedel da ga imam.

Upam, da smo s tem prispevkom tudi v vas prebudili novo upanje. Naj vas spremlja do naše naslednje oddaje. V njej boste več zvedeli o obisku papeža v Franciji in o razgretem ozračju pred letošnjo Stično. Vaša gostiteljica bo Romana Kocjančič. Na svidenje.