Obzorja duha: 15. 7. 2007

Prostor srečanja; tako bi lahko najprej poimenovali Drago mladih, ki je tudi letos privabila več kot 60 udeležencev. Poleg predavanj in okroglih miz se je bilo mogoče sprostiti tudi v različnih delavnicah: od žongliranja in vožnje s kanuji, do plesa in petja. Kako sodelujejo mladi?
Jaz imam zelo dober občutek. Se vidi, da pojejo tudi v drugih zborih in so z veseljem tukaj. Vseeno, kakšno pesem predstavim- ali je Koroška ljudska ali ne, vse sprejemajo z veseljem.
Novodobna duhovnost, ki se kaže skozi najrazličnejše oblike, je danes resen in zahteven pojav. Poplava tovrstne duhovnosti in trgovanja z njo je spodbudila organizatorje Drage mladih, da so letošnje srečanje namenili prav tej tematiki. Udeleženci so si bili enotni, da je potreba po duhovnosti ena od temeljnih človekovih potreb, opozorili pa so, da na tem področju obstajajo tudi različne stranpoti.
Zdi se nam, da danes glede tega pojma vlada v naši družbi nasploh velika zmeda, kaj sploh je duhovnost. Želeli smo razčistiti čisto osnovne pojme, kaj pomeni duhovnost najprej vsakemu posamezniku in tudi družbi nasploh. Pri vsebini smo se dotaknili temeljnih izvorov duhovnosti. Opredelili smo človeka kot duhovno bitje in tudi konkretno, kako se to njegovo bistvo odraža v njegovem življenju.
Mladi gredo v supermarket in poiščejo to, kar potrebujejo. Odgovor na eno njihovo trenutno potrebo ali ozdravljenje kakšne tesnobe.
Zato ta izzivalen naslov Fast food duhovnost. Je danes duhovnost še tista temeljna potreba človeka, kot je bila nekoč? Ali je sedaj le še neka tržna dobrina, po kateri ljudje segajo zato, da bi se počutili bolje? Vlogo duhovnosti v postmoderni družbi so na srečanju osvetlili iz sociološkega, psihološkega in teološkega vidika. Na sobotni okrogli mizi pa so predstavniki Katoliške in Evangeliščanske Cerkve ter islamske skupnosti pokazali na vzroke in predstavili svoj pogled na pojav novodobne duhovnosti.
Zakaj današnji človek toliko povprašuje po instant duhovnosti?

Biti Kristjan mi pomeni predvsem to, da živim tisto, kar verujem. Torej, da med mojimi dejanji in med mojo vero ni razlike in to tudi pričujem v svetu, kjer živim.
Ena od skupnih točk predavateljev in ostalih udeležencev 17. Drage mladih je bila ta, da je pri posredovanju vere danes potreben oseben stik in pristnost. Tradicionalne religije v sebi nosijo veliko bogastva, le ponovno ga je treba odkriti. O duhovnosti v postmoderni družbi bo tekla beseda tudi 1. septembra na Občinah pri Trstu, ko bo na vrstu 2. del letošnje Drage mladih.

Oratorij je ime za enotedensko počitniško druženje mladih in otrok. Na oratoriju otroci spoznavajo Boga na njim primeren način. To je preko igre petja, molitve, skupnega druženja.

Selezijanci so ugotovili, da je statičnost dolgočasna. Zato želijo narediti razgibane stvari. Mladi smo taki, da imamo radi razgibanost: da se nekaj dogaja, da se igra, se poje, se pleše. Vsa ta dogajanja pa je treba vključiti v neke višje cilje in to poskušamo narediti z oratorijem.
Na letošnjem oratoriju so se otroci preselili več 1000 let nazaj v zgodovino, saj se zgodba dogaja na velikem jezeru v času mostiščarjev. Naslov Preklopi sanje na dejanje predstavlja življenje glavnega junaka ostrorogega jelena in njegove družine. Ta zgodba je povzeta po knjigi Janeza Jalna Bobri. Preko te zgodbe skušamo spoznavati neke vrednote. Igre so večinoma po tej zgodbi. Imamo tudi kolišče in preko tega skušamo ustvariti neko vzdušje. Ostrorogi jelen mislim, da je izmišljen lik, ki si ga je spomnil Janez Jalen. Bil pa je zelo pozitivna oseba. Imel je idejo in je želel združiti vse rodove velikega jezera. Verjetno veste, da je bila ljubljanska kotlina nekoč zalita in so bila kolišča. On je v tej zgodbi povezal vse rodove. Povezal pa jih je na princip tega, da so se združili proti Grkom.
Po filmu, ki so ga animatorji posneli sami, je nastopil čas za katehezo. Otroci so se razkropili po manjših starostnih skupinah, kjer je lahko vsak aktivno sodeloval.
Blaž, zakaj si ti prišel letos na oratorij?
Zato, ker sem bil vsako leto, pa še lepo nam je.
Kaj pa ste danes že vse počeli?
Po eni knjigi smo iskali, kdo ima katerega meseca god.
Kdaj ga imaš ti?

O filmu, ki smo ga gledali.

Nejc, kaj delate danes tukaj?
Rišemo risbice, kaj delamo najraje, kaj jemo najraje, katera je naša najljubša barva. In kaj si ti narisal?
Modro, ki je moja najljubša barva. Žogo, ker rad igram nogomet. Pico, ker jo najraje jem. In špagete.
Narisal sem grb, ki pomeni slovenski grb, kot da sem domoljuben.

Rad jem češnje, naprej pa še nisem narisal. Zakaj pa si ti prišel na oratorij?
Ker doma nimam kaj početi.
Pa ti je všeč tukaj?
Ja.
Narisal sem, da najraje igram nogomet. Moja najljubša jed je kalcij. In družino bom narisal.

Najprej je bila ideja in smo rekli, da bomo to naredili. Prvi oratorij je trajal samo 3 dni. Potem pa se je vedno bolj razvijal, tudi bolj redno smo se dobivali in vse stvari načrtovali. Zato lahko rečem, da je letos že precej boljši. V popoldanskem delu oratorija so otroke pozdravili koliščarji. Pomagali so jim pri izdelavi različnih izdelkov in kolišč.

Vaše ime je Zeleni krapovci. Imenujem vas Oranžni somovci.

Sodelujemo in delamo šotor, mušnice in vse.
Kakšen šotor pa bo to?
Da se bomo lahko spravili vanj in bo to naš dom.
Kaj delate tukaj? Ustvarjamo.
Kaj?
Kolišče.
Kaj pa je to kolišče?
To, kjer so živeli na vodi. Kdaj pa so živeli koliščarji?
Pred 4000 leti. Kako pa so živeli? Tako kot mi zdaj?
Ne. Kaj pa je biklo drugače?
Živeli so na vodi in niso imeli takšne obleke, kakršno imamo zdaj mi. In veliko drugih stvari ni bilo.
In še kaj?
Imeli so sekire iz kamna.
Ko so bila kolišča postavljena, je napočil čas za veliko igro. Z vzhoda so prišli tujci, ki so želeli prevzeti naravna bogastva domačinov. Grki hočejo zavzeti naše kolišče, mi pa jim tega ne pustimo. Ampak se ne bomo bojevali klasično s sekiro in kopjem, ampak bodo oni zahtevali odkupnino, ker so meni- Jelenu, ukradli rogove in jih moramo dobiti nazaj. In oni zahtevajo ogromno količino zlata in mi jo bomo zdaj poskušali dobiti.
Ostrorogi Jelen ni življenja samo sanjal, ampak je sanje tudi uresničil.
To pa je glavno sporočilo letošnjega oratorija. Avtorji pravijo, da je treba sanjati, gledati daleč in ne samo na sedanji trenutek. Sanje je treba uresničevati z rednim vsakdanjim delom in pogumom.

Imenujemo se Ogenjčki, ker je ogenj nekaj toplega, svetlega. Same dobre lastnosti ognja smo si izbrali. Kaj pa ustvarjate v tej delavnici?
Danes se pogovarjamo o naravi in o stvarstvu narave. Razmišljamo, kako bomo ohranili naravo takšno, kot je.

Zdaj smo ven izrezali jabolka in liste in napisali zgoraj, kako bi ohranili naravo. Potem bomo to predstavili drugim.
Ko smo jih obiskali v domu duhovnih vaj na Brezjah, so bili otroci in mladostniki zatopljeni v misli in delo o tem, kakšen je naš odnos do stvarstva. Prišli so iz različnih slovenskih krajev. Ustvarjalno in živahno vzdušje so ustvarjali Sladkosnedi, Ogenjčki, Mušnice, Angelčki in Žabe; tako so namreč poimenovali skupine. Kot je povedala sestra Zalika, voditeljica tabora, je le ta zasnovan na osnovi oratorija, ki ga pripravljajo selezijanci in nosi isto ime: Preklopi sanje na dejanje. V ustvarjalnih delavnicah so mladi razmišljali o glavnem junaku knjige Bobri, pisatelja Janeza Jalna. Govori o glavnem junaku Ostrorogemu Jelenu, ki je svoje sanje, ki jih je sanjal, potem ni ostal samo pri sanjah, ampak jih je potem spremenil v dejanje s svojim trudom, s svojim delom, s svojo pridnostjo. Tudi otroci se na taboru učijo svoje sanje, kot so npr. sanje o miru, pravičnosti, prijateljstvu, ljubezni in stvarstvu- vse to potem uresničiti v svojem vsakdanjem življenju in tukaj se učijo, da bodo to lahko potem prenesli na svoje domove in tako v svoje vsakdanje življenje. V svetu, ki ga tako ogroža onesnaženje vseh vrst, ki ga povzroča človek, so se mladi spoprijeli s sanjami o stvarstvu, kakršnega si je zamislil in ga ustvaril Bog.
Kaj lahko naredimo mi za to, da je narava bolj ohranjena?
Da se manj vozimo z avtom, ne mečemo papirčkov. Vidim, da pišeš hvalnico stvarstvu. Lahko poveš, o čem govori ta hvalnica?
Govori o tem, kar bi se morali mi truditi, za boljše odnose med nami in živalmi in naravo. Tudi, kako se lahko vsak na nek način potrudi. Potrebne so le malenkosti, da izboljšamo stvari, ampak izgleda, da se tega še ne zavedamo dovolj. Do kakšnih sklepov pa ste prišli? Kaj lahko vi naredite kot posamezniki?
Prvi primer, da recikliramo odpadke. Da gremo raje na kolo, pa imamo sami več od tega in se nadihamo svežega zraka, če je svež zrak po mestu. Ga ni preveč, je bolj hrupno. Vsi se raje odmaknemo v kakšen gozd ali smo v dobri družbi tudi kje drugje, kot med štirimi stenami, v disku, itd. Je boljše drugje.

Mladi so svoje delo in zaključke na skupnem srečanju predstavili ostalim udeležencem. Tako so si izmenjali poglede na stvarstvo in pomnožili število naravovarstvenih idej. Cilj tovrstnega druženja pa je predvsem kreativno preživljanje prostega časa in spletanje prijateljskih vezi. Kaj je tisto osnovno, kar želite v tem tednu dati otrokom?
Da bi otroci doživeli počitnice na malo drugačen način, da se učijo skupnega bivanja, živeti skupaj. In preprosto biti drug drugemu dar in se med seboj povezati v prijateljske vezi, ker navadno te prijateljske vezi tudi ostanejo pozneje. Mi imamo že zdaj tabore okoli 15 let in so otroci, ki prihajajo vsako leto na tabore, so pa tudi taki, ki iz njih nastanejo animatorji.
Kaj pa vam sestram pomeni to, da zapolnite en teden te praznine otrokom med počitnicami?
Za nas je to veliko delo, veliko priprav je. Ampak to delamo z veseljem, ker zelo rade delamo z otroci.
Sem bila že lani in predlani in mi je zelo všeč. Spoznaš nove prijatelje, se naučiš, kar še nisi vedel. In tudi Boga spoznavaš globlje. Jaz sem prišel zaradi druženja z otroci, da se bomo imeli fino in se igrali.
Ti je všeč tema?
Kar dobro je, ja. O čem ste pa razmišljali?
Veliko o Bogu. In peli smo.

Janez Sever je eden tistih ljudi, ki jih na poti življenja vodi srce. Njega je kot sina slovenskih staršev, ki živijo v ZDA, pot peljala preko jezuitske srednje šole do poklica častnika ameriške vojske in od tam v jezuitski red in v duhovniško poslanstvo v daljni Sibiriji. Končal sem West point- 4- letni vzgojni program. 5 let sem služil v redni vojski v pehoti in padalstvu. Zadnje leto sem bil večino časa na Aljaski, ki sem jo izbral, zato sem lahko tja odšel. Tam mi je bilo zelo lepo.