Obzorja duha: 18. 11. 2007

Pravzaprav nismo želeli ustvarjati nekaj kar drugi počno, ampak to kar je naše lastno izvajanje in to kar mi čutimo.

Ta projekt je pa združil več dimenzij, je bila glasba in je bila duhovnost in je prijateljstvo in se mi zdi, da to troje, ta kombinacija, je naredila to glasbo in to mašo tako živo. Videlo se je, da je vse iz srca, da je polno življenja in da ni bilo blefa.
Mi nikoli nismo imeli občutka pri tej maši, da nastopamo. Mi nismo bili nastopajoči, mi smo bili somašujoči skupaj z duhovnikom in z vsemi, ki so k tej maši prišli. Predvsem bi rekel, da je ta zgodba o tisočerih zvonovih vzpodbudila nekaj v mladih udeležencih, da so začeli bolj prisluhniti sebi, da so iz sebe ustvarjali. Glasbena maša Pesem tisočerih zvonov je bil in je skupni projekt glasbenih skupin in posameznikov. V osemdesetih letih je Bogoslovec Ciril Ogorevc dal idejo, da bi prvič v celoti uglasbili mašo. Povabil je skupine iz vse Slovenije, ki so takrat po svojih župnijah izvajale duhovno ritmično glasbo. Odločilno pa je bilo enotedensko srečanje v vasici Soča, kjer so nastale prve pesmi, maša je bila dokončana poleti 1987. Duhovni vodja tega projekta je bil duhovnik Zvone Štrubelj. Takrat smo bili pravzaprav vsi skupaj še mladi, zagnani in torej, želeli smo narediti eno mašo, ki bi bila izraz našega življenja, predvsem pa veselja in pa povleči iz nas tisto najboljše, kar imamo v tem glasbenem pa tudi duhovnem smislu. Dogovoril smo se za koncept, da vsaka od skupin bi pripravila svoj del maše, in da bi bila dejansko maša od začetka do konca peta. Skupine so zastopale različne zvrsti glasbe, od popa in roka, do akustične in napol zborovske glasbe. In ker je bil projekt avtorsko delo, so te zvrsti vključili tudi v samo mašo, dodali pa so še plesno koreografijo.

Kako te bom hvalil v svojem življenju, k tvojem imenu bom dvigal svoje roke.

Pri Bogu počiva moja duša, od njega mi pride pomoč, on je moja skala... Odziv publike ob prvih izvedbah je bil strašno dober. Pravzaprav smo mogoče ne toliko bili soočeni z drugimi, kot pa sami s seboj, da nam je uspelo naredit nekaj in predstavit nekaj, kar se še ni zgodilo v Sloveniji. Mi smo skozi te določene dele v maši, glasbene dele, seveda tudi sami šli skozi neko pot osebnega zorenja, poglabljanja osebne vere in kot avtorji določenih teh songov imamo tudi neko izkustvo iz tega, ki je seveda drugačno, kot je pri običajnih teh obredih in mislim, da je to tudi eno bogastvo, eno izkustvo, ki je seveda veliko vredno. Najbolj se me verjetno dotakne pri povzdigovanju naša pesem Kristusovo telo, takrat človek preko te pesmi čisto drugače doživi sam potek maše in skrivnost maše.

Glasbena maša je skozi leta pridobila tudi nove člane, bodisi posameznike ali skupine. Vokalna skupina Metulji je bila prva, potem so se pa povsod kamor smo šli, so se nam pridružili domačini in to je perspektiva te maše, da gre naprej, da povsod zajame nekaj novih in da živi naprej novo življenje. Sam sem se odločil. Najprej je oči pokazal, če bi prišel kdaj na vajo, sem enkrat prišel pogledat malo in mene je pač pritegnilo to. Me je zelo zanimalo, ker jaz sem pri tej maši doživel zelo eno tako posebno energijo in se mi je zdelo tudi zelo zanimiv način izvajanja te glasbe. Pri tej glasbi mi je všeč, da je drugačna od ostale glasbe, ki se ponavadi poje v Cerkvah, je bolj sproščena.

Ta glasba in ta projekt je zaznamoval ne samo moje življenje in mojo družino, tudi prijateljev, ki jih srečujem, ampak se mi zdi, da bo zaznamovala tudi to mlajšo generacijo, ki prihaja za nami, ker vidim, da se tudi naši otroci že dobivajo in določene pesmi že izvajajo in tako naprej. Imam občutek, da bo družila še kakšno generacijo za nami.

Če zdaj po dvajsetih letih gledam na ta projekt vidim, da je vsakdo ponosen na tisto, kar je vložil in zato verjetno ne bom rekel, da ima ta maša trajno vrednost, ampak ima veliko vrednost, v kolikor je del nas samih, ker smo tudi mi, tako kot je v zgodbi rečeno, postali ena pesem, pesem tisočerih navdihov, tisočerih zvonov in zato radi pridemo skupaj in radi skupaj ustvarjamo.

V letošnji jeseni se je Trboveljčanom po 90. letih izpolnila želja, v južnem delu mesta so dobili novo Cerkev. Župnijska Cerkev Sv. Martina je bila namreč za 10. 000 prebivalcev zasavskega mesta že dolgo premajhna.

Torej v tem razpotegnjenem mestu so že čutili potrebo po novi Cerkvi že v začetku 20. stoletja, in že prej so potekala razmišljanja in pogovarjanje, ali naj bi dogradili Martinovo Cerkev, ki je v bistvu na robu mesta, ali naj bi začeli graditi Cerkev v tem južnem delu mesta. Gradnjo Cerkve je druga svetovna vojna popolnoma ustavila, po vojni pa je bilo zemljišče podržavljeno. Novo upanje je prineslo leto 1989, ko so farani kupili zemljišče na ulici Prvega junija. 28. oktobra pa smo lahko pred novo zgrajeno stavbo, ki jo je arhitekturno zasnoval dr. Jože Marinko prebrali: " To hišo sem izvolil in jo posvetil, da bo tam moje ime vekomaj. " Na ta dan jo je namreč posvetil celjski škof dr. Anton Stres.

V približevanju adventnega časa, ko bomo morda še bolj, kot med letom, naše delo in pozornost posvetili dobrodelnim dejavnostim, smo obiskali mlade prostovoljce, ki svoje dragocene izkušnje in prosti čas vse leto podarjajo svojim vrstnikom. Pri Skali, mladinski ulični vzgoji, poteka pomoč otrokom in mladostnikom na več ravneh in v različnih okoljih. Mi smo jih obiskali na ljubljanskih Fužinah. Iti med mlade v okolje, kjer živijo in preživljajo prosti čas, je bil moto mladih, ki so se kot prostovoljci začeli zbirati v okviru zavoda Salezijanum. Za vodilo so si postavili Don Boska in njegov preventivni vzgojni načrt. Eden od stebrov dela na Skali, mladinski ulični vzgoji je bil in je še prostovoljstvo. Jerneja, Sabina in Alenka, se na ljubljanskih Fužinah dnevno srečujejo z mladimi v Mladinskem centru. Zdaj vodite center, začeli pa ste kot prostovoljka, kaj je bil tisti vzgib, da ste del svojega časa namenili mladim?
To je res že kar nekaj časa nazaj. Začela sem v času študija, takrat sem imela nekaj več prostega časa, ki sem ga želela koristno preživeti in sem v tem času spoznala vodjo Skale, tako da sem se potem spoznala s temi mladimi, ki so hodili v en drug Mladinski center in pač mi je bilo tukaj zelo všeč in sem ostala.
Kaj konkretno pridejo mladi delat vsak dan sem?
Najprej se pridejo učit, to je tudi večina našega časa se učimo, delat domače naloge, potem pa tudi družit se z vrstniki, pogovarjat, igrat se, skratka koristno preživet svoj sprosti čas. Danes se učim matematiko, pa bom se učil še naravoslovje, ker jutri pišem.
Pa ti kdo pomaga?

Delo kakor koli, tudi če je to ulica ali telovadnica, vsekakor je poudarek na vzgoji, predvsem smo si za to umislili ena osnovna pravila, ki smo jih postavili tudi skupaj s fanti, jih večkrat ponovimo, zelo preprosto: preklinjanje na igrišču dvominutna izključitev, pretepanje, odhod domov, prepoved naslednjega srečanja, čisto preprosto, da so ene stvari, ene meje, eni začetki, saj pravim je pa to zgolj izhodišče in vabilo za ostale projekte in programe, ki jih še delamo. Kakšna je pot otrok do vas, oziroma vas do njih? Ja, en način, tega sem že povedala, se pravi stik na ulici oziroma čisto v njihovem življenjskem okolju, med bloki, tam kjer smo največ prisotni, največkrat gre tudi preko osnovne šole, največ sodelujemo z OŠ Nove Fužine, kjer nekako izpostavijo tiste, ki bi mogoče potrebovali malo več pozornosti in jih usmerijo v Mladinski center, tudi navežejo kontakt z njimi, tudi preko Centra za socialno delo, potem pa tisti, ki so najbolj navdušeni, pripeljejo s seboj tudi kakšne sošolce. Menim, da človek bistveno več dobi, če daje tistim ljudem, ki ti ne morejo plačati, ker pa tudi sam se potem bolje počutiš in tudi ta človek lahko dobi neko pomoč, da je nekdo, ki ga zanima, ki ga briga, kaj je z njimi ne glede na to, da oni ne morejo dati niti evra in to se mi zdi zelo pomembno za samopodobo mladostnika.
Jaz pri sebi moram vedet zakaj sem prostovoljec oziroma animator, še posebej poudarja tudi usposobljenost, katere so tiste stvari, ki jih jaz želim dat konkretno, ali znam igrat kitaro, znam igrat nogomet, to lahko ponudim tudi drugemu, se pravi so zelo enostavne stvari, poleg tega pa je prostovoljec tudi nosilec vrednot. Tudi za prostovoljce velja rek, da nihče ni tako reven, da ne bi imel česa podariti. Pogosto je bolj kot pomoč potrebna prisotnost in tega se na Skali še kako zavedajo, zato vsako leto povabijo v svoje vrste nove mlade, ki si želijo kot prostovoljci pomagati drugim. V Veržeju so se na svojem prvem strokovnem srečanju zbrali Katoliški novinarji iz vse Slovenije. Odprto so spregovorili o svetlih in temnih straneh našega medijskega prostora, o odnosu družbe do Katoliških medijev in o problematiki pretoka informacij. Še posebej pa so poudarili pomen duhovne razsežnosti Katoliških medijev. V neposredni bližini sanjave Mure, v osrčju Prlekije, leži kraj Veržej. Pogled se nam najprej ustavi ob mogočni stavbi, kjer je bilo nekoč Marijanišče, namenjeno vzgoji otrok. Po denacionalizaciji so Salezijanci dobili stavbo nazaj. Zavod so preuredili v dom duhovnosti in seminarjev. Večji poudarek pa dajemo v zadnjem času tudi našim družinam, sem prihajajo različne, iz vse Slovenije, skupine in družine, pa različne manjše in večje skupnosti, kjer najdejo tako duhovni, kakor tudi telesni oddih, okrepitev, kakor obrnemo. Vsekakor je bistveni namen te naše hiše, da bi vzgajali oziroma pomagali ljudem k zdravemu življenju kot državljani in kot dobri Kristjani. Tokrat je Salezijanski dom Veržej, v eni izmed najmanjših občin pri nas, gostil Katoliške novinarje. Od 7. do 9. novembra so se zbrali na Prvem slovenskem strokovno- družabnem srečanju. Vloga Katoliških medijev, predvsem v tem času se mi zdi odločilna, je nekako aeropag, torej govorniški oder, kjer se oznanja Evangeljska resnica. Zdi se mi, da družba do Katoliških medijev, v tem trenutku, ima nekako odklonilen odnos, vsaj v nekih segmentih, ki se tičejo življenja Cerkve, na področju ekonomije, gospodarstva, nenazadnje tudi vzgoje in v tem oziru se mi zdi, da prav ljudje, ki se ukvarjamo s Katoliškimi mediji, moramo tudi duhovnikom, tudi laikom, nekako pomagati na način, bodisi preko izobraževanja, raznih seminarjev, srečanj, teh sredstev se nakazuje čedalje več in tega se ne smemo bati, oziroma to moramo prestopiti in to tudi izkoristiti.