Obzorja duha: 2. 9. 2007

Danes romamo po zadnjem delu Slomškove poti, ki je razpeta od Bizeljskega do Nove Cerkve. Jo zelo duhovno doživljamo, ker vodi od enega velikega centra- žičke kartuzije, enega takega prastarega duhovnega središča, skozi kraj, kjer je bila rojena Slomškova mati. In potem do Nove Cerkve, ki je bilo njegovo drugo kaplansko mesto, tako da ima kar velik duhovni pomen, pa tudi zanimivo, zelo zanimiva pot- panoramska, razgledna. Na tem delu sem tokrat prvič, sicer pa se rada udeležim s katoliškimi pedagogi, ker mi veliko pomeni. A veste, tukaj rabiš tega pedagoškega optimizma, rabiš ljudi, ki dobro mislijo in ki verjamejo v mlade, rabijo pa predvsem mladi velike ljudi, odprto srce in ne samo knjige in to, kar jih program že tako ali tako preveč stiska.
Jaz sem letos prvič tukaj. Prišla sem zato, ker delam v vrtcu in se mi zdi, da kar rabim, tako na začetku leta malo, da se malo duhovno pripravim.
Blaženi škof Anton Martin Slomšek je veliko doprinesel k vzgoji in tako postal zavetnik učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Za svoj vzor ga je vzelo tudi Društvo katoliških pedagogov Slovenije.
Je prav, da se spomnimo svojih prednikov, ki so nekaj prispevali v zakladnico slovenskega duha, literature in to Slomšek prav gotovo je. On je eden izmed temeljev, ki pravzaprav je lahko naš kažipot na poti skozi življenje, poln modrih izrekov, ki jih povezuje z versko simboliko in pravzaprav so to lahko pomembni kažipoti, predvsem za današnjo mladino, pa tudi za starejše.
Kot asistent Društva katoliških pedagogov me nagovarja predvsem njegova vera, ki bi rekel vključuje ali pa se kaže, se uteleša v ljubezni do preprostih ljudi.

Naša strokovnost ni vezana na stroko, ali si anglist ali si matematik, ampak tukaj gre bolj za to pedagogiko, pedagogiko kako delamo z mladimi ljudmi, da jih lahko čim lažje motiviramo, na primeren način pristopimo. Potem duhovnost se mi zdi, da je to izredno pomembna kategorija za vsakega vzgojitelja, še posebej za učitelja, ki ima katoliške vrednote kot svojo osnovno paradigmo in s to duhovnostjo se poglabljamo, potem na nek način tudi spoznamo sami sebe in se mi zdi, če poznamo sebe, potem tudi veliko lažje spoznavamo druge ljudi. Povezanost se mi zdi izredno pomembna tudi ne samo med člani DKP, ampak tudi vsi vstopamo v druge oblike skupnosti. Jaz sem prepričana, če človeku ni dano biti učitelj, potem je bolje, da se tega poklica ne loti, ker se mi zdi, da je kar veliko stvari, ki ti mora biti danih, samo po sebi umevnih, za katere se morda zaveš šele po toliko in toliko letih prakse. Pedagogi se danes srečujejo s svetom tekmovalnosti, s težavami, ki so vzgojne in disciplinske narave, komunikacija je napeta, veliko je nasilja.
Mislim, da bi morali imeti čim več medsebojnega sodelovanja. Ne kaj bom jaz boljše naredil kot ti, ampak kaj bi midva skupaj naredila, da bi več ustvarila, da bi bilo boljše in da bi k temu pritegnili še več drugih. Saj veliko govorimo o timskem delu, ampak tudi to se mi zdi, da včasih timsko delo je včasih bolj tekmovalno, kot pa ne tekmovalno. Pa potem mlade tudi vzgajati, da pomagamo drug drugemu, ne pa, da bom jaz najboljši. Da, če nekaj potrebujem, ampak ne, da se potem s tem pokažem in kažem povsod.
Slomšek pravi: " Učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, če je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil. Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce.

Katoliške vrednote niso vrednote pomembne le za nas katolike, ampak za vse ljudi, ki bi znali lepo živeti, poznali, da bi veliko lažje in veliko bolje živeli med sabo- manj tekmovalnosti bi bilo med nami in bolj odprti bi bili do sočloveka in do drugega. In te katoliške šole naj bi predvsem vzgajale mlade, da bi bili čimbolj odprti za sočloveka, lahko rečem učenca, svojega součenca, do skupnosti.

To je moja tretja pot po Slomškovi poti. Vsako leto mi ta pot veliko pomeni, saj se po teh krasnih počitnicah srečam z mnogimi prijatelji s katerimi smo nekoč preživljali skupna romanja ali pa smo bili celo letos na kakšnem romanju.
Zelo mi je bilo všeč, ker je bil to takšen lep dan. Pot je zelo razgibana, čeprav je bilo meni kar težko, vendar je ta ritem še kar ustrezal. Veliko je lepih cerkva, veliko smo lepega videli.
Po besedah blaženega škofa Slomška " je učiteljski stan težaven stan. Kdor ga prav spozna, njegovo ceno visoko spoštuje. Najsi ga svet ne spozna in slabo plačuje, v knjigi večnega življenja se sveti njegovo ime.

Zelo me je pretresla misel oz. resnica, da vsake tri sekunde na svetu zaradi ekstremne revščine umre en otrok. In mi lahko z enim darom, zelo majhnim prispevkom tudi življenje rešimo. Afrika, ki je druga največja celina po površini in po prebivalstvu, je celina velikih nasprotij. Ima ogromno naravnih bogastev in bogato zgodovino, a njeni prebivalci se preživljajo z manj kot enim dolarjem na dan. Število revnih naj bi se povečalo do leta 2015 na 400 milijonov. V podsaharski Afriki še vedno 60 % otrok ne konča osnovne šole. Več kot štiri desetine prebivalcev nima dostopa do pitne vode. Črno celino pestijo malarija, kolera, tuberkuloza in epidemija virusa HIV. Slovenka sestra Vesna Hiti je bila poslana v Ruando leta 1991. Deluje v zdravstvenem centru Mukungu, na višini 2. 000 metrov. Na dan jo obišče do 200 bolnikov, med njimi največ podhranjenih otrok, saj je zemlja slabo rodovitna. Trenutno bomo popravljali streho na zdravstvenem centru. Sicer pa je vsaka pomoč dobrodošla, naj bo za zdravila, za hrano, naj bo za popravljanje strehe, za nakup, za šolstvo, za pomoč tistim, ki bi šli radi v šolo, pa ne morejo.
Prav zaradi prošenj misijonarjev se je Slovenska Karitas v sodelovanju z Revijo Ognjišče povezala z lokalno afriško Cerkvijo in s Karitas. Že drugo leto nas vabita k sodelovanju v dobrodelni akciji " Za srce Afrike ".

Težko je na kratko povzeti bogato življenjsko pot zavednega primorskega duhovnika Jožka Kraglja. Obiskali smo ga v Gorici, kjer v tamkajšnjem domu za ostarele duhovnike, nekako v izgnanstvu preživlja svoja zrela leta. Kljub častitljivim 88- im letom, sogovornika vedno z nasmehom opomni, da jih ima glava trideset, a kaj ko noge ne ubogajo več. Ko začne pripovedovati o svoji preizkušenj polni življenjski poti doda, da je bolezen posledica zaporov in prisilnega dela. Za duhovni poklic se je odločil zaradi spodbude domačega župnika pri Sveti Luciji Jožeta Abrama, v današnjem Mostu na Soči. Ljubezen do naroda, ki ga ni nikoli zapustila, je bila njegovo vodilo že v težkih časih fašističnega terorja na Primorskem.
V prvi vrsti; zakaj sem se odločil za duhovnika. Kot prvo ni bilo možnosti kmečkim fantom, da bi študirali in v malem semenišču smo imeli tudi slovenščino, prof. Kacin je vedel, da se nas bo večina odločila za duhovnika, edino v cerkvi je še bil slovenski jezik, drugod je bilo vse prepovedano, in zato smo tudi ko smo rasli smo dobro vedeli, da edino na ta način, kot duhovniki lahko koristimo narodu,
Ko je leta 1942 postal duhovnik, ga je pot najprej vodila za kaplana v Idrijo, že kmalu pa je postal župnik v Livku nad Kobaridom. Leta po vojni so za mladega duhovnika s seboj prinesla nove težke preizkušnje. Kot duhovnik je postal razredni sovražnik komunistične oblasti, zato so ga 30. decembra 1948 aretirali.

Proces v kinodvorani, sodnik Sartori se je pisal je izrekel sodbo na smrt. In tako sem po tistem procesu so me odpeljali v Ljubljano v t. i. smrtno celico, kjer nas je bilo mislim, da 13 takih na smrt obsojenih in je bil ta kapetan v civilu, mi je prišel povedati, je rekel, bo kmalu bolje, vaša smrtna obsodba je bila potrjena in boste kmalu rešeni, je hotel povedati konec je s tabo, čeprav je vedel, da sem dejansko bil pomiloščen na 20 let prisilnega dela, kar so mi pa komaj po 8 mesecih potem povedali, da sem bil pomiloščen.
Da doživlja podobno usodo, kot mnogi drugi duhovniki je spoznal, ko so ga prestavili v delovno taborišče na ljubljanskih Žalah, kjer so duhovniki z drugimi zaporniki gradili t. i. udbovske bloke. Kot zapornika so ga premestili v NM, pa spet v centralne zapore v Ljubljani, kjer so ga pripravljali z zasliševanji in samico na t. i. Tolminski proces. Do leta 56, ko je bil pogojno izpuščen, je kazen preživljal še na Igu in v Škofji Loki.
Vam je bilo takrat kdaj žal, najbrž ste premišljevali, če ne bi bil duhovnik, najbrž me ne bi zaprli, ne bi bil na udaru, ne bi bilo teh ponižanj, samic, zasliševanj? To mi ni bilo žal, edina tolažba je bila za naše ljudi, tudi takrat spet Cerkev, kot pod fašizmom, drugega ni bilo, nastal je sam strah in nezaupanje, edino v Cerkvi so čutili tolažbo. In zato smo tudi bili pripravljeni tudi kaj žrtvovat in tudi žrtve, če računate danes, ko vidimo nas je bilo več kot 500 duhovnikov v Slo. zaprtih, vidimo, kakšen je bil sistem in kaj je bilo namen, uničiti Cerkev. Kljub temu, da je leta 2001 dosegel rehabilitacijo in prejel odškodnino za prestane krivice, z žalostjo sprejema današnjo interpretacijo povojne zgodovine. Zlasti ga boli namerno zatiskanje oči pred storjenimi krivicami. Poglejte nacisti, Španci so se opravičili za to, ker so delali, pri nas nihče nič ne ve, da je to delal, dokler ne pridemo do tega, da bodo oni priznali, da so to delali, da je bilo krivično to, ne moremo mi govoriti, da je Slovenija čista in to človeka najbolj boli.

Vse je bilo ukinjeno, ni bilo časopisov, ničesar. Edino, kar so na koncu pustili, je bil listič Jaslice, ki je izhajal komaj 2 leti. Da so tam izdajali še kakšne pravljice. Prvo črtico, ki sem jo napisal, sem jo poslal v vrtec, ki je obstajal v Ljubljani. Pred več kot 65 leti se je le nekaj metrov stran od njegovega zdajšnjega domovanja začenjala v Goriškem bogoslovju njegova duhovniška pot. Danes bi bil raje v Sloveniji, vendar z grenkobo prida, da doživlja življenje v domu, kot novi zapor. Vesel je obiskov in vsakega sogovornika.
Moram biti v tuji državi, ne v domači, ko bi rajši bil v Sloveniji kje, ni prostora zame, je vse polno.
Kako pa doživljate to, da ste doživeli 65 let svojega mašništva? To so pa božji načrti, so hoteli v začetku mojega duhovništva prekiniti to moje duhovništvo, in hvala Bogu, božji načrt je bil pa drugačen, da sem preživel, če pomislim, koliko duhovnikov sem srečal v zaporu, da smo bili skupaj, in redki so še, da so še živi.
Znali ste prepoznati ta božji načrt? Kaj je tisto, kar je dobrega ostalo iz teh časov?