Obzorja duha: 20. 1. 2008

Želja staršev, da bi v skladu s svojim prepričanjem vzgajali otroke, je bila osnovno vodilo ljubljanske nadškofije, da je lani ustanovila prvo zasebno osnovno šolo v Sloveniji. Šola, ki bo ime nosila po pokojnem nadškofu Alojziju Šuštarju, bo prve šolarje sprejela 1. septembra. V decembru so se starši že lahko seznanili z njenim programom. Z ženo Manco imava dva otroka, hčerko Lavro in sina Davida in sva bila tudi na tej predstavitvi Katoliške OŠ in sva prepričana, da bova otroke vpisala v to šolo ravno zaradi tega, ker temelji na nekih Krščanskih vrednotah, ker tudi doma živimo kot Kristjani in na ta način verjameva, da bodo uresničili to kar se napoveduje, da bomo dobili dobre državljane, pokončne ljudi, dobro izobražene in tudi dobro vzgojene.
Midva sva zelo vesela, da je nekaj novega na tem prizorišču, predvsem za to, ker čutiva, da otroci rabijo tudi vzgojo in vzgojo k vrednotam in verjameva, da bodo znali delavci na tej šoli ustvarjati pravo vzdušje, predvsem veselja, sproščenosti, da bodo otroci bili tam sprejeti ne glede na svoje sposobnosti, ne glede na svoje interese. Glede na to, da svoje otroke vzgajava v Katoliške vrednote, bo ta šola gotovo zelo pomagala in na nek način sva brala, da bo veliko vzgoje okrog adventnega časa, bodo postavljali jaslice, imel bodo venček pa tudi skupne dneve, veliko bo druženja med otroki in starši pa hkrati tudi med starši in učitelji.
Se vam, da bo taka šola pomagala, vam staršem, pri vzgoji? Mislim da zelo, ker to čutim tudi v Angelinem vrtcu, da učijo otroke do spoštovanja, do poslušanja, in takih stvari, tako da Katoliška šola bo napredovala v takih vrednotah. Lani prvega septembra je ljubljanski nadškof Alojz Uran tudi uradno ustanovil OŠ in imenoval ravnateljico dr. Marino Rugelj. Priprave na prvi vpis so v polnem teku. Vrata šole, ki bo prvo leto gostovala v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano so že na stežaj odprta.

Po besedah ravnateljice se bodo na šoli posebej posvetili glasbi, likovnemu ustvarjanju, športu in življenju z naravo, vse pa bo povezovala vzgoja za vrednote.
Drug poudarek je pa duhovnost. No duhovnost naše šole bo temeljila na Krščanskem izročilu in bo prežemala celoten šolski utrip. Ena stvar je verski predmet, ki bo del predmetnika. Druga stvar so pa potem duhovne oblike, ki bogatijo potem človeško notranjost, tukaj pa gre potem za molitev, za jutranje zbiranje, potem ob koncu pouka se spet zberejo, se zahvalijo za dopoldne, pred kosilom bodo imeli kratko zahvalo za hrano in pa seveda prvi in zadnji šolski dan Sveto mašo. Po zagotovilih ravnateljice bo 85 % rednega programa financiralo Ministrstvo za šolstvo, 15 % pa bo pokrila ustanoviteljica, to je ljubljanska nadškofija, tako da staršem ne bo treba plačevati šolnine. V ta namen je bila ustanovljena fundacija Alojzija Šuštarja, nadstandardne dejavnosti pa bodo krili starši, oziroma sklad za pomoč družinam, ki že deluje v okviru Zavoda.
Želimo biti odprti za vse, nam je že škof Jeglič, ki je pred dobrimi 100 leti zidal to hišo, zavod Sv. Stanislava prav za namen šolstva je bil mnenja, da nihče ne sme ostati zunaj hiše, zato, ker ne bi mogel pokriti stroškov šolanja in že on je poskrbel in mi se tega načela držimo naprej.
Gotovo je vaša velika želja, da bi imeli kmalu svoje prostore, kake pa so poleg tega vaše želje za delovanje novoustanovljene šole v prvem letu?

1. februarja bo potekal v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja informativni dan, 2. februarja pa ste vabljeni v Zavod Sv. Stanislava, saj bodo pripravili dan odprtih vrat. Letos mineva 30 let od ustanovitve obnovljene in razširjenje Koprske škofije. Kako deluje škofija, ki leži ob naši zahodni meji v času, ko meje ni več in s katerimi izzivi se spopada, je raziskala novinarka Milena Keržič.

Leta 1990 je zaživela škofijska Karitas, leto kasneje škofijska gimnazija v Vipavi in nato še dijaški dom. Studio Koper radia Ognjišče je začel oddajati leta ' 94, škofija pa je tudi prvič v zgodovini dobila pomožnega škofa. Pastorala pa je aktivna tudi na drugih področjih. Je volja za neko pastoralno načrtovanje, katehetska šola kar dobro teče, imamo na terenu dve šoli, v Kopru, v Novi Gorici in se uvaja tudi tretja šola to je v Idriji.
Potem recimo zelo razgibano je delo z mladimi, čeprav ne moremo govoriti o velikih množicah mladih obenem pa tudi zelo razvejano karitativno delo, ne samo tista vsakdanja pomoč v stiskah in potrebah, ampak tudi materinski dom, delo z odvisniki, skratka to so take svetle točke, ki so nam nekako v ponos in v spodbudo pri našem delu.

S tem je Cerkev priznala, da ima dva velika kosa, sorazmeroma velika kosa na Primorskem, ki sta kulturno manj različna, kot se govori, v nekih odtenkih so razlike gotovo, ampak, da smo ostali še zmeraj pastoralno enotni prostor, zaenkrat.
Konec preteklega leta je Slovenija vstopila v Schengensko območje, saj so padle še zadnje meje. Izziv, ki je pred nami je, da imamo na sosednjem ozemlju manjšino in da nekako nimamo recepta, nimamo niti izhodišč, kako bi se ta prostor slovenski čimbolj pastoralno z enotnimi kriteriji, z enotnimi pristopi izoblikoval. Zanimivo je, da tukaj imamo pastoralno boljše stike, bolj intenzivne stike z italijansko sestavino goriške nadškofije z duhovniki, kakor pa s Slovenci. To pomeni, da smo verjetno prehodili različno pot.
Ko je sedaj ta večja odprtost v svet in Evropo, je naša velika naloga, zlasti za ljudi v Cerkvi, da ne bi s tem samo v tej odprtosti v Evropo ne strmeli za večjim materialnim blagostanjem, ampak poleg tega, da bi si tudi prizadevali še za večje kulturno in versko duhovno bogastvo, kot ga imajo kateri drugi narodi tako, da se lahko mi bogatimo od njih, oni pa od nas.

Kaplan, škofov tajnik, kanonik, arhidiakon, predsednik Cerkvenega sodišča, urednik Družine, postulator pri procesu beatifikacije škofa Vovka, to je le nekaj služb, ki jih je opravljal v svojem življenju biseromašnik, dr. Ivan Merlak. Preprost, mehak, a plemenit človek, ki preživlja danes svoja leta na Ciril Metodovem trgu 9, ob Ljubljanski stolnici, se je rodil pred 84 leti v vasi Žiberše pri Gornjem Logatcu. Na veliki kmetiji je odrašča s tremi brati in petimi sestrami.

Mladi boste to težko razumeli. Vojna nam je postavljala življenjske odločitve, ali ali.
Sedem mladih diakonov je v ljubljanski stolnici posvetil pred 60- imi leti škof Anton Vovk. Danes biseromašnik, dr. Ivan Merlak je novo mašo pel v svoji rojstni župniji v Gornjem Logatcu. Nato pa je bil poslan za kaplana na Vrhniko, kjer je doživel zelo nenavaden dogodek. Ko danes premišljujemo, res ne moremo razumet, da so šli s tanki na procesijo Sv. Rešnjega telesa. In to so bili zelo sovražni do Cerkve in je prepričala vojsko, da je naredila vaje okrog Cerkve s tanki in najhujše je bilo takrat, ko smo že prišli nazaj v Cerkev in je oficir skočil na vrh stopnic in je dirigiral en tank v Cerkev. Takrat so ljudje zavpili, tank gre v Cerkev, tank gre po Cerkvi. Preizkušenj, ki so bile v povojnih letih del življenja slovenskih duhovnikov tudi prelatu Merlaku ni manjkalo. Škof Vovk je bil že tretje leto brez tajnika, dva so mu zaprli, zato je poprosil Merlaka. vedno je rekel, naj bomo lojalni, držimo se svojega, ampak da se ne spuščamo nič, kar ne bi bilo nekako vključeno v naše poslanstvo. Doživel sem, kako so škofa Vovka zažgali v Novem mestu, kako so bile razne preiskave na škofiji. Najprej so ponoči premetavali akte v pisarni, drugi dan so me poklicali na zaslišanje in takrat so hoteli, da bi postal obveščevalec in sem rekel ne. In me je potem gledal zakaj. Sem rekel, odnos med škofom in menoj je tak, kot med očetom in sinom. Kako naj sin izda očeta. Prepričan pa sem, da so se mi maščevali čez 12 let, ko bi mogel biti profesor na Teološki fakulteti in je bil sprejeto tisto načelo, da je treba ime vsakega novega profesorja javiti na Versko komisijo in da bodo oni lahko v enem mesecu rekli veto. In to sem jaz dobil leta 1964.

Ko sem prišel na Družino sem dobil v roke knjige francoskega časnikarja Folyeja in sem začutil v čem je bistvo časnikarja in urednika. Mora biti izobražen,

mora nekaj vedeti. In tam sem prebral tisto staro načelo, ki jo naši časnikarji bolj slabo uporabaljajo: " Dejstva so sveta, komentarji so tvoji. " ' Ko sem bil urednik Družine, to se je zgodilo leta 1974, naenkrat sem bil klican na notranjo upravo in na javno tožilstvo in so mi naprtili devet kazenskih postopkov, to je bilo najtežje in takrat sem izgubil živce. Svoj čas je bil dr. Merlak tudi predsednik Cerkvenega sodišča in arhidiakon, ki je podelil številnim mladim zakrament birme. Njegove pridige pa so ostajale polne evangeljske modrosti, spoštovanja človeka ter globoke pripadnosti slovenskemu narodu. Moramo razumet, da imamo sedaj svobodo, svobodo imamo sedaj. Da lahko vsak pove svoje mnenje, da lahko vsak misli svoje, ampak vedno pa ohrani kulturo dialoga. Danes biseromašnik, ki ima na svojih ramenih zapisano bridko slovensko zgodovino in svetost življenja pravi, da je najpomembnejše v življenju spoznat resnico o sebi in sprejet svoje napake.
Mislim pa da bi povedal ljudem dva stavka iz Svetega pisma, ki so mi v življenju, zlasti duhovniku veliko pomenila. " Gospod razveseli me za dni, ko smo bili ponižani, za čas, ki smo ga preživeli v nesreči.

V naslednjem prispevku pa vam predstavljamo eno uspešnejših skupin duhovno ritmične glasbe. Glasbena skupina Pot, je lani na festivalu Ritem duha prejela nagrado občinstva, v novo leto pa vstopila s prvo samostojno zgoščenko z naslovom Jaz pa sejem pesem.

Naša skupina je nastala pred približno 6- imi leti, takrat je bil na Trsteniku še župnik g. Jože Brečko, ki je bil zelo navdušen nad kitaro in temi mladinskimi pesmimi in on je enkrat meni pri šmarnicah rekel, če prinesem kitaro v Cerkev, da bo naslednji dan bolj veselo. Seveda sem to naredila, sprejela ta izziv in takrat smo se s puncami nekako začele družit. Začele smo prepevat pri nedeljskih Svetih mašah, kar nas še zdaj v bistvu povezuje in to je naša glavna tista zadeva, za katero delamo, da pojemo Bogu v čast. Glasbena skupina Pot je skupina mladih, osmih deklet in fanta, ki ustvarjajo duhovno ritmično glasbo. Članice prihajajo iz župnije Trstenik, podružnice Tenetiše. Druži jih pozitivna energija, močne prijateljske vezi in ljubezen do glasbe. Krščansko ritmična glasba je malo drugačna glasba. Kakšna glasba je to?
Meni je zelo všeč. Ni takšna tradicionalna glasba, ampak je nekaj, kar je tudi za mladino, nekaj, kar nas vleče, da gremo k maši. Če bi bila bolj tradicionalna, gotovo ne bi radi toliko hodili k maši kakor zdaj. Na kakšen način vi njim pomagate?
Predvsem mora biti v ozadju tista moralna spodbuda, da jim daješ korajžo in predvsem tudi, da jim pokažeš neko vizijo, kaj lahko dosežejo, predvsem pa je zelo pomembna pohvala. Skušamo z njimi malo zaživet to njihovo mladost, kar pravzaprav ta skupina je na tej zgoščenki naredila to, kar pravzaprav živijo, vsa so avtorska besedila in so se zelo potrudile, da so dale to življenje, ki ga živijo, na to zgoščenko.

Decembra lani je izšla tudi njihova prva zgoščenka z 12- imi avtorskimi pesmimi, ki so jo naslovili: " Jaz pa sejem pesem. "
Glasba mi zelo veliko pomeni, nasploh se sprostim, ko pojem, sploh nisem vedela do nedavnega, da znam pisat pesmi. Nakar sem sedaj našla še ta talent v sebi in sem zelo vesela, da lahko na tak način izražam, delim svoje občutke z ostalimi ljudmi. Kaj vas druži naprej, da obstajate že 6 let, 6 let je že le neka dolga doba?
Ja, najbolj se je začelo takrat, ko se je skupini pridružil Aleš, ki nam je predstavil tudi to novo zvrst, ritmično duhovno glasbo, takrat smo začele delat z njim, vse punce so bile navdušene nad tem, nad to zvrstjo in potem nas je tudi vpeljal nekako v snemanje pesmi. Jaz sem v glasbi že dlje časa aktiven, in sicer sem začel s to glasbo pri salezijancih. Zame je to način evangeliziranja, ob enem pa tudi izpoved ene vere in vse to povezano z melodijo, z ritmi, s katerimi sem odraščal.

Pot naj bi pomenila našo dolgo življenjsko črto, po kateri hodimo. Izbrali pa smo si ime po citatu legendarnega alpinista Nejca Zaplotnika, ki je žal že pokojen, citat pa pravi: " Kdor si postavi cilj, ta bo postal prazen, ko ga doseže, kdor pa najde pot, ta bo cilj vedno nosil v srcu.