Obzorja duha: 23. 12. 2007

Spoštovane gledalke in gledalci, lepo pozdravljeni v tem nedeljskem dopoldnevu. Veselo pričakovanje Božiča se nezadržno približuje in danes smo na adventnem venčku prižgali zadnjo svečko. Adventni čas pa je predvsem čas premišljevanja in poglabljanja vase. Na Božič se spominjamo, da se je z Jezusovim rojstvom Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in človeka. Bog je postal človek in se naselil med nami, da bi mi prišli k njemu. Letošnje Božične praznike bomo obhajali v letu družine. Bog je v naš svet vstopil kakor nebogljen otrok in želel odraščati v družini, kot običajni človek. Božične resnice miru, sprave in veselja nas vsakič znova popeljejo v otroštvo. To je z nami delil tudi Škof Jurij Bizjak. Kako adventni čas doživljajo v družini, ki se skuša v svojem pričakovanju Božične skrivnosti izogniti vedno večjemu potrošništvu in prav v teh dneh pričakuje četrtega otroka, pa so z nami prijazno delili Kocjančiči s Primorske.

Božična zgodba, potem jaslice in pastirji in črede, in potem pa zlasti torej betlehemska votlina s Sveto družino in tako, mi kliče v spomin zlasti en dogodek iz zgodovine očakov. Dveh očakov Ezava in Jakoba, ki sta se po dvajsetih letih srečala ponovno, in seveda se ni vedelo, kakšno bo tisto srečanje je bilo zelo? Grožnje so bile zelo hude s strani Ezava in sta potem po dvajsetih letih prišla skupaj in seveda zelo z različnim moštvom. Jakob je prišel tja s svojo družino veliko in s svojimi čredami in Ezav je prišel nadenj s 400 bojevniki mu je prišel naproti, in to seveda lepo se je izteklo, Jakob je tukaj dosegel svoje in je dosegel spravo, in ko sta se pobotala in oba jokala objeta okoli vratu. Je potem rekel Ezav: " Gremo zdaj naprej, grem jaz pred tabo. ", nakar je rekel Jakob: " Moj Gospod ve, da so otroci nežni in da imam na skrbi doječo drobnico in goved, če jih samo en dan preveč ženem, pogine vsa drobnica, naj gre, prosim, moj Gospod pred svojim hlapcem, jaz pa bom šel počasi, kakor bo šla živina, ki je pred menoj in kakor bodo šli otroci. " No, primerjava je pa ta, da današnja civilizacija in te naše ureditve v mnogih rečeh nalagajo en takšen, bi rekel razdalje in hitrosti, ki so bolj primerne za kakšne vojske na bojnem pohodu, kakor pa za recimo družinsko življenje, tako da si mislim, da tukaj bi bilo treba malo te poudarke prenesti in skrbeti tudi za to, da bo naš čas primeren, da bo ugoden tudi za naše družine in matere. Božič pa ni praznik samo za škofe in duhovnike. Jezus se je namreč rodil za vse ljudi.
Hitenje in obveznosti so na žalost prisotni v mnogih družinah. Nič drugače ni pri družini Kocjančič. Mama Tanja pride iz službe domov, kjer jo čakajo mož in trije otroci Tonka, Jerica in najmlajši Nejc, po navadi zadnja.

Ob praznikih bi želela svojim otrokom posredovat predvsem, da se je treba nanje pripravljat, da je potrebno se potrudit za eno vzdušje.
Za ene odnose.
Za odnose, ja. Pa tako, da je potrebno poleg vsega tistega zunanjega, ko pripraviš, recimo zdaj v času Adventa Adventni venček s svečkami, da je lepo tudi, če se naučiš kakšno pesmico, da je lepo, če recimo prebiraš Adventni koledar, pa recimo tudi kakšno nalogico izpolniš noter, ki je, zdaj so še malo majhni za te reči, ampak po moje z leti bo to vse bolj prisotno lahko. Pa pogovarjamo se, sploh če je čas ob teh molitvah, pa si malo povemo, kako smo preživeli dan, tako da se tudi navadimo tudi na to izražanje o čem, kaj je bilo dobro, kaj je bilo slabo, s čim smo koga prizadeli, kaj so nas drugi prizadeli, kako v bistvu se znat opravičit, bit boljši in tako naprej.
Je kaj lepšega, kot to, da je družina v Adventnem času tudi sama v pričakovanju novega otroka.
Tanja in Matjaž, pa tudi ostali družinski člani z veseljem in odprtostjo pričakujejo novo življenje.
Njihove osebne želje pa ostajajo skromne, vendar ves čas osredotočene na tisto, kar je v življenju bistveno.

in so jih šele po njegovi smrti odkrili v ateljeju. Prav ob koncu leta pa je muzej postal bogatejši še za eno mojstrovino Jožeta Plečnika, Dolinarjev kelih, iz leta 1938.

Pater Gabrijel je s 17 leti svojega življenja prišel med Stiške menihe. Gotovo ga je vlekla ta Božja bližina, ki jo je umetnik, slikar opazoval v naravi, ga je potem pritegnilo v to območje menihov, ki so s svojo molitvijo, načinom življenja se zadrževali v tej Božji bližini in tako je potem on med menihi tudi zunaj študiral kako bo kot umetnik izražal tole pot, ki jo je v meditacijah in molitvah doživljal.

Meni osebno se zdi, poleg tega, da je to neka priprava na praznovanje Božiča in sploh vključevanje v te praznične dni Božiča in novega leta, da je to neko kulturno nadaljevanje slovenske tradicije postavljanja in izdelave jaslic. Mi vemo, da so tudi naši predniki že izdelovali jaslice in jaz ugotavljam, da odkar postavljamo jaslice zdaj javno, ne samo po družinah, da se je ta kultura izdelave in postavljanja izredno razbohotila, in da vsaka razstava, ki jo postavljamo, izredno velik napredek tudi pri samih izdelovalcih, ker imajo eno željo, da bi naredili še lepše, še boljše.
Večina izdelovalcev jaslic ne trži, je pa vedno večji interes pri ljudeh, da sodelujejo z izdelovalci in si tako ustvarijo jaslice pisane njim na kožo.

Iz najbolj zgodnjega otroštva se tega spomnim. Začne se nekje s praznovanjem Miklavža, ker nam je bil otrokom res pridih čarobnosti, pridih enega nadnaravnega stika in potem se ta tihi zven pričakovanja od Miklavža naprej skozi Advent vleče vse do Božičnega večera, do Svetega večera. In mislim, da je to tudi za vsakega Kristjana eno lepo obdobje, en trenutek poglobitve vere. Tudi prijetno obdobje, za razliko od Velike noči, ko se človek sprašuje o končnih stvareh. Pomeni Božič rojstvo, pomeni nov začetek. Imam ženo, pa tri otroke in tudi še starše, ženine starše, moje starše tako da, nekako se razporedimo. Gremo najprej tukaj na Viču k otroški Polnočnici, ki je izredno lepa ob šesti uri in potem hitimo k mojim staršem in tam imamo Božično oziroma na Sveti večer večerjo in potem gremo še k Polnočnici in po Polnočnici smo sicer zelo omejili, pa vendarle pride še na vrsto nekako darila.
Jaz sodim med tiste, ki pritrjuje misli, da morajo bit ceremonije in slovesnosti sestavni del naših življenj. Zato, da je kakšen dan, kakšna ura drugačna od ostalih in tak lep odnos imam tudi do praznikov. V bistvu mi je Božič najlepši med vsemi prazniki. Praznovali smo ga doma odkar se spomnim in mama mi še vedno vztraja pri tem, da je Božično drevesce treba postavit na sam Božični večer, da je treba imet lepo, dobro večerjo in še, zdaj na stara leta, se vedno vračam domov in smo res cela družina, oče, mama, sestra in jaz skupaj. Po službi pač zdaj priletimo, vsak s svojega konca se dobimo. Potem pripravimo Božično drevesce, pojemo večerjo, potem smo pa ponavadi počakali do polnoči in šli k Polnočnici. Zdaj pa moram priznat, da smo dve leti že kar prej pobegnili k Polnočnici, ob osmih zvečer. Tako da je v bistvu Polnočnica ob osmih. Božič je tisti Cerkveni praznik, ki meni največ daje. Daje mi čas s svojo družino, daje mi čas, da obiščem svoje prijatelje in daje mi čas, da sem neobremenjena z mediji in da se mi nikamor ne mudi. Zato je Božič zame tudi čas zase, čas za premislek in letos se prav zahvaljujoč vam, ki ste me ob Božiču povprašali, še posebej sprašujem ali ni morebiti že čas, da ne več tako kot vsa leta doslej, ne bi jaz odšla k mojim staršem na Štajersko, k mami, očetu in teti, ampak da bi jih povabila v svoj dom, da bi prišli k meni v Repnje in da bi pogledali koliko od tistega lepega Božiča, ki so ga oni vsa ta leta pripravljali, lahko pripravi tudi moja družina.
Znamo pripravit tudi tukaj in da se morebiti potem blizu polnoči povzpnemo na hrib pri Svetem Tilnu in da vsi skupaj zapojemo Sveto noč. Spoštovane gledalke in gledalci. Kmalu bo Božič, zato smo v studio povabili kvintet " Ventus " iz Vipave, da nam bo s pesmijo pričaral nekaj vzdušja. Fantje pojejo že deset let in so izdali tri zgoščenke: Premrlove, Božične in Marijine. Četrtega januarja ob 20- ih na Dvorcu Zemono bodo s koncertom proslavili svoj jubilej. S temi prelepimi zvoki se bomo od vas za danes tudi poslovili. Želim vam Vesel Božič in obilo miru v prihodnjem tednu.