Obzorja duha: 25. 11. 2007

Jezus v Matejevem evangeliju, v poglavju o poslednji sodbi med drugim pravi: " V ječi sem bil in ste prišli k meni, kajti resnično povem vam, karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. " Znane Svetopisemske besede so tako tudi letos stale v ozadju tedna zaporov.
Ta je med 18. in 24. novembrom pod okriljem zaporniškega vikariata potekal v vseh slovenskih zaporih.
Naslov letošnjega tedna zaporov je pravzaprav Stati trdno in to je teden, kot vsako leto, zdaj že petič zapored, ko vabi ljudi oziroma spominja ljudi, da se spomnijo vseh skupin ljudi, ki so povezani z besedo zapor. Tukaj ne gre samo za zaprte osebe, ampak tudi za žrtve kaznivih dejanj, družine enih in drugih, delavci, ki so v zaporih, prostovoljci, zaprte osebe po prestani kazni in Slovenci, ki so zaprti po svetu. Kot vsako leto je bil v ta namen oblikovan poseben plakat, ki so ga ljudje lahko zasledili na oglasnih deskah župnij po vsej Sloveniji. Na povabilo zaporniškega vikariata, so v tem tednu potekala tudi številna Bogoslužja v slovenskih zaporih.

Kako torej ob prazniku Kristusa Kralja poiskati vzporednice med Jezusom in osebo v zaporu?
Ljudje se malokrat vprašajo, ali je bil naš tale Jezus Kristus, jaz mu pravim šef, tudi kdaj v zaporu? In dejansko je bil. Tisti zadnji večer, preden se je zgodilo to, da so ga križali, ga Pilat pripelje pred ljudi in pravi: " Glejte človek, ekce homo. " Ljudje začnejo kričat: " Križaj ga! ", pa pravi: " Kaj pa vendar je hudega storil? " Pa ljudje še bolj: " Križaj ga! " In se mi zdi zgovorno to, da Kristjani vedno znova iščemo te zapore, saj ne gre samo za tiste štiri stene, ampak tudi, da opazimo ljudi, ki so okoli nas, da imajo neke notranje zapore, neke notranje ranjenosti in, da jim je potrebno stati ob strani, tudi pomagati iz teh zaporov ven.
Znotraj zaporniškega vikariata delujejo tudi številni drugi projekti.
Lansko leto je tako zaživel zaupni telefon za žrtve kaznivih dejanj, Job, kamor se ljudje lahko obrnejo, ko se sami počutijo žrtev in bi o tem radi spregovorili. Drugi večji projekt pa še vedno ostaja ustanovitev centra Ekce homo ali Glejte, človek, v katerem bi zaporniki po prestani kazni poiskali pomoč in se znova vključili v vsakdanje življenje.
Zakaj vabim ljudi? Zato, ker se vedno znova zavedam, da zapor ne sme bit neka ločena enota od današnje družbe. Konec koncev tudi od nas Kristjanov, ampak da je to naš del. Konec koncev so to naši bratje in sestre. Zdaj, če jih ljudje imajo za takšne prav, če ne pa tudi prav. Jaz jih imam. To so moji brati in sestre in zapor je ogledalo, na nek način družbe, pa tudi ogledalo nas Kristjanov.

Če je bil Slovenj Gradec še do pred kratkim znan predvsem kot mesto miru, pa je zdaj že jasno, da bo v prihodnje znan tudi kot Elizabetino mesto. Ta misel je bila večkrat izrečena prejšnjo soboto ob zaključku praznovanja 800- letnice rojstva slovenjegraške farne zavetnice Svete Elizabete Ogrske. Slovenj Gradec se je spominu te izjemne žene in Svetnice iz začetka 13. stoletja poklonil s številnimi prireditvami in dogodki. Njihovo temeljno vodilo pa je bilo, odgovoriti na vprašanje kdo je bila Sveta Elizabeta Ogrska in kaj ima njen Svetniški lik povedati ljudem danes. Na to je iskal odgovore tudi župnik Peter Leskovar.

Ona sama od sebe tako, bi rekel globoko povezana z Bogom, živi iz te osebne globoke, globoke povezanosti z Bogom. Potem bi pa človek na zadnje lahko rekel, tisto konkretnost, po kateri jo poznamo, konkreten odnos do človeka, se pravi globok čut za bližnjega, za bolnega, za revnega to pa pravzaprav bi rekel, še zajema iz tiste ideje, iz tiste misli in tudi življenja, kot prihaja od Frančiška, od njegovih manjših bratov, kar je gotovo še posebej značilno ne samo, da recimo daje veliko, da prispeva, ampak ona osebno dela.

V sredo, 28. novembra ste ob 20. uri vabljeni v dvorano Golovec, na tradicionalni koncert Klic dobrote.
Že sedemnajstega po vrsti boste lahko spremljali tudi prek televizijskih sprejemnikov in razmišljali o ljubezni, ki je solidarna. Lani smo z vašo pomočjo zbrali kar 39 milijonov tolarjev. Vodilo koncerta in letošnjega Tedna Karitas, ki ga jutri začenjamo, pa je: " Ali me imaš rad? " V Letu družine je posebna pozornost namenjena možem in ženam, očetom in materam. Njihovo stisko srečamo na vsakem koraku, pa naj gre za pomanjkanje osnovnih dobrin, duševno stisko ali nasilje.

Vemo, da je družina temeljna celica družbe in tudi Cerkve in da je prav v tej temeljni celici tudi veliko stisk, veliko težav, na najrazličnejših nivojih, tako v medsebojnih odnosih, v pogovoru, v komunikaciji med možem in ženo, med očetom in materjo, med starši in otroki. Potem je tukaj vedno več tudi tistih materialnih stisk, ki zadevajo družino, zaradi brezposelnosti, zaradi upadanja standarda življenja, nenazadnje tudi zaradi dvigovanja cen.

Človek je družinski človek. Da se naučimo biti posebni, edinstveni, drugačni od vseh drugih, opremljeni zato, da skrbimo za življenje, ki nam je podarjeno, ampak tudi povezani v ljubezni in odvisnosti, da se naučimo skrbeti za druge.

Na nek način jaz pravim, da se danes temelji družine, to je zdaj v mojem jeziku, ta prihaja iz socialnega dela, soustvarjajo. Pravzaprav veste, so starši odgovorni. Ja, odgovorni so, da v nekem temeljnem zavezništvu za otroka, ne zoper njega, ustvarijo temeljne pogoje za občutek lastne vrednosti, za pravico do resničnosti. A veste, to so vse odprti prostori, kjer se te najprej vidi in sliši, pa tudi starša.
Od tukaj naprej pa se družina soustvarja. To pomeni, da smo drugače kot do zdaj udeleženi v njej. Ena nova etika je v temelju družine. Jaz zdaj pravim, ampak ni moj izraz, to je iz družinsko terapevtskih znanj, etika udeleženosti.
Etika, nekaj je pomemben proces, kjer je vsak povabljen, da prevzame svoj del odgovornosti, tudi otroci. Ampak starši so tisti, ki morajo zagotoviti odnos in pogovor, kjer je to možno, da se to sploh lahko zgodi.

In tako smo se odločili, da nekako trikrat na leto te družine združujemo v začetku leta aprila, kot nekako praznovanje Materinskega dne, damo bolj poudarek na mame, na družine in na očete, ker je to nekako družinski praznik. Potem poleti julija, nekako ob godu Svete Ane, ki je zavetnica našega sklada, zdaj že tradicionalno kar v Dolenjskih Toplicah. Zakaj tam? Zato, ker je tam krasen prostor, rečemo zelena katedrala in otroci imajo nekako na razpolago tudi bazen, mnogi si tega ne morejo privoščit, niti morja, tako da je to zelo dobrodošlo. In ob koncu leta pripravimo, če je možno ali miklavževanje ali pa koncert.
Gospa, vi sodelujete v Aninem skladu že nekaj časa. Kako vi doživljate to pomoč, pa tudi druženje znotraj Aninega sklada?
Ja, jaz največjo kvaliteto Aninega sklada vidim ravno v tem druženju. V tem, ko vidiš, da nisi sam, da si se sicer odločil za eno pot, ampak si mogoče v okolju, kjer si bolj osamljen. Ko pa vidiš na tem srečanju, da je veliko družin, ki so se odločili za to pot, imaš pa neko lastno potrditev. Potrditev, da si na pravi poti.

Letos so v Ljubljani potekali na temo Dialog. O temelju dialoga v vseh razsežnostih se je naša novinarka pogovarjala s terapevtoma in ekumenskima delavcema, ki že vrsto let živita v Sloveniji, z zakoncema Harbig.

" Kdor uporablja Božje ime, da bi drugega sovražil, za nasilna dejanja, vojno, to ime zlorablja ". Tako so zapisali predstavniki Krščanskih Cerkva in verskih skupnosti, ki so se konec prejšnjega meseca zbrali v Neaplju. Dialog in vse, kar spada pod ta pojem, je tudi osrednja misel letošnjih, že 41. Nikodemovih večerov, ki so letos prvič potekali tudi v Kopru. Gre za neformalno obliko verskega izobraževanja Katoličanov, ki je bilo vse do demokratičnih sprememb slovenske družbe, eno redkih javnih in dovoljenih verskih izobraževanj v našem prostoru. Pred našo kamero pa sta o dialogu in odnosu spregovorila zakonca Corina in Horst Harbig, ki sta vse svoje življenje posvetila terapevtskim in pastoralnim izkušnjam pri delu z ljudmi.

Kaj torej novega pripravljate v Srbski pravoslavni Cerkveni občini v Ljubljani?
Novost je, da bomo končno gradili ta prepotreben objekt in smo hvaležni vsem, ki so nam do zdaj pomagali. Na Mestni občini Ljubljana, na uradu za verske skupnosti, na Ministrstvu za pravosodje, gospodu ministru, g. Šturmu. Srbska pravoslavna Cerkvena občina obstaja v Ljubljani že od leta 1921.