Odprti kop - Obzorja duha: 25. 5. 2008

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 25. maj 2008, Vse oddaje

Prejšnja: 18. 5. 2008

Naslednja: 1. 6. 2008

Dragi gledalci in gledalke, dober dan! " Sreča ni v glavi, ne v daljavi. Sreča je, če se delo dobro opravi in ti nekdo reče, da te ima rad. " Tako je zapisal Tone Pavček. To nam s svojim humanitarnim delom pripovedujete dobri ljudje. Med nami namreč živi kar 12 odstotkov ljudi pod pragom revščine; v Evropi 78 milijonov. Zato so se o socialni varnosti pogovarjali v teh dneh predstavniki iz 40 evropskih držav, na regijski konferenci Karitas Evropa, na Bledu. Več o tem boste izvedeli v naši prihodnji oddaji.

V petek so se sodelavci Evropske Karitas srečali na Brezjah s slovenskimi prostovoljci. Med njimi je tudi Jožica Ličen. O svojem dolgoletnem delu na Škofijski Karitas Koper pa vam bo spregovorila v naslednjem prispevku.

Gospa Jožica Ličen je namestnica ravnatelja škofijske Karitas Koper in dolgoletna, zelo aktivna. Svoje delo opravlja z veliko vnemo in je zanj dobila že mnoga priznanja. Sama je mnenja, da ne more postaviti mejnika kdaj se je začela ukvarjati z dobrodelno dejavnostjo. Moje delovno mesto je drugače, kot ga pojmujemo v službi. Jaz sem prostovoljka, dala sem na razpolago svoj čas, svoje znanje, svoje moči, pa mislim, da se je tudi moja družina se v to vključila, tako da dejansko, brez sodelavcev na eni strani, brez domačih ljudi, pa tudi brez stisk, mojega delovnega mesta ne bi bilo potrebno. To je raslo z mojo družino, z mojimi starši, kasneje z otroki s sodelavci, saj veste, pride stiska, ko nekomu stojiš ob strani, pride tvoja stiska, ko ti drugi pomaga in tako te stvari žal včasih šola življenja pripravlja na to, da si sposoben odgovorit, ko stisko drugega vidiš.

Škofijska Karitas Koper izvaja različne projekte in akcije za ljudi v stiski. Od osnovne socialne in materialne pomoči, kot je projekt Evropske hrane, do bolj specifičnih programov tako na področju svetovanja, deviantnosti, raziskovanja stisk in izobraževanja prostovoljcev. Tako sta v koprski škofiji dva materinska domova, ki delujeta v okviru Karitas, prav tako varna hiša. Pomembni projekti so tudi Šola za starše, Popoldan na Cesti in pa Plamen upanja za otroke, ki dejansko vključuje posvojitev otrok na razdaljo iz socialno ogroženih družin. Škofijska Karitas Koper že vrsto let ohranja stike s Karitas iz Banja Luke, kamor pošilja svojo pomoč in v ta namen vsako leto poteka akcija Streha nad glavo. Za vsemi temi projekti in še za mnogimi drugimi stoji Jožica Ličen, na tak ali drugačen način. Toda likovna kolonija Umetniki za Karitas, ki poteka v avgustu na Sinjem vrhu nad Ajdovščino, ji je š posebej pri srcu. Vsako leto povabimo 10 akademsko priznanih ali drugače uveljavljenih slikarjev in kiparjev, praksa pas nas je prisilila, da smo uvedli tudi dan odprtih vrat, kar daje koloniji drugačnost, da lahko daruje vsak, ki želi darovat za določen namen in vsako leto je ob dnevu odprtih vrat pravo romanje.
Kolonija Umetniki za Karitas je nastala spontano leta 1995. Do danes je v njej sodelovalo več kot 600 slikarjev in kiparjev, ustvarjenih je bilo več kot 1000 likovnih del in 130 prodajnih razstav, ki potujejo vso leto. Zbrana sredstva so namenjena vsako leto drugemu programu. Poleg dobrodelnosti lahko ljubiteljem predstavijo tudi sodobne umetnike in njihova dela. Ta navdušujejo tudi gospo Jožico.
V začetku so me nagovarjale samo barve, kar me še vedno, ti ljudje znajo milijone odtenkov dobiti, jaz sem poznala prej 12 barvic. Poleg tega me zelo nagovarja njihova odprtost, čuteče srce. Veste darovat enemu akademskemu slikarju 5 dni svojega časa, pustit družino, službo, si vzet dopust in priti slikati za druge, to je zame tista vzpodbuda, ki jo želim prenesti številnim ljudem dobre volje.

Veliko časa preživi v avtu in hiti na skupna srečanja Slovenske Karitas ali pa na medijske predstavitve v Ljubljano. Njena delovna soba doma pa je prostor njenega delovnega razmišljanja. Vendar ob vsem delu najde čas še za družino. Res sem žena, mama babica, pa tudi tašča, tudi to je pomembna vloga ženske, no to je malo za hec, vendar, v prvi vrsti sem član moje družine, Karitas in karitativno delo pa ni ločnice. Veste, ko si v službi, je od 8 do 16, ali kakorkoli je urnik, ko si pa kot prostovoljec pa imaš vedno odprte oči, ušesa, največkrat res ušesa za poslušanje, včasih pa lahko tudi kaj poveš in svetuješ. Gospa Jožica je človek, ki ne pozna dolgoveznosti, ampak na kratek način sporoči in nagovori človeka v Karitasu, da z vsem svojim srcem z vsem svojim znanjem, z vsemi svojimi darovi namenja prosti čas v korist in dobro ljudi, ki trpijo.

Jožica Ličen je prav tako članica komisije za pravičnost in mir in sodeluje pri koordinaciji za omejevanje igralništva. Svojo duhovno moč za vse naloge pa črpa tudi iz svoje župnije Vipavski Križ, na katero je močno navezana. Če si prostovoljec Karitas moraš delovat, oziroma vsaj naj bi deloval v skladu z evangelijem. Kar nimaš ne moreš dati. Tudi če mislimo da vse vemo, tudi če mislimo, da vse znamo, ljudje od nas to pričakujejo. Ljudje, ki se obrnejo na Karitas po pomoč avtomatsko, pa če so verni ali neverni, pričakujejo duhovno podporo. In kako naj damo, če nimamo, kot ne moremo dat paketa hrane, če je skladišče prazno, tako ne moraš dati človeku duhovne pomoči, če je sam nimaš.
Moram reč, da ima izreden občutek za sočloveka, hkrati pa zna biti tudi, v primeru, ko je to potrebno, dosledna in se ne pusti kar tako prepričati. Ima pa tudi, kar jo občudujem, izreden smisel za organizacijo dela, ker drugače v vseh teh projektih, kjer sodeluje ne bi mogla uspevat. No, Jožica je kot moja namestnica predvsem oseba, ki ima ogromno energije, ki če vidi, da gre za pametno stvar, ne zna reči ne, ki se oprime vsakega dela, ki je pripravljena zagrizti v vsak nov izziv, pa če se podaja v še tako neznane vode.
Vsak dan ji prinaša spoznanje, da vseh stisk ne bomo nikoli rešili, toda dejstvo, da živi med ljudmi, ki so še vedno pripravljeni pomagati, ji venomer znova vliva upanje.

Marija Pomagaj, kraljica Slovencev, je ob včerajšnjem prazniku povezala na Brezjah različne skupine ljudi. Nekateri ste se zbrali pri blagoslovu novega Bogoslužnega prostora, drugi pri maši, ki jo je daroval kardinal Franc Rode, ali pa ste se udeležili srečanja družin Katoliških vrtcev in prijateljev Svete dežele. Papež Benedikt XVI. pa nas je povabil k svetovnemu dnevu molitve za Kristjane na Kitajskem.

Včeraj so praznovali kristjani tudi v svetišču Naše gospe na Kitajskem, v pokrajini Šanghaj. Število romarjev je tudi tokrat omejilo vodstvo države, ki še vedno ne dovoljuje verske svobode. Število Kristjanov pa narašča in tudi njihova solidarna pomoč prebivalcem pokrajine Sečuan, kjer je zaradi potresa že več kot 50. 000 mrtvih. Tudi nas prosijo za humanitarno pomoč.

Minilo je 1200 let odkar je Slovenski narod sprejel krščansko vero. Zdi se, da je našo vernost zaznamoval sveti Modest v osmem stoletju, ko je na Koroškem postavil cerkev in jo posvetil Mariji- Gospe Sveti. Takrat je Marija postala mati naše vernosti; kmalu pa so se oblikovale prve božjepotne Cerkve, posvečene prav njej.

Ljudje danes radi poromajo v Marijino svetišče na Brezjah. Tam izročajo svoje molitve, prošnje in zahvale pred podobo Marije, srečne in ljubeče matere. Lansko leto je minilo 100 let od kronanja te podobe, kar so obeležili s slovesno mašo. Kljub prostornosti Cerkve, pa ob mnogih slovesnostih številni verniki niso imeli prostora, zato se je rodila zamisel za novo rešitev. V petek 23. maja je bil blagoslovljen nov bogoslužni prostor za maše na prostem. Mašo je vodil monsinjor Alojz Uran ob somaševanju slovenskih in evropskih škofov. Marija pa je mati vseh Kristjanov in preko nje smo povezani tudi z drugimi narodi. Na to, nas je spomnil v soboto ob prazniku Marije Pomočnice Kristjanov, tudi Papež Benedikt XVI. in pozval vse vernike k molitvi za Cerkev na Kitajskem. Katoliška vera je bila v tej deželi skozi zgodovino močno preizkušena, danes pa je ena od petih dovoljenih religij. In medtem, ko število Katoliških vernikov po svetu upada, le ta na Kitajskem narašča. Danes naj bi bilo tam 5 milijonov uradno prijavljenih in kar 8 milijonov neprijavljenih katolikov. Razmere na Kitajskem so trenutno še vedno nekoliko posebne, saj obstajata, lahko rečemo, dve Katoliški Cerkvi. Uradna tako imenovana " kitajska domoljubna Katoliška Cerkev ", ki posluša uradni Peking in Cerkev, ki je v edinosti s Svetim sedežem ter ji pravijo tudi Tiha Cerkev.

Papež je lani v pismu kitajskim vernikom izrazil željo po spravi in dialogu z uradno Kitajsko Cerkvijo, Želi si, da bi ta dovolila in omogočila vzpostavitev primernih odnosov z vsemi kitajskimi katoliki. Razmere še vedno niso urejene. Zato je Papež kitajske vernike preko molitve izročil v varstvo Mariji v svetišču Naše Gospe iz Sheshana, v škofiji Šanghaj. Spodbudil naj ostanejo v sožitju prepričljive priče ljubezni.

Danes se je končal Teden učenja in izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih. Zato vam v naslednjem prispevku predstavljam Marjana Žvegliča. Nekdanji asistent psihologa Antona Trstenjaka je po upokojitvi ustanovil zaupni telefon Samarijan. Nanj se obrača največ ljudi z depresijo, ki je ena od bolezni današnjega časa. Pravijo ji kar čustveni prehlad.

Za začetnika zaupnega telefona v stiski v svetu velja anglikanski duhovnik, ki je leta 1953 v Angliji organiziral " The Samaritans ". Leta 1967 pa je bil ustanovljen IFOTES, Mednarodno združenje kriznih telefonov, ki združuje več kot 20 držav Evrope, Južne Amerike in Izraela. Več prostovoljcev po telefonu podnevi in ponoči nudi psihološko pomoč in podporo ljudem v različnih stiskah. Najbolj pereči problemi v današnjem času se dotikajo težav v odnosih, problemov z različnimi vrstami zasvojenosti, kmalu za tem pa jim sledijo psihološki problemi, v največjem deležu je to depresija.

Zaupni telefon Samarijan, prosim!
Včasih se zgodi, da zna biti telefonski pogovor, ki ga imamo s človekom v stiski, obremenjujoč. Zame, ki se pogovarjam in zanj, ki mi govori. Recimo že strah, ali je ta telefon res anonimen.

Kako se pa ta trenutek počutite?
Ne vidim sploh na koga naj se obrnem, ne vem sploh?? vse se mi je sesulo.

Društvo zaupni telefon Samarijan je bilo ustanovljeno leta 1996 z namenom, da bi vzdrževalo telefon za klic v duševni stiski, ki bi, kot prvi v Sloveniji, delal 24 ur na dan. Društvo velja za nevladno, necerkveno in neversko organizacijo. Uspešno delovanje društva omogoča 377 članov s prostovoljnim delom pri telefonu, članarino in druge donacije.

Koliko od teh klicev je dejansko resničnih, se pravi resničnih problemov, koliko je pa zaigranih problemov? To sta pravzaprav 2 vprašanji. Eno je, kolikokrat ljudje kličejo, ker imajo nek problem, pa ga niso sposobni razkrit, ampak so v resnični stiski. Drugo vprašanje pa je, ali otroci, mladi, mladi, uporabljajo tak telefon z ozirom na to, da je klic brezplačen, uporabljajo za svojo zabavo.

Po ustavnem občnem zboru društva Samarijan so za predsednika društva izvolili Marjana Žvegliča. To odgovornost je sprejel ob upokojitvi s podporo svoje žene, družine ter prijateljev. Predsednik društva je bil vse do marca leta 2006. Obogati tistega, ki dela takšno delo, saj ni nujno, ga gre za delo ob telefonu recimo lahko tudi za obisk otrok v bolnici, ali karkoli, obisk starejših, zagotovo je velika spodbuda, če ti prizadeti reče: Danes si mi pa polepšal dan! A ni to čudovito? Nekomu polepšat dan! Drugo, kar bi rekel, da me bogati in napolnjuje z energijo je spoznanje, doživetje tega, kako smo ljudje drug drugemu potrebni.
Vam pa tud hvala za zaupanje in če boste še kdaj imela, kar pokličite, se bova še pogovorili in prav zaradi tega smo tukaj.

Prijatelji so naš vsakdanji kruh. Postajamo jim podobni. Tudi Jezusu Kristusu, ki se nam daje pod podobo kruha in vina pri Sveti maši. V četrtek smo se na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi tega še prav posebno spomnili. Na mnogih krajih ste imeli Telovske procesije. Kakšen je pomen tega praznika za nas, nam bo povedal pater Stane Zore, ki je z menoj v studiu. Dober dan, pater Stane!
Dober dan.
Kakšen je pomen praznika Svetega Rešnjega telesa in krvi za nas danes?

Poglejte, vsak praznik je povabilo. Bodisi posamezniku, bodisi skupini ali pa celotni skupnosti, da preveri samo sebe, svoje življenje in svoj odnos ali do nekega dogodka ali do neke vrednote ali pa do neke osebe in zgodovinsko gledano je pomen praznika Svetega Rešnjega telesa v tem, da vemo, da je nastal takrat, ko so ljudje začeli izumljati občutek za Jezusovo navzočnost pod podobo kruha in vina. Ko so se začela različna krivoverska gibanja, ki so zanikala njegovo resnično in trajno navzočnost pod podobama kruha in vina in po drugi strani so ljudje začeli opuščati prejemanje svetega obhajila in takrat je bil zanje praznik povabilo, da prenovijo svoj odnos in poživijo svojo pripadnost Jezusu Kristusu, ki ostaja med nami. A je to tudi povabilo za nas danes?
To je pa gotovo tisto, kar praznik pomeni danes. Namreč mislim, da je praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi ali bolje, Jezusovo izpolnjevanje obljube da ostane z nami vse dni do konca sveta, da je to najboljši protistrup proti te malodušnosti, ali pa celo proti obupu, ki se danes prevečkrat pojavlja v ljudeh.

Če namreč naš Bog ostaja v tem svetu, potem ta svet ne more biti tako do konca propadel in tako do konca slab, da ne bi mogli ostajati dobri in kristjani ali pa dobri in ljudje v tem svetu. Hkrati je pa to tudi poslanstvo.

Če nas naš Bog pošilja v ta svet in ostaja z nami, potem je za nas zares pomembno, da v tem svetu pričujemo za Jezusa Kristusa. Ne sami iz sebe. Sami iz sebe smo to kar smo. Dostikrat ne znamo narediti ne pravih korakov, ne pravih odločitev, ampak če se izročimo njemu in živimo z njim, potem pa lahko v resnici lahko temu svetu prinašamo evangelij in vse tisto kar evangelij za človeka pomeni. In to se mi zdi, da je konec koncev je Kristjanovo poslanstvo. Pater Stane, hvala vam za obisk v studiu. O Svetem Rešnjem telesu in krvi, oziroma o evharistiji bomo razmišljali tudi med letom, ko se bomo pripravljali na slovenski evharistični kongres. Ob tej priložnosti naj bi v Slovenijo prišel tudi Papež Benedikt XVI., vendar obiska do danes še ni potrdil.

" Naložba v odnose za največje donose " je bila zelo aktualna, a potrošniško manj usmerjena tema drugega Festivala družin. Potekal je prejšnjo nedeljo na mednarodni dan družin. Evropski inštitut za družinsko politiko je pred kratkim pozval Evropski parlament, naj da prednost družini. Vsako trideseto sekundo se namreč v Evropi razdre en zakon; vsako sedemindvajseto sekundo pa umre en otrok zaradi splava.

Ob mednarodnem dnevu družine je letos potekal že drugi festival družin. V Postojni se je kljub slabemu vremenu zbralo več kot 3000 obiskovalcev. Glavni organizator festivala je bil tudi tokrat Zavod iskreni. net. Namen vsakega festivala je predvsem praznovanje in mi smo prepričani, da prav vsaka družina ima razlog za praznik, da nosi v sebi izjemen potencial. Želeli smo pa poudarit tudi to, da ne bi želel družine idealizirat, predstavljat previsokih ciljev, zahtev v zvezi z družino, ampak res v enem takem preprostem dnevu si vzeti čas za praznovanje pa veselje nad tem, kar družina prenaša.

Obiskovalci so dan začeli s Sveto mašo, ki je bila lep uvod v družinsko povezovanje, druženje in poglabljanje medsebojnih odnosov. Ti so bili tudi rdeča nit letošnjega festivala, saj je potekal pod geslom " Naložba v odnose za večje donose ". Če se kje naučimo o odnosu, se v družini. In zato, ker se v današnjem svetu v družini ne učimo, potem potrebujemo toliko vzgoje o nje ali v šoli, ali v Cerkvi, ali, širi se ponudba terapevtskih skupin, država se ukvarja s skrbjo, kaj bo z ljudmi, mi smo pa želeli to izpostavit, družina ima pa izredno velik potencial za učenje odnosov in je eno izredno naravno okolje. Drugi vidik, ki smo ga tudi želeli izpostavit je pa ta, če pogledamo čez 20, 30 let, demografska situacija ni najbolj bleščeča, ne vemo kaj bo z našimi pokojninami in dejansko bo imel tisti srečno socialno in čustveno starost, jesen življenja, kogar bo podpirala družina, zato smo dejansko tudi ta dolgi rok skušali izpostaviti.

Zelo pomembni so medsebojni odnosi v družini, kajti po anketi, ki smo jo delali, so subjektivni kriteriji zakaj se mladi odločajo za družino predvsem spoštovanje moža in žene in v kolikor ima žena podporo moža, se tudi lažje odloči za drugega, tretjega ali četrtega otroka, zato so odnosi v družini še kako pomembni. Na okrogli mizi so sodelovali strokovnjaki iz različnih področij. Predstavili so svoje poglede in izkušnje iz družinskega življenja, poseben poudarek pa so dali pomenu medsebojnih odnosov.
Zame osebno je družina smisel življenja, ker jaz posvečam ves svoj prosti čas svojima otrokoma, uživam v njuni družbi, tudi ženo seveda imam rad, ker smo vključeni v eno tako celoto, skupaj doživljamo te lepe plati življenja in brez tega si težko predstavljam svoj vsakdan.
Na igranje grem zadnji trenutek, z igranja grem takoj ko igranje opravim, na srečo imam takšno službo, ki zahteva ne tako veliko, kot pa služba, ki bi me držala v krempljih osem ur vsak dan, tako da prilagodim svoj urnik lahko zelo družini in da imajo čim več od mene oziroma tudi jaz potem čim več od njih. Glavna zadeva, ki je nova v evropski kulturi, je za 40 % prenizka rodnost, vsaj pri nas v Sloveniji, za preživetje te kulture in tega naroda in to nalogo je treba reševat. Evropa že, politična že od leta 2005 pravi, da je rešljiva samo z novo solidarnostjo med generacijami. To pa pomeni po domače vse tri generacije vkup držijo, je rekel Trstenjak, to je bilo njegovo življenjsko geslo. Skup držimo ali pa če želite po krščansko, znova začnimo razumet četrto božjo zapoved: Spoštuj starejše, da boš dobro živel, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Spoštovat pa pomeni poznat, si čas vzet, imet lep odnos.

Kakor se ti obnašaš do svojih staršev, nekako vzgajaš tudi svoje otroke, kako se bodo nekoč v prihodnosti obnašali do tebe, ampak po drugi strani, se morajo pa tudi starši zavedati, da njihova vloga ne traja vse življenje. Jaz sem pristaš miselnosti, ko tvoj otrok dobi svojega lastnega otroka, se tvoje starševstvo neha. Takrat si ti kvečjemu lahko svetovalec, partner svojemu otroku, nikakor pa ne smeš pričakovati, da bo on še vedno ustregel vsem tvojim muham, vsem tvojim željam in da ti bo dolžan neko pokorščino, ki bi naj jo otrok do staršev čutil.

Otroci so se zabavali v številnih otroških delavnicah, koncertih, predstavah. Poleg zabavnega programa je za starše potekal tudi pester izobraževalni program. Lisa Parkinson je predstavila družinsko mediacijo, kot pomoč družini v kriznih trenutkih.

Želela sva poudarit to, da kot kristjani lahko drugače pogledajo na vso dinamiko tudi njihovega osebnega razvoja in svojih otrok, dinamiko predvsem z vidika odnosa z Bogom, ker to, kar nam je dano, to kar smo preživeli, lahko vse spremenimo prav v tem najosnovnejšem odnosu z Bogom.

Se pravi karkoli se zgodi je vedno možnost dopolnit, obrnit v dobro in potem sva povedala po recimo osnovnih obdobjih, kaj je v kakšnem obdobju pomembno. Recimo prvo en ritem, sprejetost, to je eno prvo obdobje, recimo do 1. leta, potem 1., 2. leto, da se otrok čuti recimo vrednega, da sme stvari prijet, zadržat zase, že malo tudi spoznava meje, potem 3 leto so pa meje pohvaljen in tudi hkrati kritiko naj bi sprejel, vendar kritiko na lastnosti recimo vedenja, ne pa odpis osebnosti, se pravi starši, ki preveč želijo skoz popravljati, bo to obratno tudi doživel, ne bo to oblikovalo otroka recimo v kreativnega, ampak v negotovega in potem zadnje obdobje, 3, 4, potem 5, 6, 7 recimo v grobem, pa otrok vstopa v odnose in kdo sem jaz v odnosu z drugimi. In pa vlogo očeta sva želela zelo poudarit, vlogo očeta, kako je prisoten takoj ob rojstvu in potem res 3. leto in v adolescenci, se pravi v sami puberteti. Kako pomembni se vam zdijo medsebojni družinski odnosi? To mora biti. Če tega ni, potem tudi družina ne funkcionira tako kot treba. Zdaj to je verjetno prva reč, pogovor v družini, pa popuščanje, odrekanje tudi pride zraven.

Zelo velik oziroma midva s partnerico zelo velik delava na komunikaciji oziroma ko je prost čas se posvečava nama dvema oziroma najinima dvema hčerkama. Kaj pa vam pomeni družina?
Največ, vse oziroma to je temelj. Zelo je pomembno vzdušje, ko se pogovarjaš in jaz osebno vidim pri tem, da na samo srečo v življenju zelo vpliva kako se s razumeva s partnerjem. Kaj se vas je pa mogoče dotaknilo? Najbolj mogoče izjava Krmeljeve, da nič ni samoumevno, da v odnose moramo vlagati, da če imaš danes, še ni gotovo, da boš imel tudi jutri.

Organizatorjem je vsekakor v sproščenem vzdušju uspelo okrepiti zaupanje v vrednoto družine, ki jo Slovenci postavljamo na prvo mesto.

Ja, roža ne cveti brez sončne toplote in tudi mi ne brez bližine prijateljev. Dragi gledalci in gledalke, hvala da te bili z mano, lepo mi je bilo z vami in preživite teden v druženju in veselju. Nasvidenje!

Prejšnja: 18. 5. 2008

Naslednja: 1. 6. 2008

oglasno sporočilo

Moj RTV

Obzorja duha: 25. 5. 2008