Odprti kop - Obzorja duha: 28. 10. 2007

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 28. oktober 2007, Vse oddaje

Prejšnja: 21. 10. 2007

Naslednja: 4. 11. 2007

Spoštovane gledalke in gledalci, lepo pozdravljeni. V današnji oddaji najprej pozdravljam gospoda Gezo Erniša, evangeličanskega škofa, in dr. Marka Kerševana iz protestantskega društva Primož Trubar.
Lepo pozdravljena.
Živjo.
Ob prihajajočem prazniku, dnevu informacije, bi vas, gospod škof, najprej vprašala, kako ste zadovoljni s položajem evangeličanske Cerkve v Slovniji?
Na splošno lahko rečem, da sem s tem položajem zadovoljen. Naša Cerkev vse bolj in bolj pridobiva na svoji pomembnosti v slovenskem prostoru. Vse več ljudi nekaj o tej Cerkvi ve, kar mogoče v preteklosti ni bilo tako. Je pa res, da predvsem na nekaterih področjih kar se tiče denacionalizacije tega malega imetja naše Cerkve tu še nismo prišle do konca, toda prepričan sem in upam, da se bo to zgodilo v kratkem.
Gospod Kerševan, leta 1994 ste protestanti v Slovniji ustanovili protestantsko društvo Primož Trubar. Izdajate tudi časopis Stati in obstati. Kaj pravzaprav ste v teh letih vse že naredili? Društvo ne združuje samo protestantov, ampak tudi katoličane, ljudi brez posebnih verskih opredelitev. O ljudeh pa, ki so prepričani, da je protestantizem bil in je tudi danes v Sloveniji za Slovence nekaj dobrega tako v narodnem kot v družbenem, kot nenazadnje v krščanskem in verskem smislu in da ga zato treba preučevati v njegovi preteklosti in skrbeti za njegovo aktualnost. V tem smislu tudi izdajamo to znanstveno revijo Stati in obstati. Poskrbeli pa smo za začetek izdajanja izbranih Trubarjevih del, zbornik ob 50- letnici slovenske knjige. Poskrbeli za to, da se simbolno postavijo spominske plošče v kraj, kjer je Trubar žival, v Nemčiji v Rottenburgu, in da v Ljubljani kočno obstaja tudi park slovenske reformacije. Tu so tudi še proslave, izleti, ki so povezani s slovensko protestantsko zgodovino, pa tudi sedanjostjo, posebej v Prekmurju.

Omenili ste Park reformacije. Dan reformacije je pri nas praznik od leta 1992. Nekateri mu pravijo tudi praznik strpnosti. Se vam zdi, da je Slovenija strpna država?
Mislim, da Slovenija ni kaj posebnega v tem oziru v primerjavi z drugimi državami. Posebej pa se ne bi hvalil za slovensko strpnost.

Gospod Erniša, kakšno pa je sožitje med katoličani in evangeličani v Prekmurju? Tam ste precej skupaj.

Vse to, kar se dogaja na širši svetovni ravni, se reflektira tudi na našem domačem ognjišču. Mislim, da sodelovanje med dvema krščanskima Cerkvama pridobiva na svoji kvaliteti. Ljudje, ki živijo v Prekmurju- če omenim ta prostor na tem sorazmerno majhnem prostoru, zelo veliko različnih veroizpovedi živi.

Mislim, da je med ljudmi dobro vzdušje, da vera danes ne pomeni več nekega razlikovanja in tudi še manj neke nestrpnosti. Je pa res, da bomo morali tudi v bodoče Cerkveni voditelji zelo paziti na to, kaj in kakšne signale bomo dajali v širši ali tudi v ožji prostor.
Kot smo že dejali na začetku, lahko reformacijo enačimo z začetkom verske strpnosti. Kakšno pa je vajino sporočilo ob tem lepem prazniku? Gospod Erniša?
Vsekakor si kot škof Evangeličanske Cerkve v Sloveniji želim, da bi praznik reformacije vedno bolj postajal praznik za vse Slovence.
Nenazadnje, reformacija nam je dala tako veliko, da se mora to dotakniti slehernega Slovenca, tako da je moje sporočilo, da naj nas ta praznik še bolj poveže kot narod, kakor nas je tudi Trubar poimenoval lubi ' Slovenci, da vse bolj živimo v enem lepem vzdušju, kjer trpnost ne bo nikoli postavljena pod vprašaj zaradi verskega, političnega ali kakšnega drugega prepričanja ali nazora.
Gospod Kerševan?
K temu bi dodal, da bi bilo prav, če bi bil dan reformacije dan, ko bi se zavedli in premislili, kako lahko tisto, kar je vsaj na prvi pogled novo, nenavadno, tuje, da pomembno prispeva tudi k uveljavljanju tistega, kar je trajno in skupno dobro. Trubar in reformacijo sta gotovo kazalec tega. Hvala lepa za obisk v studiu in lepe praznike.
Hvala.

Misijonska vas na Rakovniku v Ljubljani je spet pokazala mavrico krajev in dejavnosti, kjer pomagajo slovenski misijonarji. Potekala je od petka do nedelje, obiskalo pa jo je več tisoč ljudi iz vse Slovenije. Obiskovalcii so tako lahko videli, kakšno je poslanstvo misijonarjev v današnjem nepravičnem svetu.

Veste, včasih je bilo misijonarstvo tako, gremo dol pa bomo ljudi spreobrnili, zdaj je pa to drugače, mi pridemo dol da bi krščanstvo živeli najprej sami, čeprav to izgleda malo egoistično, pa ni, mi moramo svoje krščanstvo na tak način živeti, da ga ljudje začutijo, da tudi njim lahko pomaga, ga morajo začutiti kot eno dobrino, ki jim pomaga živeti in se potem v krščanstvu dobro počutijo.
Življenje in delo slovenskih misijonarjev je navadno skrito očem javnosti. Nekoliko pobližje jih spoznamo v jesenskih dneh okrog misijonske nedelje, ko se tu pa tam kdo vrne na dopust. Pravzaprav pa tudi to ni dopust, saj misijonar hodi po Sloveniji, da bi ljudem približal življenje v misijonih. Osrednjo prireditev vsako leto pripravi Misijonsko središče Slovenije, ko na enem mestu, pred obiskovalca razgrne paleto kontinentov, držav, kultur in tudi Slovencev, ki tam delajo.

Predvsem želimo širši javnosti pokazati, kaj delajo naši misionarji, koliko dobrega naredijo za ljudi v tem tretjem svetu, v revnih deželah tako na področju zdravstva, sociale kot tudi na področju izobraževanja.
Kar se mi zdi pri tej misijonski vasi zelo pomembno, da podiramo določene stereotipe, da vemo, kaj pomeni biti misionar, da vejo tudi ljudje, kaj pomeni živeti v neki deželi, da se rušijo te barijere med različnimi kulturami.
Obiskovalci so lahko prisluhnili zgodbam in izkušnjam iz posameznih ljudstev, da pa bi lahko določeno kulturo čim bližje spoznali so pripravili tudi delavnice. Mica Škoberne je bila letos poleti dva meseca v afriški državi Angoli. Srečala se je z delom slovenskih misijonarjev in življenjem angolskega naroda, to je predstavila tudi na delavnici.

Mica, kaj se je tebe najbolj dotaknilo v Angoli? Zdaj, ko razmišljam za nazaj, je najbolj močan vtis, da so te slike lušnih črnčkov, ki sem jih včasih gledala in kar me je tudi navduševalo da bi to doživela, to da so te slike postale konkretne, da so se izrisale konkretne zgodbe teh otrok.
Kdor je imel malo daljše lase, je lahko preizkusil pletenje kit. Gospa Tantely je v Sloveniji že 15 let. Na Madagaskarju je spoznala Slovenca- laiškega misijonarja in se kasneje z njim tudi poročila. Imata tri otroke in sta še vedno tesno povezana z Misijonskim središčem Slovenije.

Je težko plesti kitke?
Zame ne. Sicer jaz sem navajena na drugačne lase, ne tako trde.

Je težje plesti trše lase?
Ja, mi kar uidejo.

Iz misijonskih dežel prihaja tudi ideja o zapestnici prijateljstva.
Kaj je pomembno pri izdelovanju te zapestnice? Kakšna spretnost je potrebna? Da imaš gibčne prste, drugače pa so tukaj prišli od 2. razreda do 16- ih let, vsi so jo naredili, tako da malo vztrajnosti, pa jo lahko vsak naredi.

Ljubitelji glasbe in eksotičnih instrumentov so se lahko preizkusili v igranju na instrument didžiritu, glasbilo avstralskih domorodcev Aboridžinov. Prva osnova je krožno dihanje, to je tisto, kar že na začetku največ ljudem dela preglavice, to pomeni, da je treba istočasno pihati skozi usta in vdihnit skozi nos. Mene je to na začetku zelo pritegnilo, sčasoma se navadiš, ampak vidiš potem reakcije ljudi, kako jih ta mistika pritegne tako kot je mene prvič ko sem ga slišal.
V soboto smo v vasi srečali tudi dva misijonarja. Frančiškan pater Milan Kadunc je bil v afriški državi Togo 25 let. Pred enim letom pa se je zaradi zdravstvenih razlogov vrnil nazaj v Slovenijo. Tako kot vsi misijonarji je tudi pater Milan gradil ceste, vodnjake, bolnice, šole, vse to, da bi ljudem pomagal najti dostojanstvo, ki so ga zaradi revščine izgubili.
Veseli ljudje so, revni ljudje so, ampak radi nas sprejmejo in znajo biti hvaležni, veliko bolj kot tukaj. In ker je ta odprtost, ker v Afriki nisem srečal nobenega ateista v vseh teh letih, vsi verujejo v Boga, potem če mi oznanjamo nek evangelij, da vidiš tisto odprtost, ti daje vedno novega poleta.
Tone Kerin pa je misijonar na Madagaskarju. V 23- ih letih je tam že dodobra spoznal dušo in življenje malgaškega človeka.

Malgaški človek je po naravi čudovit. Nežna duša je to.

Jaz pravim včasih, da je malgaška duša poetična duša, tudi v medčloveških odnosih se to kaže na zunaj. Malgaš se ne bo nikoli razjezil, oni so vedno prijatelji, za vse se trudjo, da bi bili v dobrih odnosih. Oni imajo celo en malgaški pregovor, ki pravi?

Raje izgubimo denar, imetje, kakor, da bi porušili medsebojno sožitje. V tem sožitju res radi živijo.

Tone Kerin še dodaja, da ljudem ne smeš dati denarja, ampak je pomembnejše to, da si z njimi in jim pokažeš pot do dela, izobrazbe in dostojanstva. To pa je tudi cilj vseh slovenskih misijonarjev, ki pa ga lahko uresničujejo tudi ali pa predvsem s pomočjo dobrih Slovencev, ki dajo svoj dar za misijone.

V Zavodu Sv. Stanislava so spet prijetno presenetili z umetniškim dogodkom. V svojo družbo so povabili priznano slovensko kiparko Dragico Čadež, ki je za svoje delo prejela več priznanj, priznanj, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada za kiparstvo leta 1986. Razstavo si lahko ogledate do 7. novembra.

V galeriji Staneta Kregarja te dni poteka razstava kiparskih del ustvarjalne in dejavne umetnice Dragice Čadež Lapajne. Razstava nosi naslov " Zgodba o drevesu- oblike v glini " in predstavlja skupino skulptur sestavljenih iz lesa in gline ali pa iz gline same. Akademska kiparka in profesorica je širšemu umetniškemu krogu poznana predvsem po svojih delih iz brona in lesa, pa vendar jo zadnjih nekaj let privlači ustvarjanje s keramiko. Ja, moj pretežni material je les. Zadnja štiri leta pa malo bolj intenzivno razmišljam o glini. Videla sem, da je pri nas na Slovenskem glina kot originalen material precej zapostavljena in sem razmišljala, da bi bilo dobro malo to področje oživeti. Mislim, da se mi je tudi tako, glede na leta in tako naprej, glede na opazovanje okrog sebe, pojavilo zanimanje za glino in tako sem zdaj, zadnje čase malo bolj intenzivno raziskujem v glini.
Po mnenju umetnostnega zgodovinarja dr. Sarivala Sosiča, je kiparka ustvarila skulpture, ki vizualno delujejo kot odtrgani deli drevesnega lubja, z močnimi odtisi prstov. Nekatere so kombinirane z lesom, ki je učinkoval kot deblo, trdna opora plasti razpokanega lubja. Druge pa so postale odluščeni samostojni skorjasti elementi, postavljeni v različne kombinacije. Sam proces te razstave je pravzaprav navezovanje iz ciklusa v ciklus. Jaz nisem delala namenoma za to razstavo, kljub temu, da sem se na koncu odločila v tem smislu, bi rekla keramično razstavo. Sam potek pravzaprav teče od lesenih kipov, oziroma prostorskih inštalacij " Zgodba o drevesu ", do kombinacije z bronom. In tukaj avtomatično nekje se je navezalo na glinasto kombinacijo in tudi razne načine raziskovanja v glini sami, v raznih možnostih, ki sem jih potem odkrivala z delom sproti.

Njene roke nikoli ne mirujejo. Od leta 1963 redno razstavlja, se udeležuje umetniških delavnic in kiparskih simpozijev ter se predaja pedagoškemu delu. Njeno delo je način njenega življenja in navdih vedno znova najde zunaj, v naravi.
Jaz zastopam to področje nekje: narava je del nas in mi smo del narave. In mislim, da bi tako mogli razmišljati vsi. Ne pozabiti, ne pozabiti na naravo in navsezadnje tudi, ko se sprehajam s psom na primer po Golovcu, to je vsak dan, je gozd del mojega ateljeja je del ustvarjanja že v samem sprehodu in del teh razmišljanj in možnosti prenesem potem v atelje in vsakokratni interes se nekje odraža na en svojski način, pač na način v katerem sem pravzaprav takrat v tistih raziskavah.

27. oktobra je minilo 20 let odkar je bila v Sloveniji prvič izvedena krščanska ritmično- duhovna maša Pesem tisočerih zvonov. Da bi počastili obletnico, so v mariborski stolnici včeraj mašo do potankosti ponovili. Kako pa je duhovna ritmična glasba pri nas razvita danes, bomo videli v naslednji reportaži, ki jo je pripravila novinarka Romana Kocjančič. Z ekipo je obiskala 6. festival Ritem duha v Mariboru.
Festival Ritem duha, že šesti po vrsti, je bil v soboto, 20. oktobra, v Univerzitetnem športnem centru Leona Štuklja v Mariboru, nekaj posebnega. Uvod v festival je bil namreč v duhu izvedbe prve ritmično duhovne maše pri nas, ki je bila pred 20. leti v mariborski stolnici. Tako smo v prvem spremljevalnem, netekmovalnem delu festivala, prisluhnili kar nekaj desetletij starim skladbam krščanske duhovne ritmične glasbe, ki jih mladi še vedno radi prepevajo.

Za mene so bili to res divji začetki, zato, ko smo izbrale ime, dekleta, smo rekle, naj bo nekaj takega, kar ni vsakdanje, kar se v duhovni glasbi ne sliši tako enostavno in smo se poistovetili s to divjo svobodo, svobodo in samosvojosto. Jaz sem bila članica skupine Mi iz Šentjurja, tako smo bili takrat mladi fanjte in dekleta in glasba nam je pomenila način izražanja naše duhovosti. Ja, tudi težave so bile, predvsem kako ljudi prepričati, da niso samo orgle tiste s katerimi se mladi poistovetijo, ampak tudi še kaj drugega.
Peli smo predvsem skladbe, ki so jih drugi pisali, sodelovali smo pri mašah, srečanjih, in sodelovali smo na festivalih.
Danes želim predstaviti našo skupno stvaritev, mašo, Pesem tisočerih zvonov, ki je nastala pred 20. leti.
Občinstvu želimo povedati predvsem to, da smo ljudje različni, tako kot je Pesem tisočerih zvonov.

Tako so izveneli evergreeni duhovne glasbe pri nas. Sedaj pa sledi tekmovalni del. V njem bo okrog 1000 mladih zbranih v športnem centru prisluhnilo novim skladbam krščanske duhovne ritmične glasbe in izbralo seveda, njim najljubšo. Častni pokrovitelj festivala je mariborski nadškof in metropolit, dr. Franc Kramberger; organizacija pa zaupana Radiju Ognjišče in Salezijanskemu mladinskemu centru iz Maribora.

Festival je drugačen od tipičnih slovenskih festivalov prav zato, ker vzpodbujamo poleg samega ustvarjalnega druženja tudi to prijateljsko druženje med izvajalci. Veliko mladih pride sem tudi na zdravo zabavo. Veseli pa smo, da je vsako leto več zanimanja za ta Festival in s tem več dovolj kakovostne produkcije tovrstne glasbe.
Strokovna žirija je izbrala v predizboru med 15 skladbami 12 pesmi. Potrebno bo počakati le še dobro uro na zmagovalno duhovno skladbo, ki bo prinesla tudi svežino na glasbeno sceno.

Glasba je moje življenje in sem si rekla, zakaj ne bi še prepevala za tiste, ki imajo radi Boga, so radi v njegovi bližini, pa čeprav preko glasbe.
Če povem iskreno, ker je nastajal nov album in ko je prišel razpis za Ritem duha, nič pa pošljemo.
Predstavljamo se z lastno skladbo Odgovor boš dajal. Besedilo sem napisala jaz. Naš tekstopisec Leon je nekaj napisal, da nas je vzpodbudil, da nastopimo še na takem festivalu. Zapele bomo avtorsko skladbo, Čutim življenje. Pesem odraža nas.- Že lani smo poslali posnetek, pa je bil zavrnjen, letos je uspelo, smo rekli ne bomo obupali.

Sedaj je potrebno pesmi le še zapeti in to najbolje. 12 skladb je v boju za zmagovalne stopničke Ritma duha 2007: le katera bo najbolj všeč strokovni komisiji in poslušalcem?

Prišel je trenutek glasovanja. Gledalcem v dvorani so razdelili lističe, poslušalci Radia Ognjišče pa glasujejo s pomočjo telefona. Telekomov števec že pridno šteje glasove.
Pričakujem zelo dobro vzdušje, poslušalcev, tako v dvorani, kot pred radijskimi sprejemniki, to mi bo pomenilo največ.
Če bo zmaga, kakšna nagrada, pa še toliko boljše.
Da bomo popestrili sceno duhovno ritmične glasbe.
Želimo pa si predvsem to, da bi se dobro izkazale na odru, da bi se pesem prijela poslušalcev,
V teh najbolj napetih trenutkih festivala sta za spremljevalni program poskrbela Matjaž Knez in pater Janez Ferlež.

Voditelja festivala, Jure Sešek in Nataša Ličan, sta že na odru. Glasovanje je končano. Ob njima so tudi člani strokovne žirije. Gregor Štibernik je tisti, ki bo podal prvi nagrado najboljšemu nocojšnjemu debitantu.

Tina Gačnik, iz Zdenske vasi pri Dobrem polju, pod imenom Tiana, študentka na Fakulteti za upravo, je s pesmijo Knjiga vseh knjig, s Svetim pismom, najboljša debitantka Ritma duha 2007. Toda na zmagovalno stopničko se bo povzpela danes še enkrat; za tretjo nagrado strokovne žirije.
Najprej hvala vsem, ki so glasovali za mene, nagrada pa mi pomeni dodatno vzpodbudo. Z glasbo se jaz sprostim, v glasbi sem ta prava.

In tu smo že pri nagradi za najboljše besedilo.

Tri mlada dekleta: Karin, Mojca in Tara, Trinitas, zaljubljene v življenje in prijateljstvo, s pesmijo Tvoja moč. Na Ritmu duha 2004 so dekleta že prejela nagrado za najboljšo debitantko in nagrado občinstva.

Pomeni nam eno veliko presenečenje in potrditev, ker nas je izbrala prav strokovna žirija in da je to nekaj večjega.
Skupina Pot, ki jo je v Maribor pospremila velika skupina navijačev, je s pesmijo Tvoja ljubezen osvojila poslušalce.

Besedilo pesmi je nastalo ravno ob prvih snežinkah, ki se tudi danes spuščajo izpod mariborskega neba.

Kaj pa strokovna komisija? Kdo se je njej zdel najboljši?

Petra Stopar, študentka angleščine in novinarstva, je bila zmagovalka Ritma duha že leta 2004. Preprosti in nasmejani Dolenjki pa zmaga tudi danes ni ušla.

Upamo, da so mladi, ki jim glasba pomeni veliko, nekaj veselja do življenja prenesli tudi na vas. November je mesec preprečevanja zlorabe drog. V naši naslednji oddaji vam bomo s pomočjo duhovnika Karla Geržana predstavili nov program za radost bivanja. Včeraj pa je potekal svetovni molitveni dan za mir. Njegovo izvedbo je papež Janez Pavel II. zaupal frančiškanom. Kje danes vidijo frančiškani svojo vlogo pri delu za mir v Evropi, boste izvedeli v naši prihodnji oddaji. Za danes pa naj vam zaželim le še lep preostanek nedelje in prijeten teden, ki ga bodo skrajšali prazniki. Nasvidenje.

Prejšnja: 21. 10. 2007

Naslednja: 4. 11. 2007

oglasno sporočilo

Moj RTV

Obzorja duha: 28. 10. 2007