Odprti kop - Obzorja duha: 3. 6. 2007

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 03. junij 2007, Vse oddaje

Prejšnja: 27. 5. 2007

Naslednja: 10. 6. 2007

Spoštovane gledalke in gledalci, lepo pozdravljeni v tem nedeljskem dopoldnevu. Prejšnjo nedeljo smo praznovali binkošti in na ta dan je veliko otrok prejelo dar Svetega Duha. Podelitev zakramenta birme naj bi se ujemala z duhovno zrelostjo, zato ga mladi prejmejo ob prehodu iz otroštva v odraslost. Pa so otroci res dovolj zreli in dovolj dobro pripravljeni za to? Naša novinarka Milena Keržič je obiskala župnijo Celje- Sveti Duh in se o tem pogovarjala z birmanci in mladimi, ki Cerkve po tem zakramentu niso zapustili.

Kaj ti pomeni zakrament Svete birme?
Veliko.

Da postaneš nekaj, kar še nisi bil. Zakrament, ko pride Sveti Duh.
Zakrament Svete birme poglablja krstno milost, saj izpopolni povezanost z Jezusom in Cerkvijo, ter okrepi darove Svetega Duha. V župniji Sveti Duh v Celju se je 50 birmancev skozi vse leto poglobljeno pripravljalo na prejem tega zakramenta. Verjamem, da je veliko veselje gledati predvsem mlade ljudi, ki so pripravljeni stopito na pot starih krščanskih vrednot, ki pa so v sodobnem svetu tako zelo nove in zelo dobrodošle, če jih živimo.

Videti je, da so njihova srca odprta, tako ko se kot birmovalec z njimi srečujem, vidim, da spremljajo dogajanje, jih zanima vsebina. Večje vprašanje je, kaj se dogaja potem, po birmi. Ali je podpora v družini in v drugem okolju. Prejem Svete birme mi pomeni začetek novega obdobja. Počutim se drugače, nekako bolj poduhovljeno. Občutki so super, res. Verjetno bom nadaljevala z mladinsko skupino, ker se mi zdi to zelo zanimivo.
Lep dan je, ampak naložila sem si veliko odgovornost. Upam, da jo bom zmogla.
Imate kakšen nasvet zanjo? Nasvetov je več, odvisno od priložnosti. Sem zelo vesel, da sem prejel zakrament Svete birme. Zdaj sem postal odrasel krščanski človek in sem zelo vesel. V bistvu ni nič drugače. Saj sem dolgo čakala na to, samo ni nič drugače. Vesela sem, zdaj ne bo več treba k verouku hoditi. Kaj vam osebno pomeni vloga botre?
Zelo sem ponosna, da je izbrala mene, ker sem njena sestra. Pa pomeni mi zelo veliko, ker ji bom lahko še bolj pomagala, še bolj svetovala, pa zmaj se bo lahko zanesla name, če bo rabila kakršno koli pomoč.

Za prejem in za srečanje z Bogom najbrž nihče nikoli ni dovolj zrel, pojavlja se vprašanje, kdaj k Sveti birmi. Sam sem mnenja, da priprava na birmo ne zajema samo birmanca, ampak celotno družino. In če bi morda spremenili poudarek in razširili priprave na birmo na družinsko pastoralo, mislim, da bi bilo to najlepše. Zdaj sta prejeli vse zakramente uvajanja v krščanstvo. Boste zaključili z veroukom ali boste nadaljevali v mladinsko skupino?
Jaz zdaj ne bom, ker mi ni bilo najbolj všeč. Jaz sem si zaradi starih staršev to naredila.

Tudi zaradi sebe, ampak...
Jaz bom tudi zaključila. Šla sem zato, da bi videla, kako to zgleda, in mi je bilo všeč. Zdaj sem končala. To obdobje je res mogoče kritično obdobje tudi v teh letih, v katerih se birmanke in birmanci nahajajo, hkrati je pa to verjetno en velik izziv, da bi vsi skupaj iskali. Mi, ki se ukvarjamo v pastoralnem delu z vzgojo mladine in mladih, da najdemo neke skupne stičiščne točke ali pa vstopna mesta. To je zelo dinamično področje iskanja. Ni nujno, da je doktrinalno čisto in jasno, ampak je bolj pisano na srca mladih ljudi. Potem verjamem, da je tudi pot zagotovljena, da se od tega odmika, spet vrne nazaj. Vse tisto, kar človek govori ali pa vzgaja, ostane v srcu. Vsi mladi pa ne končajo svoje krščanske poti z zakramentom Svete birme. Veliko jih nadaljuje v mladinsko skupino, kjer med drugim tudi aktivno sodelujejo z birmanci. Ko smo naredil birmo, so nas povabili, če bi bili naprej animatorji, da bi birmance, naslednje generacije učili, tako kot so tudi nas učili in smo se odločili, ker nam je bilo všeč. Ponavadi sva bila po dva animatorja skupaj, vsak je dobil deset birmancev v svojo skupino in potem smo se dobivali približno enkrat na 14 dni, smo imeli svoj program, pri tem smo se pogovarjali, igrali, spoznavali se med sabo, zbližal smo se z birmanci.

Mladi so pridni, jim je za delo, so pa tudi kar zahtevni. Radi imajo, da se nekaj dogaja. Ni to tip skupine, kjer bi se debatiralo, filozofiralo, ampak radi sodelujejo pri aktivnostih, spoznavajo kakšne vidike, ki jih zanimajo, tako da sva potem s sovoditeljem gledala na te stvari. Jožef, pridi v mojo sobo. Nekaj dela imam zate.

Gospa, ne vem, če se to ravno spodobi.
Z vsem spoštovanjem do vašega moža. Ampak imam delo na vrtu. Se opravičujem in klanjam.
Jožef... Tukaj pri mladinski skupini se imamo lepo. Kakšno zgodbico si povemo, kot je na primer od Abrahama. Njegova zgodba, njegovo življenje, potem pa navežemo, kaj tista zgodba pomeni, za kaj gre, življenjske situacije, življenjski primeri iz življenja. Potem pa še oni povejo svoja mnenja. Mladinska skupina, v bistvu je to ena skupina prijateljev. Zdaj smo res dobri prijatelji postali, vemo vse skoraj drug o drugem in si delimo marsikateri trenutek, tako da je zdaj to preraslo iz samo tistega enotedenskega druženja, ko prideš in imaš verouk in je to to, ampak se res dobimo, se povežemo. Mlade sigurno ne motivira, če morajo znati kaj za preizkušnjo pred birmo, ampak se mi zdi, da jih motivira bolj kakšen oseben zgled kakšnega, ki je že bil pri birmi, pa je potem vseeno ostal povezan z župnijo, s Cerkvijo. Veseli so, če vidijo nekoga, ki pride v nedeljo k maši, ki pride k mladinski skupini, je pripravljen prebrat berilo, ministrirat ali pa kaj podobnega.
Mislim, da se mladi kristjan ne sme kaj veliko razlikovati od ostalih mladih ljudi. Ni bistvo v tem, da hodiš cel dan s sklenjenimi rokami okoli, ampak da se znaš iskreno veseliti, da znaš pomagati drugim, znaš opaziti stisko, znaš se pa tudi umakniti in se z Bogom kaj zmeniti. Mladinska skupina in animatorji so tako dober zgled birmancem, da se lahko dejavno vključijo v Cerkev in njeno življenje. Mladi predstavljajo novo upanje, zato jim je potrebno nameniti posebno pozornost, pa naj bo to v okviru družine ali župnije.

Kot na duhovnem področju, je mladim potrebno še prav posebej pomagati ob koncu šolskega leta, ki je za mnoge od njih velik stres in napor. Prav tako je med nami mnogo staršev, ki si želijo svojemu otroku pomagati, pa ne vedo kako. Zato smo v naš studio povabili gostjo, profesorico psihologije go. Mirjam Erce Vratuša. Pozdravljeni.
Lep pozdrav.
Ga. Mirjam, kako otroku in mladostniku pomagati ob koncu šolskega leta, da stres ne bo prehodu?
Predvsem se mi zdi pomembno, da mladostniku oz. otroku povemo, da v zadnjih 14- ih dneh ne morejo popraviti ne vem kaj vse. Potrebno je podpreti tisto, kjer je otrok oz. mladostnik šibak. Tukaj se mi zdijo predvsem pomembne tri stvari. Zastaviti si jasen realen cilj, torej kaj lahko še v tem času, ki ga imam na voljo, naredim, potem kaj moram, da ta cilj dosežem, narediti- danes, jutri, pojutrišnjem. Dosegati te vmesne cilje, da dosežem končni cilj. In tretja stvar, ki je zelo pomembna, zaupati vase, da ta cilj, ki sem si ga zastavil, to oceno, ki jo moram popraviti, lahko popravim. Če se za to potrudim, delam in učim.
Kaj pa so znamenja stresa pri otrocih? Ali so podobna kot pri odraslih ali vendarle malce drugačna?
Odvisno o koliko starem otroku govorimo. Pri mlajših otrocih je ob zaključku šolskega leta ta stres vseeno manjši. Čeprav odreagirajo malo bolj na fizičnem, telesnem nivoju. Slabše spijo, tudi apetita je manj. Večji so lahko bolj problematični tudi na tem socialnem področju. Začnejo bežati od problema. " Saj bo v redu. Saj grem lahko danes ven, pa bom jutri. Se bom ponoči učil. " Bežijo od akcije, ki je potrebna, da dosežejo izboljšanje ocene. Kaj pa lahko starši storijo ob takih primerih?

Kot prvo se mi zdi to, kar sem že poudarila, ugotoviti kaj je tista šibka stran mladostnega. Univerzalnega recepta tukaj ni. Ugotoviti, kaj je tisto, kar mladostnik v tem trenutku potrebuje. Ali potrebuje podporo pri tem, da zmore, ali potrebuje spodbudo, da si naredi dnevni urnik- dve uri se učim, potem si vzamem prosti čas. Vzeti prosti čas, počitek, vse to je pomembna stvar. Če se hočemo kvalitetno učiti, moramo tudi kvalitetno počivati, se sprostiti, sicer nam zmanjka energije. Lahko tudi pomoč pri tem, da si zastavi jase cilj. Iz dvojke spraviti na petko v zadnjih treh tednih ne gre. Če smo tekom leta pretežno dobivali nižje ocene, potem je preveč.
Veliko otrok enači svoj uspeh z ljubeznijo staršev, kako jih bodo sprejeli. To je težko reči, ker je to veliko odvisno od staršev. Pa vendarle kaj bi svetovali bolj otrokom kot staršem? Težko je v tem obdobju pomagati otrokom, ker so že odraz pretekle dobe, otroštva. Mislim, da so že toliko, da lahko rečejo sami sebi: Zmorem. Če želim, to lahko. Zelo pomembno vlogo imajo tukaj tudi prijatelji vrstniki. Da si poiščem nekoga, ki me bo tukaj spodbujal k dodatnemu delu, učenju. Ali sprotna podpora pri delu, učenju, se mi zdi pomembna stvar. Vse več je na otroke pritiskov, ne samo v šoli. Gre tudi za pritiske zunanjega videza, finančnega stanja, revnejši otroci so izločeni. Kaj bi pa vi staršem v takih primerih svetovali?
Dejstvo je, da današnji svet je zelo naravnan k imeti znamko.

Otroci so tukaj lahko dejansko pod stresom, ker skupina vrstnikov, skupina prijateljev je za njega zelo pomembna skupina. Tam se išče, tam išče enakovredne odnose. To ni več avtoriteta, ki ji mora slediti, tako kot je v zgodnejših obdobjih staršem. Tudi kasneje staršem sledimo in jih ubogamo. Med prijatelji pa iščem podporo.
V zadnjem času vse več mladih pravi, da so starši prijatelji. Se vam zdi to primeren pristop k vzgoji?
Da smo starši prijatelji se mi zdi zelo primerno, vendar v odraslem obdobju. Dokler pa mladostnik ne stopi samostojno v svoje življenje, se mi zdi, da v starših iščemo orientir. Starš naj bi bil trden svetilnik. Svetilnik je vedno tam, vedno stoji trdno na skali in mornarji se lahko orientirajo po njem. Vrstniki, prijatelji so tisti, s katerimi poizkušam novosti, izzive. Starš je pa tisti, h komur se zatečem, ko se mi kaj zalomi. Ko nisem več prepričan, da je to res tisto, kar želim v življenju. Starš je trdna opora, če hočemo biti starši. Sicer pa mladostnika žal na ta način izgubljamo v vsej tej hitrosti življenja, v vsem tem bombardiranju z novostmi, informacijami. Nimamo neke stalnice, kamor se lahko obračamo. Nekega trdnega svetilnika, priveza, kamor bi se lahko varno zasidrali. Ga. Mirjam, najlepša hvala za obisk v studiu.
Hvala lepa vam. Še vedno pa ostajamo pri mladih. To leto skavti po vsem svetu praznujejo 100- letnico ustanovitve. Z našo ekipo smo jih obiskali v Mozirju in pogledali, kaj nam imajo povedati in pokazati tamkajšnji skavti.

Naredili bomo bivak. Potrebujemo ga za potepe, da bomo ponoči spali. Kakšne sestavine tukaj potrebujete?
Dva nepremočljiva plašča, pa mora biti zelo napet, da dež ne pride notri, kline, dva kola in vrv. Kot vsi ljudje sem tudi jaz navaden smrtnik in sem v puberteti doživel marsikaj, da smo si tu na jasnem, da kot skavt nisem nič drugačen od ostalih ljudi in mladine. Vsi imamo svoje zgodbe iz gostiln in diskotek. Ko človek doživi vse to, vidi razliko med to potjo in potjo skavta.

Zakaj si ti skavtinja?
Zato, ker mi je všeč, ker bivamo v naravi.
Klikokrat na teden se dobivate s skavti? Enkrat.
In kaj delate takrat?
Igramo se in gremo kdaj v gozd. Zakaj si pa ti rada pri skavtih?
Ker se igramo razne igre, pa tudi veliko pišemo, se igramo, kaj rišemo. Leta 1907 je angleški general lord Robert Baden Powell z 22. dečki iz revnega predela Londona odšel na taborjenje. Verjetno nihče ni mogel predvideti, da bo ta dogodek pomenil začetek skavtskega gibanja, ki bo 100 let kasneje združevalo kar 37 milijonov mladih in njihovih voditeljev po vsem svetu. Tudi v Sloveniji je številka vsako leto večja, zdaj jih je že skoraj 5000. Visok jubilej je priložnost za oceno dosedanjega dela, še bolj kot to pa se postavlja vprašanje, kakšno je mesto skavtstva v 21. stoletju in v čem je lahko alternativa današnji ponudbi mladim.

Tu sem že tri leta, pomeni mi način življenja, po tem se ravnamo, pa tudi sprostitev in zabava med tem napornim šolskim tednom.
Včasih se tudi zgubimo, pa velikokrat naletimo na res dobre ljudi, ki nam lahko pomagajo. Jaz mislim, da se osnovna ideja skavtstva niti ni spremenila, da ponuja ravno to, kar je pred stotimi leti ponujala, za kar je skavtstvo v bistvu nastalo. In to je sproščenost, igrivost, spontanost, ki velikokrat danes manjka. Tudi ena komponenta je tukaj, prostor za duhovnost, za medosebne odnose, ki velikokrat danes kar pešajo. In vse to na en naraven način približati mlademu človeku, da potem gradi življenjski prostor, kamor vstopa. Človek ni samo telesno bitje, pa tudi ni zgolj duhovno bitje, je celota obojega. In to kar ljudje telesno živimo, ima odraz tudi v duhovnem. In če skavti hočejo izražati svojo vero oziroma iskati Boga v naravi, v sočloveku, v služenju bižnjemu, je to ena od tistih poti, ki jo mladi danes najbolj potrebujejo. Moja izkušnja je, da prav ta pot mnoge mlade pripelje k Bogu. Torej skavtstvo kot alternativa, kot neka drugačna pot odraščanja se mi zdi predvsem v tem, da mi še na nek način znamo iti ven, predvsem v naravo, pa tudi na nek način ven iz sebe, se pravi iti v nek odnos v skupini, kar danes vemo, da je v tem svetu precej hudo pomanjkanje. Se pravi ne biti zaprt za štirimi stenami, ob računalniku biti pribit na monitor, iti v naravo, iti v realen svet in se ne zapirati.

Blaž, ti si ogenj prižgal danes. Kaj je pomembno pri ognju? Da najprej zakuriš netivo, da se potem razširi in da zagorijo druge bakle.
Kako pa mora biti pripravljen?

Najprej dračje, da se lahko zakuri, potem pa drva. Andraž, kakšno nalogo imaš pa ti pri skavtih? Sem v vodu svizcev in sem kuhar. Kuham razne jedi na taborih.
In kaj je pomembno pri kuhanju za skavte? Da se hrana čim prej naredi, da je okusna in da te napolni z energijo.
So zadovoljni tvoji kolegi?
Po mojem ja. Ste zadovoljni?
Ja!

Jože, zakaj si ti pri skavtih?
Zato, ker so že sestre bile in sem jaz tudi prišel.
Ti je kdaj dolgčas? Si spoznal kakšno punco tukaj?
Nekaj punc in nekaj fantov, ki jih prej nisem poznal.
Si se že kaj zaljubil tukaj pri skavtih?
Ne, nisem. Jaz mislim, da sem zaradi skavtstva dala svoje noge na tla, da me je zelo prizemljilo, postavilo na realno življenje in mi odprlo tudi nove smeri za naprej. Mladi so tisti, ki ti dajo življenjskega duha, tudi odraslim, starejšim, in te vzpodbujajo, da vztrajaš. Šele sedaj kot voditelj vem, da je to res način življenja in ne kot udejstvovanje v kakem krožku ali društvu, ampak je to res stil življenja.

Duhovne vaje so pri nas že prava tradicija, tudi za otroke in mlade. To je čas, ko se srečujemo sami s seboj in Bogom. Zavemo se smisla življenja in zaživimo kot veseli, prerojeni kristjani. Povabilo na nekaj duhovnih vaj, namenjenih predvsem otrokom in maldim, je pripravila Romana Kocjančič.

Svet mladih se danes vrti v hrupu in v glasnosti. Brezciljnost hitenja spremlja tudi njih. Čutijo, da izgubljajo prostor za Sveto, sposobnost poslušanja, stika s seboj, z bližnjim in z Bogom. Veliko mladih ve, da so prav poletni meseci tisti, ki jim prinašajo osvežitev v zavetju narave, v kozarcu duhovne pijače, v morju Božje besede, kjer s prijatelji odrinejo na globoko in si napolnijo baterije; vse to pa na duhovnih vajah z voditelji. Nekdo, ki želi krščansko v tem svetu živeti, da bo živel pokončno, je nujno, da si vzame dan, dva ali celo cel teden med letom za duhovne vaje. To, da se ustavim, umirim, da ujamem samega sebe v mnogih opravilih, ki jih opravljam, v načrtih, ki se kuhajo znotraj mene, da jih preverjam. Zame pomeni počitek in srečanje z osebnim Bogom, poglobitev tega temelja, iz katerega živim. Potem pa tudi, kako si v odnosu do bližnjih potegneš črto in pogled naprej. Kjer se veliko naučim ob poslušanju Boga in vseh tistih, ki z menoj delijo duhovne vaje. Eden izmed pionirjev duhovnih vaj pri nas, pater Miha Žužek, je dejal: " Le tisti, ki si okrepi duha, ima moč vztrajati v dobrem, sredi današnjega sveta. " Postaviti se pred duhovno ogledalo, pogledati svojo ikono v podobi Božjega, ni enostavno. Prav zato so nam na razpolago različne duhovne vaje, z različnim programi. Res lahko govorimo o skovniškem tednu, polno lepih doživetij. Predvsem za tiste mlade, ki želijo več, recimo sodelavci v župnijah in animatorji, prijatelji, ki pridejo v skupinah in s seboj pripeljejo take, ki niso verni. Kar nekaj takih je potem sprejelo krst. Tudi v teh dneh, tako da smo lahko navdušeni. Za mlajše so duhovne vaje v Želimljah. V zadnjem letu imamo še neko zanimivo ponudbo, za ministrante, Savio kamp, ki je na Pohorju. Verjetno pa vsi poznajo, kaj delamo Salezijanci. Koordiniramo projekt oratorij, ki se odvija po vsej Sloveniji. Frančiškani poskušamo organizirati duhovne vaje kar za vse, za najmlajše, po osemletki, Frančiškove tabore. Potem imamo duhovne vikende, tedne za animatorje pri katehezi, za mladino, študente, tudi za starejše, posamezne skupine, kot so ministranti, zbori. Pomembno je, da se povežejo otroci, mladi ali posamezna skupina med seboj, da utrdijo prijateljstvo, doživijo veselje nad življenjem.

Duhovne vaje pri lazaristih so namenjene srednješolcem, srednješolkam, študentom in tudi mlajšim ministrantom.

V prvi vrsti gre za preprosto počitniško srečanje z duhovno vsebino, ki je glede na starostne stopnje oblikovano njim najbolj primerno. Za ministrante druženje z nogometom in seveda z duhovniki, ki se znajo temu približati; za srednješolce posebne vsebine, ki so njim najbližje, kot odkrivanje samega sebe; za študente pa pot v globine, tem je namenjena pot v hribe, kjer je čas, da se srečajo s seboj, stvarnikom in bližnjim.

V našem domu Duhovnosti sester Uršulink pri Sv. Duhu pripravljamo predvsem duhovne vaje v tišini, ki so namenjene vsem, tako mlajšim kot tudi starejšim. Z njimi pa želimo v današnjem svetu, kjer je hiter tempo življenja, dati ljudem možnost srečanja z Bogom in samim seboj in to v tišini in osebnem pogovoru z voditeljem.
Bistveno je, da človek utihne, da je sam s seboj in sam pred Bogom. A ne čisto sam, z duhovnim spremljevalcem, da ga posluša, mu daje navodila, kje je, kam gre, kje so bistveni problemi, s katerimi se srečuje, in mu pomaga iz zagat, situacij, v iskanju poti za prihodnost. Jezuiti vsako leto ponujamo več vrst duhovnih vaj za več vrst ljudi. Pogosto je to za zakonce, ki že vrsto let traja, tudi za duhovnike, redovnice, za pedagoške delavce, za učitelje imamo že vrsto let, tudi njim namenimo duhovne vaje, potem pa za mlade, študente, za vse vrste ljudi, v različnih terminih, na različnih lokacijah. Poleg duhovnih vaj so tudi termini, programi za prostovoljno delo, romanje na Pohorje, že 17. leto zapovrstjo. To je lep dogodek, kot neke vrste duhovnih vaj na poti, v hoji. Vsi tisti torej, ki želite v poletnih mesecih naravnati svoj utrip na frekvenco Boga in bolj polno zaživeti v jeseni, ste povabljeni v domove duhovnosti, na mnoge čudovite kraje po Sloveniji. Informacije o duhovnih vajah si lahko preberete na spletnih straneh, v tedniku Družina ali pa jim prisluhnete na Radiu Ognjišče.

Spoštovane gledalke in gledalci, s tem prijaznim povabilom se od vas za danes poslavljamo. Želimo vam prijetno nedeljo in miru poln prihajajoči teden.

Prejšnja: 27. 5. 2007

Naslednja: 10. 6. 2007

oglasno sporočilo

Moj RTV

Obzorja duha: 3. 6. 2007