Obzorja duha: 30. 12. 2007

Na invalidih so pa moje zadolžitve, da s prijatelji strežemo, pomagamo. Družina Galjot iz Lahovč na Gorenjskem živi preprosto kmečko življenje. Družina spada med t. i. razširjene družine, saj ima oče Janez skupaj z ženo Majdo poleg svojih štirih otrok odprto srce za vse pomoči potrebne. Ja družina je pač ta skupnost moža in žene pa če so, sreča, da so otroci pa da je zdravje v družini, kolikor toliko razumevanja recimo odrekanja.
Meni družina pomeni veliko, ogromno. Da se z njimi družim, da se pogovarjamo, da se imamo radi, da se srečujemo, si zaupamo težave, eden drugemu pomagamo, da imaš nekoga, da se na nekoga nasloniš. Družino zakonca postavljata na prvo mesto. Že pred leti pa sta se odločila pomagati tudi drugim. Danes v tej družini živi Janezova mati, bolna invalidna sestra in bolan sosed. Že 15 let družina Galjot tudi 1 krat letno vabi na svojo domačijo bolnike in invalide iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.
In če takole pogledaš, da nekdo živi v bistvu tudi samo za tisti dan, ker drugače je življenje enako če si nekje v domu, če si nekje v postelji je dan enak dnevu, to je bilo pa malo drugače.
Zakaj ste se odločili za ta korak, da pomagate drugim, ker vemo, da dandanes to ni ravno praksa? Zato, ker je situacija tako nanesla in če mi ne bi imeli invalida recimo doma, je vprašanje, če bi se dajal za invalide, bi gotovo živeli drugačno življenje. Ker tudi vidim recimo pri nas otroci in sinova, hčera in najmlajši, gledajo na invalide recimo kot na enake ljudi, ker so pač od majhnega živeli s tem in tudi recimo se je nekako prepletalo življenje med našo in njihovo družino in znajo recimo tudi že poskrbeti za kakšno stvar, sploh starejši sin je recimo lahko to dela mislim, ker vsak tega ne more početi, ker so le recimo tudi osebne zadeve, recimo higiena, pa tudi to je treba urediti. In ne more to vsak. Odrekanja so. Ampak niso to taka odrekanja, da bi jih človek zato ne vem kako pogrešal. To pride, to življenje prinese.

Klemen Zupančič iz Bohinjske Bele je absolvent biologije in študent medicine. Rad ima svoja konja, ki čakata nanj, da se ob koncu tedna vrne iz Ljubljane. Posebej blizu pa so mu Gorenjski običaji in praznik Svetega Štefana. Ja, praznovanje je že sedaj tradicionalno, od 1990, decembra, ko se je začelo, je bilo samoiniciativno, sem z bratom pripeljal, takrat še pol leta staro žrebičko na žegnjanje in takrat je bilo presenečenje, ker ni bilo v navadi. Seveda pa se je potrebno za romanje na staro konjsko Božjo pot k Cerkvi Svetega Štefana na Kupljenku pri Bohinjski Beli tudi pripraviti.
Dan ali dva prej pred Sv. Štefanom vse pripravimo, če zapravljivček deluje, če je kaj s kolesi narobe, če zavore delujejo. To je stara furmanska navada, če nimaš urejeno opremo, konja, se ne smeš pokazat na cesti.
Na Štefanovo zjutraj, ko se je Klemen pripeljal do podružnične Cerkve pod pobočjem Jelovce, se je zimska meglica že dvigala nad pobeljeno livado. Tudi prvi konjeniki so s planinci že dospeli do te starodavne Cerkvice iz 16. stoletja, kjer je bilo vse pripravljeno na Sveto mašo.

Ta dan je najlepši v letu, ta dan se zahvali kmet in tudi drugi, ki imajo opravka s svojimi živalmi. Mislim, da je stvar še iz tistih poganskih časov, ko je konj človeku toliko pomenil. In Sv. Štefan, nekaj sem prebral, da je s križem konja ukrotil in je bil izbran za zavetnika konj, za kmečke živali. Ja pa Sv. Štefan kot zavetnik konj, naš patron, zato prinesemo blagoslovit sol, ki jo potem vmešamo v živinsko in tudi domačo sol, ki se uporablja za domačo rabo in ta blagoslov pride za vse.

Leto 2007 je bilo posvečeno knjigi vseh knjig: Svetemu pismu. Vrhunec je doseglo v bibličnem festivalu s katerim so odprli 19. kongres mednarodne organizacije za študij stare zaveze IOSOT, ki mu je predsedoval slovenski profesor akademik, Jože Kraševec. Kongres je želel izpostaviti vrednoto medsebojnega spoštovanja in povezanosti ter zavest, da je duhovno in kulturno izročilo skupno vsem. V teh dneh je tukaj zbrana vrsta akademikov in mednarodna zasedba izvajalcev glasbe ter drugih oblik posredovanja Svetopisemskih vsebin, da bi osvetili vsa temeljna področja nastajanja in interpretacije Svetega pisma. To je edinstvena priložnost, da v tako obilni meri zazveni moč Žive besede, pisane z veliko začetnico, na naših slovenskih tleh. Želim, da bi vse to seme Božje besede zasejano v številnih predavanjih, seminarjih in poročilih, pripomoglo k preoblikovanju miselnosti v luči najdragocenejših vrednot, ki so temelji naše evropske in slovenske omike.

50 let pa je minilo od smrti velikana slovenske arhitekture Jožeta Plečnika, ki pa ni bil zgolj genialen umetnik temveč tudi veren Kristjan. Osrednja misel njegovega življenja pa je bila: " Delati dobro zaradi Boga in v njegovo slavo. " Že to, da Plečnik ustvarja iz svoje molitve, iz svoje, bi lahko rekel, verske drže, nam nekje, vse kar Plečnik naredi, pravzaprav na nek način inkarnacija, utelešenje njegove molitve. Na zunaj prikazano kaj in kako on veruje, kako doživlja Boga in zato Plečnikova dela niso nastajala tako, da bi vrgel nekaj na papir, ampak to Plečnik nosi v sebi.

Lep pozdrav. Na zadnjo sejo Škofovske konference ste povabili profesorja Makaroviča, ki vam je podal svoje videnje stanja pri nas. Vzroke zanj vidi v preživeli miselnosti, v težavi komuniciranja Cerkve z družbo ali z mediji in splošno nezaupanje do inštitucij. Kakšne naloge si je zadala Cerkev v letu predsedovanja Evropski skupnosti?
Res je, da smo povabili profesorja Makaroviča, ki je znan kot strokovnjak na medijskem področju in smo želeli slišati od zunaj, kako slišijo ljudje, predvsem strokovnjaki s področja komuniciranja, način in pa, se pravi vlogo Cerkve v odnosu do družbe in pa kako jo vidijo v odnosu glede komuniciranja z družbo. Tudi sami smo bili enotnega prepričanja, da komuniciramo preslabo, da se predvsem, kadar gre za delikatna vprašanja, dostikrat ustrašimo govoriti, vendar nam mora biti zgled Jezusovo ravnanje, ko je rekel, da nas bo resnica osvobodila, tako da se zavedamo, da je vedno, tudi kadar gre za težja vprašanja, za delikatna vprašanja, potrebno spregovoriti in povedati resnico in da se komuniciranja ne smemo bati, poleg tega da s tem obveščamo javnost o aktualnih zadevah, je to tudi priložnost, da sporočamo veselo novico Evangelija, tudi tistim ljudem, ki so odprti, ki so odprtega srca in pripravljeni sprejeti dobro besedo, tudi če niso redni gostje v Cerkvi, tako da na ta način dosežemo tudi te. Kar se tiče v prihodnjem letu, Cerkev ima vedno stalno nalogo, oznanjati Evangelij vsemu stvarstvu, bodi prilično ali neprilično, kar smo si pa zadali je, da bi v tem letu, oz. polletju, ko gre za predsedovanje Republike Slovenije EU, tudi mi doprinesli svoj delež, predvsem na duhovnem področju.

Kaj konkretnega bodo poročali slovenski škofje?
Slovenski škofje bodo obiskali večino kongregacij in tudi dva sveta, to je svet za družino in pa svet za medije in več, se pravi vse kongregacije, poročali pa bodo glavnih področjih delovanja Cerkve v Sloveniji. Najprej seveda o področju vere, podeljevanju zakramentov, potem vzgoje in izobraževanja, potem bodo poročali tudi kako je na področju medijev, gospodarsko področje, se pravi vse področje, ki zaobjema življenje Cerkve, bodo predstavili v pisni obliki, potem pa tudi v ustni obliki, Svetemu Očetu.
Od 21. do 26. januarja bodo v Rimu, vsak dan bodo obiskali eno ali dve kongregaciji, v tem tednu je predviden tudi obisk Svetega Očeta, ne vemo še točno kateri dan in pa zadnji dan, to je sobota, je predvidena slovesna Sveta maša v Baziliki Sv. Petra, ki jo bo daroval ob somaševanju škofov in pa tudi duhovnikov in pa vernikov, ki bodo prišli na romanje v Rim takrat iz Slovenije, kardinal Franc Rode.
Upajmo, da bo tudi ta pomemben dogodek za slovensko Cerkev prinesel novo upanje v našo novo državo in pa tudi, da se bo podoba Kristjana v novem letu spremenila, da bo postala bolj pozitivna v naši družbi. To so moje želje, dr. Andrej Saje, vam pa hvala za obisk v studiu.
Hvala lepa tudi vam in vse dobro in srečno in blagoslovljeno novo leto. Naš čas je čas protislovij. Na eni strani je malo zavzetih Kristjanov, na drugi strani pa vse večje hrepenenje po duhovni globini. Odhajamo v tišino samostanov ali se celo podamo na goro Atos, prastaro središče Krščanskega meništva in Pravoslavja. Obiskal jo je tudi naš sodelavec Sašo Paukovič. Nikjer na svetu namreč ne poskuša toliko moških premagati svojo minljivost in si iz zakladov menihov osmisliti življenje. Zato ne zamudite predvečer Pravoslavnega Božiča, 5. januarja. Na prvem programu Televizije Slovenija si ob 21. 50 oglejte dokumentarni film, Hilandar na Sveti gori Atos. Jutri bo za Katoličane drugi Sveti večer in čez teden dni, praznik Svetih treh kraljev, " Tretji Božič ". Tako je tudi 6. januarja, naslov posebne oddaje Obzorja duha, ki jo je za vas pripravila Milena Keržič.
V novem letu ni pomembno, kaj bo naredilo iz nas, ampak kaj bomo mi naredili iz njega leta.
" Temo premagajmo z lučjo, sovraštvo z ljubeznijo, " nam bi svetoval Martin Luther King. Jaz pa vam zaželim z materjo Terezo: " Pišite svetu ljubezenska pisma. Z nasmehom pa ga boste osvojili. " Srečno.