Obzorja duha: 31. 8. 2008

Je že 2 leti kar smo tukaj, smo prišli iz Argentine in so nas povabili prvo leto tukaj, ta srečanje Anini sklad, zdaj pa hodimo redno.
Ste zelo glasbeno aktivni. Lahko opišete vašo pot? Smo skušali začeti peti pred 10 leti. Smo imeli otroke velike in otroke majhne in smo mislili kako bi lahko našli trenutke, da bi bili lahko vsi skupaj. In smo lahko začeli peti in v Argentini smo posneli en CD

Ste si že od nekdaj želeli veliko družino?
Ja, jaz že od majhnega, sem imela 8 let sem že pravila, da bom imela 12, potem pa se je uresničilo in sva bila pa fant pa punca in sva bila istih misli in dobro, Bog nama je podaril te otroke. Smo srečni.

Z menoj je v studiu Jožica Ličen iz Škofijske Karitas Koper. Dober dan.
Dober dan.
Tudi pri Karitas pomagate družinam. Na kakšen način? Ja seveda, večina pomoči Karitas je namenjena prav družinam. Ali njenim članom ali družini kot celoti. Pomoč pa je lahko materialna ali pa nematerialna, saj vemo da so stiske različne. Pri materialni so tiste, ki pomagamo finančno ali pa s hrano. Medtem ko nematerialna so pa razne oblike svetovanja, šola za starše in druge stvari za katere družina rabi pomoč. Gospa Jožica, v svojem dolgoletnem humanitarnem delu ste letos že 14- ič organizirali mednarodno likovno kolonijo na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Kakšen je namen te kolonije? Res, že leta 1995, ko smo se spraševali in začenjali s kolonijo, smo glavni namen postavili za cilj, da združimo slikarje in kiparje, da bodo s svojim časom, znanjem in talentom, pričevali, da smo prav vsi poklicani delati dobro. In z nama je danes tukaj kiparka, ki je bila tudi na Sinjem vrhu. Gospa Zalka Arnšek, dober dan. Ja, dober dan.
Vidim da ustvarjate z glino. Je to vaša govorica. Ja, ena izmed mojih govoric.
Kako pa ste vi doživeli Sinji vrh.
Izredno lep, navdihujoč kraj je Sinji vrh, tam pod tistem res sinjem nebom, med gostoljubnimi ljudmi, srečanje z ostalimi ustvarjalci, z umetniki je bilo dragoceno. Vam je to dalo ustvarjalnost?
Je okolje, ki pomaga da ustvarjalnost pride do izraza. Gospa Jožica, umetniki vam potem tudi podarijo svoje izdelke, ki jih prodajate na potujočih razstavah. Komu boste letos namenili sredstva?
Res, umetniki podarijo svoja dela. Tisti, ki sodelujejo vse teden, pridejo pa tudi ob dnevu odprtih vrat še drugi. Letos smo jih našteli vsega skupaj preko 80. Tako da bira je kar velika. Sredstva pa bomo letos namenili brezdomcem.

Združenje slovenskih Katoliških skavtov in skavtinj je ob 18- letnici združenja priredilo prvi slovenski skavtski Jamboree oziroma velik shod skavtov. Ogromen poletni tabor v Podturjaku je sprejel kar 3500 skavtov vseh starostnih skupin. Tukaj so živeli z naravo, preizkušali znanje preživetja na prostem in se družili z vrstniki iz celotne Slovenije in zamejstva. Shod je potekal pod geslom " Norost, ki deluje ".

Jamboree danes predstavlja največje srečanje skavtov oziroma mladih, ki se zberejo na državni ali na mednarodni ravni. Tako je skavtsko srečanje poimenoval ustanovitelj skavtov Robert Baden Powell, ki je tudi priredil prvi svetovni Jamboree. Slovenski Jamboree je bil posvečen utrjevanju skavtskega duha, spodbujanju državljanjske zavesti in poglobitvi vere. Priprave za ta projekt segajo že kar nekaj let nazaj, ko se je samo porodila ideja, vendar nismo bili organizacijsko sposobni. Pred enim letom se je priprava začela resno za pripravo programa in pripravo tehnike. Tudi program ni potekal, Jamboree se ne dogaja samo tukaj teh 14 dni na taboru, ampak se dogaja že celo leto po lokalnih skupinah, ko so otroci pripravljali delavnice. S taborom ozaveščamo tri korenine: slovenstvo, skavtstvo in Katolištvo in tako so se tudi otroci pripravljali na to, praznovali dan državnosti in tako naprej.
Ja, skavtstvo je ena vzgojna metoda, ki vzgaja mlade, danes bi rekli na malo poseben na malo izzivalen način, ne. Tu imamo elemente vojaške vzgoje, ker je pač ustanovitelj bil vojak, ne tudi, imamo elemente preživetja v naravi, bi rekel tega primitivnega, sonaravnega življenja in imamo močne elemente občestvene vzgoje; skupaj biti, držat skupaj, učit se živet drug z drugim, to so tako zelo močni poudarki v skavtsvu, ki skavtstvo gor držijo ne, in če bi rekel, to je tudi tisto kar na prvi pogled izziva in morda odbija, ko pa si enkrat noter pa te vedno bolj privlači.

Dan bi razsvetljuj z lučjo. Ko obiščem te mi je lepo.

Sedaj pa poglejmo k gospe Zalki. Kaj vam je tokrat uspelo ustvariti iz gline?
Upam da uspavanko. Med delom samim sem pa razmišljala, da v gline že, vendar v stvareh dobrote ni dobro, da bi ena roka vedela za kar naredi druga roka. Akcija Karitas je pa svetla in je prav, da je razsvetljena z reflektorji, vendar vam čisto na tiho zaupam misel, ki naj bi bile izgovorjene na skrivnem.
Misel Kalila Gibrana. Darujte, dokler je čas darovanja vaš ne vaših dedičev. Naj bo ta čudovita misel tudi za zaključek najinega pogovora in hvala vam za obisk v studiu.
Hvala vam.

V poletni vročini na strme vrhe da tam si spočije v samoti srce.

Prvič sem. 50 in 2 leti sem star, sem bil prvič gor in bilo je lepo.

Kako pa se počutite, ko hodite po gorah? Malo me je bilo strah ali imel sem dobro društvo pa mi je bilo lepo ni bilo problema. Za mene, ker sem tudi vodnik, hodim že v gore 25- 30 let in jaz pozabim na vse tisto kar je spodaj.
Včasih je bilo lepše, ker smo hodili z avtobusi, smo šli cela družina za teden dni ali kaj takšnega. Prevoz je bil do koče, smo šli po drugi strani dol, več časa smo si vzeli, več je bilo družabnosti, petja, več vsega. Danes pa se vsak pripelje z avtom gor dol pa domov, sama neka sila.
Slovenci radi obiskujemo gore in nadaljujejo izročilo Jakoba Aljaža. Pri razvoju slovenskega planinstva je imel Aljaž dragoceno vlogo. Kot župnik na Dovjem in planinec, je za pet goldinarjev kupil Kredarico, s tem pa si je zagotovil pravno nesporno gradnjo skromnega zavetišča, imenovanega Aljažev stolp ma vrku Triglava.

Mnogokrat hočejo predstaviti nekateri Aljaža kot takšnega svobodnjaškega duhovnika. Pač duhovnik je bil zato, da je lahko po hribih hodil, ne pa kot duhovnika duhovnika, Jezusovega poslanca, oznanjevalca evangelija, prinašalca Božje odveze.
Spomine na Jakoba Aljaža danes spoštljivo hrani zdajšnji župnik Franc Urbanija, ki težko, le v nekaj besedah oriše svojega predhodnika. Pri Aljažu je tako, da ko mi kdo postavlja vprašanja, da ne vem kaj ne bi povedal, meni je vsaka stvar iz njegovega življenja nekaj čudovitega tudi če je mogoče to dovtipno ali v šali bilo rečeno, ampak me spodbuja k dobremu. Navsezadnje, ko ste mi postavili vprašanje, kdo je bil Jakob Aljaž? Človek, duhovnik, domoljub, pesnik, gornik? kratko malo on je skušal v vseh razsežnostih našega življenja poveličevati sporočilo: Bog nas ima rad, čeprav nas udari. Tudi takrat ko nas mahne nas ima rad.
Kolikokrat je bil Urbanija na Triglavu že dolgo več ne šteje. Le hudomušno pove, da tolikokrat kot je bil- ne bo več. Vsaka pot je zame milost, tako čisto preprosto povedano in to so trenutki sreče, to so moje duhovne obnove in če le morem, ne da bi se odtegoval druščine, ampak grem najraje sam, se spotoma pripravljam na maševanje. Vsakič mi je drugače in da ne rečem, da mi je vsakič lepše.