Odprti kop - Obzorja duha: 4. 11. 2007

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 04. november 2007, Vse oddaje

Prejšnja: 28. 10. 2007

Naslednja: 11. 11. 2007

Dragi gledalci in gledalke, lepo pozdravljeni! Ste kdaj razmišljali o tem, da ima celo Jezus pomanjkljivosti? Spomina nima dobrega, odpušča in celo pozabi, kar je odpustil. Tudi resen ni. Za kandidaturo in svojo reklamo ne pripravlja programa z obljubami. Apostolom naroča, naj vse zapustijo. Hrane in prenočišča jim ne zagotavlja. Celo pravi: Blagor ubogim v duhu, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, radujte se. Vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav temu pustolovcu še danes sledijo svetniki. Saj jih poznate, prikupne prijatelje, nezahtevne in zaradi predanosti Bogu vredne spoštovanja. K Svetosti nas vabijo ljudski misijonarji. Zato smo ob zaključku misijona obiskali župnijo Kranjska Gora, kjer jih je spodbujalo geslo: " Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi. " Misijon. Ko zaslišimo to besedo navadno najprej pomislimo na dežele tretjega sveta in na slovenske misijonarje, ki tam pomagajo najbolj revnim in jim prinašajo Evangelij. Gre za tako imenovane misijonske dežele, ki se prvič srečajo s Krščanstvom. V zadnjih desetletjih pa tudi Zahodni svet, posebej še sekularizirana Evropa, vse bolj postaja neke vrste misijonska dežela. Duh Evangelija se je marsikje umaknil sodobnemu načinu življenja. Ljudski misijon je oblika duhovne obnove, ki jo je v 17. stoletju začel Vincencij Pavelski, ustanovitelj Lazaristov. Gre za poseben čas, ko naj bi se verniki določene župnije spet bolj približali Bogu.
Nekako misijon je tista vzpodbuda, tisto poživilo in obogatitev in priložnost za poglobitev svoje vernosti, na tej poti spreobračanja. Spreobrnjenje je nekakšen cilj misijona na splošno, da bi ljudje nekako na novo začutili ali pa na novo zaživeli svoje Krščanstvo. Misijonski program je bil pripravljen za vse starostne skupine in za vse stanove. Otroci so imeli delavnice, kjer so pripravljali posebne steklenice, ki so jih mladi pobrali iz smeti, jih umili in jim dali nov pomen. Steklenica, v kateri je bil alkohol, ki je uničeval življenja mladih, je sedaj dobila nov pomen.

Pravzaprav govori, da naj bi s tako ljubeznijo in pozornostjo, kot smo rešili eno stekleničko, poskušali priti tudi do naših mladih, da bi z eno tako ljubeznijo in pozornostjo mogoče lahko pomagali, rešili iz tega obrobja tudi našo mladino, da bi prenašala blagoslov v slovenske domove tako, kot flaša.
Steklenice so ob koncu misijona napolnili z blagoslovljeno vodo in jih podarili družinam. Tudi ta voda naj bi pomagala, da bi se ljudje spreobrnili in stopili na pot Svetosti in o tem, kaj pomeni biti Svet, smo se pogovarjali tudi z otroci. Kdo je zate svetnik?
Tisti, ki spoštuje Boga. A misliš da bi ti lahko bil svetnik?
Ne vem.
Kaj misliš, kakšen bi moral biti?
Prijazen.
Klara, kaj ti misliš, kako lahko človek postane svetnik?
Ja, da se spreobrne, da moli. Kaj pomeni, da se spreobrneš, kaj misliš?
To, da če si včasih delal traparije, da se spreobrneš, da potem ljubiš Boga. Je težko biti svetnik?
Ne vem, mogoče.
Kdo je zate svetnik? Tisti, ki imajo radi vsakega človeka tudi, če ni ravno najbolj prijazen.

Posebno srečanje je bilo v času misijona v župnijah Kranjska Gora in Rateče, namenjeno tudi starejšim in bolnim. Misijonar je poudaril, da trpljenje še zdaleč ni brez pomena, ampak je lahko blagoslov za družino in za vso župnijo. Med mašo so duhovniki podelili tudi zakrament bolniškega maziljenja.
Kaj vam pomeni misijon? Ja, veliko. Mislim, nekako, da obnoviš tisto vero, ki jo imaš v sebi.
Se vam zdi, da ljudje rabimo spreobrnjenje na vsake toliko časa?
To je sigurno. To je za poživitev, za vero, pa za faro.
Nekaj velikega je, nekaj Svetega, ne morem povedat kako, kakor čutim.
Vam pomaga tudi za vašo vero?
Ja, veliko. Bog varuj, če ne bi imela vere, ne vem kako bi živela, zelo veliko. Bolnega človeka, samo vera ga gor drži.
Drugače, več ali manj smo raztreseni, ni tistega, kakor je bilo včasih, ko se nas je veliko zbralo, pa smo se pogovorili. Zdaj se vsakemu, posebej mladim, samo mudi. Zdaj je bil en tak dogodek, da se nas je le nekaj zbralo po skupinah. Kaj mislite, da danes človek najbolj potrebuje?- Ja, v prvi vrsti zaupanje v Boga. To je osnova.

Želim, da bi ogenj misijona povezal mlade družine, povezal zakonce, da bi se čutili, ko sta dva, trije zbrani, da je Bog z njimi, da jih spremlja v vseh problematikah, v vsem kar so križi in težave vsakdanjega življenja medosebnih odnosov, da bi tukaj čutili, da je Bog z nami, da nas spremlja in končno tudi župnija, da je ta prostor, kjer smo v župniji, dva, trije, ki smo zbrani, skupaj molimo, smo drug drugemu v spodbudo za našo vero.
Cilj vsakega misijona ali pa našega Krščanskega življenja je, da bi postali svetniki. Bit Svet pomeni predvsem uresničit to svoje poslanstvo, v svojem okolju, v katerem si. Torej do konca izpolnit to, kar od tebe pričakuje Gospod, nekako, težko je dati v besede. Ni definicije ali pa, to je recept. Biti to kar si in to do konca izpolnjevat.

Včerajšnji dan ni več v naši moči, da bi ga spremenili, jutrišnji šele prihaja. Na razpolago pa imamo sedanji trenutek in uporabimo ga za gostoljubje. K temu nas spodbuja generalni minister Frančiškanov, brat Hose Karbalijo.

Na nedavnem srečanju v Sarajevu je povabil navzoče h graditvi evropske hiše, v kateri je vsakdo dobrodošel in kjer se gradi medkulturni in verski dialog. Prav Frančiškanom je papež Janez Pavel II. zaupal molitev za mir, ki poteka vsako leto 27. oktobra.

Kadar razmišljamo o kriznih žariščih po svetu, o perečih žariščih za mir, se običajno v razmišljanjih ustavimo tam, kjer so vojna žarišča, tam kjer so bolezni, kjer je lahkota, kjer ljudje umirajo zaradi krivičnih razmer, ki so posledica pravzaprav krivičnih odločitev ali celih civilizacij, ali pa zaradi sebičnih namenov posameznikov.
27. oktober obhajamo kot svetovni dan molitve za mir. Na ta dan so se leta 1986 zbrali v Assisiju predstavniki vseh svetovnih verstev in molili za mir. To versko prizadevanje za mir je postalo znano pod imenom " Duh Assisija ". Takrat, pred 21. leti, je to molitev za mir papež zaupal bratom Frančiškanom. Razloge za to zaupanje ravno njim, najdemo v življenju Sv. Frančiška. Zlasti sta pa dva dogodka, ki jih posebej vidim, kot sporočilna pri delu za mir iz njegovega življenja.
Prvi dogodek je iz leta 1919, ko je šel v Sveto deželo z namenom, da obišče egiptovskega sultana. Kljub času križarske vojne in preganjanju Kristjanov v tistem prostoru, je Frančišek s sultanom vzpostavil dialog in se od njega vrnil kot prijatelj. Drugi dogodek se je zgodil v samem mestu Assisi. Prišlo je do hudega spora med tamkajšnjim županom in škofom. Frančišek je takrat dodal eno kitico svojih sončnih pesmi in sicer " Hvali Boga zaradi tistih, ki v imenu njegove dobrote odpuščajo. " Ob slišanju te pesmi, ki sta jo po Assisiju pela dva Frančiškanska brata, sta škof in župan zaznala, da je sporočilo namenjeno njima. Ob tem sta se spravila.

In zaradi tega mislim, da je papež Janez Pavel II. 27. oktobra leta 1986 prav v Assisi povabil vse predstavnike svetovnih verstev, kjer so potem skupaj, družno molili za mir in na takšen način vsemu svetu dokazali, da med ljudmi in med verstvi ni izključevanja.

Verjetno pa na poseben način, papež to zaupa Frančiškanom, zaradi tega, ker je Frančišek tam, ker so Frančiškovi bratje v Assisiju posebej navzoči. Ne smemo pa pozabiti, da je to poslanstvo zaupano celotni Cerkvi, vsem Kristjanom in povabilo vsemu svetu, da se ne bi zdaj mi čutili kot nekakšni izključni nosilci tega poslanstva. V Sarajevu je bilo evropsko srečanje provincialov na temo " Dialog z islamom ". Te teme so se lotili zaradi prizadevanja za čim boljše odnose med dvema številčno najbolj razširjenima verama v tem prostoru. Pogovarjali smo se s tajnikom južnoslovanske konference Frančiškanskih provincialov, ki nam je zaupal sklepe tega srečanja.

Glavno vodilo v življenju bratov Frančiškanov je, k vsakemu človeku pristopiti kot brat, s spoštovanjem in odprtostjo ter tako vzpostaviti temeljno zaupanje za graditev miru.

Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci nas je 31. oktobra, ob svetovnem dnevu varčevanja, opozorila na odvisnost od nakupovanja. Zato danes na Zahvalno nedeljo izrazimo hvaležnost tistim, s katerimi živimo. Prav jutri pa bo Komisija škofovskih konferenc Evropske skupnosti predstavila program za družinsko strategijo v Evropi. V ospredju bo podpora za stabilnost zakonske zveze in družine.

Mali, še ne enoletni Žiga, je najmlajši član Osredkarjeve družine iz Ljubljane. Poleg njega imata Mateja in Roman, ki sta se poročila pred skoraj desetimi leti, še tri sinove Gregorja, Luko in Miha. V časih, ki družini niso najbolj naklonjeni želijo s svojim zgledom pokazati, da sta zakon in družina vrednoti, za kateri se je vredno truditi.
Se mi zdi, da je zakon ena skupna pot proti enemu cilju, ki se mi zdi, da imava nekako enako zastavljenega. Ampak je to rast v odnosu do moža, do otrok, tudi do drugih ljudi in se mi zdi, da zahteva vedno en napor, tako kot smo popolnoma normalna družina, kot vsi ostali, z vsemi problemi, lovimo se s tem časom, tem našim tempom, prihajava iz zelo različnih družin, z različnimi karakterji in pač to je treba dejansko naredit ves svoj del tako, da zelo veliko nama pomaga ena stvar, da ne kuhava zamere nikoli in da imava to možnost, da vedno lahko začneva znova.
Uspeh v življenju se meri na različne načine. Mnogi ga imajo v poklicnem življenju več, kot v družinskem. Žalostne so statistike o ločenih parih, o nerazumevanju v družini in o tem, da je vedno več takih, ki se ne upajo ali ne želijo poročiti. Kljub temu pa statistični podatki kažejo tudi, da je družina na lestvici vrednot, zlasti pri mladih zelo visoko.
Ti mladi in drugi zelo visoko postavljajo vrednoto družine, ne znajo si predstavljati, kako bi bili v življenju uspešni, srečni brez nje in očitno je, da kmalu spoznajo, da družina nudi nekaj, česar drugje ne morejo dobiti, so pričakovanja zelo visoka, posebej na tej osebni ravni življenja v prijateljstvu v bližini z drugimi, ljubezen, na drugi strani pa opažamo, da kar ni jasno, da če hočeš iz družine nekaj imeti, moraš v to tudi nekaj investirati. Brez investiranja, ni obresti, ni dobička, ni nekega prihodka. In če se vrnemo k družini Osredkar. Mateja in Roman sta zadovoljna, da imata urejene materialne pogoje, sta zaposlena in imata urejeno stanovanje. Določena stopnja socialne varnosti je ne samo potrebna, ampak tudi nujna, da se par lahko odloči za otroke. Pri zagotavljanju teh osnovnih pogojev in nekaterih drugih ugodnosti, pa prihaja družinam naproti tudi država. Naše ministrstvo, kot veste, ima v nazivu tudi ministrstvo za družino, zato si prizadevamo, da bi čim bolj pomagali družinam tudi s finančnega vidika in to je urejeno z zakonom o starševskem nadomestilu in družinskih prejemkih, kjer so številni členi, ki omogočajo določene ugodnosti družinam, če jih naštejem le nekaj, je to starševski dopust, potem je to starševsko nadomestilo, otroški dodatki, potem tudi pravica do skrajšanega delovnega časa do tretjega leta starosti oziroma, če sta dva otroka do 6 leta najmlajšega, potem za velike družine, kjer so štirje ali več otrok, je možnost tudi krajši delovni čas s tem, da država plačuje vse prispevke za tega zakonca, ki se odloči za tak način, da ostane doma in vzgaja otroke, potem so otroški dodatki, potem so možnosti tudi za invalidnega otroka. Poleg tega podpira aktivno družinsko politiko tudi zakon o delovnih razmerjih, saj imajo starši po njem pravico, da izkoristijo teden dni dopusta v času šolskih počitnic, zakon pa omogoča delodajalcem tudi subvencioniranje prispevkov za čas porodniškega dopusta. Imeti družino je poslanstvo. Mateja in Roman pravita, da postaja življenje z vsakim otrokom bolj pestro in lepo.

Ti naši otroci so včasih res blagoslov, ampak bistveno je pa to, ne da se imajo otroci dobro, ampak, da so dobri, to se pravi, da postanejo dobri ljudje, da tiste vrednote, ki so najine vrednote, postanejo lepo njihove in to lahko naredimo edino z zgledom, da midva ne laževa, da tudi oni ne bodo lagali, da se midva potrudiva pogovarjat, da se ne tepemo, da se ne kregamo.
Za srečo je včasih potrebno zelo malo. Medsebojnega razumevanja ne more nadomestiti nobena stvar v življenju. Iz prepričanja, da je vse v življenju Božji dar, se rojeva tudi globoka hvaležnost. Ja, jaz sem sigurno hvaležen zato, da smo materialno preskrbljeni, ker če to ne bi bilo, potem bi težko človek naprej na duhovne stvari šel in se o teh stvareh poizkusil izpopolnjevat in iti naprej, ampak, če ne bi imel teh odnosov, če se ne bi razumel dobro z ženo mislim, da bi me to zelo prizadelo, pa tudi, če me otroci ne bi ubogali, ali pa če ne bi jaz kot starš, kot oče svoje naloge prav izpopolnjeval, bi mi bilo težko. Moram reči, da v tem svetu, ki je dostikrat tako depresiven, da imam ogromno razlogov za hvaležnost in se mi je že dostikrat zgodilo, da sem jokala, zaradi tiste sreče, ki jo imam dejansko v sebi, kljub vsem težavam, neskončnim obremenitvam in takšnim in drugačnim. Ena temeljna stvar, prva stvar za katero sem najbolj bila hvaležna, da sem skozi življenje prek različnih okoliščin pač spoznala, da je edina stvar, ki je v življenju najpomembnejša od vseh drugih, ljubezen.
Jaz bi se rad zahvalil za to, da moj dedi ni umrl, ko je nanj padlo drevo, pa da imamo mamico pa ata, pa da smo lepa družina. Jaz se pa zahvaljujem zato, da imamo streho nad glavo pa, da imamo tako veliko družino, pa da se imamo radi. Hvaležen sem zato, ker imam rad atija pa mamico.

" Ljubezen bližnjega je kot dih pomladi, ki te poboža po licu in prebudi v življenje. Življenje pa je šopek vrtnic. V sebi skriva tudi trnje. So dnevi, ki jih je preprosto potrebno preživeti z vero. " Tako pripovedujejo mladi iz Razborja pod Lisco v knjigi patra Gržana. Tam smo obiskali skupnost Srečanje za dekleta. Ob njih so mladi farani izoblikovali pobudo za Radost bivanja. Mesec november je namreč mesec preprečevanja odvisnosti od drog. V nedeljo, 28. oktobra, ko smo se odpravili z našo ekipo na Razbor pod Lisco nad Savsko dolino, je deževalo kot iz škafa. Pri nekdanji šoli ob pokopališču, pa nas je sprejel prijazen napis " Skupnost Srečanje, vrata sonca. " Marjanca, Tanja in Marjana iz edine dekliške Šole življenja pri nas, so nam pripovedovale, da je živeti kljub vsemu lepo in da njihova zgodba iz preteklosti postaja upanje za njihovo prihodnost.

Če boš imel v sebi ene vrednote, če boš znal ovrednotit samega sebe in boš bil zadovoljen s tem, kar ti si, se boš znal upret skušnjavi, ali pa boš znal prepoznat, kdaj toneš.
V šoli je bilo veliko droge, veliko vsega in jaz sem se kar hitro prilagodila družbi in ko se je družba drogirala, sem se tudi jaz.
Jaz mislim, da je bil največji vzrok pomanjkanje samozavesti, nikoli si nisem upala biti jaz, vedno sem se prilagajala drugim, sem hotela biti pač v redu, nasploh se mi zdi, da je velik problem pri mladih, tudi zmeraj sem se v taki družbi gibala, kjer se je dosti pilo, kadilo travo in to, povsod je bilo tako.
Na uživanje drog vplivajo genski faktorji ali primanjkljaj v obdobju odraščanja ali družina in okolje. Pravi vzrok pa je težko ugotoviti, dejstvo je, da je odvisnik osebnostno spremenjen in da je droga njegov obrambni mehanizem preživetja. Pri nas jo uživa 2900 ljudi, v svetu 200 milijonov. Več uporabnikov je moških. V Evropi pa po uporabi prepovedanih drog izstopajo Nizozemci. Zdaj, ko gledam pa nazaj, pa je v bistvu bil en prelomni trenutek, ko sem jaz zgubila to mojo veliko vero v to lepo življenje, ker jaz izhajam iz take zelo lepe družine, ko smo se imeli zmeraj radi, pa je bilo zmeraj vse lepo. Ker je tako, jaz sem bila pač tretja, imam še dve starejši sestri in sem se lahko zelo šlepala, glede na to, da sem imela že stare zvezke in vse te stvari. Ko sem prišla v srednjo šolo, ko sem ostala samo jaz, sama jaz, nisem čutila, da sem sposobna. Jaz sem kar mislila, da ne znam itak nič, niti po nareku pisat, niti nobene seminarske naredit niti nič takega, ker v bistvu se skozi ta čas osnovne šole nisem pač sama sebe ovrednotila, preko enega svojega lastnega truda, ki bi ga vlagala.

Ker imam sestro dvojčico, 3 minute starejšo in vedno sem hotela biti ista, kot ona, vedno, ker ona je imela boljše ocene. Jaz sem tudi hotela biti, nisem hotela sprejet, da sem pa jaz mogoče malo slabša in ne moremo biti iste.
Ko sem jaz v bistvu zanosila in takrat sem se še obračala samo sebe stran, pač okrog. Ko sem pa jaz rodila in, ko sem jaz prišla s to punčko domov, sem videla, da nimam volje za z njo delat, to pa potem moja vest ni več prenesla, to je bila potem v bistvu pika na i, ko je prebudila mojo vest do te mere, da je začela dobesedno kričat. Imela sem enega fanta, ki je bil kar dosti nasilen do mene, mi je uničil še tisti moj jaz, da sem se počutila nesprejeta, da nisem mogla, da nisem več vredna. In potem sem si rekla, ali umrem ali pa kaj naredim.
V bistvu jaz sem brala knjigo od Zlatka Blažiča, Zgodovina moje heroinske odvisnosti in prav piše o Don Pierinovi komuni in me je ta knjiga čisto očarala in sem rekla, da to bi bilo tudi zame, ena taka življenjska izkušnja, kot je ta Šola življenja. V bistvu se učimo biti za to šolo življenja, o preprostih stvareh, kakor je, veliko imamo odgovornosti, ki jih delamo in ko delaš ti odgovornost, je normalno, prvo kar si, neveden, ali pa potem že sčasoma površen, brezbrižen, ali pa kakorkoli se zgodijo napake. O teh napakah se veliko diskutira in že to je ena stvar, sprejet napako. Meni je veliko pri temu pomagalo to, da sem začela verjet v nekaj več. Preprosto bit to, kar sem in, da lahko marsikoga osrečim. To seveda mislim na svoje domače, na Saro. Da v bistvu živim življenje in čutim, da je v bistvu res v mojih rokah.
Pater Karl Gržan pravi, da je Skupnost Srečanje, ki obstaja na Razborju že sedem let, Šola življenja za ves kraj. Mladi iz komune jim pričujejo, kako droga uniči osebnost in kako se je težko vrniti iz sveta zasvojenosti nazaj v življenje.

Od deklet, ki tu živijo se lahko mnogo naučimo, na primer, kako sprejeti samega sebe, kako utrjevati voljo, ne samo telo, ker vemo, da je znano, da se utrjuje telo, premalo pa se govori o tem, da se utrjuje tudi volja, kar je zelo pomembno. Potem pa, kako sprejeti vse napore, ker vemo, da jih življenje mnogo prinaša in so mnogokrat zelo težki.
Ja, ponavadi mislijo, komuna odvzema, mladim je potrebno odvzeti, ne, potrebno je dodati življenju tisto, kar prinaša radost bivanju. Zame je eden takšnih največjih privilegijev v življenju, da smem srečevat življenje v njegovi iskrenosti. In ko srečam mlade v iskrenem utripu njihovih čutenj, potem se srečujem z življenjem in to življenje me uči in nagovarja. Prav, da bi dodal svojim mladim radost bivanja, jih je pater Karel povabil za nekaj dni v razkošje narave, da bi se povzpeli na svojo goro in odkrili, za kaj je vredno živeti. V bistvu smo razvijali neko misel, kako bi mladim v šolstvu predstavili, kako je živeti lepo.
Mislim, da se mladi srečujemo v šolah, pa tudi drugače, s preveč podatki, ki bodo služili samo temu, da bomo mi enkrat v svetu koristni, da bomo uporabni, je pa premalo vsebin in pa tistih ljudi, ki pa bi nam pomagali priti k zadovoljstvu življenja.
Če nimaš vsaj ene osebe, ob kateri prepoznaš, da si vreden, potem ali se začneš sam zavračati ali pa se začneš branit s protesti in nespoštljivostjo. Pater Karel nam da tisto vedet, da smo vredni, kje smo vredni, natančno, ne samo na splošno, smo sproščeni, smo taki, kot smo z njim, lahko mu vse povemo.

Mladi so tudi zapisali v svoji pobudi Za radost bivanja, naj dajo oblastniki staršem delo brez ustrahovanja, učitelji naj jim postavijo jasne meje, starši pa naj jih spremljajo po poti brez razvajanja. Seveda niso pozabili tudi nase, takole pravijo: " Veseli se, da si in ne pozabi, da si Bogu, sebi in bližnjim v največjo priložnost ", zjutraj pa se nasmehni in si reci: " Danes bo en dober dan ".

Za dežjem vedno posije sonce. Ne pozabimo pa na tri čudežne besede: prosim, hvala in oprosti. Na Martinovo nedeljo ste zopet vabljeni k ogledu naše oddaje. Svetega Martina povezujemo z gosmi, ki se v tem času selijo, in z vinom, ker je tu čas prve vinske pokušine. Zavetnik konj, beračev in vinogradnikov pa nas vabi k dobrodelnosti, za katero nam daje zgled s svojim na pol prerezanim plaščem, ki ga daje revežu. Naj bo ta dobrota navzoča v tednu, ki je pred vami.

Prejšnja: 28. 10. 2007

Naslednja: 11. 11. 2007

oglasno sporočilo

Moj RTV

Obzorja duha: 4. 11. 2007