Obzorja duha: 4. 5. 2008

Simbol mesta je storž cedre, ki je v rimskem verovanju predstavljal večnost. Kmalu po padcu Rimskega cesarstva je Augsburg postal sedež škofije. Prva katedrala je bila zgrajena že v času Karolingov.
Sorodnik Karla Velikega, Simpert, ki naj bi bil sin Karlove sestre Hilarije, je potem postavil drugo Cerkev nekje v 10. stoletju.

Za njim pa kmalu naslednji škof Sveti Ulrich, kasneje pač Svetnik, je poskušal obnoviti Cerkev, potem pa so se skupaj s cesarjem Ottom I. in njegovo ženo Adelaido odločili, da postavijo na stare temelje novo Cerkev, tako kot jo deloma lahko vidimo še danes. No, kasneje seveda so Cerkev dograjevali, v gotiki obokali, dodali stranske ladje in tako smo dobili potem čudovito katedralo, ki je izredno mogočna, dolga je čez 110 metrov.

V srednjem veku se v Augsburgu začne kulturni in gospodarski razvoj. Pri tem imata pomembno vlogo družini Fugger in Welser. V mestu so potekala tudi zgodovinsko pomembna zasedanja državnega zbora. Tu so leta 1530 sprejeli Augsburško veroizpoved, leta 1555 pa Augsburški verski mir.

Osrednjo renesančno podobo mesta, kot ga poznamo in občudujemo še danes, je dal domači arhitekt Elias Holl. Med njegovimi glavnimi deli je mestna hiša iz začetka 17. stoletja. Je najpomembnejša renesančna posvetna zgradba severno od Alp.

Čudovita zlata dvorana je žal preživela drugo svetovno vojno, bombni napad leta 1944. le deloma, treba jo je bilo obnoviti, tako da je pravo podobo, tako kot so jo poznali v tistem lepem 17. stoletju je dobila šele pred nekaj leti, čeprav je delovala kmalu po drugi svetovni vojni, vendar brez vsega tega čudovitega okrasja, ki smo si ga lahko ogledali.

Med glavnimi znamenitostmi mesta sta vsekakor tudi Cerkvi Svetega Ulricha in Svete Afre. Slednjo krasi čebulna kupola, ki je bila vzor mnogim Cerkvam na Bavarskem. Nad grobom Svetnice, ki je leta 304 umrla mučeniške smrti, je bila najprej kapela, danes pa stoji že osma Cerkev- gotska bazilika. Poleg Svete Afre sta v Cerkvi pokopana tudi Sveti Ulrich in Sveti Simpert, vsi trije pa so zavetniki mesta Augsburg.
Preddverje Katoliške Cerkve je bila nekoč tržna hala. Ko je Augsburg v 16. stoletju postal protestantsko mesto so jo zaprli in preuredili v protestantsko Cerkev. Tako sta Katoliška Cerkev Svete Afre in protestantska Cerkev Svetega Ulricha predstavljali sad augsburškega miru.

Univerzitetno mesto Tübingen leži ob reki Neckar in sodi med najprivlačnejša mesta južne Nemčije.

Prva postaja je bila neogotska Cerkev Svetega Janeza.

Cerkev Svetega Janeza je ena prvih, če ne prva Cerkev, ki je bila zgrajena zaradi ekumenskega duha. Tübingen je namreč od leta 1534 protestantsko mesto in takrat so praktično vse Katoliške Cerkve izginile do 19. stoletja, ko se je pojavil nov duh. In v začetku 19. stoletja so se začeli med seboj pogovarjati, da tudi Katoličani zaslužijo prostor za Bogoslužje in 1817 so jim ponudili dvorano in 130 katoličanov, ki so takrat prebivali v mestu, je ponovno dobilo prostor za Bogoslužje. Še več, ker prostor dejansko ni bil več primeren, ampak premajhen, nekako sekulariziran, so se začeli dogovarjati o novi gradnji, nabirali so denar zanjo in 900 goldinarjev je zbrala evangeličanska, protestantska občina in z njo pomagala, s tem denarjem pomagala financirat gradnjo Katoliške, prve Katoliške Cerkve v mestu po 300 letih.

Tübingen ima dolgo zgodovino, saj velja za eno od alemanskih mest, vendar se v zgodovinopisju pojavi šele v 11. stoletju. Ko nastopi rodbina Wurtemberg se začne razvoj obrti, trgovine, pa tudi znanosti.

Na slikovitem glavnem trgu stoji mestna hiša iz 15. stoletja. Poleg čudovitih poslikav jo bogati astronomska ura iz leta 1511.

Nad mestom kraljuje grad iz 11. stoletja, ki danes gosti velik del Tübinške univerze.

V predavanju sem skušal poudarit, da je bil Trubar pravzaprav velik Slovenec, ne le kot oče prve slovenske tiskane knjige, ampak tudi oče slovenske narodne zavesti, tisti, ki je svoje ljudstvo imel rad in ki mu je dal, ne le pisano besedo ampak tudi elana, tisti, ki je rekel, slovensko ljudstvo preprosto, dobro, širokosrčno, gostoljubno in pokorno. Pokorno jaz vedno dam v oklepaj, ker pravzaprav tudi pokoren niti on sam ni bil, ampak njegova tista zdrava trma, vztrajnost ga je oblikovala v zelo močno osebnost, ki je kljuboval vetrom, kljub temu, da je bil dvakrat pregnan, praktično materialno ob vse, se je dvignil kot prvi slovenski kondor in v tem je zgled vsem tistim, ki srečujemo težave pri kakšnem delu in projekt njegov, ne samo slovstveni, prevajanje Svetega pisma, ampak tudi vzgojni projekt, je popolnoma uspel, če vemo, da je vzgojil Jurija Dalmatina, ki je dve leti pred njegovo smrtjo prevedel celotno Sveto pismo. Slovenci smo med prvimi evropskimi narodi, ki imamo celoten prevod Svetega pisma.
To ni samo temelj naše vere, ampak tudi temelj naše kulture, jezikovni temelj, na podlagi tega smo se razvijali naprej kot kulturni narod in tudi obstali- " Stati inu obstati " to je Trubarjeva rečenica, ki pričuje o tem, da je bil velik idealist in zelo vztrajen in marljiv delavec in pedagog.
Derendingen je predmestje Tübingena. Tu je Trubar deloval v Cerkvi Svetega Gala in po zadnjem izgnanstvu iz domovine preživel poslednjih dvajset let svojega življenja. Zaradi protestantskih nazorov je bil večkrat pregnan. V prvem obdobju, še pod okriljem Katoliške Cerkve, ko se je za dve leti zatekel v Trst. Imel je okrog 35 let, ampak potem se je zmagovito vrnil in postal kanonik ljubljanske Stolnice Svetega Nikolaja, to je najvišji položaj v Katoliški Cerkvi, ki ga je imel. No, in po obsodbi, da pač zastopa krivo vero, se je takrat reklo pod Avstrijo, ker je sodobno in novodobno razmišljal, je bil dejansko ob vse svoje imetje in je iz nule, iz ničle začel tukaj na Nemškem, poglejte in če vemo, da za enega tujca je vedno težko narediti en vzpon, je Trubar v kratkem času bi rekel, tako gospodarsko, eksistencialno, kot tudi duhovno tukaj zaživel, ni se integriral, ni se utopil v nemški svet, v nemško Cerkev, kar bi bilo lažje, ampak tukaj je bila njegova zibelka slovenstva pravzaprav, v tujini in od tod je pisal tudi vsem Slovencem " moji lubi Slovenci " in nas kot prvi poimenoval za Slovence in s svojim imenovanjem različnih dialektov in pokrajin je prvi, ki je sestavil pravzaprav zemljevid Slovenije, ki je precej večji, kot je zemljevid današnje Slovenije.

Tukaj je najprej zelo pomembno, da mu je umrla prva žena Barbara, ki je bila Slovenka in takrat je imel globoko eksistencialno krizo, sedem let ni ničesar napisal. In po sedmih letih te krize, ko se je umaknil malo sam vase, je pa dejansko ta volja do življenja ponovno eksplodirala v njem, literarno je spet, bi rekel zelo ustvarjalen, veliko piše, veliko prevaja, pesmi sklada in tako da, potem se je seveda še drugič poročil in tretjič pa, ko je imel 71 let, to mislim, da tudi dokazuje malo njegovo vitalnost in življenjsko stabilnost.

Zadnji dan romanja je bil spet namenjen Bavarski. Andeška Sveta gora je druga najpomembnejša romarska pot na Bavarskem. Romarji jo v velikem številu obiskujejo že vse od leta 1080. Glavni razlog so dragocene relikvije iz Svete dežele- bič s katerim so bičali Kristusa, del trnove krone, križa in druge. Od 10. stoletja naprej jih je varovala rodbina Andech. Danes so skrbno spravljene v kapeli in jih ni mogoče videti.

Marijina Cerkev je gostila tretjo romarsko mašo.

Posebna dragocenost so tudi tri Svete hostije. Dve je Blagoslovil papež Gregor Veliki, tretjo pa papež Leon deveti.

V kapeli Žalostne Matere Božje je našel poslednji počitek veliki nemški skladatelj in pedagog Carl Orff. Njegovo najbolj znano delo je gotovo Carmina Burana.

Na tem romanju sem res srečal zopet zelo dobre, pristne Slovence, globoke v veri in hkrati tudi zelo spoštljive do svoje kulture in jezika, kar sem lahko opazil pri njihovem tudi poznanju in hkrati tudi zanimanju glede življenja in delovanja Primoža Trubarja tukaj v Nemčiji. To romanje za štiristo ljudi, to ni malo, lahko bi rekli to je 400 družin in tem ljudem to romanje zopet, ne samo poglablja vero, ampak jih tudi utrjuje, posebno v povezanosti z Bogom, prav v ljubezni, v premišljevanju lastnega življenja.
Jaz sem že štirinajstič na tem postnem romanju in mislim, da je duhovna vsebina, pa duhovno sporočilo ves čas v bistvu isto. Spreminjajo se malo ljudje, doživljamo velike spremembe v teh 14- ih letih, ki so se zgodile, ne samo pri nas, ampak tudi drugod po svetu. Drugače pa je ves čas ta pozitivna nota in kolikor vem, se ljudje vedno znova vsako leto prijavljajo na ta postna romanja, ker želijo nekaj res dobiti za svojo dušo.
Ekumenski vidik tega romanja ni neposreden v tem smislu, da bi kar nekako pričakovali sedaj neposredne odgovore na problematiko ekumenizma s strani te skupine, kajti skupina je homogena v smislu Katoliške vere, seveda so pa ti ljudje mogoče izgubili določene predsodke do evangeličanske vere v smislu razdeljenosti ali drugačnosti, kajti tukaj ob Trubarju smo letos srečali resnično slovenstvo, bodisi ob njegovi osebi, tako tudi ob njegovem delu in nenazadnje ob njegovi misli.

Pete litanije so sklenile čudovito pomladansko romanje. Dobra volja, nova prijateljstva in duhovno lepi vtisi bodo ostali v toplem spominu. Slovenci imamo Božjepotništvo zapisano v srcu in duši in marsikdo je na poti domov že razmišljal o prihodnjem romanju.