Obzorja duha: 6. 1. 2008

Sem Mihaela Kastelec, učiteljica slovenskega in nemškega jezika, magistra literature, mati treh otrok, žena najprej, potem mati treh otrok. Človek z veliko interesi, z veliko dejavnostmi, sem še v skupnosti Emanuel, pa ne vem, razne pedagogike me zanimajo.
Moje ime je Gašper. Star sem 33 let, prihajam iz ene čisto normalne, slovenske povprečne družine, zaposlen trenutno, študent, študiram sociologijo na FDV- ju. Jaz sem Marija Štremfelj. Sem mati treh otrok, na to sem najbolj ponosna pravzaprav, ta vloga v družini se mi zdi tudi najpomembnejša v mojem življenju. Potem sem profesorica biologije na kranjski gimnaziji, potem sem pa na koncu še alpinist.

No, potem sem šla študirat v Ljubljano in tam se mi je odprl čisto nov svet, pri 19- ih in sem spoznala nove ljudi, nisem bila doma, ker mene je domače okolje res čisto me je dušil, tako da, potem neki taki novi izzivi, zdel se mi je, da je možno, da se kaj novega začne zame. Tekla sem maratone, pisala sem dnevnike, hodila sem vsak teden v hribe, ali pa na 14 dni, vse te stvari, odlične, desetke dobivala na faksu, skratka te zunanje stvari, ki sem, ali pa sem bila bolj zadovoljna že, ker sem imela kondicijo, ker sem bila lepša, no in potem sem po enem letu ugotovila, da je to samo odreševanje in da jaz lahko dosežem vse na tem svetu, kar se pač doseč da, da pač jaz srečna ne bom in da tudi nisem bila srečna. Trajal je vse skupaj šest let. Normalno na začetku je to zanimiva zadeva, zaradi tega, ker ti droga daje sam tiste njene pozitivne učinke, tisti občutek, potem pa zmeraj bolj začne v ospredje prihajat ta negativen vidik droge, to kar ti droga v bistvu začne jemat, ko tebe začne počasi jemat, tako da slej ko prej, slej ko prej prideš do ene točke, ko vidiš, da ni več to lepo, da ni več to zabaveno, pa da se v družbi nič več ne smeješ, pa se fino imaš, ampak te začne jesti, začneš, vsak dan se vklopiš v tisti krog noter, ki potem pomeni, zjutraj vstaneš, od prejšnjega dne zvečer, ko si bil priden, si si še za en šus pustil, se zadaneš lepo, da lahko zjutraj vstaneš, potem greš pa spet denar iskat okrog, potem je to kraja ponavadi, da si dobiš tisti svoj drugi dopoldanski odmerek, pa za popoldne, pa potem še enega za naslednji dan.

Dan Svetih treh kraljev imenujemo tudi tretji Božič, večer pred njim pa tretji Sveti večer. Takrat gospodar z Blagoslovljeno vodo poškropi in s kadilom pokadi dom. Trikraljevski Blagoslov naj bi obvaroval hišo pred vsem hudim, pred neznano boleznijo, ognjem in hudim vremenom.

Potem bilo je dovolj okrog mene ljudi, ki so svetovali pa to pa drugo pa tretje, kup literature. Najbolj me je pa prevzelo pravzaprav Sveto pismo, torej knjiga, ki je bila na moji mizi oziroma polici celo moje življenje, ampak do poznih tridesetih let pravzaprav neopažena. In potem se je zelo spremenilo, začela sem ga sama prebirat in potem sem začela tudi razumevat, da tisti moj pobeg v new age, da me je pravzaprav osamil, da sem se začela obnašati drugače kot sem se prej, odnosi so se začeli slabšati, kajti v teh drugih vejah, kjer sem iskala Boga, sem pravzaprav sebe, človeka začela postavljati na Božje mesto, na mesto Boga in to je seveda nujno privedlo do tega, da se odnosi krhajo in so se tudi krhali. Življenje v komuni je bilo super. Prvo leto je tako, bilo tisto iskanje, tipanje, začetek prvih treh mesecev moraš preživet, ker te vedno krize dajejo pa bi šel domov, pa ne bi šel domov, pa sem, potem se pa enkrat odločiš, na neki točko, ok, bom tukaj ostal pa da vidimo, kaj se tukaj res dogaja. Potem po enem letu pa je bilo pa je bilo fino naprej vedno, ker potem res začneš, prideš na eno točko, ko začneš sam o sebi razmišljati, se z drugimi ukvarjat, poslušat, debatirat, skregat se, zdreti, tuliti, zjokat, karkoli je, pa se začnejo potem stvari v tebi premikat, čeprav v bistvu tega sploh ne ugotoviš, ker vse te stvari, ki se tam notri dogajajo pa tudi v normalnem življenju, zmeraj ko ene stvari delaš, rezultata ni takoj, pride čez en čas. Ko sem pa prišel ven po treh letih, sem bil pa tako poln energije, če bi bil danes lahko tako, bi se prav fino počutil spet, ker v bistvu ni bilo nič nemogočega. Sem prišel ven, je bila moja prva stvar, tisto sem si rekel, dobro, zdaj sem pa zunaj, pa poglejmo kako se res živi. V Matejevem Evangeliju piše: " In glej, zvezda, ki so jo videl vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. " Zvezdo so v prejšnjih stoletjih imeli za komet, kar je v 3. stoletju menil že Origen. Astronom Johannes Kepler je mislil, da je zvezdni utrinek ali meteor, omenjali pa so tudi zbliževanje ali konjunkcijo Jupitra in Saturna. Novejše analize govorijo o supernovi, zvezdi, ki je eksplodirala. Najverjetneje pa ima zvezda simboličen pomen. Bog sam je usmerjal Modre v Betlehem. Jaz točno vem, da čim se odklopim od Boga, pač sem v nevarnosti, da se mi ponovi situacija brezupa. Meni je razumsko čisto jasno in notranje, da jaz moram pač, če hočem preživet in imet eno svežino v duši, da moram molit.

Nekaj naredit, pa počakat pa rezultat nikoli ne izostane. Zdaj, ko poskušam Jezusa postavit na prvo mesto, saj mi tudi vedno ne uspe, ampak, ko se tega zavem, potem bi rekla, da so stvari lažje rešljive. To še zdaleč ne pomeni, da nimam problemov, da nimam težav, da ne odreagiram narobe, vse to se dogaja, vendar zdi se mi, ko pridem spet na tisto pravo frekvenco, na Jezusovo frekvenco, če lahko uporabim ta izraz, takrat se mi zdi, da je kot takrat na robu stene El Capitana. Imam bolečine, vem da me boli vsak košček mojega telesa, ampak kar nekako se mi zdi, da je ta znosna, da je sladka, da se jo da prenest in da se jo da rešiti

Kot so napovedali že starodavni preroki, se je v Davidovem mestu Betlehem rodil zveličar, ki je Kristus Gospod. Poklonili smo se mu in mu podarili zlato, ker je kralj, kadilo, ker je Božji sin in miro, ki je simbol smrti, ki čaka Odrešenika na križu. Radi bi poudarili, da to ni le zgodba iz preteklosti, temveč nas mora njeno sporočilo spremljati zdaj in v prihodnosti.

Sveti trije kralji, kot res Blagoslovljeni, bogati ljudje, ko so začel slediti Jezusu, so pač pravi vrstni red postavili, pravi vrstni red. Če sem obdarjen z vsem kar imam, je moja naloga ravno tako sledit Bogu, kakor če nisem, kakor če sem ubog pa reven pa nimam drugega, kakor da kričim k Bogu. Mi drugega ne preostane.