Obzorja duha: 7. 9. 2008

Torej naša skrb bo dobro izobraziti te otroke, vendar izobrazba, dobra izobrazba, za to se trudi vsaka javna, vsaka dobra javna šola. Pri nas bo veliko poudarka potem tudi na glasbi in sicer vsi otroci v prvem triletju bodo peli v pevskem zboru. Glasba je že dolgoletna tradicija tega Zavoda in začeli bomo že pri najmlajših. Potem bomo dali poudarek tudi na plesu in sicer bodo vsi otroci tudi plesali, trudili se bomo za zdrav način življenja, zato bo veliko gibanja, del pouka pa se bo odvijal zunaj, v naravi, saj smo postavili tudi učilnico v naravi. Posebnost Osnovne šole Alojzija Šuštarja je predmet Spoznavanje vere. Tu se bodo učenci poleg spoznavanja Katoliškega izročila in drugih verstev, učili tudi dobrih medsebojnih odnosov ter razvijali socialne veščine.

Otroci so že hodili v vrtec, v Angelin vrtec, ki je prav tako Katoliški vrtec in tudi vzgajamo jih doma v veri, tako da hodila sta že na Osnovno šolo Vodmat, vendar smo se po, predvsem po predlogu Mihele, ker si je želela nekak drugačen način recimo, kjer se govori tudi o Bogu, ker je bila to navajena iz vrtca, zato smo se pač odločili, da bomo šli tudi na to šolo. So že kakšne posebne želje, pričakovanja?
Ja, da bo vsaj toliko v redu, kot je bilo povsod do zdaj po drugih šolah, pa recimo, da bo še kaj dodatnega zraven, da bodo še kaj novega pokazali, zdaj ko vejo kako je drugje, da slabosti na javnih šolah tukaj ne bodo vidne. Mogoče priložnost, da se otroci tudi izobražujejo glasbeno, ker je vsa zadeva tukaj znotraj stavbe in je za nas starše tudi veliko lažje logistično vso zadevo izvest, glasbeno šolo, šolo in pa ostale dejavnosti povezat. Predvsem mogoče tudi prvi jezik, da začnejo angleščino, že tuji jezik v prvem razredu, to je tudi en tak plus, ne vem, ostalo bomo videli, se pustimo presenetit. Kaj ti je pa danes bilo tukaj najbolj všeč, ko je bil prvi šolski dan?
Da bomo lep razred. Si spoznala kaj novih prijateljev?
Ja.

Ja, to je zdaj čisto moja osebna izkušnja. Glede na to, da sem v skupnosti v Ljubljani, se mi kar pogosto dogaja. Se pravi, če imamo kakšna srečanja z animatorji na škofijskem odboru za mlade, pripravo animatorjev za duhovne vaje ali za karkoli drugega, za šolo za animatorje, pa grem zvečer pozno domov, ne vem ob 10, 11, mladi tamle posedajo po tistih škarpah ali pa pred kakšnimi bari ali pa ob Ljubljanici po nabrežju, ko me vidijo pa se derejo: " A nuna! Amen! Amen " in take stvari. Ja, lahko bi zardela, pa sklonila glavo, pa hitro šla naprej ali pa bi šla po bolj svetlih ulicah domov ali pa bi šla prej domov in ne ob 11h zvečer. Ampak meni se zdi dobro. Jaz se ustavim, pa potem rečem: Kaj je fantje? Kaj pa delate? Ali je to edino, kar znate? Kaj pa še znamo? In potem zelo pogosto se razvijejo debate. Pa potem velikokrat ugotovimo, da jaz ugotovim, da mladi tudi, če tam s tistimi pločevinkami strašijo, pa z drogo strašijo, niso tako zelo grozni. Njim pa mogoče s tem, ko se pokaže, da tudi institucija, pa tudi ena taka zakamuflirana nuna ni nič groznega, pa iz 15. stoletja prišla iz ne vem od kod, s kakšnimi idejami iz zaplank, pa tako. Pastoralno leto 2008 bo v Cerkvi na Slovenskem posvečeno mladim. Tako so odločili pri Slovenskem pastoralnem svetu in v začetku septembra pripravili po vseh škofijah enotne pastoralne tečaje. To je glavni izziv pri delu z mladimi, kot ga vidimo tudi na medškofijskem odboru za mladino je, kako tisti, ki z mladimi delamo, vzpostavljat pristen, odprt odnos z mladimi, da bodo začutili, da so v naših skupnostih dobrodošli, doma, da so sprejeti in da so razumljeni v tem oziroma, da so razumljeni takšni kakršni so. Udeleženci so si lahko ogledali različne delavnice- zglede dobre prakse dela z mladimi, prisluhnili so predavanju, mladi pa so jim potrkali na srce s svojo molitvijo v obliki rap pesmi.

Vzgoja je umetnost- pravi Bogdan Žorž, ki je eden tistih psihologov in psihoterapevtov, ki stoji ob strani staršem in mladostnikom, ko se le ti srečajo z vzgojnimi težavami. Pisec številnih knjig in člankov o vzgoji tudi meni, da obstaja le ena univerzalna knjiga, ki lahko reši vse težave- to je Sveto pismo. Mi smo se z njim pogovarjali ob začetku novega šolskega leta in ga povprašali za nekaj koristnih nasvetov. Pot v ordinacijo je za Bogdana Žorža slikovita. Sam skrbi za številne rože pred terapevtskim centrom. Iz stare kraške hiše veje mlada energija, knjige so njegovi otroci. Njegovi otroci pa so tudi številni varovanci, otroci in mladostniki, ki so se znašli v stiski. Slike in risbe na stenah pripovedujejo njihova občutja. Ob začetku pouka se njegova ordinacija napolni. Šola je v vsakem primeru velik dogodek za otroka, tudi za starše. Tudi posebej za tiste, ki imajo šolske novince. Za otroka je pa v vsakem primeru velik dogodek, ne samo takrat, ko gre prvič v šolo, ampak tudi po počitnicah, ki so le razmeroma dolge, potem znova it v šolo je to velik dogodek. Zdaj, ali bo ta velik dogodek za otroka tudi nekako zelo obremenjujoč ali bo zanj ta velikost dogodka v bistvu nekaj lepega, je v največji meri odvisno od tega, kako otroka pripravimo na šolo. Če govorimo o pripravi na šolo, potem recimo bi opozoril na dve najbolj tipični napaki, ki jih pri tem prepoznavamo. Prva napaka je, jaz mislim, nekoliko bolj stvar preteklosti, mislim da je danes redkejša, ampak vendar so to starši, ki otroke nekako zastrašujejo, ki jim grozijo s tem, boš že videl, kako bo hudo, ko bo v šoli, kaj bodo vse od njega zahtevali, kako bo konec vsega lepega in tako naprej.
Druga napaka je tej prvi nasprotna. Se dogaja takrat, ko starši skušajo slikat otroku šolo kot nekaj skoraj idilično lepega, krasnega, kjer bodo učiteljice zmeraj strašno prijazne, pa dobre, pa se bodo zmeraj z njim ukvarjale, ugodile vsaki njegovi želji, kjer bodo vsi otroci prijazni, veseli in tako naprej. In seveda tak otrok doživi razočaranje. Prvi otrok, ki je zastrašen, ki je prestrašen, gre prestrašen v šolo in se zlepa tega svojega strahu ne more otresti. Pa saj vemo, da tudi za odrasle velja, da če se nekaj stvari bojimo, potem delamo napake. Pojav zasebnega šolstva pa, letos smo dobili prvo Katoliško osnovno šolo, ima po njegovem mnenju prednosti in pomanjkljivosti. Prednost vidim v tem, da vendar na nek način verjamem, da v tej naši družbi, ki je pluralna, ki je zelo tako raznolika, da si tudi starši, če imajo več možnosti na izbiro, izbirajo šolo v katero verjamejo, za katero verjamejo, da vzgaja njihove otroke, ker vendar šola je na prvem mestu vzgojna ustanova, ni ključni poudarek na znanju, na izobraževanju, torej si izbirajo polo, za katero verjamejo, da bo vzgajala njihove otroke v skladu z njihovimi vrednotami. Poleg tega pa je tudi ta nekako princip konkurence, ki je na teh področjih zdrav. Torej če vlada neka konkurenca, potem so prizadevanja za kvaliteto lahko tudi večja in se skupni nivo kvalitete dviga. Zdaj v takih prizadevanjih, kot je zdaj tale osamljena šola, pa vidim seveda tudi pomanjkljivosti. Te izbire je lahko deležen samo en zelo majhen delček otrok. Torej, to v tem pogledu konkurence in v tem pogledu svobodne izbire ne pomeni skorajda nič. Pomeni zelo malo. In nisem čisto prepričan, da lahko vsak en tak posamezen primer lahko res veliko prispeva k kvaliteti našega šolstva.
Nekaj drugega velja za srednje šole. Tam pa verjamem, da zasebne šole, tudi že te, ki jih imamo, vplivajo na neko splošno raven našega srednješolstva.

Za konec se odpravljamo v Afriko. Slovenska Karitas je letos ponovno organizirala akcijo Za srce Afrike. Na vprašanja, kako je bil porabljen zbrani denar in kako živijo ljudje v revnih afriških državah, mi bosta pomagali odgovoriti misijonarka v Ruandi sestra Anka Burger in predstavnica Slovenske Karitas gospa Barbara Nedič. Lepo pozdravljeni. Morda prvo vprašanje, pogosto se srečamo z očitkom, da je tako ali tako v Sloveniji dovolj ljudi, ki so potrebni pomoči. Zakaj sploh pomagati Afriki?
Zanimivo vprašanje, ki si ga velikokrat zastavljamo, res je. Če pri nas za Slovenijo rečemo, da družine težko shajajo iz meseca v mesec, bi lahko rekli za večino afriških dežel, da pa ljudje težko shajajo iz dneva v dan. Tako da razmere so zelo drugačne in revščina je veliko večja kot pri nas v Sloveniji. Sestra Anka, vi poznate razmere v srcu Afrike, povejte, je res tako hudo? Kaj pomeni ta pomoč, ki pride iz Slovenije konkretno za vas misijonarje, kot tudi za ljudi v teh deželah? Naši misijoni, tam kjer delujemo pač slovenski misijonarji in misijonarke, so na podeželju. In razmere v Sloveniji se ne dajo primerjati z razmerami v Afriki. Res se ljudje borijo iz dneva v dan. In na podeželju je še velika revščina. Velikokrat nimajo niti strehe nad glavo in da o zdravstvu tudi ne govorimo. Kakšna pomoč je torej najbolj potrebna tem ljudem? Gotovo velikokrat se borimo za vsakdanji kruh. Veliko pomagamo s hrano, potem veliko pomagamo tudi z gradnjo hiš in v veliko pomoč je prav gotovo to, kar je naredila slovenska Karitas, da se tudi ustanove strukture, kjer delamo, izboljšajo. In to je gotovo v veliko pomoč nam vsem misijonarjem in tudi državi.

Se vam zdi, da se dolgoročno takšna pomoč izplača, da se ljudje v Afriki postavljajo s tem na svoje noge ali jih imamo ves čas s to pomočjo nekako na vrvici? Gotovo da se izplača in ljudje zelo radi pomagajo na primer, tudi ko ljudje prihajajo na preglede, če se gradi kakšna stvar, jih prosimo da prinesejo en kamen in to z veseljem delajo, da se potem to gradi. Stavba se pač začne z majhnimi stvarmi in vsak kamen prav pride.
Morda za konec še beseda o letošnji akciji Krog držav, kamor gre pomoč, se širi. Res je, ja. Letos imamo Ruando, Burundi, tako kot že lani. Potem dodali smo še Botsvano in Zambijo.
Obema hvala za obisk v studiu in veliko uspeha pri nadaljnjem delu. Hvala.
Hvala. Vam, dragi gledalci in gledalke pa, z željo da smo tudi vas spodbudili k dobrodelnosti, želimo lepo nedeljo in blagoslovljen teden. Nasvidenje.