Obzorja duha: 8. 7. 2007

Upokojeni nadškof metropolit doktor Alojzij Šuštar nas je danes v tako velikem številu zbral in zedinil v eno samo družino, prav kakor je bil navajen delati s svojo odprtostjo in spoštovanjem v svoji pastirski službi. Obenem pa je ob slovesu priložnost za spravo, iskreno spravo med nami. To nam govori pokojni v svojo oporoki, kjer je zapisal preproste pa globoke besede. V božjem imenu prosim odpuščanja vse, ki sem jih kdaj razžalil, jim kaj hudega storil, jim dal pohujšanje ali jih kako drugače prizadel. Sam nimam nikomur ničesar odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo storil kaj hudega. In do nikogar ne čutim nobene zagrenjenosti. Naj se nas vseh usmili Bog in nas ohrani v svoji ljubezni.

Ko se je leta 1997 poslavljal in odšel v zavod Svetega Stanislava v Šentvid, je takole zapisal: " Leta moje škofovske službe so prinesla marsikaj lepega. Z veseljem se spominjam obiska svetega očeta Janeza Pavla drugega v maju 96. Pa posvetitve slovenskega naroda božji materi Mariji na Brezjah 15. avgusta 92 ter mnogih slovesnosti, praznovanj doma in med rojaki po svetu. Če sem v času nekdanjega režima doživljal tudi nekatere težke in neprijetne stvari, je to vse sedaj pozabljeno. Zavedam se, da še daleč nisem izpolnil božje volje tako, kot je Bog pričakoval od mene. Zaupam v njegovo usmiljenje in odpuščanje.

Želim si, da bi nas tvoj dialoški in združevalni zgled, tvoj spoštljivi odnos do različnosti, tvoj etični čut in smisel za skupno navdihoval za dejanja, ki bi dvigala in krepila kakovost naše medsebojnosti, naj gre za Cerkev, narod, družbo ali za našo državo. Prav bi nam prišla tudi tvoja dolenjska prešernost. Spoštovani gospod nadškof, dragi Lojze. Še enkrat hvala za vsa vaša zlata pšenična zrna, ki so na vaši življenjski poti padla na plodna tla in hvala njemu, ki nam je dal življenje in priložnost, da smo na tej poti občudovali vaš dar in vaše talente in nam sadi upanje in vero, da se snidemo v večnosti.

Res se ga bom spominjala z lepim spominom, s takim hvaležnim spominom. Bilo je pred 12 leti, ko mi je umrla sestra. Takrat je bil gospod nadškof Šuštar v naši župniji, pa me je prišel pozdravit. Kasneje sem bila enkrat gostja v škofovih zavodih pri študentih, pri dijakih v knjižnici, pa se je tudi udeležil tistega pogovora. Tudi sicer sem se kdaj srečala z njim. Ostaja hvaležen spomin na tega velikega človeka, na tega dobrega človeka.
Smo tudi v letu Svetega pisma. Bliža se biblični festival v Ljubljani. Otvoritev festivala bo že naslednjo nedeljo zvečer na Pogačarjevem trgu. Ker ste velika poznavalka Svetega pisma, me zanima, v kakšnem smislu je Sveto pismo vplivalo in še vpliva vaše življenje?
Joj, veste, velika poznavalka ne upam reči zase, da sem. Je pa Sveto pismo vplivalo name, seveda je, in še vpliva. Najprej kot otrok sem se seznanila z njim, z zgodbami pa s tistimi lepimi ilustracijami. Takrat še črno- belimi. Potem je bila ena doba nekakšnega zatišja, ko Sveto pismo nekako ni prišlo do pravega izraza. Kasneje seveda, že v študijskih letih, so se pa stvari spremenile, potem pa je postala ta knjiga ena moja stalna spremljevalka in je še, ker v njej je vse za življenje. In za vsakega človeka. Kjerkoli se ga odpre, se nekaj najde.
Katere odlomke pa najraje prebirate?- Veste, ne prebiram jaz odlomkov, težko bi rekla, katere najraje ali pa kateri so najlepši. Kjerkoli se odpre, je nekaj lepega, ampak če se že začetek pogleda, je silno lep za moje pojme in za moj okus. Tisti dnevi stvarjenja pa tisti prvi večer pa tisto prvo jutro in bil je prvi dan in tako naprej. Potem pa če vzamem kdaj za branje recimo Ezekiera ali pa kakšnega drugega preroka ali pa psalme ali pa evangelije in težko bi rekla prav za odlomek.

Ravno v tem je bistvo duhovniškega poklica, da ga ne sprejema nase, ker bi se čutil sam dovolj sposobnega in močnega zanj.
Ampak zato, ker ga kliče Bog in na njegovo obljubo računa. Ali obljubiš meni in tvojim naslednikom spoštovanje in pokorščino?
Obljubim.
Bog je v tebi dobro delo začel?

Priprave so bile po eni strani zelo dolge, šest let sem bil v bogoslovju oziroma sedmo leto že. Imeli smo pa zdaj, pred mašniškim posvečenjem, še kratke intenzivne priprave, to je bil en teden duhovnih vaj v Logarski dolini. To so bile pa take res lepe osebne priprave v miru, v tišini, ni bilo nekih skrbi s tem, kako bo vse skupaj potekalo in smo imeli čas samo zase in v tem času sem se res umiril, pa se mi zdi lepo pripravil na vse to, da sem se lahko zavedal in spremljal, kaj se dogaja.
Mašništvo je zame v prvi meri, morda se bo zdelo malo presenetljivo, podobno otroštvu v Bogu. Se mi zdi, da mi smo najprej kot Kristjani poklicani, da živimo kot božji otroci, da živimo kot otroci Očeta in ta Oče, ki me je poklical, konkretneje na pot duhovništva, mi daje pogum, da kot duhovnik sedaj oznanjam božjo besedo in da lahko ljudem pomagam preko zakramentov, ki jih deli Cerkev.

Današnji dan je seveda za nas vedno dan veselja, še posebej, če smo posvetili pet novomašnikov, kar je za našo škofijo še zdaleč premalo, glede na potrebe, ampak kot pravi pregovor, kdor ni z malim zadovoljen, tudi velikega ni vreden, ampak kljub temu, vseh teh pet novomašnikov je zelo kvalitetnih mladih fantov, ki so zelo, pač da tako rečem, takšni, da vzbujajo zaupanje in smo jih veseli.
Skupaj z vso skupnostjo, ki je danes prišla k maši na posvečenje, se počutim veselo, srce je polno radosti in nekako pričakovanja, ki sem jih nosil že nekaj let v srcu, so se izpolnila.
Težko je opisati, se mi zdi, da se tako sproščenega počutim, tako lahkega. Vesel sem, da sem pred kakšno uro postal duhovnik in sem že prvič maševal.
Predvsem si želim, da bi bil srečen, da bi z veseljem opravljal delo duhovnika. Se mi zdi, da bom ljudem tako največ lahko povedal, kaj oznanil.

Vsekakor veliko veselje, ravno zaradi tega, ker vidiš pred oltarjem nekoga, ki ti je že od malega blizu, ki ti je velik vzor, ki se tudi po njem zgleduješ, ki je fejst fant in nadvse vesel človek, no.

Se mi zdi, da je dobro, da vsak duhovnik, kolikor pač more, naredi čimveč, kar lahko v svoji moči, da oznanja evangelij. Tu se mi zdi, da je prvič in najbolj pomembno iskren do samega sebe. Da je iskren do samega sebe, do Boga, potem pa do skupnosti, v kateri živi. Mi je en duhovnik rekel, ki mi je voščil ob mašniškem posvečenju, sva včasih z njim delala skupaj, z Irske pravi: " Bodi iskren do sebe in do Boga in imel boš čudovito prihodnost.

Šola življenja. Tako skupnost Cenacolo razume njena ustanoviteljica Italijanka sestra Elvira Perozzi. Vse skupaj se je začelo leta 1983, ko je zaživela prva skupnost, danes jih je že 54 in to po vsem svetu. Njihova formula ni kakšna terapija, ampak preprosto družinsko življenje, ki temelji na molitvi, delu in prijateljstvu. Tudi ime Cenacolo, prostor Jezusove zadnje večerje, ima simbolni pomeni.

Dan je prežet z molitvijo. Začne se ob šestih zjutraj z rožnim vencem, branjem Svetega pisma in pogovorom. Po zajtrku je na vrsti delo, ki se konča s kosilom ob 12h. Popoldne se ob delu zmoli drugi del rožnega venca, po večerji pa še tretji. Takrat je tudi čas za osebni pogovor. Sicer pa molitev ni nekaj, kar bi bilo ločeno od dela, ampak je tudi delo samo že molitev.

Maroš je Slovak in je v skupnosti že pet let, tudi sam je bil odvisnik, sedaj pa je odgovoren za hišo v Škocjanu.
Kje se vidiš v prihodnje?
Sigurno nekje na dosti lepšem kot prej. Moram verjeti v to pa verjamem v to, da bo boljše. Sicer kakšne pravljice zdaj si ni dobro, da si zamišljam. Družina?
Sigurno. Družina, je že čas. To je to. Družina, posel, pa nekako eno življenje, kot nam predlagajo tukaj. Da kar je pomembno, da bi imel eno vez s skupnostjo pa tudi s Cerkvijo konec koncev, ker to mi je dalo ta preobrat v življenju.
Rok je užival heroin osem let. Pred tem sta bila njegova sopotnika alkohol in marihuana, na koncu je pristal na ulici. Cenacolo je preko prijateljice spoznal v Me}ugorju, po nekaj mesecih pa je stopil v skupnost, tu je sedaj leto in pol. To je bil moj ritem življenja, lenarjenje po domače. Posedavanje, ležanje v postelji do dvanajstih, nočno življenje, pa se je vse skupaj obrnilo, je postal red normalen. Na začetku je bilo to težko, ampak potem sem se navadil in sem celo vzljubil ta red. Celo dejansko, kar me je skupnost učila, da naj bi jaz sprejel, je postalo del mene, tako da dostikrat rečem, da sem jaz skupnost.
Stanko je ob alkoholu, kemičnih drogah in heroinu popolnoma izgubil voljo do življenja. Tri leta bivanja v skupnosti so mu to vrnila. Spet je našel dostojanstvo, upanje, vero in ljubezen.