Najnovejše
Blog
O odprtem kopu
Pomoč

Odprti kop ponuja govorjena besedila domačih televizijskih oddaj RTV Slovenija. Več o Odprtem kopu...

Iskanje: Išči

Za citiranje oddaj na blogu ali forumu kliknite gumb    , ki se nahaja na začetku vsakega odstavka!

Obzorja duha: 9. 12. 2007

Besedilo, Slike
Premiera: nedelja, 09. december 2007, Vse oddaje
Prejšnja: 02. 12. 2007
Naslednja: 16. 12. 2007
slika

Dragi gledalci in gledalke, lepo pozdravljeni! Pot v našo prihodnost je upanje, saj razsvetljuje temino in z dobroto odpira vrata srca. O tem so v 20. stoletju razmišljali teologi upanja, nam znana Moltmann in Metz. Papež Benedikt XVI. pa nam daje sedaj v adventnem času v premišljevanje okrožnico z naslovom Odrešujoče upanje. S Svetim Avguštinom pravi: " Lahko bi verjeli, da je Božja beseda daleč od človeka, in bi mogli obupavati nad seboj, ko ta beseda ne bi prebivala med nami. " Prav zaradi te besede, ki se je utelesila v preprostem nazareškem dekletu, je Marija postala Božja Mati. Včeraj so začeli v Lurdu praznovati 150- letnico njenih prikazovanj. Tu se je razodela kot brezmadežno spočeta in ta praznik obhajamo 8. decembra.

slika

Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje Bogu, mojem Zveličarju.
Praznik nam predstavi Marijo kot ženo, ki je edina od nas bila spočeta od vseh ljudi v materi Ani, spočeta brez madeža, brez greha. In čeprav je bila že od vsega začetka vsa polna milosti, še ne pomeni, da je bilo njeno življenje lahko. In tu vidim to novo vzpodbudo. Prav v tem, da je tudi sama v svojem življenju, da je lahko ostala brez greha, si ves čas prizadevala s stalno čuječnostjo, preprostostjo in poslušnostjo, kako ostati v povezanosti z Bogom. Praznik Marijinega brezmadežnega spočetja obhajajo verniki že od 15. stoletja. Na podlagi njihovih trditev je papež Pij IX. 8. decembra 1854 z okrožnico Ineffabilis Deus razglasil Marijino brezmadežno spočetje za versko resnico.

slika

Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu, to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.
Že 24 let pred razglasitvijo te verske resnice se je Marija kot brezmadežna razodela usmiljenki Katarini v Parizu. Naročila ji je, da bo svoje milosti delila preko posebne Svetinje. Štiri leta po razglasitvi verske resnice pa je Marija potrdila svojo brezmadežnost v prikazovanju Bernardke v francoskem Lourdu. Kar pa mene posebej nagovarja prav v tem času, v času Brezmadežne, je tudi to, da je bila Marija v prvem času najprej iskalka. Iskala je in hrepenela po najgloblji izpolnitvi svojih želja. Seveda je pri tem poslušala tako ljudi kakor Boga. Ko gledam v svoji okolici večino ljudi, kako na nek način bega, išče, marsikdaj niti ne ve, kaj išče, koga. Tu je moja molitev kot nekakšno podoživljanje posebne skrivnosti, ki si ga Devica iskala. Je pa še en izziv zame tudi, ko doživljam svojo nemoč,


slika

tudi v stvareh, ki so mi zaupane v Cerkvi. Tudi takrat prosim Marijo, naj pomaga tudi meni, da bi se pustila najti Gospodu v teh okoliščinah.

In zato praznik brezmadežnega spočetja Device Marije vidim kot eno posebno znamenje luči.

Marija je bila torej obvarovana izvirnega greha, ker je Bog v njej utelesil svojega Sina Jezusa. To pa ne pomeni, da ima spočetje človeka karkoli omadežujočega, le da se vsak otrok rodi z izvirnim grehom prastaršev in z zakramentom krsta dobi posvečujočo milost. Posebne milosti so deležni tudi slovenski duhovniki in Bogoslovci, ki so včlanjeni v Marijino kongregacijo. Ustanovljena je bila pred 100 leti, v času knezoškofa Jegliča.


Član kongregacije postaneš z vstopom v Marijino kongregacijo, ko vstopiš v Bogoslovje in to na praznik Brezmadežne 8. decembra, ko tudi prvič oblečeš talar, dobiš Marijino Svetinjico, ki si jo pripneš na notranjo stran talarja in seveda, ki ponazarja, da si popolnoma sprejet v Marijino kongregacijo.
V življenju Bogoslovca sta dva najlepša dogodka, in sicer en je na koncu, en je na začetku. Na koncu je posvečenje, na začetku pa je prav ta vstop v Marijino kongregacijo. Takrat nekako Bogoslovec okrona svoj vstop, če z začetkom oktobra vstopi, ga 8. decembra na nek način okrona. Lahko bi tudi primerjali ta vstop v Marijino kongregacijo z zaroko.
Že sam predvečer na praznik Brezmadežne Bogoslovci vedno pripravijo akademijo na čast Brezmadežni, ki te res uvede v ta dogodek, v ta svečani dan in potem celodnevno čaščenje in tista slovesna maša, ko res prvič in tako z veseljem rečeš: " Tukaj sem. " In se res daš popolnoma na razpolago Kristusu in materi Mariji. Zame Marija prvo kot prvo pomeni to, da sem bil rojen v Marijinem mesecu oktobru, mesecu rožnega venca. In nekako prihajam iz župnije Turnišče, Marijine župnije, starodavne, kjer sem nekako odraščal v tem globokem Marijanskem duhu in Marijanskih dogajanjih, ki so se tam dogajala skozi ta moja otroška leta. Ko sem vstopil v semenišče, ki je bilo prej pri Mariboru pri Frančiškanih, smo imeli tam kapelo, posvečeno Brezmadežni. In tako sem nekako tudi od tam potem prišel v Bogoslovje in tukaj vstopil na praznik Brezmadežne v Marijino kongregacijo. To mi je pomenilo zelo veliko, saj sem takrat izrekel prvi " Tukaj sem. " Drugače pa se sam nekako nagibam k Mariji tako, da jo posnemam, predvsem po tistih besedah iz Lukovega evangelija " Glej, služabnica sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi ", da bi zmogel res s čistim srcem slediti Gospodu.


slika

Marijinemu zgledu je sledilo skozi zgodovino veliko mož in žena. Med njimi nam zelo priljubljen Svetnik škof Miklavž iz Male Azije. V teh sivih jesenskih dneh dobi pri nas čudežno moč, saj se trma in upornost spremenita v zloženo obleko in v pospravljene igrače. Sanjski svet dobrote pa se tudi čez leto spremeni v solidarnost. V sredo smo praznovali mednarodni dan prostovoljstva. Če se ozremo okoli sebe, bomo opazili veliko dobrih Miklavžev in nekaj jih je ujela tudi naša kamera.


Bil je že za časa življenja zelo spoštovan mož. Namreč živel je zelo pobožno, zelo radodaren je bil in imel je zelo razvit občutek za bližnjega. Prav sočutje in nesebična pomoč, po drugi strani pa zaupanje v Božjo previdnost je bila glavna odlika njegovega življenja.
Se mi smilijo ljudje in vidim, da je treba pomagat. Vse vrste pridejo, nikoli ne veš, kaj boš ti sam potreboval. Pri sprejemu, ko pride na novo, je zelo važno, da se vsaj tisti teden posvetiš, ker takrat je najbolj ranljivo in najbolj boleče in to veliko veliko pomeni.
Jih je nekaj, ki potem prav do kapele spremi, potem tam zraven sedimo in počakamo, da je maše konce. In spet nazaj pripeljemo. Ker je tukaj nevarno, da ne bi res kam zašla katera ali pa da ne bi avto res katero podrl. Kako pa prideš iz nebes?
Ne mene pa ne pripeljejo jelenčki.

slika

Tisto, kar se mi zdi pomembno, ko govorimo o Svetem Nikolaju, je to, da si lahko ravno v tem času ob koncu leta in ob začetku Cerkvenega leta vzamemo kot nekakšno izhodišče. Namreč eno hvaležnost do življenja, do vsega prejetega in pa potem ena velika iznajdljivost v obdarovanju drugih in v pomoči. Torej sočutje je tista beseda, ki zelo zaznamuje tega priljubljenega Svetnika.

Jaz sem tudi kandidat.

Ko gremo od postelje do postelje pri starejših, posebno pri nepokretnih, se mi zdi, ko gledaš te ljudi tam noter, ki pričakujejo Miklavža, da je to nekaj za njih, kot otroci majhni, ki še ne vejo, kaj je ta pripoved.
Jaz mislim, da pričakujejo, da imam ustrezno strokovno znanje pa da se tudi znam vživet v njihov položaj, da se za njih zavzamem, da jim verjamem, da sem z njimi iskrena, da do konca z njimi upam in da nikoli ne rečem, da se ne da nič več naredit.
Malenkost, samo malenkost, da je človek zadovoljen.

slika

Tako že kava recimo, se postreže kava in je to nekaj najlepšega, kar je lahko takrat. Nasmeh ali pa stisk roke, ali pa že kaj.
Sveti angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani vsega hudega me brani. Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me.

Tukaj imamo tudi skupino molitve, da se rožni venec moli. In posebno za take starejše, recimo to je za nas duševna hrana, da se tam res malo pogovorimo, malo molimo, malo eno in drugo. To je zelo veliko vredno.

Z vrtcem in šolo zelo dobro sodelujemo, prihajajo sem za praznike. Zdaj decembra imamo veliko skupin, tudi silvestrovanje bo in pred Božičem, Miklavž bo tudi hodil. In gre od postelje do postelje in angelčke prav radi gledajo in jih hvalijo. Tako, zelo prikupno je to doživetje. Posebej, če jih doživiš z njimi, da si del tega.
Mislim, da je ljubezen vedno iznajdljiva. In če imaš nekoga rad, potem si tudi zelo iznajdljiv, zelo ustvarjalen in da hitro vidiš, kaj tak bolnik ali pa taka družina potrebuje.
Najprej bi morali biti Miklavži v svoji družini, potem v soseski, pri sosedih.
Jaz sem pa očiju pomagala, ko mamice ni bilo, pa je vse doma ostalo pa je bila bolna. Jaz sem pa včasih tako priden, da celo sobo pospravim z Aleksandrom. Enkrat sem že.
Priden.
Jaz tudi pospravim kdaj v soboto sobo.

slika

Zato tudi mi obdarujmo druge ljudi, zato tudi mi obdarujmo druge ljudi.


Karitas, dobrota z ljubeznijo, res ne pozna meja. Opazi vsako stisko. Tudi, da je v svetu 27 milijonov sodobnih sužnjev, med njimi 2 milijona otrok v prisilni prostituciji. Slovenci si pred tem ne moremo zatiskati oči. Zato je Slovenska Karitas pripravila prejšnjo nedeljo v Celju seminar z naslovom " Pastorala na ulici- celostna skrb za žrtve trgovine z ljudmi ". S priznano strokovnjakinjo na tem področju, sestro Eugenio Bonetti, se je pogovarjala naša novinarka Eva.

Trgovina z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki, že od devetdesetih let prejšnjega stoletja povzroča veliko zaskrbljenost po vsem svetu. Sestra Eugenia Bonetti iz Italije se kot voditeljica komisije proti trgovanju z ljudmi že štirinajst let bori proti organizirani mreži trgovcev in pomaga žrtvam trgovine, zlasti ženskam in otrokom. Kot sestra misijonarka je 24 let posvetila Afriki, nakar ji je osebna izkušnja s prostitutko spremenila življenje. Danes deluje doma, v Italiji, in ugotavlja, da je tudi v zahodnem svetu prisotna velika revščina, le drugačna od afriške.


slika

Italijanska konferenca ženskih redovnih ustanov, znana tudi kot USMI, se s problematiko sodobnega suženjstva ukvarja že od leta 1995, skupaj z organizacijo Karitas. Mnoge sestre različnih redov pomagajo v več kot 100 zatočiščih mladim žrtvam povrniti njihovo dostojanstvo.


Razvoj tega hudega kaznivega dejanja in z njim povezanih oblik spolnega izkoriščanja in izkoriščanja delovne sile, ki prinašajo velike dobičke, so pospešile hitrost in enostavnost potovanja ter uporaba novih tehnologij, kot je internet. Mnoge žrtve so tako prisiljene v suženjstvo in vpete v začaran krog zlorab.


Pretresljivi so podatki o 500. 000 osebah, ki so vsako leto prepeljane v Evropo z namenom trgovanja. S tem so jim kratene osnovne človekove pravice in jim je popolnoma odvzeto njihovo dostojanstvo. Tudi Slovenija se s problemom že sooča.
Slovenija je predvsem tranzitna dežela, zelo malo izvorna, predvsem pa je tudi ciljna dežela, kajti vemo, da se naš standard približuje, smo del zahodne Evrope in je problem tudi v Sloveniji zelo pereč. Mladi so s tem zelo seznanjeni. Prihaja preko pornografije, preko tega in smo zelo neobčutljivi za kršenje človeškega dostojanstva. To kot katehistinja opažam pri urah, pri pogovorih z mladimi, v stikih, pa tudi pri pogovoru s srednjo generacijo. Smo zelo neobčutljivi za spoštovanje človekovega dostojanstva.
Pomoč redovnic danes sega že izven meja Italije. Predvsem skušajo vzroke trgovine z ljudmi, kot so revščina, spolna neenakopravnost in diskriminacija, odpraviti v državah izvora. Upanje sester sloni na viziji človeštva, ki daje čast načelu, da nobena ženska, otrok ali moški ni potrošniško blago.


slika

Znani diplomat Abba Eban je zapisal: " Zgodovina se ponavlja, a se ne ponovi nikoli. Ponavlja se le v spremenjenih oblikah in z novimi pogledi. " To velja tudi za Cerkev na Primorskem.
Prav " Vloga Primorske Cerkve v zadnjih 100 letih " je bila tema torkovega Nikodemovega večera, ki sta ga v Kopru pripravila Študentski center Jadro in Primorska Univerza. " Cerkev in oblast na Primorskem v letih 1945 do 1953 " pa je naslov tudi nove knjige Marije Čipić Rehar, ki je izšla v teh dneh pri založbi Družina.

Nikodemovi večeri se v slovenski Cerkvi ponašajo z več kot 40- letno tradicijo in omogočajo Katoličanom neformalno obliko izobraževanja. Letos so prvič v Koprski škofiji pripravili tri večere, zadnjega z naslovom Vloga Cerkve na Primorskem v zadnjih 100 letih. Podoba Cerkve in duhovnika je bila skozi vse stoletje namreč drugačna kot drugje na Slovenskem etničnem prostoru, včasih celo neprimerljiva z ostalimi deli Slovenije, v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in še kasneje v Jugoslaviji.
Pred drugo svetovno vojno je vloga Cerkve na Primorskem tako kot v vsem slovenskem etničnem prostoru. Cerkev prevzema te narodne pobude, na drugi strani pa tudi že hkrati boj za nacionalni monopol, tako imenovan. Prevzemanje te vloge v narodnem gibanju zgolj v svoje roke. Na Primorskem se Cerkev po prvi svetovni vojni in z Rapalsko mejo 12. novembra 1920 znajde v popolnoma novi vlogi, namreč ta dvojnost Cerkev ali prestol, oltar se nenadoma znajde ta primorska duhovščina, ali če tako rečemo torej slovenska primorska duhovščina v opoziciji, tako da državne oblasti, posebno še po vzponu fašizma leta 22, na drugi strani pa v opoziciji tudi do lastne Cerkvene hierarhije in seveda tudi do Vatikana.

slika

Zaradi neprimernega odnosa tako Cerkvenih oblasti kakor Vatikana do vprašanja pravic slovenskih Katoličanov znotraj Cerkve.
Po koncu druge svetovne vojne pa je Primorska v posebnem položaju glede na ostale dele Slovenije, saj postane predmet mednarodnih pogajanj in je od leta 1945 do leta 1947 razdeljena na cono A in B.
Primorska duhovščina se zavzame za priključitev k Jugoslaviji, večinoma, v veliki večini. Mislim, da je 210 duhovnikov od 270 to podpisalo na dveh spomenicah zavezniški razmejitveni komisiji. In s tem seveda se je obnašala popolnoma drugače, kakor na drugi strani na Kranjskem, kjer je prišlo do te ideološke delitve, kjer je iz te hatološke dimenzije dobival antikomunizem tam, in seveda tam ni bilo govora o čem podobnem. Se pravi, hierarhija reda vrednot, kot se je temu takrat reklo, kot je temu rekel vodilni teoretik političnega katolicizma Aleš Ušeničnik. Na prvem mestu je idejna delitev, šele potem je nacionalno vprašanje.
Od leta 1947, se pravi s priključitvijo, pa do leta 1953 je bil za primorske duhovnike najhujši čas. Takrat so oblasti dobile v bistvu možnost s priključitvijo, da so izvedle vse zakonske postopke, izvedle so agrarno reformo, razlastile so zemljo, poleg tega pa so duhovnike ovirali administrativno, se pravi s pridobivanjem različnih dovoljenj, recimo dovoljenje za bivanje v kraju. To je bilo recimo na tem obmejnem pasu posebno pomembno. Poleg tega pa so takrat redno v časopisih s pomočjo določenih komisij objavljali različne članke, s katerimi so blatili ugled duhovnikov. S tem so hoteli prepričat ljudi, da ne bi več pošiljali svojih otrok k verouku in obiskovali Cerkve. Z leti so se stvari na Primorskem počasi normalizirale, pa vendarle sta Cerkev in duhovniki prav zaradi zgodovinskih okoliščin še vedno v drugačnem položaju kot drugod po Sloveniji.
Jaz si upam trdit, da iz te slovenske zgodbe o katolicizmu, o Katoliških Cerkvi na Slovenskem v zadnjih 100 letih lahko potegnemo nekaj in da se tukaj to vidi. Da kadar je Cerkev blizu oblasti, blizu političnim skušnjavam, blizu družbeni prevladi, kadar je skratka angažirana na področjih, ki bi bilo bolje, če merim seveda z vplivom, s kolateralno škodo Cerkvi sami, ki izhaja iz tega, vidimo, da na drugi strani je Cerkev najmočnejša takrat, kadar je v opoziciji, kadar je na strani ljudi in tako naprej. Na Primorskem je bila vedno v tem, pravzaprav te skušnjave niti ni imela velike možnosti dobit, priti v to skušnjavo političnega katolicizma in politične vlade in zveze z državo, družbo in tako naprej, pretiranega obvladovanja države in družbe s političnimi sredstvi. In zato je se je oblikovala seveda ena posebna podoba primorskega duhovnika, ljudskega duhovnika, lik Čedermaca, ki sega od pred prve svetovne vojne, do nekako potem seveda v čas še po drugi svetovni vojni.
Današnja koprska škofija šteje 260. 768 prebivalcev, od katerih je 198. 331 Katolikov, od tega 31. 288 nedeljnikov.

slika

Škofija šteje 198 župnij in 83 jih je v soupravi, povprečna starost duhovnikov pa je skoraj 58 let. Zato si v škofiji prizadevajo pritegniti čim več mladih, saj se zavedajo, da bi prav z njimi škofijo lahko pomladili in oživili.
Vi ste tudi eden od organizatorjev Nikodemovih večerov, ki so letos prvič v Kopru. Se vam zdi, da se Cerkev vrača na Primorskem v javno življenje?
Mislim, da je zmeraj na nek način bila v tem javnem življenju, kolikor lahko jaz pač rečem. Verjetno tukaj nisem najbolj kompetenten. Te večer smo zasnovali prav zaradi tega, prav v širšem odprtem prostoru, v sodelovanju tudi z Univerzo, s katedro za filozofijo na Fakulteti za humanistične študije, prav zaradi tega, da bi bil tukaj res en prostor dialoga.
Koprska škofija je v mnogih ozirih predhodnica in pobudnica mnogo katerega dejanja za vso slovensko Cerkev. Prav tako je vidna nosilka narodnega ponosa. Svoje delo v mnogokrat tudi danes težkih trenutkih opravlja marljivo in z odliko.


slika

Na letošnjem 23. knjižnem sejmu smo lahko videli, da je Sveto pismo še vedno največja uspešnica. V teh dneh pa lahko sežemo tudi po novi knjigi Franca Dolinarja Ljubljanski škofje ali se sprehodimo po razstavi v prostorih Družine v Ljubljani. Na ogled so nam portreti Rudija Španzla, po mnenju Draga Jančarja našega najizrazitejšega portretista.
Ko hitimo v teh dneh med bliščem okrasja in poslušamo Božične melodije, se mi utrne misel Leva Nikolajeviča Tolstoja: " Najvažnejše je delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje! " Pa naj bo vaš teden poln preprostih in odpuščajočih korakov dobrote. V nedeljo pa nasvidenje.

Prejšnja: 02. 12. 2007
Naslednja: 16. 12. 2007
© RTV Slovenija (ISSN 1581-372X) | FAQ | Kolofon | 1999-2007 | Vse pravice pridržane