Obzorja duha: 9. 12. 2007

In zato praznik brezmadežnega spočetja Device Marije vidim kot eno posebno znamenje luči.

Marija je bila torej obvarovana izvirnega greha, ker je Bog v njej utelesil svojega Sina Jezusa. To pa ne pomeni, da ima spočetje človeka karkoli omadežujočega, le da se vsak otrok rodi z izvirnim grehom prastaršev in z zakramentom krsta dobi posvečujočo milost. Posebne milosti so deležni tudi slovenski duhovniki in Bogoslovci, ki so včlanjeni v Marijino kongregacijo. Ustanovljena je bila pred 100 leti, v času knezoškofa Jegliča.

Član kongregacije postaneš z vstopom v Marijino kongregacijo, ko vstopiš v Bogoslovje in to na praznik Brezmadežne 8. decembra, ko tudi prvič oblečeš talar, dobiš Marijino Svetinjico, ki si jo pripneš na notranjo stran talarja in seveda, ki ponazarja, da si popolnoma sprejet v Marijino kongregacijo.
V življenju Bogoslovca sta dva najlepša dogodka, in sicer en je na koncu, en je na začetku. Na koncu je posvečenje, na začetku pa je prav ta vstop v Marijino kongregacijo. Takrat nekako Bogoslovec okrona svoj vstop, če z začetkom oktobra vstopi, ga 8. decembra na nek način okrona. Lahko bi tudi primerjali ta vstop v Marijino kongregacijo z zaroko.
Že sam predvečer na praznik Brezmadežne Bogoslovci vedno pripravijo akademijo na čast Brezmadežni, ki te res uvede v ta dogodek, v ta svečani dan in potem celodnevno čaščenje in tista slovesna maša, ko res prvič in tako z veseljem rečeš: " Tukaj sem. " In se res daš popolnoma na razpolago Kristusu in materi Mariji. Zame Marija prvo kot prvo pomeni to, da sem bil rojen v Marijinem mesecu oktobru, mesecu rožnega venca. In nekako prihajam iz župnije Turnišče, Marijine župnije, starodavne, kjer sem nekako odraščal v tem globokem Marijanskem duhu in Marijanskih dogajanjih, ki so se tam dogajala skozi ta moja otroška leta. Ko sem vstopil v semenišče, ki je bilo prej pri Mariboru pri Frančiškanih, smo imeli tam kapelo, posvečeno Brezmadežni. In tako sem nekako tudi od tam potem prišel v Bogoslovje in tukaj vstopil na praznik Brezmadežne v Marijino kongregacijo. To mi je pomenilo zelo veliko, saj sem takrat izrekel prvi " Tukaj sem. " Drugače pa se sam nekako nagibam k Mariji tako, da jo posnemam, predvsem po tistih besedah iz Lukovega evangelija " Glej, služabnica sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi ", da bi zmogel res s čistim srcem slediti Gospodu.

Bil je že za časa življenja zelo spoštovan mož. Namreč živel je zelo pobožno, zelo radodaren je bil in imel je zelo razvit občutek za bližnjega. Prav sočutje in nesebična pomoč, po drugi strani pa zaupanje v Božjo previdnost je bila glavna odlika njegovega življenja.
Se mi smilijo ljudje in vidim, da je treba pomagat. Vse vrste pridejo, nikoli ne veš, kaj boš ti sam potreboval. Pri sprejemu, ko pride na novo, je zelo važno, da se vsaj tisti teden posvetiš, ker takrat je najbolj ranljivo in najbolj boleče in to veliko veliko pomeni.
Jih je nekaj, ki potem prav do kapele spremi, potem tam zraven sedimo in počakamo, da je maše konce. In spet nazaj pripeljemo. Ker je tukaj nevarno, da ne bi res kam zašla katera ali pa da ne bi avto res katero podrl. Kako pa prideš iz nebes?
Ne mene pa ne pripeljejo jelenčki.

Jaz sem tudi kandidat.

Ko gremo od postelje do postelje pri starejših, posebno pri nepokretnih, se mi zdi, ko gledaš te ljudi tam noter, ki pričakujejo Miklavža, da je to nekaj za njih, kot otroci majhni, ki še ne vejo, kaj je ta pripoved.
Jaz mislim, da pričakujejo, da imam ustrezno strokovno znanje pa da se tudi znam vživet v njihov položaj, da se za njih zavzamem, da jim verjamem, da sem z njimi iskrena, da do konca z njimi upam in da nikoli ne rečem, da se ne da nič več naredit.
Malenkost, samo malenkost, da je človek zadovoljen.

Tukaj imamo tudi skupino molitve, da se rožni venec moli. In posebno za take starejše, recimo to je za nas duševna hrana, da se tam res malo pogovorimo, malo molimo, malo eno in drugo. To je zelo veliko vredno.

Z vrtcem in šolo zelo dobro sodelujemo, prihajajo sem za praznike. Zdaj decembra imamo veliko skupin, tudi silvestrovanje bo in pred Božičem, Miklavž bo tudi hodil. In gre od postelje do postelje in angelčke prav radi gledajo in jih hvalijo. Tako, zelo prikupno je to doživetje. Posebej, če jih doživiš z njimi, da si del tega.
Mislim, da je ljubezen vedno iznajdljiva. In če imaš nekoga rad, potem si tudi zelo iznajdljiv, zelo ustvarjalen in da hitro vidiš, kaj tak bolnik ali pa taka družina potrebuje.
Najprej bi morali biti Miklavži v svoji družini, potem v soseski, pri sosedih.
Jaz sem pa očiju pomagala, ko mamice ni bilo, pa je vse doma ostalo pa je bila bolna. Jaz sem pa včasih tako priden, da celo sobo pospravim z Aleksandrom. Enkrat sem že.
Priden.
Jaz tudi pospravim kdaj v soboto sobo.

Karitas, dobrota z ljubeznijo, res ne pozna meja. Opazi vsako stisko. Tudi, da je v svetu 27 milijonov sodobnih sužnjev, med njimi 2 milijona otrok v prisilni prostituciji. Slovenci si pred tem ne moremo zatiskati oči. Zato je Slovenska Karitas pripravila prejšnjo nedeljo v Celju seminar z naslovom " Pastorala na ulici- celostna skrb za žrtve trgovine z ljudmi ". S priznano strokovnjakinjo na tem področju, sestro Eugenio Bonetti, se je pogovarjala naša novinarka Eva.

Trgovina z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki, že od devetdesetih let prejšnjega stoletja povzroča veliko zaskrbljenost po vsem svetu. Sestra Eugenia Bonetti iz Italije se kot voditeljica komisije proti trgovanju z ljudmi že štirinajst let bori proti organizirani mreži trgovcev in pomaga žrtvam trgovine, zlasti ženskam in otrokom. Kot sestra misijonarka je 24 let posvetila Afriki, nakar ji je osebna izkušnja s prostitutko spremenila življenje. Danes deluje doma, v Italiji, in ugotavlja, da je tudi v zahodnem svetu prisotna velika revščina, le drugačna od afriške.

Razvoj tega hudega kaznivega dejanja in z njim povezanih oblik spolnega izkoriščanja in izkoriščanja delovne sile, ki prinašajo velike dobičke, so pospešile hitrost in enostavnost potovanja ter uporaba novih tehnologij, kot je internet. Mnoge žrtve so tako prisiljene v suženjstvo in vpete v začaran krog zlorab.

Pretresljivi so podatki o 500. 000 osebah, ki so vsako leto prepeljane v Evropo z namenom trgovanja. S tem so jim kratene osnovne človekove pravice in jim je popolnoma odvzeto njihovo dostojanstvo. Tudi Slovenija se s problemom že sooča.
Slovenija je predvsem tranzitna dežela, zelo malo izvorna, predvsem pa je tudi ciljna dežela, kajti vemo, da se naš standard približuje, smo del zahodne Evrope in je problem tudi v Sloveniji zelo pereč. Mladi so s tem zelo seznanjeni. Prihaja preko pornografije, preko tega in smo zelo neobčutljivi za kršenje človeškega dostojanstva. To kot katehistinja opažam pri urah, pri pogovorih z mladimi, v stikih, pa tudi pri pogovoru s srednjo generacijo. Smo zelo neobčutljivi za spoštovanje človekovega dostojanstva.
Pomoč redovnic danes sega že izven meja Italije. Predvsem skušajo vzroke trgovine z ljudmi, kot so revščina, spolna neenakopravnost in diskriminacija, odpraviti v državah izvora. Upanje sester sloni na viziji človeštva, ki daje čast načelu, da nobena ženska, otrok ali moški ni potrošniško blago.

Nikodemovi večeri se v slovenski Cerkvi ponašajo z več kot 40- letno tradicijo in omogočajo Katoličanom neformalno obliko izobraževanja. Letos so prvič v Koprski škofiji pripravili tri večere, zadnjega z naslovom Vloga Cerkve na Primorskem v zadnjih 100 letih. Podoba Cerkve in duhovnika je bila skozi vse stoletje namreč drugačna kot drugje na Slovenskem etničnem prostoru, včasih celo neprimerljiva z ostalimi deli Slovenije, v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in še kasneje v Jugoslaviji.
Pred drugo svetovno vojno je vloga Cerkve na Primorskem tako kot v vsem slovenskem etničnem prostoru. Cerkev prevzema te narodne pobude, na drugi strani pa tudi že hkrati boj za nacionalni monopol, tako imenovan. Prevzemanje te vloge v narodnem gibanju zgolj v svoje roke. Na Primorskem se Cerkev po prvi svetovni vojni in z Rapalsko mejo 12. novembra 1920 znajde v popolnoma novi vlogi, namreč ta dvojnost Cerkev ali prestol, oltar se nenadoma znajde ta primorska duhovščina, ali če tako rečemo torej slovenska primorska duhovščina v opoziciji, tako da državne oblasti, posebno še po vzponu fašizma leta 22, na drugi strani pa v opoziciji tudi do lastne Cerkvene hierarhije in seveda tudi do Vatikana.