Odprti kop - Obzorja duha: 9. 9. 2007

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 09. september 2007, Vse oddaje

Prejšnja: 2. 9. 2007

Naslednja: 16. 9. 2007

Lepo pozdravljeni v Obzorjih duha. Včeraj, na praznik Marijinega rojstva je papež Benedikt XVI. v okviru tridnevnega obiska Avstrije vodil slovesno mašo v Mariazellu. Največje avstrijsko romarsko središče praznuje namreč letos 850 letnico svojega obstoja. O papeževem obisku bomo več poročali v naši naslednji oddaji. Zdaj pa pojdimo v slovensko narodno svetišče na Brezjah.

Tam je bilo slovesno prejšnjo soboto. 1. septembra je minilo natanko 100 let od kronanja Marijine Milostne podobe. Tam smo bili tudi mi.

Da so Brezje versko središče Slovenije, dokazujejo množice romarjev, ki se tam zberejo za vse velike Marijine praznike. Eden takih je bil tudi 1. septembra, ko je bilo na Brezjah slavje ob 100- letnici kronanja milostne podobe. Tudi tokrat so k Mariji priromali ljudje iz vseh krajev Slovenije. Nekateri so se k njej odpravili peš, drugi z avtomobili ali avtobusi, vsi pa z zavestjo, da gredo k Mariji Božji in naši Materi. Brezje so kraj, kjer bolj kot razum govorijo čustva. K Mariji namreč vsak prihaja s svojim namenom, s svojo prošnjo, pa tudi zahvalo. Ste prišli peš?
Ja.
Od kod pa?
Iz Železnikov. Pogosto poromate k Mariji na Brezje?
Z avtomobilom velikokrat, peš pa enkrat ali dvakrat na leto. Kakšna pa je bila današnja pot?
Lepa, kot vsaka Božja pot. Mi smo iz župnije Šmarje pri Jelšah, oz. dekanije. Brezjanska Marija? V bistvu eden najlepših krajev v Sloveniji, predvsem pa tisto srečanje z Marijo, našo nebeško materjo, ki ni samo beseda ali fraza, ampak je res naša mati, moja mati, ki nas spremlja in nas čuva.
Za kaj prosite Marijo?
V glavnem za zdravje, ker kar koli sem Marijo prosila, sem bila velikokrat uslišana, to vam lahko povem. Prišli smo s Selc, poromali smo zaradi tega, ker že dolgo časa nismo bili, pa da se zahvalimo. Kaj vam pa pomeni Brezjanska Marija?
Blizu smo in lepo je priti sem, kjer najdeš kakšno tolažbo.
Slovesno mašo je na Brezjah vodil kardinal dr. Franc Rode. V pridigi je orisal pomen Marije za slovenski narod. S kronanjem, ki ga je pred stotimi leti po vzoru drugih narodov opravil škof Anton Bonaventura Jeglič, so postale Brezje narodno svetišče Slovencev. Z obredom kronanja je tedaj škof simbolično izročil Mariji oblast nad narodom in ga postavil pod njeno varstvo. V pridigi je opomnil na dolžnosti našega naroda, da popravi krivice polpretekle zgodovine, spremeni odnos do živeljnja, da pravo mesto družini in predstavi mladim čistost pred zakonom kot vrednoto in doto. Temelj vsega pa je vera. Nedavno umrli ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar pa je v svoji oporoki zapisal: " Prosim svojega naslednika, duhovnike in redovnike ter vse Božje ljudstvo, da storijo vse in si prizadevajo z vsemi močmi, da bi slovenski narod ohranil in poglobil Katoliško vero, zvestobo Cerkvi in svojo narodno samobitnost in zavest. " In Brezje so bile od nekdaj kraj slovenske vernosti. Mnogi brezjanski romarji verjamejo, da so bili uslišani na priprošnjo Marije Pomagaj. Njeno materinsko podobo je leta 1814 naslikal kranjski slikar Leopold Layer. O predanosti in zaupanju vernikov zgovorno pričajo številne votivne podobe, zahvalna pisma, prošnje.

Da so Brezje dom vseh Slovencev, že celo stoletje skrbijo bratje Frančiškani. Kjer je mati, tam si doma in tja greš vedno rad. Če si se čutil enkrat sprejetega, boš zopet in zopet prišel. In to je najlepše, kar lahko narediš, da ohranjaš korenine, da se vračaš znova tja, kjer si bil obdarovan. Kakor v naših družinah, če rečemo dom, pomeni to nekaj mehkega, domačega. In Brezje so dom. K njej se zatekamo v priprošnjah. Vi ste tu vsak dan, vsak dan vam je na razpolago. Gotovo se tudi sami zatekate k njej.
Seveda. Vedno znova, ko grem po domovih med bolnike, mi vedno znova naročajo: " Priporočite nas Mariji. " Vsak dan jih izročim in res vsak dan v duhu nekako grem preko obrazov ljudi in jih izročim Mariji. Moram pa povedati, da včeraj zvečer, ko smo pripravljali sliko Marije, da jo danes lahko prinesemo ven, sem se je prvič lahko dotaknil v živo. In je bilo to zame eno globoko doživetje, tenutek, ko sem rekel, da je res nekaj na stvari. Notranje sem se umiril, izročil sem ji današnji dan in vse je lepo. Če ona vodi, je vse lepo.
Sobotna maša je bila vrhunec praznovanja. Združeni pevski zbori iz različnih župnij so izvajali mašo v čast Mariji Pomagaj, skladatelja Avgusta Ipavca, napisano posebej za to priložnost. Bolj ko se je vse skupaj približevalo, bolj ko je tekoče šla zadeva, bolj se je pelo z elanom, z neko vzvišenostjo, skratka nekaj jih je povezovalo. Med pevci, med zbori smo postali prijatelji. Ne vem zakaj. Torej nekaj že mora biti na tem, da je ta naša Marija nam pomagala. To je kar nekaj čudnega. Kako pa je prepevati doma Brezjanski Mariji? Prekrasno. Saj ste začutili tudi vi, kakšna energija se je sprostila sredi naše dežele. Ste tudi kdaj tako privat poromali k Mariji s priprošnjo? Moram reči, da že v otroštvu večkrat, ko sem bil še ministrant, zdaj se pa celo večkrat tukaj ustavim. Ampak takrat, ko ni nobenega, ko je skoraj prazna Cerkev, ali pa skoraj čisto prazna Cerkev. Ob koncu slovesnosti so sliko vrnili v oltar v Marijini kapeli. Slovesnost pa je v ljudeh pustila globok pečat. Jaz nisem Slovenka, prišla sem iz Kijeva. Včeraj sem priletela.

Tako da spoštujem Slovence, spoštujem tisto njihovo spoštvanje do Marije, ki ga tukaj na Brezjah zelo izražajo. Od malega hodimo s starši, s teto sva hodili še peš. Mi ni preveč, če sem tudi desetkrat tukaj na leto. Kako ste pa doživeli ta jubilej?
Super, samo enkrat je to in zato sem se napravila tudi v narodno nošo. Meni kot Slovenki to zelo veliko pomeni. Brezjanska Marija je zame zadnja inštanca. Ste že kdaj slišali za to? Najprej je Bog, potem je Sveti Duh, Jezus, nazadnje pa Marija. V kakih trenutkih ste se kot duhovnik zatekali k njej? Nisem imel takih življenjskih ali eksistencialnih problemov, da bi moral Marijo kar naprej nekaj prositi. Jaz se ji bolj zahvaljujem, jo občudujem kot ideal, kot kraljico, kot našo mamo, običajno mamo.
Velika uslišanja so bila na njeno priprošnjo. Tudi za ženino zdravje sem šel peš k Mariji Pomagaj in je bilo uslišano in ozdravljena.
Kako doživljate današnji praznik?
Zelo lepo, čudovito, nepozabno. Pri Mariji je zmeraj lepo. Meni je Marija kot mami, samo drugač si jo predstavljamo. Za kaj pa prosiš Marijo?
Da bo uspešno šolsko leto, pa da bi nam šlo v družini čim bolje, pa da bi imeli več boljših odnosov med sabo, čimveč prijateljev. Marija vsakega sprejema prav takega, kot je. Zaradi svoje človeške narave nam je blizu, v svoji drži pa svetal zgled v hoji za Kristusom.
Vsako leto septembra poteka v Cerkvi na Slovenskem pastoralni tečaj. Letošnja tema je " Družina- nosilka vrednot ". Za murskosoboško škofijo je potekal v Kančevcih. Tu so že dan prej z " Družinafestom " na Stari Gori slovesno začeli s pastoralnim letom, ki je letos namenjeno družini.

Pastoralni tečaj je oblika rednega permanentnega izobraževanja duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev. Pripravijo ga škofijske pastoralne službe in poteka v vseh škofijah. Letošnji je že 41. po vrsti. Letos smo ta tečaj, pa tudi marsikatere druge oblike skupnega iskanja in izobraževanja namenili tej osnovni tematiki, ker je le pastoralno leto, ki smo ga pravkar začeli, prav posvečeno pastorali družine. Zato je potrebno, da se tudi pastoralni delavci najprej sami poglobimo v to tematiko, da se o njej pogovorimo, da tako skupaj najprej osvojimo nekaj novih znanj, pa tudi novih podatkov, ki jih strokovnjaki na tem področju naberejo, potem pa poskušamo skupaj oblikovati tudi odgovore. Glavni predavatelj letošnjega pastoralnega tečaja je dr. Vinko Škafar. Letos govorimo o družini kot nosilki vrednot, zato so glavni poudarki prav vrednote v družini. Najprej zakon kot vrednota, potem družina kot vrednota že sama v sebi. Ne glede, recimo na Krščanstvo ali nekrščanstvo. Dočim Krščanstvo je pač zakon tudi zakrament, pomeni poseben Božji poseg v skupnost dveh, ki se poročita z Božjim blagoslovom v Cerkvi. Karlo Smodiš je spregovoril o povezavi Krščanske družine z župnijskim občestvom. Poudaril je tudi, da je k družinski pastorali treba pristopiti celostno. S tem mislim, da bi dejansko vsa naša pastoralna prizadevanja osredinili na področje družine. Kajti vedno znova poslušamo, vedno znova poudarjamo, s čimer se tudi vsi strinjamo, da je družina temeljna celica ne samo družbe, ampak tudi Cerkvenega občestva in bi se seveda dalo na tej pastoralni ravni popolnoma vse ostale pastorale, ali vsaj večinoma, povezati z družino. V današnjem svetu se družina sooča z mnogimi izzivi in težavami. Kljub temu statistike kažejo, da mladi v Evropi in tudi v Sloveniji družino kot vrednoto postavljajo zelo visoko. Tako da je v njih eno tako hrepenenje, skoraj lahko rečem prahrepenenje po družinskem življenju. Vanje pa trči pogosto v neuspehu družine, bodisi v lastni ali potem soseščini, predvsem pa še v medijih, ki navadno predstavljajo družino in zakon. Torej kot nekaj, kar pravzaprav nima vseh vrednot, ki jih Krščanstvo poudarja. Recimo vrednote enega moža, ene žene, vrednote ljubezni, zvestobe in trajnosti. Tako da so pravzaprav s to današnjo permisivno kulturo mladi zelo bombardirani.

Kjer je ljubezen, tam se potem najde tudi pot. Je včasih težava, zato pa je toliko pomembnejše, da se znamo ob določenih časih ustaviti, si vzamemo čas za duhovne vaje, kjer smo pa res z družino skupaj, vsi člani skupaj in potem iz takih trenutkov črpamo za naprej. Družina je velik Božji blagoslov in tu lahko kot oče dejansko živim svoje Krščanstvo in se tudi v družini uresničujem.

Sam izhajam iz zelo velike družine, pri nas nas je bilo 14 otrok doma, tako da imam izkušnjo, kaj pomeni velika, razširjena družina za vzgojo. Ker sem najmlajši, so pravzaprav vsi bratje in sestre na meni poskušali vzgojne metode in sem jim zelo hvaležen.
Zato, ker je to eno življenjsko brušenje, otroci tudi nič kaj ne štedijo drug drugega in to je za življenje, vsaj po moji izkušnji, izredno dragoceno, ker se naučiš soživet z drugimi, deliti z drugimi, se tudi boriti z drugimi, si nekako osvojiti svoj prostor sredi lastne družine in to se mi zdi, da je izredno dobra dota za potem, za življenje. Udeleženci pastoralnega tečaja so po skupinah razglabljali o letošnji temi. Prišli so do različnih predlogov in sklepov, ki jim bodo pri nadaljnjem pastoralnem delu gotovo v pomoč. Delo v skupini je potekalo dokaj konstruktivno, vsi udeleženci skupine so zavzeti in čutijo problematiko družine, probleme zakona, probleme naših družin in želijo nekaj na tem področju narediti. Dan je bil predlog, da bi imeli ene osnutke za pripravo na zakon, ki bi jih duhovniki lahko vzeli v roke, s tem namenom, da bi bolj ovrednotili Cerkveno poroko, se pravi zakonsko življenje, posvečeno življenje.

Zame je to prvič. Namreč sem še Bogoslovec in letošnje leto, ko bom postal diakon, bom začel v pastorali malo bolj aktivno delati. Sicer za prvič so pa zelo prijetni vtisi. Danes smo se tukaj zbrali vsi, ki nam je res mar delo v pastorali, ki nam ni vseeno za ljudi, ki jih srečujemo in s katerimi prihajamo vselej v stik.

Družina mi pomeni zelo veliko, sama imam družino, tako da je ta tema nekako pisana tudi prav meni osebno na kožo.
Jaz sem zelo zadovoljen z današnjim pastoralnim tečajem. Se mi zdi, da je zajel bistvene stvari, bistveno problematiko in tudi odziv naših pastoralnih sodelavcev je bil lep, sodelovanje je bilo po moje zelo plodovito, tako da upam, da bomo lahko kakšne sadove obrali tudi s tega letošnjega pastoralnega tečaja.

Kljub temu, da se ljudje na prvi pogled danes oddaljujejo od vere in Cerkve, ostajajo v njih odprta številna vprašanja, povezana z njihovimi najglobljimi hrepenenji in iskanji. Ljudje begajo in iščejo odgovore na prostem trgu duhovnosti, na katerem pa pogosto ni Cerkve. V takšni težki situaciji se še posebej pogosto znajdejo mladi. Z zadnjo pobudo ljubljanskega nadškofa in metropolita jim prihaja Cerkev naproti na nov način. Lepo pozdravljeni, gospod nadškof.
Lep pozdrav.
Povejte, je vaš namen priti v stik z mladimi, jim priti nasproti?
Gotovo. Saj se ves čas srečujem z mladimi, birmanci, potem z različnimi skupinami, s skavti, z mladimi iz duhovnih gibanj. Vendar tokrat smo videli, da je lepa priložnost, da mlade povabim k srečevanju v spomin našega pokojnega nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je bil gotovo velik prijatelj mladih, veliko je zanje naredil, poslal je tudi več pisem poslanic, s katerimi jih je spodbujal, naj svoje življenje čim bolj zavestno sprejmejo in mu dajo svoj smisel. Prav to, da se srečujemo enkrat mesečno v ljubljanski stolnici, kjer je tudi grob nadškofa Šuštarja, je velika želja, da bi mladi nekje ob teh njegovih sporočilih in ob Božji besedi začutili, kakšen smisel življenja je danes potrebno iskati in kako ga tudi uresničevati.
Kako ste si zamislili srečanja? Predvsem, da je to duhovno in družabno srečanje. Torej Cerkev v vseh svojih skupinah deluje na treh področjih oz. na treh temeljih se uresničuje- to je Božja beseda, ki jo poslušaš, premišljuješ, potem je Bogoslužje, pesem, molitev, liturgija, evharistija in potem tudi prijateljsko druženje, ko si med seboj izmenjaš svoje izkušnje in tudi svoje probleme. Tako da imamo sestavljeno srečanje nekako iz treh delov. Najprej je skupna molitev, tudi čaščenje najsvetejšega, pesem, potem je evharistija, evharistično slavje, po maši pa zaenkrat, dokler je še toplo, pred Cerkvijo, potem pa upajmo, da se bomo lahko zbirali v kakšnem prostoru, ko bo bolj hladno, tako da se tudi vsi srečamo.
Misel pokojnega nadškofa je bila, da bi se človek uresničil, da bi bil srečen v tem, kar je, kar počne. Povejte, katera so tista vprašanja, na katera boste iskali skupne odgovore?
Predvsem to, kar sem že poudaril. Danes je potrebno v množici ponudb, ki jih imajo mladi ljudje in so velikokrat zelo vsiljivo ali tudi zelo prepričljivo postavljene, pomagati, da najdejo tisti odgovor in ga izberejo, ki jim bo pomagal živeti v vseh različnih situacijah življenja. Ne samo mladosti, ampak tudi v odraslosti, sredi dogajanja, ko bodo sami nosilci odgovornosti, pa tudi v starosti in bolezni, v raznih preizkušnjah. Odkrivati smisel življenja v tem, da je naše življenje podarjeno in da želimo to podarjeno življenje podarjati naprej, je najlepše kar naj bi človek uresničil. Mladi, sem prepričan, so tudi danes odprti za takšno darovanje. Med njimi srečuješ veliko požrtvovalnosti, pravega darovanja, tako da ni toliko problema, da mladi ne bi želeli, ampak da jim pridemo naproti in jim poskušamo pomagati, da res odkrijejo, da je življenje lepo in da je treba življenje živeti v polnosti.

Ampak mnogo je mladih, ki življenja dejansko ne dojemajo kot dar. Kako priti do teh? Kaj lahko Cerkev naredi zanje? Večkrat ponavljam misel papeža Janeza XXIII., ki jo je izrekel pred koncilom v začetku ' 60- ih let prejšnjega stoletja, ko je rekel: " Prenova Cerkve bo prišla po ubogih. " Danes vidimo, da marsikdaj predhodne besede ne zazvenijo, jih mladi ne sprejmejo, ampak šele potem, ko morda sami doživijo neko življenjsko razočaranje, neko trpljenje ali da zgrešijo smer, takrat je človek bolj odprt. Zato mislim, da približati se tistim mladim, ki jih je mogoče življenje strlo, ki se jim je vse skupaj sesulo, je velika naloga. Kajti tudi Jezus je v svojem delovanju vedno iskal malega človeka. Tistega, ki je bil v situaciji, da si sam ne more pomagati. In je prišel naproti.
Naslednjič se boste z mladimi srečali prvi teden v oktobru. O čem bo tekla takrat beseda? Ustavljamo se ob vprašanjih, ki jih je pokojni nadškof Šuštar izpostavljal v pismu mladih. Prihodnjič bo predvsem, da bi imeli življenje v izobilju. Srečanje mladih bo že tudi sedaj, prihodnjo soboto v Stični, kamor so povabljeni mladi iz vse Slovenije. To srečanje bo pa 4. oktobra na praznik Sv. Frančiška Asiškega, ki je gotovo velik svetnik, pričevalec in vedno simpatičen mlademu človeku. Hvala lepa za vaš obisk v studiu.

Prosim. Lep pozdrav. Mi pa si zdaj poglejmo zgodbo g. Antona Trpina, župnika v Šentjerneju na Dolenjskem. Ob prazniku Svetega Jerneja je izdal knjigo z naslovom Dvajset let med vami. V vseh teh letih je s svojim delom, krajem pod Gorjanci vdahnil poseben pečat.

" Dragi šentjernejski farani! Ob slovesu od mame, ki sem jo imel izredno rad, veliko pomeni beseda sočloveka ali osebna prisotnost na pogrebu. Nič me ni sram, da sem ob poslavljanju od svoje mame jokal kakor otrok. To so solze, ki izražajo hvaležnost. Streči nekomu, ki ga ima človek neizmerno rad, ni težko. Kako neizmerno rad bi še stregel svoji mami, samo da bi še kdaj rekla: ' Moli! ' " Življenjska pot g. Antona Trpina se je začela v Rovtah, 4. junija leta 1942. Bil je tretji otrok mame Marije in očeta Matevža. Toda že čez dva meseca je v družino zarezala vojna. Zaradi partizanskih napadov so Italijani kot talca ustrelili očeta, ko se je 4. avgusta vračal od nedeljske maše. Mali Anton je bil takrat star osem tednov, za družino se je tako začelo novo obdobje. Mama je ostala potem sama s tremi otroki. Veliko kmetijo smo imeli, zelo težko obdelovalno. Ostala sta še starša, torej moji stari starši, tete. Tako smo potem preživljali svoje življenje na težki kmetiji. To so bili hudi časi, res hudi. Vendar mislim, da je- v to sem prepričan- Bog dal blagoslov na vse to, tako da sem se jaz odločil za duhovni poklic. Jaz nikoli nisem v mladosti mislil, da bom duhovnik, zlasti do vojske. Bil sem vedno tesno povezan z župnijo, veren fant, vesel, zelo živahen. Moja odločitev pa je bila v vojski. Čeprav so mene kot otroka talca poslali v vojaško službo oziroma k vojakom na sanitetsko izpopolnjevanje z namenom, da bi enega od treh otrok vojska izobrazila in bi lahko imel štipendijo in vojaško službo. Zato sem jaz odšel v vojsko Maribor, kjer sem se izpopolnil v saniteti in potem nazaj šel služiti vojsko v Pančevo. Zanimivo, tam sem se odločil za ta poklic. V duhovnika je bil g. Anton posvečen leta 1973, v letu, ko je bilo v Sloveniji kar 61 novomašnikov. Nova maša pa je bila 8. julija v domači župniji Rovte. Kaplansko leto je nastopil v Trebnjem, nato pa je tri leta preživel v Šentjerneju na Dolenjskem. Leta 1977 je postal župnijski upravitelj v Notranjih Goricah, 10 let kasneje pa se je še enkrat vrnil v Šentjernej, tokrat kot župnik. Mislim, da je za duhovnika zelo pomembno, da se počuti sprejetega in da sprejema tudi svoje vernike take, kot so. Preprosto povedano, duhovnik se mora počutiti kot doma. Doma je lepo in tako se počutim jaz tukaj. Kako gledate na šentjernejsko dušo? Ta šentjernejska duša je mehka kot pokrajina, plemenita, tako da je sprejemljiva za lepo, dobro in Sveto. Imate kdaj občutek da ste trpin?

To samo po priimku, drugače pa res ne. Bolj ko sem starejši, toliko manj me obdaja neko občutje zagrenjenosti ali pa trpkosti, tako da sem zelo sproščen in vesel duhovnik. Tudi mislim, da me takega Šentjernejčani poznajo. Dober dan.
Dober dan.
Gospa, Bog daj.
Bog daj. Kako?
Ste se le vrnili? Kje pa ste bili v nedeljo? Smo vas pogrešali pri maši.
Res? To je pa lepo. Vesel sem. Meni je bilo tudi zelo dolgčas.
Dober dan. Kako ste kaj?
Ta mlada.
Popotnik se je vrnil. Daj rokico. Dober dan. Dober dan želim.
Dober dan. Gospodar je tukaj. Pozdravljeni.- Žena je rekla, da se počiva.
Pa ne zmeraj.

Čeprav je g. Trpin v življenju že marsikaj pretrpel, mu ne zmanjka smisla za humor. V dvajsetih letih župnikovanja v Šentjerneju je doživel že marsikaj. Prišla je Romkinja in je prosila za eno mašo, ki naj bi jo dala s tem namenom, da bi Bog kaznoval njeno sosedo, ki jo je nekaj obsodila. Ampak ne čisto do konca do smrti, ampak samo malo jo naj kaznuje, da ne bo taka. In kaj se je potem zgodilo?
S tisto mašo ni bilo nič. V 34 letih duhovniškega poklica se je marsikaj spremenilo. Slovenija je postala država in Cerkev je dobila svobodo. Toda, kot pravi gospod Anton, je duhovnikovo poslanstvo danes mogoče še zahtevnejše. Tisti časi so bili še v stari Jugoslaviji, ki pa niso bili tako slabi, zlasti glede samega bistva duhovniškega poslanstva, in današnji čas, ki je nekako odprt, po svoje zelo lep, ima težjo oznanjevalno moč oz. pot do človeka, ker je nekako človek zelo profaniran. Kaj je tisto, kar človek najbolj išče?
Kako občutite te čase?
Potrebujejo duhovnikove besede, tudi duhovnika samega, ampak v duhovniku mora biti vedno inkarnirana Božja beseda. Duhovnosti, tega potrebujejo ne glede na to ali je blizu vernik strogi vernik ali pa malo oddaljen. Knjigo Dvajset let med vami je gospod Anton namenil župljanom. Osrednji del predstavlja letni pregled, ki združuje pogrebne nagovore in posebne slovesnosti v župniji. Z besedami, izrečenimi na pokopališču, se globoko dotika duše vsakega Šentjernejčana in kot piše uvodnik knjige, gospod župnik zna videti stisko človeka in zato nikoli ne obsoja. Kakšen je vaš odnos z Bogom? Kdo je za vas Bog? To je eno tako vprašanje, na katerega je težko odgovoriti teoretično, ampak preprosto Boga moraš čutiti v sebi. To je bistvo, vsaj jaz ga tako doživljam, bodisi tisti spološni pojem o Bogu, predvsem pa doživljam Boga v zakramentih. Maša mi pomeni vse, molitev. Vidim, da če dan ne začnem z molitvijo, je dan skoraj zgubljen. Če tega ni, potem je lahko samo neko uradovanje, neko oznanjevanje papirnato, ki je lahko vzvišeno. Ampak mislim, da je temeljnega pomena ta odnos z Bogom, potem pa tudi odnos s človekom in oznanjevanjem.

Mislim, da je bila odločitev za duhovništvo prava odločitev. In poklic, ki ga vršim, mislim, da ga izpolnjujem. Ne v polnosti, ampak sem zadovoljen človek, še bolj pa kot duhovnik. Vam je bilo kdaj žal?
Nikoli. Nikoli. Ene minute se nisem pokesal.

Bodite z nami spet naslednjo nedeljo. Do takrat pa preživite lep in uspešen teden.

Prejšnja: 2. 9. 2007

Naslednja: 16. 9. 2007

oglasno sporočilo

Moj RTV

Obzorja duha: 9. 9. 2007