Obzorja duha: Božjo voljo spolnjevati - portret dr. Alojzija Šuštarja

Spolnjevati Božjo voljo, mi pomeni, da si bom z vsemi močmi prizadeval za resnico, pravičnost, mir in ljubezen. Svobodo in srečo, kakor nas uči naš Gospod Jezus Kristus v svoji Velikonočni skrivnosti križev, vstajenja in novega življenja. S temi besedami je v 17- letno poslanstvo škofovske službe vstopil dr. Alojzij Šuštar, ki je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita.

Po 30- ih letih duhovniške službe v Švici, se je doktor Alojzij Šuštar vrnil na domača tla kot izkušen duhovnik, visoko izobražen teolog in svetovljan.
Leta 1980 so imenovanje novega ljubljanskega nadškofa, duhovniki in verniki sprejeli z velikim odobravanjem in zaupanjem. Ljudje so začutili v njem človeka vere, duhovnega moža in to je pomagalo, da se je tudi vzdušje v 80- ih letih nekako umirilo. Da se je pripravljala ta sprememba ne z nekimi velikimi zunanjimi dejavniki, ampak s preprostim duhovnim delovanjem. Lahko rečem da je v času osamosvajanja odigral odločilno vlogo, kajti njegova mednarodna poznanstva in povezave so bile takrat odločilne. Takrat je bilo tudi izredno obdobje. Veliko telefonov. Praktično smo cele noči in dneve pošiljali fakse, ker je imel take dobre povezave po celi Evropi. Od Švice, nekdanjim predsednikom Furlerjem, potem kardinalom Martinijem, kardinalom Humom, potem tudi v političnem življenju v Evropi je bil poznan in takrat vem kako smo, to je dejansko je bilo eno obdobje, ko je čutil kaj moramo mi narediti, da se bo stvar rešila za to našo samostojnost Slovenije, državo imamo in nadškof se je takrat pa res izkazal, oziroma takrat smo videli kaj pravzaprav v Evropi pomeni. Morda smo premalo cenili to. Takrat se je pa videlo, da je on dejansko v evropskem prostoru človek, ki ga poznajo in na njegovo besedo veliko dajo. Prepričan sem, da so tudi, ko so prihajale te evropske delegacije in vse kar se je potem dogajalo, da je nadškof Šuštar bistveno ali pa pomembno pripomogel k temu, da se je konflikt lažje rešil.

Predvsem on je imel zelo dobro in pozitivno življenjsko izkušnjo. Že prej sicer, v precej strogi ustanovi škofovih zavodov kjer je študiral v Šentvidu, potem pa v Švici, kjer je ta dialoškost in odprtost do različnosti bila nekaj naravnega in zaradi tega je on potem tudi v teh naših medsebojnih odnosih pokazal veliko širino. Nekateri so bili mnenja, da sem preveč popustljiv. Drugi so bili mnenja, da sem preoster. Naj o vsem tem sodi Bog. Storil sem, kar sem takrat spoznal kot svojo dolžnost.
Doktor Šuštar je veliko storil za promocijo Slovenije tudi kot predavatelj in udeleženec različnih mednarodnih srečanj. Objavljal je v domačem in tujem tisku in izdal več samostojnih knjig. Predvsem z moralnega področja. Ob podelitvi naziva častni doktor mariborske univerze, je svoja teološka prizadevanja strnil takole.
Pri svojem delu na moralnem področju sem imel pred očmi predvsem tri cilje.
Prvo je bilo spoštovanje človekove osebnosti. V prepričanju, da mora vsak imeti svobodo, da živi kot osebnost. Drugi je bil dialog z vsemi in iskanje pogojev za dialog. Ti pogoji so poslušanje, razumevanje in odgovarjanje na vprašanja, kajti le tak dialog pomeni medsebojno obogatitev. Tretji poudarek pa je resni humanizem. Ker človek kot oseba od začetka do konca svojega življenja je deležen vsega spoštovanja. To velja za invalide, kakor za tiste, ki se kakorkoli prikažejo v človeški družbi. Globlji temelj humanizma pa je resnica. Da je človek ustvarjen po Božji podobi, da mu je Kristus brat in ga spremlja v njegovem življenju kot pot, resnica in življenje. Ta načela pa za nadškofa Šuštarja niso bila le temelj njegovega teološkega znanstvenega dela, temveč njegov način življenja in bivanja z ljudmi in za ljudi. Njegova vrata so bila vedno široko odprta vsem, ki so ga želeli obiskati. In zelo različni ljudje so prihajali k njemu in tudi on je šel na različne obiske in se mi zdi, da je ustvarjal eno podobo Cerkve, ki je zares odprta, oziroma ni obremenjena z ne vem kakšnimi, zdaj pa z nekimi naslovi ali kaj podobnega, ampak želi zares prisluhniti preprostemu človeku. To je imel še poseben čut. Nadškof je veliko sam pretrpel. Bil je hudo bolan v Švici in poseben čut je imel za bolnike. Če se je le dalo, praktično smo bili nekajkrat na teden v Kliničnem centru. Pa ni šel obiskovati samo duhovnike, ampak tudi druge. Ali pa recimo domovi za starejše ali pa podobne ljudi, ki so bili v stiski, kakšna družina. Recimo če je bilo to kakšno soboto popoldne ali pa nedeljo popoldne ali pa med tednom, ko je bilo več časa, sva se tja zapeljala. Obiskal nas je na raznih srečanjih, potem nas je obiskoval tudi na letovanju ob morju. Večkrat je odprl razstave naših del na Teološki fakulteti v Ljubljani. Tudi pri pomembnih dogodkih v Cerkvi na Slovenskem nas je vpeljal v program, kjer smo lahko dejavno sodelovali. V času odgovornega poslanstva je bil gospod nadškof nam zelo blizu. Še posebno pa sedaj, ko tudi sam z veliko vdanostjo in potrpežljivostjo prenaša križ bolezni in starosti. Tudi tako smo se srečali, recimo ko je bil on na dopustu v Bohinju pa smo šli skupaj v hribe.
Preprosto po domače, pristno, sproščeno smo se pogovarjali, tako da je človek ob njem res začutil pravo človeško toplino, preprostost. Nič kakšne vzvišenosti, nič kakšne, recimo distance od drugih ljudi, ampak tista preprosta pristna človečnost, tako da smo preprosto radi bili z njim.

Bili ste prvi slovenski škof, ki ga je imenoval papež Janez Pavel II. V kakšnem duhu ga ohranjate v svojem spominu?
Papeža Janeza Pavla II. ohranjam v najlepšem spominu. Bil je človek močne vere, neomajnega zaupanja in zares nesebične ljubezni. Saj je veliko trpel v svojem življenju. Predvsem ta zadnja leta je trpel zaradi različnih bolezni. Vse to je prenašal. Bil je pobožen. Posebno je častil Božjo Mater Marijo. Dalje mi je ostajala v najlepšem spominu njegova preprostost. Nisem pričakoval, da bom preživel papeža, ki je bil sicer pol leta starejši od mene. Prepričan pa sem, da ga bo Bog kmalu poveličal tudi z dokazi za njegovo Svetost in njegovo nesebičnost služenje Cerkvi. Papež Janez Pavel II. je 11. marca 2005 v eni svojih poslednjih korespondenc, gospodu Šuštarju osebno voščil ob 25- obletnici škofovskega posvečenja in mu podelil apostolski blagoslov. Slovesno evharistično Bogoslužje ob častitljivem jubileju upokojenega ljubljanskega nadškofa, je prežemal duh globoke hvaležnosti za 25 let slavljenčeve škofovske službe in za pozornost človeka, ki je s svojo velikodušnostjo in dobroto obdaril mnogo ljudi.
Navzočnost apostolskega nuncija, slovenskih škofov, sobratov duhovnikov, tvojih sorodnikov in prijateljev ter drugih tvojih najbližjih, naj ti bo znamenje, da te imamo radi in smo Bogu hvaležni za tvoje zvesto služenje Cerkvi in narodu.
Vernikom ste bili vedno vzor duhovnega človeka, ki je široko odprt v življenju. Kako vi osebno sprejemate človeško življenje v tegobah in v lepotah?
Življenje je prvi in največji Božji dar. Kajti človekovo življenje je nesmrtno. Ni tako kot pri živalih, ko je s smrtjo vsega konec. Človek živi večno. S smrtjo se življenje ne uniči, ampak spremeni. Molimo v molitvi za rajne, zato je kultura življenja izredno velikega pomena. Žal doživljamo v naših časih posebno kulturi smrti, ki postaja vedno hujše vojne, nesreče, medsebojno uničevanje in kar je še hujše, samomori. V Sloveniji imamo že nekaj let gibanje za življenje. Vsako leto je poseben teden posvečen tej tematiki. Življenje imamo v lastnih rokah, predvsem pa smo v Božji roki. Večni Bog, katerega življenje je brez konca in začetka, ker je za nas nedoumljivo, je gospodar življenj. Njemu, kot našemu stvarniku in odrešeniku bomo dajali obračun o svojem življenju. Znano vam je, da vedno... zato je prav, da vedno mislimo na to. Vsak dan si reči: Morda je danes zadnji dan in prosim Gospoda za usmiljenje. Vedno ste bili obkroženi z zvestimi sodelavci. Recimo sestra Mira je z vami že vse od leta 1980. Kako vi doživljate njihovo vlogo v vašem življenju? Res je, da me poleg Boga, Božje Matere Marije, angelov varuhov, v mojem življenju spremljajo ljudje. Najprej so bili to starši, ki so mi dali življenje. Večkrat so mi ljudje rešili življenje, na primer takrat, ko sem kot otrok padel v naraslo Temenico z vrečo žita na hrbtu. To je bilo pri Trebnjem. Začel sem moliti kesanje, potem pa mi je prišlo na misel, da bi se osvobodil vreče. Res sem jo odvrgel in prišel na površje. Ljudje so me potegnili iz vode, potem pa mi je Bog dal, še večkrat mi je podaril življenje, ko sem bil v smrtni nevarnosti. Sestri Miri sem prav posebno hvaležen, ker sem gluh in invalid in zame skrbi v vseh pogledih. Naj se njej in vsem drugim prav posebno zahvalim. Nadškofovo življenje je zame eno veliko bogastvo. Kar bi še rada poudarila je to, da ločim ta del, kar sva bila na škofiji in potem sedaj ko je v pokoju, ko živiva sedaj tukaj v Zavodu Svetega Stanislava. Tiste stvari, ki jih je že prej gojil, so se tukaj samo poglobile in še bolj se je pokazal njegov plemenit, mehak značaj in vse tisto kar je prej gojil v sebi, za kar se je prej trudil. Zdaj ga občudujem v tej njegovi molitveni drži, globokem zaupanju v Boga, ljubezen do Božje Matere Marije in njegovo vdanost v trpljenju. Ker vedno reče: " Kakor je Božja volja. " Tako sem res hvaležna, da me je Bog poslal prav sem in sem tudi hvaležna mojim predstojnicam, da imajo razumevanje, da ostajam z gospodom nadškofom tudi sedaj, ko je potreben večje skrbi, oskrbe in več pozornosti in da sem z njim, ko ne sliši, ko težko hodi, tako da res Bogu hvala in vsem, ki me pri tem podpirajo in spremljajo.
Delo z gospodom nadškofom Šuštarjem je bilo res izredno dragoceno. Zame je to ena najlepših izkušenj v življenju. Prišel sem kot kaplan iz Kočevja, kjer je bil drug način dela in ko sem prihajal na škofijo za tajnika sem se pošteno prestrašil kako bo to šlo, ker je bila čista druga oblika dela, druge dolžnosti, druge obveznosti. Ampak nadškof je bil od samega začetka vedno zelo potrpežljiv, rad je kaj razložil, pojasnil. Vsak teden sva imela posebne sestanke, da sva povedala za naprej kaj se bo dogajalo v tistem tednu.
Lahko bi rekel, da je bil... To je prijeten, zelo prijeten človek. Rad je imel red, rad je videl, da je bilo vse tisto kar je bilo dogovorjeno tudi narejeno ob pravem času, ampak po drugi strani pa v odnosu do sodelavcev pa do vseh ostalih bi lahko rekel, da je to človek dialoga, sproščenosti, nekega zaupanja do sodelavcev tudi, tako da je bilo z njim izredno prijetno delati. Tudi ko je prišel potem leta 1997 v zavod, ko se je upokojil, nekaj časa, ko je še mogel je hodil po župnijah, potem ne več, je res za zavod pravimo, da je kot svetilnik, v tretjem nadstropju stanuje, soseda sva in tako se srečujeva, pogovarjava. Potem včasih, ko je še sam maševal in za dijake, zdaj k maši pride. Tako da prinaša neko toplino, eno varnost, eno gotovost. Izredno vse spremlja kaj se dogaja. Od pouka pa potem kdaj je matura pa kakšen je vpis pa če je kakšna skupina, če imamo kakšne obiskovalce, tako da moram reči, da je to zame en velik dar, ena bogata izkušnja. Tudi sam v tej službi, ki jo imam, sem se izredno veliko naučil od nadškofa. Se pravi po tej strokovni plati, predvsem pa tudi po tej človeški plati. Kako je potrebno delati z ljudmi v enem team- u, sodelovati, se pogovarjat in tudi v neki umirjenosti, v neki gotovosti, različna vprašanja, problemi, ki prihajajo, reševati. Mislim da bo gospod nadškof ostal v spominu vsem zavodskim dijakom, predvsem kot tisti, ki jim je, ko so bili dežurni v drugem letniku, prinesel pomarančo, včasih tudi še kakšno drugo sadje. Namreč ko sestra Mira nadškofa pelje na obroke v jedilnico in pa v kapelo, se nadškof vedno ustavi in brez besed z vozička položi pomarančo, ali pa kakšno drugo sadje včasih, večinoma so pomaranče na mizo in te samo pogleda in gre naprej. Poleg tega pa mislim da tisti dijaki, ki živimo v dijaškem domu, da si ga bomo zapomnili kot zelo mirnega človeka, ki je vsak večer pri maši in ki kljub temu, da je gluh, človek vidi, čuti, da je res tam, da se zaveda kaj je in da na nek svoj prav poseben način on sam sodeluje. Vem pa, da je on tisti, ki po eni strani res ljubi človeka. Vsakega ima rad, vsakega spoštuje in obenem pa tudi zelo lepo, torej redno moli in mislim, da je on sedaj tisti, ki za vse nas, za vso to našo Slovenijo, ki jo neizmerno ljubi, to se je vseskozi kazalo, kako mu je veliko do tega, da bi Slovenija bila res neka urejena država in ta lepa dežela, da bi vse to se čim bolj uresničilo.