Obzorja duha: Kitajska, verovati v istega boga

Mladi menih se tu lahko res spokojno poglablja v Svete spise. Ne moti ga nič- le kamera, proti kateri pritajeno poškili.

V tihoti posvečenega kraja ne ve, da je prav njegova vera s sto milijoni vernikov, z 200 tisoč duhovniki in 20 tisoč templji najštevilčnejša na Kitajskem. Povsod vlada hešje šehvi ali skladna družba, kot pravi dokument kitajske komunistične partije, ki je oktobra lani zapisala, da je treba zgraditi skladno družbo, v kateri ima vera lahko pozitivno vlogo. Pa ne samo budizem, ampak tudi druga štiri uradno dovoljena verstva: islam z 20 milijoni vernikov, pa neznano število taoistov, 16 milijonov protestantov in 5 milijonov uradno prijavljenih, pa kar 8 milijonov neprijavljenih Katolikov.

Zapovedan je bil ateizem, pravzaprav še ta ne, ampak verovanje v sodobnega Boga, Mao Cetunga. Ob stoletnici rojstva tega velikega kitajskega odrešenika, kot poje pesem " Vzhod je rdeč ", so leta 1993 v njegovem rojstnem kraju Šaošanu postavili desetmetrski spomenik, kjer je na podnožju mogoče prebrati tole: " Sonce pred nami, napredek pred nami, svetloba pred nami. "

Uničenju se ni mogla izogniti niti največja katedrala na Kitajskem, stoletna Xujiahui ali Cerkev Svetega Ignacija v Šanghaju.

Zgrajena v gotskem slogu se je nekoč ponašala s prekrasnimi vitraži, oltarji, knjigami. Ker napada na Cerkev, sicer sedež šanghajske škofije, niso pričakovali, umetnin niso skrili, in vse je bilo uničeno.

91- letni duhovnik, ki je daljnega leta 1948 doktoriral na sloviti rimski Gregoriani, zdaj ponosno pove, da so se lotili obnove z darovanim denarjem vernikov, z lastnim denarjem, predvsem pa s pomočjo iz tujine. Orgel še ni, nekoč slovita rozeta je še iz plastike, ki jo poletna pripeka neusmiljeno tali.

Ob delavnikih le redkokdo zavije v škofijsko Cerkev v Šanghaju, v katerem je bilo ob rojstvu nove Kitajske leta 1949 1, 4 milijona Katoličanov ali en odstotek prebivalstva tega največjega kitajskega mesta. Vsako leto se eni izmed 121- ih mestnih Cerkva, v katerih deluje 80 duhovnikov, pridruži 200 novih vernikov- in to kljub temu, da vlada odločno omejuje versko vzgojo in prepoveduje spreobrnitve. Rast je spodbudna, saj statistika pravi, da število Katoliških vernikov povsod po svetu upada, le na Kitajskem narašča.

In tako se tudi ob delavnikih zgrinjajo ljudje v eno izmed 17- ih Katoliških Cerkva, kakršna je tale, najstarejša v Pekingu, Šuanvumen. Zgradbo v rimskem slogu, v kateri domuje škof, sicer vodja Kitajske Katoliške domoljubne zveze, so postavili leta 1904 na temeljih prejšnjih štirih, uničenih v minulih 400 letih.

H Katoliški veri jih vleče želja po drugačnem od tistega, kar jim nudi vsakdanjik, saj sta vrtoglava gospodarska rast in nori materializem ubila vrednote komunizma.

" Moralnost je odmrla, " je pred leti zapisal najbolj znani kitajski pisatelj Vang Meng, " toda vsi hočejo verovati. " In verujejo.

Toda ti verniki, duhovniki in škofi so pripadniki tako imenovane Kitajske Katoliške domoljubne Cerkve, uradne, dovoljene vse od njene ustanovitve leta 1957, in poslušajo uradni Peking. Še več pa je tistih, ki poslušajo Vatikan.

Škof meni, da je zveza most med Cerkvijo in državo, pa med Cerkvijo in družbo, za podtalno, Vatikanu naklonjeno Katoliško Cerkev, ki ji pravijo tudi " tiha " Cerkev, pa meni, da nima ničesar opraviti z vero, ampak ji gre le za politično vprašanje. Res je, toda domoljubni zvezi. Kako si sicer razlagati besede nekdanjega prvega moža Kitajske, Džjanga Dzemina, ki je zapovedal, da morajo partijski uradniki, navajam " tvorno voditi vero, da bi se ta lahko prilagodila socialistični družbi "; konec navedka. In prav zato se zastavlja vprašanje, ali Zveze pravzaprav ne vodi kar komunistična partija.

Kitajska oblast je torej presenetljivo odprta, ko gre za gospodarske reforme, ne pa tudi na verskem področju. Gospodar duš na gospodarskem področju naj bi bil tudi gospodar duš na verskem, nad okoli 400- tih milijonov Kitajcev, ki verujejo v tega ali onega Boga. To pa zavrača " tiha " Katoliška Cerkev, ki se pri oblasteh noče registrirati, saj bi ta terjala od njih imena vseh vernikov in nadzirala njihovo delovanje. " Partija, " pravijo, " lahko nadzira naša telesa in naš um, toda ne moremo ji dovoliti, da nadzira naše duše! " In kako postati pastir duš v družbi, kjer je zaukazan le en otrok v družini?
Oče Francis se je šolal doma in v Veliki Britaniji, zdaj pa je desna roka škofa Fuja.

Toda tudi na Kitajskem poznajo besedo ekumenizem. Uradna Katoliška Cerkev sodeluje z drugimi uradnimi Cerkvami.

Nobene pomoči tretje strani pa ni pri dolgoletnih poskusih zbliževanja med Kitajsko in Vatikanom, edino evropsko državo, ki ne priznava tega azijskega velikana. Primerjava med spopadom vatikanskega Davida in kitajskega Goljata je navidezna, saj sta obe državi na videz enako veliki: obe namreč trdita, da nadzirata petino človeštva. Državi skušata urediti medsebojne odnose že več kot 20 let. A ti so še naprej vroče- hladni.
Leta 2005 so se na primer otoplili: Peking je Vatikanu izrazil sožalje ob smrti papeža Janeza Pavla II. in dejal, kako upa, da se bodo odnosi med državama s prihodom novega papeža popravili. Tisto leto so kitajski Katoliki dobili dva pomožna škofa z blagoslovom Svetega sedeža in s privolitvijo kitajske vlade.

Toda meje med " uradno " in " tiho " Katoliško Cerkvijo se na Kitajskem čedalje bolj zabrisujejo. Duhovnik " uradne " je lahko tudi pripadnik " tihe " Cerkve; tudi v " uradnih " so v minulih letih molili za zdravje papeža Janeza Pavla II; duhovniki in škofi iz " uradne " Cerkve med potovanjem po Evropi vedno obiščejo tudi Vatikan. Vatikan je že zdavnaj dal vedeti, da pretrganje diplomatskih stikov s 23- milijonskim Tajvanom in njegovimi tremi milijoni Katolikov ni vprašljivo, saj ima Vatikan v Tajpeju le odpravnika poslov že od leta 1980. Na očitek o vmešavanju v notranje zadeve Kitajske- kar naj bi po mnenju Pekinga pomenilo imenovanje novih škofov s strani Vatikana, pa Sveti sedež zagovarja s tako imenovano vietnamsko formulo. Po njej bi kitajska stran Vatikanu poslala seznam zanjo sprejemljivih škofov, ta pa bi izbral enega ali dva. Neuspeh pogajanj gre pripisati globokemu nezaupanju ene in druge strani, toda, obe strani se strinjata v enem: odnose je treba vzpostaviti, četudi še ne do trojne osmice, po kitajskem prepričanju srečne številke, ko se bodo 8. 8. 2008. začele olimpijske igre.