Odprti kop - Pisave: 13. 10. 2008

Besedilo, Slike

Premiera: ponedeljek, 13. oktober 2008, Vse oddaje

Prejšnja: 8. 9. 2008

Naslednja: 17. 11. 2008

DOBER VEČER SPOŠTOVANE GLEDALKE IN GLEDALCI. NOCOJŠNJA ODDAJA BO V ZNAMENJU POEZIJE TONETA PAVČKA IN CVETKE LIPUŠ. TONE PAVČEK JE EDEN NAJBOLJ PRILJUBLJENIH, PREPOZNAVNIH IN BRANIH SODOBNIH SLOVENSKIH PESNIKOV DA JE NJEGOVO PESNIŠKO USTVARJANJE ŠE VEDNO V ZENITU GOVORI KNJIGA POEZIJE SAME PESMI O LJUBEZNI, O PAVČKOVI PRODORNI MISLI PA 4. KNJIGA ESEJEV ČAS DUŠE, ČAS TELESA. OBE DELI, SKUPAJ Z IZBOROM PESMI V KNJIGI " SAMO TU LAHKO ŽIVIM ", PRIHAJAJO MED NAS OB PESNIKOVEM JUBILEJU, OSEMDESETEM ROJSTNEM DNEVU. VEČ JE LEPIH IN SIMBOLNIH SPOROČIL TE OBLETNICE IN PAVČKOVE ŽIVLJENJSKE IZKUŠNJE. GOTOVO TUDI TO, DA JE LJUBEZEN PRASILA, BREZ KATERE NE MOREMO ŽIVETI IN KI DAJE SMISEL VSEMU, KAR JE. LJUBEZEN JE PESNIKA NAGOVORILA KOT ŠE NIKOLI DOSLEJ IN NASTALA JE ZBIRKA SAME PESMI O LJUBEZNI, POSPREMLJENA S SLIKAMI MIHE MALEŠA.

VSE ŽIVLJENJE SEM HOTEL PISATI TUDI PESMI O LJUBEZNI. IN SEM JIH PRAVZAPRAV ZELO, ZELO MALO NAPISAL. CELO OČITALI SO MI. V NEKI ZADNJI KNJIGI, MISLIM DA V DAROVIH SO PRVE TRI PESMI, NAJPREJ JE TRETJI DAN, POTEM PA DVE PESMI O ROKAH, KI SO NAPISANE ŽENI. TO SO PRVE PESMI, KI SEM JIH NJEJ PISAL. IN POTEM SE JE PA KAR, TAKRAT SEM ČUTIL, DA BI LAHKO MNOGO VEČ NAPISAL IN DA BI MORAL, DA SE JE VREČE KOMAJ POJAVIL TA VIR IN DA BO ŠE ŽUBORELO. IN POTEM ČEZ ENE TRI LETA SE JE ODPRLO IN NE SAMO TA CIKLUS PESMI DO ŽENE, SO BILE VSE MOGOČE LJUBEZNI, KI SO BILE V ŽIVLJENJU. ZBIRKA JE RAZDELJENA V DEVET CIKLOV, KI GOVORIJO O LJUBEZNI V NAJRAZLIČNEJŠIH OBLIKAH. DOTIKA SE LJUDI, NARAVE, POKRAJINE, BOŽJEGA, BESEDE. SEGA V ČAS ZRELIH LET IN MLADOSTI, KO STA BILA SRCE IN TELO ZAČARANA OD ČUSTEV IN STRASTI. OSVAJANJA IN POSLAVLJANJA IZ MLADIH LET GOVORIJO, DA SEGA LJUBEZEN ONKRAJ TRENUTNIH IZPOLNITEV IN RAZOČARANJ.
IN VSE SO SE VRTELE IN PRIHAJALE TE LEPE DEKLICE S NEŽNIMI OBRAZI, Z OČITKI ALI Z MILINO. IN SEM JIH PO VRSTI ZAPISOVAL BODISI MRTVO DEKLICO S KITAMI, KI JE UMRLA PRI TRIDESETIH LETIH ALI LEPA SHAGALLOVA LJUBIMCA, KI STA MI UŠLA, KO SEM BIL JAZ VANJO ZALJUBLJEN IN JE SEGLA V NEKI LAN IN Z IZBRANCEM STA ZLETELA NEKAM POD OBLAKE KOT SHAGALLOVA LJUBIMCA. IN JAZ SEM KASNEJE ZDAJ RAZMIŠLJAL O TEM, KAKO STA BILA SREČNA IN NISEM NOREL OD BLESAVE ŽELJE, DA BI ZNAL LETETI, AMPAK SE JE V MENI OGLASILA ČISTO DROBNA, MAJHNA BOLEČINA ZA TISTIM, KAR JE NEKOČ BILO. TONE PAVČEK JE PESNIK VITALISTIČNEGA VZTRAJANJA. ČE JE BIL V NJEGOVIH PREJŠNJIH ZBIRKAH VIR VITALIZMA V SPOMINU, PREDNIKIH IN ZEMLJI, SE V NOVI KNJIGI POEZIJE SMISEL IN NEMINLJIVA ŽIVLJENJSKA MOČ ROJEVATA IZ LJUBEZNI.

IN LJUBEZEN JE SILA, KI SE POJAVI ŽE PRAV V ČISTO NEŽNI OTROŠKI DOBI. TAKRAT SI ALI ZALJUBLJEN V MAMO ALI ŽE V SOŠOLCA ALI SOŠOLKO IN TO POTEM POTUJE S TABO SKOZI. IN JE NAJBOLJ NESREČEN ČLOVEK, KI JE GLUH ZA TE IMPULZE, ZA TE DOTIKE VEČNOSTI IN LEPOTE, KI SE IMENUJE LJUBEZEN. LJUBEZEN MENJAVA SVOJE NEKE OBLIKE, AMPAK VEDNO JE VSE POPOLNA, VEDNO JE VZVIŠENA IN SAMO Z LJUBEZNIJO ČLOVEK PRAVZAPRAV LEZE OD TAL NEKAM NAVZGOR K BOGOVOM. TAKRAT SI PLEMENIT IN SI DOBER. RESNIČNO, TO JE TISTO, KAR PRAVI TAVČAR, LJUBEZEN NAM JE VSEM V POGUBO, NE DRŽI. JAZ MORAM REČI, DA JE PRAV NASPROTNO, DA ME JE LJUBEZEN ZMERAJ REŠEVALA, DA SEM BIL TAKRAT DOBER, DA SEM LAHKO DELAL. DA SEM HOTEL DELATI TUDI TAKO, DA NISEM NIKOGAR NE ŽALIL, NE PRIZADEL, DA SEM TAKRAT IMEL KAR NAENKRAT RAD VSE LJUDI.
IN ČE ČLOVEK V TEH MINULIH LJUBEZNIH ZADRŽI NEKAJ OD VSAKE TE MILINE IN TEH ČUSTEV IN TE LEPOTE, KI SI JO TAKRAT UŽIL DO STAROSTI, POTEM TE NA STAROST GREJE TA TOPLOTA IN RECIMO V ZIMSKIH ČASIH, KO JE MRAZ IN VSE MOGOČE, TE GREJEJO TE MILE LJUBEZNI, KI SO ZDAJ ZELO DOBROTLJIVE IN ŽENA NI NANJE PRAV NIČ LJUBOSUMNA.

KO JE VSE LEPO IN HUDO PORAZDELJENO MED DVA, MOŽA IN ŽENO, SE ŠELE ROJEVA PRAVA BLIŽINA. VSA BURNA NASPROTJA IN PRIBLIŽEVANJA SO ZDAJ ZDRUŽENA V ZAVEZO, PRIPADNOST. PESMI, POSVEČENE ŽENI, SO PRESUNLJIVA IZPOVED, ZAZNAMOVANA Z ZRELO ŽIVLJENJSKO IZKUŠNJO, PREŽETA Z MILINO IN SLASTJO EROSA. TO JE, KOT PRAVI PESNIK: NEKA POZNA LJUBEZEN, POZNA EROTIKA, KO PRAVZAPRAV GLEDAŠ ŽENO ALI ŽENSKO, GLEDAŠ V POZNIH LETIH IN NE MISLIŠ, KAKO SO GUBE PREKRILE TA OBRAZ, AMPAK KO SE KOPA, VEŠ DA TA VODA, KI JO PRHA IN VSE, ZMIJE VSE GUBE IN VSE GRDE LASTNOSTI IN JE NAENKRAT LEPA KOT TISTA, KI JE BILA V OLTARJU, KO SI KLEČAL PRED NJO IN JE BILA ŠE IN ŠE LEPA IN PRAVIŠ POTEM, NE PUSTIM TE, DA ZAIDEŠ NEKAM V REALNO STVARNOST, SEM TU IN TE MOLIM.

LJUBLJENJE V NEBESIH POGOSTO SANJAM, DA BOM ŠEL V NEBESA IN TE NEVERNICO POTEGNIL K SEBI ZATO NE UPEPELI MI TELESA, ZATO MI KRSTE NE ZABIJAJ Z ŽEBLJI, DA BOM ČIM PREJ PRESTOPIL PRAG LOČITVE, DEŽELO MRTVIH, A NA NOVO ŽIVIH.
TAM BOM NA STRANI IZVOLJENIH, ČETUDI KRIVIH, TAM TE BOM BOLJ KAKOR NA ZEMLJI LJUBIL PRED BOGOM, PRED MARIJO, PRED KERUBI. IN JEZUS KRIST, LJUBEZEN ENA SAMA UMEL BO, DA NA ZEMLJI ZAMUJENO POPRAVITI ŽELIVA V RAJU Z ŽENO IN RAD BO LJUBLJENJU UŽIVAL Z NAMA.

SPOMNIMO SE, DA JE PRIŠLO DO PRAVE ZAREZE V PAVČKOVI LIRIKI SREDI OSEMDESETIH LET PREJŠNJEGA STOLETJA, V ZBIRKI DEDIŠČINA. PO PESNIKOVIH BESEDAH JE BILA VSA NJEGOVA POEZIJA PRED DEDIŠČINO IN GOLIČAVO LE UVOD V POEZIJO. KOT DA JE POEZIJA DOBILA PRAVO, ZRELO TEŽO ŠELE OB PESNIKOVI GLOBOKI PRETRESENOSTI, OSEBNI EKSISTENCIALNI GROZI, OB SINOVI SMRTI. OD TAKRAT NAPREJ JE POEZIJA BILKA UPANJA, S KATERO SI PRIPET NA ŽIVLJENJE IN VZTRAJAŠ. IN DVOGOVOR S SINOM, MLADIM PESNIKOM JE PRISOTEN TUDI ZDAJ, ŽE V NASLOVU ZBIRKE. NASLOV JE SEVEDA LEP ZATO, KER JE SINOV, KER JE MARKOV. ON JE IMEL PESEM, PISAL BI TE LEPE PESMI, SAME PESMI O LJUBEZNI. TA DRUGI VERZ SEM MU VZEL IN SEM GA DAL ZA NASLOV IN SE MI ZDI, DA JE TOČNO, DA USTREZA IN ON, S KATERIM SE POGOVARJAM, MI NI OČITAL, DA SEM MU KAJ UKRADEL. SAME PESMI O LJUBEZNI SE DOTIKAJO TUDI BOŽJEGA. KO PESNIK, ROMAR, POPOTNIK IŠČE BOŽJE, IŠČE SMISEL.
IŠČEŠ SMISEL ŽIVLJENJA, KER NE VERJAMEŠ, DA SE ŽIVLJENJE KAR TAKO NEHA. DA SE NEHA, PA NI NIKJER NIČ VEČ. NE MOREM TEGA VERJET, AMPAK VERJAMEM TAKO KOT JE UNAMUNO VERJEL KOT POGANSKI VERNIK V NADALJEVANJE ŽIVLJENJA. TAKO KOT JE ROŽANC VERJEL, DA SE LAHKO Z BOGOM SAM POGOVARJA PO TRUBARJEVO, NE PA PREKO VSEH MOGOČIH POSREDNIKOV. JAZ V TEM SMISLU VERJAMEM, DA BOM SREČAL SINA, KO BOM UMRL IN DA SE BOVA ZDRUŽILA. VERJAMEM, DA SE NEKAJ NADALJUJE IN DA TISTO NE VEMO, KAJ JE. AMPAK S TEM, KO IŠČEŠ SMISEL TEGA BIVANJA IN VERJAMEŠ V SMISEL, SI NA POTI BOŽJI. IN V ENEM SONETU TAM NA KONCU, VSE KAKO JE VELIKO, BOG, BIT, VESOLJE IN NE MOREŠ UMETI S TEMI SVOJIMI MOŽGANI, S SVOJIM SRCEM RAZUMET IN HODIŠ PO SVETU MALIH ŽUŽKOV IN MRAVELJ IN PODOBNEGA IN MISLIŠ, TUDI TO MAJHNO JE NESKONČNO VELIKO. IN MORDA BOM TUDI JAZ NIČE NEKOČ TAVAJOČ IZ MRAKA V MRAK PRIŠEL DO TEGA, DA SE PREMAKNEM K NEKI VEČNOSTI ZA DROBNO ZRNO MAKA.
O KROGU VEČNOSTI GOVORITA TUDI PESMI, POSVEČENI PESNIKOVI MATERI ANI.
IN ŠE ZDAJ SE MI ZDI, KAKO NA OGROMNEM POLJU, KI SMO GA IMENOVALI NA LOPARJU, ŽANJE SAMA POD TEM VEČNIM NEBOM AJDO IN PADA TISTO SNOPJE IN ONA NEUTRUDNO ZLAGA TO SNOPJE IN ZVEČER JE VSA NJIVA POLNA SNOPJA, ANA ZRAVNANA SI OBRIŠE POT IN POPRAVI RUTO IN JO VIDIM TAKO NA TEJ NJIVI VEČNOSTI ZA VSE VEČNE ČASE.
RODNA DOLENJSKA PESNIKA ŽE VSE ŽIVLJENJE NAVDIHUJE S SVOJO MEHKO VALOVITOSTJO IN LEPOTO. LJUBEZEN DO ZEMLJE PRERAŠČA V SIMBOL TRDNE ZASIDRANOSTI IN HVALEŽNOSTI RODU, PREDNIKOM, NARAVI. DOLENJSKI SE JE POTEM PRIDRUŽILA TUDI ISTRA. SOLINE, KI SO ZA PESNIKA PROSTOR POSEBNE ČAROBNOSTI IN NAVDIHA, DOBIVAJO ZDAJ NOVE RAZSEŽNOSTI.
JE PRAVZAPRAV NEKAJ EROTIZMA PADLO. LEŽIM OB LJUBICI, LEŽEČI POKRAJINI. IN SE MI ZDI, DA JE TA POKRAJINA KOT ŽENSKO TELO IN MORJE PLJUSKA ČEZ TE OBLINE IN JIH ZALIVA IN POTEM GREŠNE MISLI ALI PA NA ROKE MOŠKIH DA NA PRAVO MESTO, TAM KJER JE TREBA. IN POTEM KO SI OB TAKI POKRAJINI IN OB TAKEM VZBURJANJU IN LJUBEZNIVOSTI TE POKRAJINE, SPLOH VEČ NE HREPENIŠ PO SREČI, KER SI ŽE SREČEN V TEJ POKRAJINI. POTEM JE RECIMO PRISPODOBA SOLINARKE, Z GAVERJEM, S TISTO GREBAČO NASLONJENA NA TISTO, STOJI IN PRAVI: " NISEM ŠLA Z ZAMORCEM ČEZ MORJE IN NISEM ČAKALA BENEČANA. MENI JE TA ISTRSKA ZEMLJA VSE, BOŠKERIN, SE PRAVI VOL, MI PARA KRILO IN MREŽNICA, TISTA LEPA, PLAVA ROŽA SOLIN MI ZAJŠA TELO. IN VEM, KAKO JE TO, DA KO MI VETROVI POJEJO O SVOBODI, JAZ KOT PRVORODNICA, KOT TISTA, KI VE KAJ JE ŽIVLJENJE, KER ROJEVAM ŽIVLJENJE, VEM DA JE RESNICA V SOLI. " SAME PESMI O LJUBEZNI JE ZBIRKA SONETOV. ZBIRKA VEZANE PESNIŠKE BESEDE, UREJENIH PESNIŠKIH OBLIK, ZVOČNOSTI IN RITMA, KI S SVOJO MELODIČNOSTJO POUDARJAJO LEPOTO PESNIŠKEGA JEZIKA IN LEPOTO ŽIVLJENJA.
ŽIVLJENJE MI JE NAJVEČJI DAR. TAKO KOT JE LJUBEZEN LAHKO DAR. ALI DAR JE SAMO ŽIVLJENJE. KO SEM BIL MAJHEN IN DROBAN IN NEBOGLJEN, MI JE ŽIVLJENJE VISELO TAKO REKOČ NA NITKI. AMPAK KO ME JE NATURA USPOSOBILA ZA TO, DA ŽIVIM IN REKLA, DA BOM ŽIVEL, POTEM SE JE TA MOČ IN TA SILA ŽIVLJENJA NASELILA VAME IN ŠE MED VOJNO, KO SEM SE OKREPIL IZ DEČKA V FANTA IN V DELAVCA NA ZEMLJI, SEM NEKAKO ZAČUTIL V SEBI, DA MORAŠ ŽIVETI IN DA JE TREBA HODIT PO TEJ ZEMLJI, KOT BI HODIL MALO PO ZEMLJI, MALO NAD ZEMLJO IN MALO PO VSEMIRJU. ŽIVLJENJE JE ZAME DEJANSKO NAJVEČ. TO JE VREDNOTA VSEH VREDNOT. VEČJE VREDNOTE NA TEM SVETU NI IN JE NESKONČNO VEČ OD VSAKEGA NIČA. TUDI ČE JE ČLOVEK BOLAN, NEBOGLJEN ALI PRIZADET, SE ŠE VEDNO KOT NOR OKLEPA ŽIVLJENJA. IN JE VEČ KOT VSE DRUGO. IN ZDAJ SEM ZA TO TURNEJO PO SLOVENIJI TAKO IMENOVANO ZA PREDSTAVLJANJE TEH NOVIH KNJIG IZBRAL GESLO, KI JE LEPO IN SE MI ZDI IMENITNO. IN SICER: " DVORIM ENI SAMI OBLASTI, ŽIVLJENJU. " TONE PAVČEK NI LE EDEN NAŠIH NAJBOLJ PRILJUBLJENIH PESNIKOV, AMPAK TUDI ESEJIST, PREMIŠLJEVALEC O BISTVENIH REČEH ŽIVLJENJA. IZŠEL JE ŽE ČETRTI DEL NJEGOVIH ESEJEV V KNJIGI ČAS DUŠE, ČAS TELESA. BESEDILA GOVORIJO O INTIMI IN DRUŽBI, O LJUDEH, POKRAJINAH, LITERATURI, VREDNOTAH, NA ZAČETEK IN KONEC KNJIGE PA STA POSTAVLJENA ESEJA, KI SE DOTIKATA SLOVENSTVA. PRVI ESEJ JE POSVEČEN JEZIKU, LEPOTI SLOVENŠČINE IN SKRBI ZANJO.
JA, OD NEKDAJ V VSEH KNJIGAH, V TEH ČAS DUŠE, ČAS TELESA SEM PISAL V JEZIKU. KAJ JAZ VEM, MENI JE TA INSTRUMENT JE EDINI, KI GA IMAŠ IN JE TA SLOVENŠČINA TAKO ŽUBOREČE LEPA, ČISTA, POLNA, MELODIOZNA, TO JE POUDAREK NA ROKI IN ROKE, PA Z ROKO, PODOBNO, TO KAR PLEŠE IN SE ZIBLJE, KOT BI VETER TAM NEKJE PIHLJAL ALI PA DA BI REKEL, KOT BI SE MURN IGRAL S KAKŠNO NEŽNO STVARCO. TO JE TA MELODIOZNOST SLOVENŠČINE IN POLNOST, ČISTOST TEGA JEZIKA.
ČE SMO V DESETLETJIH PO DRUGI VOJNI JEZIK POGOSTO SIROMAŠILI IN GA SPREMINJALI V BIROKRATSKO LATOVŠČINO, TUDI DANES Z NJIM NE RAVNAMO DOSTI BOLJE, MENI AVTOR. ZDAJ SMO SPET NA NEKI ČUDNI LINIJI, NA NEKI ČUDNI POLJANI JEZIKOVNE MALOMARNOSTI. IN SPET GOVORIMO ALI ŠTUDENTI ALI URADNIKI ALI V JAVNOSTI GOVORIMO TAKO, KOT SE NE SPODOBI. IMAMO NAPISE POVSOD, KOT DA NISMO V SLOVENIJI. KOT DA SLOVENIJA NI SAMOSTOJNA, LEPA, IMENITNA DRŽAVA, KI JE SICER V EVROPSKI SKUPNOSTI, SAMO IMA SVOJE ZNAKE, IMA SVOJO KULTURO, IMA SVOJA STOLETJA S KNJIGO IN BESEDO.
PAVČKOVA PISAVA JE ZDAJ KRITIČNA, ZDAJ BLAGO ČLOVEŠKA, TRPKA IN RADOSTNA. TAKO KOT POEZIJA TUDI ESEJI IZRISUJEJO PREPOZNAVEN AVTORJEV OBRAZ: ZAZRT V DUŠO IN TELO IN OBOJE HKRATI.

LJUBEZEN SE RODI V DUŠI, UDOMI V TELESU. IN JE TA SPOJ DUŠE IN TELESA EDINO, KER JE ČLOVEK CEL, CELOVIT IN KOT BI REKEL KOCBEK, AVTENTIČEN. IN ZASLEDOVAT TO V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU, VSAK DAN IN VSAK TRENUTEK JE TISTO HREPENENJE IN TEŽNJA PO POLNOSTI IN PO POPOLNOSTI. SAJ NE DOSEŽEŠ TEGA, SAJ JE TO NEDOSEGLJIVO, TAKO KOT NI NIKOLI DOKONČNE ALI PA NESKONČNE SVOBODE ALI POPOLNE LITERATURE. AMPAK K TEMU CILJU SE JE TREBA BLIŽAT, SAJ KONCEM KONCEV TUDI PTICE LETIJO, PA NEKATERE OMAHNEJO, NEKATERE SE PA VRAČAJO. IN NOSIJO NAPREJ TO UPANJE ZA PREŽIVETJE IN ZA LEPOTO. IN BESEDE DUŠA IN TELO, TO DVOJE SE MI ZDI, DA RABITA TRETJO BESEDO, KI JE MENI NAJLEPŠA, IN TO JE ROJSTVO. IN JE ROJSTVO POTEM IDEJE, JE ROJSTVO BESEDE, JE ROJSTVO ČLOVEKA, JE ROJSTVO TRAVE IN Z ROJSTVOM SE ŽIVLJENJE NADALJUJE IN SE POEZIJA NADALJUJE.

V NADALJEVANJU ODDAJE PA PREDSTAVLJAMO POEZIJO CVETKE LIPUŠ, PESNICE, KI JE DOMA IZ AVSTRIJSKE KOROŠKE, ŽE TRINAJST LET PA ŽIVI IN USTVARJA V PITTSBURGHU V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE. PO ŠTUDIJU PRIMERJALNE KNJIŽEVNOSTI IN SLAVISTIKE NA CELOVŠKI UNIVERZI JE V ZDA DOŠTUDIRALA BIBLIOTEKARSTVO IN INFORMACIJSKE VEDE. UNIVERZITETNA KNJIŽNICA JE NJENO DELOVNO OKOLJE, V ZASEBNOSTI, SAMOTI PA NASTAJA POEZIJA, IN TO V NJENEM, KOT PRAVI PESNICA, NOTRANJEM JEZIKU, V SLOVENŠČINI. SLOVENŠČINA JE JEZIK NJENE POEZIJE ŽE VSE OD LETA 1989, KO JE IZŠEL PESNIŠKI PRVENEC PRAGOVI DNEVA. V SVOJI PETI PESNIŠKI ZBIRKI Z NASLOVOM OBLEGANJE SREČE SE PESNICA DOTIKA TAKO ŽIVLJENJA V TRIMILIJONSKEM PITTSBURGU KOT TEMATIKE DOMA. V UVODNEM CIKLU BREZ NOSTALGIJE IN PATETIKE PRIKLIČE SPOMIN, ČAS OTROŠTVA, SVOJ ROD IN PREDNIKE. BILA JE TO ENA OSNOVNA TEMA. PRAVZAPRAV POVOD VSEGA TEGA, NE VEM KOLIKO JE TUKAJ V MEDIJIH, AMPAK TAM JE ZELO ENA VELIKA TEMA, TE GENSKE ŠTUDIJE IN TAKO NAPREJ. IN PO VSEH TEH NOVIH ZNANSTVENIH ŠTUDIJAH V BISTVU NIKOLI NE MOREMO UITI SVOJIM PREDNIKOM. V BISTVU SO NAM TAKO REKOČ DODANI ŽE V KRI, V NAŠ DNK. IN NAJBRŽ JE BIL TO NEKAKO POVOD VSEGA TEGA. DA VSE TO, KAKO DALEČ GREMO, ČE HOČEMO VSE TAKO REKOČ DELIT PREDNIKOM, JIH V BISTVU NOSIMO S SABO V KRVI. IN TO ME JE ZAČELO ZANIMATI. TO JE NEKAKO PRAVZAPRAV VZNIK ZA PRVI CIKEL. CVETKA LIPUŠ JE KOT PRIPADNICA SLOVENSKE NARODNOSTNE SKUPNOSTI NA AVSTRIJSKEM KOROŠKEM OBČUTILA SVOJ BIVANJSKI POLOŽAJ KOT NEKAJ OBROBNEGA IN DRUGAČNEGA. V VEČETNIČNEM IN VEČKULTURNEM OKOLJU AMERIŠKEGA VELEMESTA JE OBČUTEK TUJOSTI MANJŠI IN JEZIKOVNA SPROŠČENOST VEČJA. OBČUTEK JE PREDVSEM DRUGAČEN V TEM, DA SE TAM PRVIČ POČUTIM KOT ENA IZMED PODOBNIMI, KER JE PRAVZAPRAV ZELO VELIKO TAKIH, KI PRIHAJAJO IZ RAZLIČNIH MEŠANIC, IZ RAZLIČNIH KRAJEV, IZ MEŠANIH ZAKONOV ALI PA TUDI TAKI, NE BI REKLA BEGUNCI, AMPAK EMIGRANTI. TAKO DA IMAM PRVIČ OBČUTEK, DA JIH JE ZELO VELIKO TAKIH KOT JAZ, KO V BISTVU NIMAJO ENE JASNE IDENTITETE ALI PA IMAJO VEČ IDENTITET. TAKO DA SE SKORAJ POČUTIM BOLJ DOMA VSAJ V TEM OZIRU, KAKOR NA KOROŠKEM. KER NA KOROŠKEM SMO PA V BISTVU VEDNO DEFINIRANI PO TEM, DA NISMO TAKŠNI, KAKRŠNA JE PAČ VEČINA. TAM PA NI BISTVO KAKŠNA JE VEČINA. MISLIM JE TUDI VEČINA ZELO RAZNOLIKA. NASLOV ZBIRKE OBLEGANJE SREČE SE NAVEZUJE NA ZAPOVED AMERIŠKE DRUŽBE IN NAČINA ŽIVLJENJA, PA TUDI SODOBNEGA SVETA NASPLOH- BITI ZA VSAKO CENO SREČEN. ZAČELA SEM, OSNOVNA IDEJA, PA KAR VČASIH ME ZAČENJA ZANIMAT NEKA IDEJA, JE TO KAR TAM V AMERIKI IMENUJEJO PURSUIT HAPPINESS, IMAJO TAM ŽE V USTAVI. DA NAJ BI BILO TO VSAKEMU DRŽAVLJANU ZAGOTOVLJENO. SEVEDA JE BILO BOLJ MIŠLJENO KOT NEKA BLAGINJA V ENEM ZELO MATERIALNEM, AMPAK SEDAJ KO JE TO ŽE DOSEŽENO, JE PA TAM NEKAJ, KAR SE STALNO SLIŠI. IN TO ME JE ZAČELO ZANIMAT. KAJ JE ZDAJ TA SREČA? KAJ TUKAJ IŠČEMO?
V VSEJ ZBIRKI SLEDIMO RAZLIKAM V AMERIŠKEM IN EVROPSKEM NAČINU ŽIVLJENJA, STALNIM SELITVAM, PRIHAJANJEM IN ODHAJANJEM, ZNAČILNIM ZA AMERIŠKO DRUŽBO, POSTAVLJA PESNICA NASPROTI SVOJO STATIČNOST IN SAMOTO, KI PA SE JIMA PREDAJA BREZ ZAGRENJENOSTI. SAMOTA JE TUDI NAVDIHUJOČA.
TO JE PRECEJŠNJA RAZLIKA, KER V EVROPI SE PAČ NE SELIMO. IN SO POVEZAVE, KI TRAJAJO DESETLETJA. TAM JE PA TO DRUŽBA. MORDA TUDI ZATO, KER ŽIVIMO V AKADEMSKEM OBMOČJU IN TAM SE NEVERJETNO LJUDJE STALNO SELIJO. TAKO DA SE VEDNO ZAČNE TAKO REKOČ NA NOVO. IN JE TO HKRATI ZELO ZANIMIVO SEVEDA, KER JE ZELO VELIKO, VEDNO NOVIH IMPULZOV, HKRATI PA SEVEDA LAHKO TUDI ZELO OSAMLJUJOČE, ČE SE NE POBRIGAŠ, DA VEDNO SPREJEMAŠ NOVE IMPULZE. LAHKO RES OSTANEŠ, PRECEJ OSAMIŠ.
AMERIKA S SVOJO DINAMIKO OSTRI PESNIČIN OBČUTEK ZA RAZLIKE. RAZLIKE PA SO VSELEJ POLJE PLODNEGA PRIMERJANJA IN DOPOLNJEVANJE, KAR SE V ZBIRKI KAŽE NA RAVNI JEZIKA. SLOVENŠČINA CVETKE LIPUŠ IMA OSEBEN PEČAT, POSEBNO JEZIKOVNO SENZIBILNOST.
V BISTVU JE TAKO, BI REKLA TUDI DRUGA DVA JEZIKA STA NEKE VRSTE KOT FOLIJA, TAKO DA NAVADNO ZAČNEM NEKJE IN OBČASNO PA TUDI TO NA PRIMER, KER SE DOLOČENE STVARI, TEŽKO POVEDAT, KER V BISTVU NE POZNAM ENOJEZIČNEGA OBSTAJANJA. KER STALNO SE VSE PRIMERJA. IN TO SE TUDI VSE PRIMERJA NA JEZIKOVNI PLATI, KAR JE ZELO ZANIMIVO. MISLIM ČE VAS ZANIMA JEZIK, POTEM VIDITE NEKAJ, KAKO SE LAHKO REČE, KAKO SE POVE ALI PA TUDI ČUTI V ENEM JEZIKU. TAKO TUDI TI TEKSTI, ČEPRAV SO ZDAJ KONČNO NAPISANI SAMO V ENEM JEZIKU, V BISTVU VEDNO NASTAJAJO KOT NA ENEM DVORIŠČU, KO SE ODBIJA ŽOGA. VEDNO NASTAJAJO TUDI NA DRUGIH PLATEH. ODNOS DO EVROPSKEGA IN AMERIŠKEGA SVETA IN RAZLIK MED NJIMA PESNICA V ZADNJEM CIKLU, DAJ MI IME AMERIKA PONAZORI Z ODNOSOM DO RUSKE PESNICE ANE AHMATOVE IN AMERIŠKEGA PESNIKA ROBERTA FROSTA. PRAV V SVOJI RAZLIČNOSTI JO BOGATITA. CVETKA LIPUŠ S SVOJO JEZIKOVNO IN EKSISTENCIALNO IZKUŠNJO, KI GOVORI O TREH DOMOVINAH IN HKRATI NOBENI, ODPIRA NOVA POGLAVJA V SODOBNI SLOVENSKI LIRIKI. KLJUČNI OBČUTJI, KI STA JO VODILI PRI PISANJU OBLEGANJE SREČE PA STA: ISKANJE, HREPENENJE.

VSE V TEKU, LJUDJE PRIHAJAJO, PAKIRAJO, ODHAJAJO, SE POROČAJO, POMNOŽIJO, SELIJO.
A TI, ŠKOLJKA, PRIRAŠČENA NA MESTNO DNO, PREDANA PLIMI IN OSEKI BLOKA, DEL ULIČNE FLORE IN FAVNE.
GIBANJE DRUGIH, PLANKTON, KI TE HRANI.
TEBE NE VLEČE VEČ NIKAMOR. NE V HLADEN OBJEM JATE, NE NA SPRAZNJENO OBALO DUŠE.
ZAPRTE V TRIKOTNIKE STANOVANJA, SLUŽBE, ŠTACUNE, SE OBČASNO, POREDKO ODPREŠ V SOSEDNJEM BARU.

NAJ BO POEZIJA LEPA POPOTNICA V JESENSKE DNI.
HVALA, ČE STE BILI Z NAMI IN LAHKO NOČ.

Prejšnja: 8. 9. 2008

Naslednja: 17. 11. 2008

oglasno sporočilo

Moj RTV

Pisave: 13. 10. 2008