Pisave: 2. 3. 2009

DOBER VEČER SPOŠTOVANE GLEDALKE IN GLEDALCI. V NOCOJŠNJIH PISAVAH PREDSTAVLJAMO POEZIJO BORISA A. NOVAKA IN MIHE PINTARIČA. BORIS A. NOVAK JE EDEN TISTIH SLOVENSKIH PESNIKOV, KI ŽE OD SVOJIH PRVIH PESNIŠKIH ZBIRK POUDARJA POVEZANOST POEZIJE IN SPOMINA. POEZIJA Z OBUJANJEM SPOMINA IZTRGA PRETEKLOST POZABI IN DAJE ČLOVEŠKEMU ŽIVLJENJU PEČAT BREZČASNOSTI, KO PRIKLICUJE POSTAVE IZ PRETEKLOSTI V ŽIVO NAVZOČNOST. DOSTOJANSTVO SPOMINA PODELJUJE PESNIK SVOJIM PREDNIKOM, SORODNIKOM, RODU NOVAKOVIH V SVOJI PETNAJSTI PESNIŠKI ZBIRKI MALA OSEBNA MITOLOGIJA. PRED NAMI ZAŽIVIJO USODE POSAMEZNIKOV, HKRATI PA JE ZBIRKA SVOJEVRSTEN PORTRET 20. STOLETJA. GRE ZA PRESUNLJIVO, S ČUSTVI NABITO IN V IZBRUŠENIH PESNIŠKIH OBLIKAH NAPISANO KNJIGO POEZIJE, KI PA NI LE PESNIŠKI DRUŽINSKI ALBUM, AMPAK PESNIK POVEZUJE USODE SVOJIH PREDNIKOV S SVOJO ZGODBO IN USTVARJA ZAOKROŽENO CELOTO S PREHAJANJEM PRETEKLOSTI V SEDANJOST. KAKO JE TOREJ KNJIGA NASTAJALA?

IN RES NOVEMBRA, LETA 41, JE NEKDO POZVONIL NA NJENA VRATA, MARIBORSKEGA STANOVANJA, KO JE ODPRLA, JE TAM STAL GESTAPOVEC IN JE REKEL, NEMCI DRŽIMO BESEDO, VRAČAMO VAŠEGA SINA. ONA SEVEDA SINA NI NIKJER VIDELA, JE SPRAŠEVALA, KJE PA JE Z NEKIM NORIM UPANJEM, NAKAR JE POTEGNIL IZZA HRBTA ZELENO KONZERVO, V KATERI JE BIL NJEGOV PEPEL. OČITNO SO GA KREMIRALI ZATO, DA BI ZAKRILI SLEDOVE MUČENJA. PRED TEM JE NAPISAL NEKAJ PRETRESLJIVIH PISEM, NEKAJ UR PRED USTRELITVIJO, OČITNO V NEKEM PREDSMRTNEM MIRU, KI SE MI ZDI ZELO PRETRESLJIV IN TO KAR SMO NAŠLI, JE TUDI SEZNAM ZAPUŠČINE, V KATERI SO VSAKDANJI PREDMETI ZA HIGIENO, ŠKATLO Z UMAZANIM PERILOM, PARTITURA PETE BETHOVNOVE SIMFONIJE, KI JO JE IMEL KOT GLASBENIK IN SREBRNA ŽEPNA URA, TULA SILBER, KI JE PRAVZAPRAV EDINI PREDMET, KI JE OSTAL OD NJEGOVEGA ŽIVLJENJA. V RITMU TE URE SEM NATO NAPISAL TO PESEM IN POSKUŠAL SKOZI TA EDINI PREDMET, KI NA TA NAČIN POSTANE PESNIŠKI SIMBOL, UJETI VSE KAR JE OSTALO OD NJEGOVEGA ŽIVLJENJA. LEO NOVAK JE CELOTNO SVOJO SKLADATELJSKO, CELOTEN OPUS, PUSTIL, SKRIL PRI POLITIČNO NEKOMPROMITIRANI SOŠOLKI Z GLASBENEGA KONZERVATORIJA, KI JE STANOVALA NA LJUBLJANSKEM MIRJU IN TA OPUS JE VARNO PREŽIVEL DO MARCA LETA 45, KO SO NAD LJUBLJANO PADLE TRI BOMBE, POMOTOMA ODVRŽENE S STRANI ZAVEZNIŠKIH LETAL. ENA MED TEMI BOMBAMI JE PADLA NA FINŽGARJEVO HIŠO, ENA PA TOČNO NA TO HIŠO IN NA TA KLAVIR, KJER JE BIL SKRIT SKLADATELJSKI OPUS LEA NOVAKA, KO JE MOJ OČE ANTON NOVAK S PARTIZANI 9. MAJA VKORAKAL V OSVOBOJENO LJUBLJANO, JE POHITEL DO TE HIŠE IN JE ŠE NAŠEL NEKAJ OŽGANIH, BLATNIH OSTANKOV PARTITUR. VSE KAR JE BIL LEO NOVAK, JE TOREJ ŠLO V NIČ, PEPEL IN ZATO SE TA PODOBA PEPELA V TEJ ZBIRKI TUDI NENEHNO PONAVLJA IN ZATO SEM SEVEDA ČUTIL POTREBO, DA TA PEPEL RAZBRSKAM IN DA V NJEM NAJDEM ŽERJAVICO ŽIVLJENJA IN DA JO S POMOČJO TOPLINE PESNIŠKE BESEDE, DA GA OŽIVIM.

ONA JE BILA PRVA SLOVENKA V TABORIŠČU ZA ŽENSKE.

ENA IZMED PESMI GOVORI O TEH DVEH FOTOGRAFIJAH. SE PRAVI FOTOGRAFIJAH BOJEVNIKA, UPORNIKA, KI JE PRI STAROSTI 30 LET PRAVZAPRAV STAREC. KI SE PRIJAZNO, TOPLO SMEHLJA, VENDAR JE SKRAJNO UTRUJEN OD TEŽE VSEGA TEGA, KAR JE PAČ MORAL VZET NASE. ENA PO MOJEM MNENJU NAJBOLJ NEŽNIH PESMI JE PESEM O PLAŠČIH, KI GOVORI O TEM, KAKO SO SI TRIJE LJUDJE, LEO, ANTE IN LEOTOVA MLADOSTNA LJUBEZEN, ZAROČENKA MILENA GODINA, IZMENJAVALI IN PODARJALI PLAŠČE, KO STA SE LEO IN MILENA RAZHAJALA JE VIDEL, DA JO ZEBE IN JE PODARIL SVOJ PLAŠČ. NATO JE PRIŠEL V LJUBLJANO BREZ PLAŠČA IN MU JE MOJ OČE ANTE BRATU PODARIL PLAŠČ. PO VOJNI JE OSTAL MOJ OČE BREZ PLAŠČA NA PRAGU PRVE POVOJNE ZIME IN SO MU V MAGAZINU DALI NEK PLAŠČ ZA MOŠKE DROBNEJŠIH POSTAV IN JE NENADOMA UGOTOVIL, DA JE TO NJEGOV LASTEN PLAŠČ, KI GA JE PODARIL LEU IN KI JE PRISTAL V TEM MAGAZINU. IN ZAKLJUČEK PESMI JE, DA JE PAČ ZMERAJ EN PLAŠČ PREMALO IN DA ZMERAJ NEKDO ODHAJA GOL IN BOS V ŽGOČO LEDENO SMRT IN ZA NJIM OSTAJAJO TISTI, KI SE POTEM VSE ŽIVLJENJE OVIJAJO V PLAŠČ SPOMINOV NA TE DOTIKE, IN VONJE, IN LJUBA BITJA, KI SO PAČ ŠLA V SMRT.

IN PREPRIČAN SEM, DA JE ENA IZMED VLOG POSLANSTEV POEZIJE, V TEM ŠIRŠEM SMISLU BESEDE, RAVNO SPOMIN. POEZIJA JE HČI SPOMINA, KOT SEM NEKOČ NASLOVIL ENO IZMED SVOJIH ZGODNEJŠIH PESNIŠKIH ZBIRK IN IZVIRA IZ SPOMINA. SPOMIN JE TISTA DIMENZIJA, OD KODER NAM PRITEKA IDENTITETA. ZATO SEVEDA TUDI V ODNOSU DO LASTNIH OTROK, KI JU NAGOVARJAM SPOROČAM, POGLEJTA, TO SO PESMI O VAJINIH PREDNIKIH, PREBERITA POZORNO TO KNJIGO, NAKAR JO ZAPRITA IN ŽIVITA NAPREJ SVOJE ŽIVLJENJE. TO JE NEKAJ, KAR SE MI ZDI ENAKO POMEMBNO, TUDI BOM REKEL V NEKEM ŠIRŠEM, TUDI NACIONALNEM SMISLU. VSI SMO OBREMENJENI Z USODAMI SVOJIH PREDNIKOV, TUDI ZARADI TEGA, KER TE USODE NISO BILE RAZJASNJENE IN NA TA NAČIN SEVEDA VSTOPAJO V NAŠO PODZAVEST IN NAS STRAŠIJO IN NAJBRŽ PRETIRANO PRITISKAJO TUDI NA MLAJŠE GENERACIJE.

MOJA INTENCA JE BILA PRAVZAPRAV NEKAJ POVEDAT, VDAHNIT ENO SPOROČILO TEM VERZOM, KI SO VENDARLE IRONIČNI IN SAMA IRONIJA JE PRI TEM ZELO POVEDNA. SAMA IRONIJA JE NOSILKA SPOROČILA, IRONIJA JE PRAVZAPRAV ZELO HVALEŽEN MEDIJ, SAJ Z IRONIJO POVEŠ NEKAJ, PONAVADI DRUGAČE KOT V RESNICI MISLIŠ, S TEM DA DOPUSTIŠ, DA TISTI, KI MU JE TO NAMENJENO, RAZUME KAKO SI V RESNICI MISLIL, SE PRAVI, IRONIJA JE NEKE VRSTE, KOT SO TEMU VČASIH REKLI POVABILO BRALCU, NAJ SE TI PRIDRUŽI, NAJ SE TRENUTNO ANGAŽIRA S SVOJO IDEJO, ZA TISTO, KAR IMAŠ TI NJEMU IN VSEM OSTALIM ZA POVEDAT. ČEPRAV SO MNOGE PESMI ŠALJIVO IRONIČNE, JEZIKOVNO IGRIVE IN BURKAŠKE, GOVORIJO TUDI O RESNIH REČEH. MIHA PINTARIČ, PROFESOR STAREJŠE FRANCOSKE KNJIŽEVNOSTI, KI SE ZNANSTVENO UKVARJA S SREDNJIM VEKOM IN RENESANSO, DOBRO POZNA RAZLIKO V ČLOVEŠKEM OBČUTENJU SVETA IN TRANSCENDENCE NEKDAJ IN DANES. KAKO TOREJ DOJEMA PRESEŽNO DANAŠNJI ČLOVEK?
DANAŠNJI ČLOVEK IMA TEŽAVE PREDVSEM OBRNJENE NARAVE KOT NEKDAJ. TEŽKO SI PAČ PREDSTAVLJA TRANSCENDENCO IN PAČ NEKAJ, KAR JE DRUGJE. PRAVO RESNIČNO ŽIVLJENJE JE DRUGOD. PAČ DANAŠNJI ČLOVEK, KI JE NASLEDNIK IN DEDIČ RAZNIH MATERIALISTIČNIH FILOZOFIJ, OD RAZSVETLJENSTVA NAPREJ DO 19. STOLETJA IN RAZNIH MATERIALISTIČNIH PRAKS, KATERIH ZADNJA JE POTROŠNIŠTVO, KI GA ZELO USPEŠNO ŽIVIMO DANES, IMA S PRESEŽNOSTJO ENOSTAVNO TEŽAVE. IN NE SAMO ZATO, KER MU JE PREDOBRO NA TEM SVETU, AMPAK PAČ ZATO, KER JE DEDIČ VSEH TEH TOKOV, KI GA NEKAKO MISELNO TUDI DETERMINIRAJO.

KDO VE? KDO VE ZA TO DEŽELO SANJ, KJER JE TRENUTEK ROŽNI LIST V LASEH IN VEČNOST VRTNICI, KI JE V DUŠAH DVEH RAZPLETLI VENEC ANGELSKIH ISKANJ. KDO VE, KJE JE SRCE, KJE POT JE VANJ PREK GALAKSIJ, KI SIJEJO V OČEH TER IZ NIČ USTVARITI EN SAM NASMEH IN VEŠ, DA NISI POTOVAL ZAMAN. KDO VE ZA POT, KI VODI IZ NOČI, KJER VSAKA ZVEZDA LIJE STRUP V SRCE IN KJER PEKLENSKA VEČNOST ČAS DUŠI. KJE JUTRO JE? JE DALEČ ŠE DO DNE? KAJ PUSTA ZEMLJA MI LAHKO POVE? MED PRSTI VETER ŠELESTI. VEŠ TI?