Pisave: 21. 1. 2008

Ozračje je isto, cilj, ki ga pisatelj sporoča ljudem itn., je isti.

Tako kot slikarski triptih je tudi Kobariško zrcalo sestavljeno iz osrednje zgodbe in dveh stranskih- vse skupaj, povezane v romaneskno celoto pa izzvenijo v spoznanje, kako nasilje in sovraštvo vse človeško stremljenje pahneta v en sam, globok absurd. Osrednja zgodba
Kobariško zrcalo, ki je kronološko gledano prva, je postavljena v čas prve svetovne vojne. Dogaja se konec oktobra leta 1917 na soški fronti, v Kobaridu, ko je avstrijsko- nemška vojska strahovito porazila Italijane.

Preboj pri Kobaridu je torej središčni motiv triptiha, ki pripovedno in dramaturško slikovito izriše simbolno sporočilo- ki ga avtor strne v stavek- življenje, v maškare odeta smrt. Dogajanje v Kobaridu ima zanimiv okvir- zgodbo nam pravzaprav odslika zrcalo iz Vugove domače hiše v Mostu na Soči. Kupil ga je pisateljev ded, ko se je iz izgnanstva konec prve svetovne vojne vrnil domov in našel svojo domačijo v Kobaridu izropano. Poleg nekaj kosov pohištva je kupil tudi razkošno izrezljano zrcalo, ki je med prvo vojno krasilo kobariški bordel za italijanske oficirje.

V zgodbi je zrcalo last ribiškega čuvaja Medejce, ki ga je avtor zasnoval po resnični osebi. S to okvirno pripovedjo je še poglobil sporočilo zgodbe in poudaril njeno grotesknost. Medejca eksperimentira s strupenimi gobami, jih uživa v majhnih odmerkih, kar sproža halucinacije. Ko zre v zrcalo halucinira, a paradoksalno in hkrati zastrašujoče je to, da njegove blodnje niso fantastične podobe bolnih izmišljij, ampak čista, gola resničnost.
In skozi halucinacije tega človeka, ki ima to kobariško zrcalo, mi to zrcalo govori, meni pisatelju, kot en televizijski zaslon. Zrcalo je videlo.

Zgodba Božjastno pravljični september, ki je postavljena na konec knjige, kronološko gledano pa je druga po vrsti, se dogaja septembra 1943, po kapitulaciji Italije.

Druga zgodba je ena pot, ki jo je en mlad fant doživel s svojim očetom, ko sta šla z enim smešnim tovornjakom po robo v Italijo. To blago so odnesli, ko so jih Italijani vrgli iz hiše in se oče in ta voznik menita ali bi zadušila tega italijanskega miličnika, ki je stopil na ta tovornjak ali ne. Ker morate se postaviti v leto 43, morate se postaviti v kožo teh dveh ljudi, morate se postaviti v uniformo tega idiota, ki je zdaj bežal iz naših krajev in ki je v naših krajih delal strahote, celo moril je. In ta dva gospoda sta kandidno govorila, če ga zadušiva in ga vrževa v robido. Šli so dol čez Kobarid proti Furlaniji, proti Černjanu do ne vem kam so šli in tako naprej.
Ta zgodba je najbolj avtobiografsko obarvana, saj je pisatelj kot 13- leten fant dejansko doživel to vožnjo. Simbolno jo je pregnetel v dilemo, ali je dovoljeno sovražnika, ki ti je povzročil toliko gorja, likvidirati. Ker je priča dogajanja otrok, njegov oče in voznik ne ubijeta italijanskega miličnika in zgodba, postavljena na konec knjige tako izzveni v upanje in kaže pot naprej.

Visoka estetska raven Vugove pisave ima hkrati močan etičen pečat. Pisatelj, ki je hodil kot otrok hodil v italijanske šole, knjižne slovenščine pa se je začel učiti razmeroma pozno, ima do slovenščine vseskozi poseben odnos, rezultat katerega je dosledna, poštena, umetniška pisava.

In še nekaj, ta jezik ni izrabljen. Ta jezik ni izbran, ni izlužen. Nekateri jeziki so res izluženi.

In zato ti jezik, če ga poslušaš, ubogaš, če ga zlasti imaš rad. To vrača.

Kobariško zrcalo ni lahko branje, a kdor se bo knjigi pripravljen posvetiti, bo od nje veliko dobil. V nadaljevanju oddaje pa predstavljamo novo delo s področja literarne in kulturne zgodovine, ki ne širi le naših obzorij, ampak ponuja tudi obilo snovi za aktualen razmislek. To je delo Slovenci in Evropa akademika dr. Janka Kosa, enega naših najvidnejši literarnih zgodovinarjev in komparativistov. V knjigi je zbranih 16 študij, ki jih je avtor napisal v obdobju zadnjih tridesetih let. Knjiga se odlično bere kot celota, saj vse razprave govorijo o tem, katera evropska duhovna gibanja, tokovi in smeri so od zgodnjega srednjega veka segali v slovensko kulturo, v kolikšni meri smo jih sprejemali ali zavračali in jim dajali poseben, slovenski pomen. Ker je letos Trubarjevo leto, nas je najprej zanimalo, kako je z Evropo 16. stoletja, natančneje z Luthrovo teologijo, povezano Trubarjevo konstituiranje slovenskega knjižnega jezika in slovstva.
Središče Lutrove teologije je seveda nauk, da se človek lahko opraviči samo iz vere. No, in seveda me je zanimalo v kakšni zvezi je zdaj ta nauk s tem, da se pri nekem malem narodu spočne misel, da je treba pisati v maternem jeziku, se pravi moliti, pisati, pridigati itd. Kar je bilo seveda že prej, ampak ni prešlo v knjižno obliko in v knjižni jezik in pa sistematično v versko slovstveno dejavnost. To je počel Trubar, s tem je postavil temelj slovenskemu jeziku in pa tudi slovstvu. Ampak to je seveda bilo podprto s tem teološkim naukom, ki ga razumem tako v sklopu evropske duhovne zgodovine 16., 17. stoletja kot začetek nekaj noveškega, kar se je v filozofiji dokazalo z dekartom, mislim pa, da je že Luther pokazal isti koncept. Subjekta, ki se zaveda samega sebe in predvsem svoje notranjosti, v tem primeru je to seveda vera.
Razprave segajo kronološko od začetka Krščanstva pri nas do današnjih vprašanj o Srednji Evropi. Avtor se v vsaki študiji osredotoča na določen problem, ga znanstveno analizira, hkrati pa bralec iz vsake razprave razbere poanto, ki mu je ponujena v aktualen razmislek. Tako denimo razprava o razsvetljenstvu lepo pokaže, kako je razsvetljensko misel sprejemal in oblikoval Linhart in kaj to pomeni za naš nacionalni, socialni, miselni razvoj. Dr. Kosa je kot enega naših najpomembnejših prešernoslovcev v razpravi o slovanski romantiki zanimalo, v čem se razlikujeta Prešeren in Puškin. Na razliko med njima pokaže s primerjalno analizo pesnitev Krst pri Savici in Jevgenij Onjegin, v katerih gre za podobno tematiko, sporočilo pa je povsem drugačno. Iz tega sem jaz izvedel tezo, da je Puškin po tipu svoje duhovnosti, tudi sloga in forme bližje nečemu disharmoničnemu. Nečemu, kar je bližje, ampak negotovo, bolj strastno. Puškin stalno zahaja v ironijo in sarkazme. Skače v svoji pesnitvi, pozicijsko sem in tja. Pri Prešernu je pa vse to urejeno, skladno, zaključeno in mislim, da razlog za to je neka duhovna podstat, ki pa je trdna. In mislim, dane odstopa, čeprav obupa kak njegov junak, Črtomir, v nekem smislu jasno, da obupa, če bi se mu vse to izpolnilo, česar si ne želi, ampak vrednote so pa trdne. To je trden svet, v smislu harmoničen, jaz sem celo na koncu te razprave uporabil znane termine, da je Puškin bolj dionizičen, Prešeren pa apoliničen.
Mogoče je to rahlo pretirano, vse te primerjave in metafore so malce umetelne, ampak do neke mere pa to drži.

Njegov politični razvoj je šel zelo, kako bi rekel, dolgo pot okoli leta 1900, ko je bil star nekako 24 let. Bil je anarhist v svojem bistvu. Jaz sem skušal pokazati, kje je anarhist in kje v svojih delih to kaže. Zlasti sem se uprl na dejstvo, da v Evropi njegovega časa je bil anarhizem med kulturniki, literati, umetniki zelo razširjen. Oscar Wilde se je imel za anarhista. No, Cankar je bil anarhist v tistih prvih letih 20. stoletja, potem se je pa seveda premaknil v social demokracijo, v ta razredni boj, ampak tudi to ga je razočaralo, kajti bližala se je svetovna vojna, pokazalo se je, da je slovenski narod ves v celoti žrtev lahko nečesa, kot pa ne vem katera socialna pravica in takrat se je prebudil, da je treba nacionalno postaviti nad to razredno in je to storil seveda v svojih predavanjih, člankih zadnja leta in seveda v svojih delih, podobah. Tu se je pa verjetno pokazal tudi nek preobrat svetovnega nadzora. Ne bom rekel, da je postal Katoličan ali kaj takega, ampak Krščanstvo je očitno. Samo kakšno Krščanstvo je to, je pa spet seveda drugo vprašanje.

Ti problemi so še vedno živi. Konec koncev anarhizem je danes na svetu precej živahen v intelektualnih, umetniških, avantgardnih krogih, tako da je bil zelo močan že na začetku 20. Stoletja, ampak ta anarhizem je nek latenten tok seveda moderne kulture, pravzaprav zmeraj bolj, zlasti kolikor ta kultura zmeraj bolj raste iz tega nihilizma, ki je večplasten, sega od metafizičnih vprašanj do moralnih, tudi kulturnih, kaj je še umetnost, kaj ni več, kaj je še literatura, kaj ni več literatura. To so ta vprašanja, ki so seveda nekako postavljena v območju nihilizma in za njimi se seveda skriva tudi neki anarhizem v pogledu na družbo, državo, moralo itd.

Kako je sprejel Bartol lahko evropski nihilizem, ki je vendarle težka in huda zadeva, zlasti za Slovence, ker iz tega bi sledilo za Slovence seveda marsikaj, kajne, če so vse vrednote razvrednotene kot Nietzsche definiran nihilizem, potem padejo tudi nacionalne ideje in tu hvala Bogu, Bartol ni bil čisto dosleden in ni šel tako daleč. In v Alamutu se da odkriti to idejo, da se ta glavni junak ibn Sabam nekako s svoji nihilistično akcijo, ki je teroristična, bojuje pravzaprav zoper zavajavace, okupatorje, sovražnike Perzijske samostojnosti. S tem je nihilizem omejen in s tem je Bartol najbrž mislim na Primorsko, skoraj na tigra. Zveza s tigrom morda tu je, se pravi, da ni šel tako daleč, da bi sprejel nihilizem v celoti, v vseh konsekvencah.

Spet isti odnos, da sprejmeš nekaj iz Evrope, ampak seveda v nekih mejah, ki so seveda meje našega življenjskega sveta. In ta naš življenjski svet ni nekam majhen, ampak reduciran na neke mere, ki nam ustrezajo in tu najbrž pri vsakem prevzemu kakšnih evropskih tokov ostajamo v teh mejah. Ne samo z reformacijo, tudi razsvetljenstvom. Linhart ni šel v kakšne take radikalne poteze kot pri Francozih, njihovi materialisti.

Isto velja za Prešerna, Cankarja in vse do danes.
In tudi po tej vojni, saj vemo kaj se je dogajalo okoli Vitomila Zupana in vseh drugih modernih pisateljev in pesnikov, ki so šli v moderno evropsko poezijo, moderno literaturo in so prevzeli marsikaj, kar je v Evropi zrastlo iz dekadentnosti, to je sigurno. Samo spet do neke mere. Celo tu smo nekako ostali, ne na pol poti, ampak znotraj svojega sveta. To se pravi, da to bi bil res, da to bi lahko rekli, da celo pri vseh teh posegih v Evropsko kulturo, pri posegih evropske kulte k nam, se je zgodila neka slovenska metamorfoza teh idej. In to nas tolaži, da smo vendarle nekaj posebnega, da smo Slovenci in da bomo to tudi ostali in bomo še naprej sprejemali še nadalje na ta svoj poseben način, naj bo to še tako za nas prvi hip problematično ali nevarno.