Pisave: 23. 11. 2009

DOBER VEČER SPOŠTOVANE GLEDALKE IN GLEDALCI. NOCOJ NAMENJAMO POZORNOST DELU ENEGA NAJVEČJIH SLOVENSKIH PRIPOVEDNIKOV IN PRVENCU AVTORICE, KI ŠELE STOPA V SVET LITERATURE. BESEDA BO TEKLA O ROMANU ZRELE REČI LOJZETA KOVAČIČA IN O KNJIGI KRATKIH ZGODB DRAGA TINA, TINE GRANDOŠEK. LOJZE KOVAČIČ JE SKLENIL SVOJO ŽIVLJENJSKO POT V ZAČETKU MAJA LETA 2004 IN SE ZAPISAL V SLOVENSKO KNJIŽEVNOST KOT AVTOR ENEGA NAJVZNEMIRLJIVEJŠIH PROZNIH OPUSOV. KLJUB TEMU DA JE DOMALA VSA NJEGOVA LITERATURA AVTOBIOGRAFSKA JE VSAKO DELO NEKOLIKO DRUGAČNO. NAPISANO V DOLOČENEM SLOGU, IZ POSEBNEGA IZHODIŠČA, ZORNEGA KOTA. PRED KRATKIM JE POSTHUMNO IZŠLO OBSEŽNO PRIPOVEDNO DELO ZRELE REČI, KI GA JE AVTOR ZAPUSTIL V ROKOPISNI ZAPUŠČINI. A POGLEJMO NAJPREJ KRATEK ODLOMEK IZ POGOVORA, KI SMO GA S PISATELJEM POSNELI LETA 2003 IN V KATEREM JE TEKLA BESEDA O ROMANU OTROŠKE STVARI, PROTI KONCU POGOVORA JE PISATELJ OMENIL, DA ŽE PRIPRAVLJA NOVO DELO, KI BO NOSILO NASLOV ZRELE REČI.

TA PISATELJEVA MISEL LEPO ODSTRE BISTVO NJEGOVE LITERATURE. KO LOJZE KOVAČIČ GOVORI O SEBI GOVORI O VSEH LJUDEH. NJEGOVO PISANJE JE GLOBOKO OSEBNO IN HKRATI UNIVERZALNO. ROMAN ZRELE REČI JE NASTAJAL VEČ KOT DESETLETJE, O ČEMER PRIČAJO DATUMI S KATERIMI JE AVTOR POSPREMIL SVOJE PISANJE. DESET ZVEZKOV V ROKOPISNI ZAPUŠČINI ZAJEMA ČAS OD NOVEMBRA 1990 DO KONCA DECEMBRA 2001, PRI ČEMER JE BIL POGLAVITNI DEL BESEDILA NAPISAN V ZADNJIH ŠTIRIH LETIH TEGA OBDOBJA. PRVI PREPIS BESEDILA JE OPRAVILA PISATELJEVA SOPROGA KSAVERJA KOGOVŠEK. V CELOTI JE ROMAN IZ IZVIRNEGA ROKOPISA PRIPRAVIL ZA NATIS DR. MIHAEL GLAVAN, STROKOVNJAK ZA DELO Z ROKOPISI. SPOMNIMO SE DENIMO KOCBEKOVIH DNEVNIKOV, KI JIH JE PRIPRAVIL ZA OBJAVO. KAJ TOREJ BEREMO V ZRELIH REČEH, KOVAČIČEVEM POSLEDNJEM DELU. PISATELJ SI JE RES SAM ZAMISLIL, DA NAJ BI TO BILO POSLEDNJE DELO, AMPAK SE UTEGNE ZGODITI, DA MOGOČE IZ NJEGOVEGA BOGATEGA OSEBNEGA ARHIVA NASTALO ŠE KAKŠNO, TOREJ ZA KAJ GRE? S TEM SEM SI KAR PRECEJ BELIL GLAVO, AMPAK NA KONCU KOT CELOTA JE PRED NAMI, JE VENDARLE VIDNO, DA JE TO NEKE VRSTE MODERNI ROMAN. TO JE BESEDILO, TO JE CELOVITO BESEDILO, KI SICER NI STRUKTURIRANO PO STRUKTURAH KLASIČNIH ROMANOV. GRE ZA NEK MAGMATSKI ALI NEK PARAMENSKI ROMAN, SE PRAVI KJER SE MOTIVI VZPOREDNO POJAVLJAJO ALI PA TUDI PREPLETAJO, SE VRAČAJO V KONCENTRIČNIH KROGIH ALI KAKOR KOLI. VSEKAKOR JE MOJE MNENJE, DA GRE ZA LITERATURO IN O TEM TUDI PISATELJ SAM EKSPLICITNO PRAVZAPRAV NA NEKAJ MESTIH NAMIGNE. TAKRAT NAMREČ KO GOVORI, DA JE PRAVZAPRAV EDINA PRAVA RESNIČNOST JE TISTA, KAKRŠNA NASTANE, KO JO PISATELJ ZAPIŠE. TO NI RESNIČNOST, KI JE POTEKALA V NEKEM KRAJU IN PROSTORU, TUDI NE TISTA, KI JO JE ON DOŽIVLJAL, GLEDAL, VIDEL IN IZKUŠAL, AMPAK JE TISTA, KI JE PRAVZAPRAV ZAŽIVELA POTEM KO JE BILA NAPISANA IN VSEBUJE OBE OSTALI RESNIČNOSTI. KER JE BESEDILO NASTAJALO KOT DNEVNO ZAPISOVANJE, SO V NJEM OMENJENI DNEVNI DOGODKI, RESNIČNE OSEBE IN PROSTORI, ZATO SO ZRELE REČI KOT NEKATERA DRUGA KOVAČIČEVA DELA BLIZU DNEVNIKU, SPOMINOM, DOKUMENTARNEMU PISANJU, A V CELOTI GLEDANO JE TO UMETNIŠKI TEKST, PRAVA LITERATURA, MODERNI ROMAN. KO AVTOR DRŽI ZRCALO SVOJEMU ŽIVLJENJU IN ČASU, PIŠE IZ SEBE IZ SVOJEGA IZKUSTVA, BREZ KOMPROMISNO, NEIZPROSNO, ODKRITO. POSEBEJ JE OPAZEN NOV ZORNI KOT, OBČUTENJE BLIŽINE SMRTI. VELIKE ODLIKE TEGA ROMANA SO PO MOJEM PRAV V TEM, DA JE VSE POGLAVITNE TEME SVOJEGA, SVOJE BIVANJSKE TEME BI REKLI, SKUŠAL PRED SMRTJO NEKAKO UREDITI V NEK HARMONIČEN POGLED, KI JE ŠE VEDNO SUBJEKTIVEN, KAJTI DRUGAČEN BITI NE MORE. ON SAM TUDI TO IZRECNO VSELEJ POUDARJA IN JE TA POGLED NEKOLIKO BOLJ ZGOŠČEN IN TUKAJ PRED NA STAROST, KO SE POSLAVLJA, ON SAM NEKAJKRAT REČE, DA GRE ZA ZRENJE PRED SMRTJO, ZDI SE MI, DA JE ZELO MOČAN TISTI ODLOMEK, KO GOVORI, DA SEDI NA NEKEM PREMOGOVEM KUPU, KI JE NEKAKŠNA MEJA MED ENIM IN DRUGIM SVETOM. S TEM, DA SE NJEMU ŽIVLJENJE PO SMRTI, TO SE PRAVI BIVANJE PO SMRTI ZDI POPOLNOMA NARAVNO, DA TO NI NEKA, DA TO NI NEKO NEBIVANJE, AMPAK JE SAMO DRUGAČNO BIVANJE IN NADALJEVANJE ŽIVLJENJA V DRUGIH OKOLIŠČINAH. OTROŠTVO JE TEMAČNA STALNICA V KOVAČIČEVEM PISANJU, SAJ JE BILO OTROŠTVO ZA PISATELJA ELEMENTARNA LEKCIJA ŽIVLJENJA. DO DESETEGA LETA GA JE PREŽIVLJAL V BASLU, KOT SIN OČETA SLOVENCA IN MATERE, KI JE BILA NEMŠKO- FRANCOSKEGA RODU. PO PRIHODU DRUŽINE V SLOVENIJO JE KOT DEČEK ŽIVEL V VASI CEGELNICA NA DOLENJSKEM. OD DRUGE VOJNE NAPREJ PA V LJUBLJANI. TUDI V ZRELIH REČEH SE VRAČA V OTROŠTVO. O NJEM RAZMIŠLJA KOT O TEMELJNEM IZHODIŠČU IN ZAPIŠE " ČE SE JE ZAKAJ SPLAČALO ŽIVETI V SVETU MED ČLOVEŠTVOM SE JE ZARADI OTROŠTVA. " PRI TEM ME JE PRAV SKRBELO, DA NE BO ŠLO MORDA ZA PONAVLJANJE ZADEV, KI SMO JIH ŽE BRALI O OTROŠKIH REČEH ALI PA V DRUGIH ZAPISIH, NPR. DEČEK IN SMRT ITD., AMPAK TEMU NI TAKO. ON SE VRAČA K TEMU IZHODIŠČU, KER JE ZANJ EKSISTENCIALNO NAJPOMEMBNEJŠE, ON PRAVI: TO JE EDINI DOGODEK NA KATEREGA SAM NE MOREŠ VPLIVATI. SE PRAVI ROJSTVO IN PREDROJSTVO JE NEKAJ, KAR JE IZVEN, NA VSE KASNEJŠE BIVANJE ČLOVEK TAKO ALI DRUGAČE LAHKO VPLIVA, LAHKO POSREDUJE, V TO PA JE VRŽEN IN TU JE TISTA POPOLNA IN ABSOLUTNA NEDOLŽNOST, KO PAČ ZAČNEMO SPOZNAVATI SVET. TI PRIZORI SO SIJAJNI V BASLU. JE PA NEVERJETNO, KAKO TO SVOJE OTROŠTVO IN TO IZKUŠNJO MOČNO NAVEŽE NA SOCIALNO, CELO POLITIČNO DRUŽBENO OKOLJE, TA ZEITGEIST, KAJ SE JE DOGAJALO, KO JE BIL V VZPONU HITLER, KAKO JE BILO POTEM MED VOJNO, NO TO JE ŽE POTEM POZNO OTROŠTVO. TAKO DA POTEGNE IZ TEGA TISTO NAJVAŽNEJŠE. TISTO GLAVNO, NAS ABSOLUTNO NE BREMENI S KAKŠNIMI PODROBNIMI DOGODKI. ROMAN ZRELE REČI ODSLIKAVA TAKO KOT KOVAČIČEVA LITERATURA NA SPLOH ZAPLETENO, SKRIVNOSTNO, NEDOUMLJIVO NARAVO ČLOVEKA. PISATELJ OPAZUJE SVOJ JAZ, A KO BRODI PO SEBI, OSTAJA SAM SEBI SKRIVNOST. ZANJ JE USTVARJALNO POLJE TISTO TEMNO OZADJE, KJER STVARI ŽDIJO, KJER SO NEKAKO NAKOPIČENE, IN PISATELJ, USTVARJALEC JIH LAHKO PAČ S PRIMERNO MOČJO V KOLIKOR KDO ZMORE PRIKLIČE V ŽIVLJENJE, V KATEREM SEVEDA SAM SODELUJE IN ZATO SE ON NOČE SPRENEVEDAT IN PISAT V TRETJI OSEBI, AMPAK VSELEJ V PRVI, AMPAK JE TO KLJUB TEMU DALEČ OD TEGA, DA BI BILA TO SAMO NEKA AVTOBIOGRAFSKA IZPOVED. VIDI PA SE, DA GRE RES ZA UMETNIKA, KI JE PAČ TAKO INTENZIVNO, CELO GROBO, ČUTNO NAVEZAN NA TO SVOJE USTVARJANJE, DA SE BOJUJE SAM S SEBOJ, Z BESEDO, Z JEZIKOM, PODOBO, S PODZAVESTJO, VČASIH KRVAVO GROBO, TUDI MALO BRUTALNO LAHKO, AMPAK ZMERAJ POŠTENO IN ISKRENO. IN ZATO JE V TEM TA MOČ TEGA PISANJA, KI JE NEKAKO VENDARLE UNIVERZALNA, IN NAJBRŽ MED NAŠIMI AVTORJI RES VISOKO, ČE BI IMELI KOGA ZA PREDLAGAT ZA NOBELOVO NAGRADO V PROZI, BI MORDA LAHKO PRAV KOVAČIČA.

KOT PREBEREMO V SPREMNI BESEDI, JE PISATELJ DOLGO RAZMIŠLJAL IN SE PRIPRAVLJAL, DA BI ZAPISE UREDIL IN JIH AVTORSKO PRIPRAVIL ZA OBJAVO, A TEGA ZARADI BOLEZNI NI ZMOGEL. ZAPISAL JE, DA BO MORAL ZA TO BESEDILO BRŽKONE POSKRBETI NEKDO DRUG. S KAKŠNIMI VPRAŠANJI SE JE TOREJ SOOČAL UREDNIK KNJIGE? KAKO JE IZ ROKOPISOV SESTAVIL CELOTO? OKROG UREDNIŠKEGA DELA SE MI JE ODPIRALO ZELO VELIKO ZANIMIVIH IN TEŽKIH VPRAŠANJ, OSNOVNO JE BILO ŽE TO, V KOLIKŠNI MERI ALI BOM PRAV RAZUMEL PISATELJEVO HOTENJE, KAKŠNA NAJ TA KNJIGA BI V RESNICI BILA. ZATO JE ZDAJ PREMALO ČASA, DA BI TO RAZLAGAL, AMPAK SKRATKA PO TEMELJITEM BRANJU IN PREMIŠLJEVANJU SE JE POKAZALO, DA GRE VENDARLE ZA NEK LOK, KI JE NAJBOLJ RAZLOČEN, ČE GA VZAMEMO ČASOVNO. TAKO JE SEVEDA BESEDILO TUDI NASTAJALO, JE PA ON SAM NE VEM ZAKAJ, POTEM TE ZVEZKE OŠTEVILČIL NEKOLIKO DRUGAČE. ZATO SEM JAZ SKUŠAL RAZUMET ALI JE MOGOČE HOTEL ROMAN MOTIVNO RAZVRSTITI, SE PRAVI DA BI BILO OTROŠTVO SKUPAJ, DRUŽBENE TEME SKUPAJ, UMETNOST SKUPAJ IN PODOBNO. POTEM SE JE POKAZALO, DA TO NE DRŽI. SKRATKA, TO JE BILA OSNOVNA TEŽAVA. PISATELJ JE SVOJO PISAVO V TOKU LET PRECEJ SPREMINJAL, ZATO SO BILE PRI RAZBIRANJU ROKOPISA PRECEJŠNJE TEŽAVE, A KLJUB TEMU JE OSTALO MALO NERAZVOZLANIH MEST. VSEKAKOR JE UREDNIK S SKRBNO TEKSTNO KRITIČNO PRIPRAVO BESEDILA POVSEM SLEDIL AVTORJEVI MISLI IN IZRAZU, NA NEJASNA MESTA PA OPOZORIL V OPOMBAH. ZELO SEM HVALEŽEN GOSPE SOPROGI, KSAVERI KOGOVŠEK, KI MI JE ŽAL ŠEL PO SMRTI PREPISOVALA. SE PRAVI, NI IMELA VEČ MOŽNOSTI KONZULTIRAT GA IN DA BI POMAGAL PRI TEM. ZATO JE IMELA VELIKE TEŽAVE, AMPAK KLJUB TEMU JE TISTI PRVI PREPIS KLJUB IZPUSTOM IN DRUGIM TEŽAVAM, SLUŽIL KOT DOBRA OSNOVA ZA DELO Z ROKOPISOM. KOVAČIČEV JEZIK JE PO ENI STRANI SPROŠČEN IN NEPOSREDEN, PO DRUGI STRANI SLOGOVNO IN MISELNO BOGAT. IZJEMNA SUGESTIVNA MOČ JEZIKA JE TOREJ ŠE ENA ZNAČILNOST ZRELIH REČI.
OSEBNO MENIM, DA GRE ZA TO, DA JE ON ŽELEL, DA MU JEZIK DELUJE KOT POPOLNO ORODJE. ON SI JE JEZIK IZBIRAL IN GA TUDI TRPINČIL, ČE TAKO REČEM, ČE SE MU JE ZDELO, DA STVAR MORA BIT TAKO POSTAVLJENA, ČEPRAV MORDA NE POVSEM V SKLADU S POJMOVANJEM, OLEPOTENJE KAKŠNE LEPOTE JEZIKA, TAKO DA ON JE V JEZIKU VSEKAKOR USTVARJALEN IN MOČAN, IN PREDVSEM PA JE SUVEREN. ON NE DOVOLI, DA BI JEZIK GA VODIL, AMPAK ON HOČE OBUDITI JEZIK IN GA ZAVESTNO OBLIKOVATI. MORA MU PETI KOT ORODJE NPR. MIZARJU. LAHKO REČEMO, DA SO ZRELE REČI NEKAKŠNA KVINTESTENCA AVTORJEVEGA USTVARJANJA. POSLEDNJI ZGOŠČENI, ZRELI POGLED NA LASTNO ŽIVLJENJE, GLOBINA ČLOVEŠKE EKSISTENCE, DRUŽBO IN ČAS. Z NOVIM OBZORJEM, KI GA ODPIRA, POGLEDOM NA LASTNO SMRTNOST IN KONČNOST PA JE PISATELJ DODAL SVOJEMU OPUSU ŠE ENO POGLAVJE PRETRESLJIVE ČLOVEŠKE AVTENTIČNOSTI.

JUNAKI ZGODB SO ZELO RAZLIČNI, PRIHAJAJO NEKAKO IZ RAZLIČNIH OKOLIJ, TUDI Z RAZLIČNIH GENERACIJ, RAZLIČNIH PROFILOV, RAZLIČNIH ZANIMANJ IN ME V BISTVU RAVNO TO ZANIMA, TA RAZNOLIKOST. REKLA BI, DA SO NA NEK NAČIN OBIČAJNI LJUDJE, KI JIH PA PODVRŽE MOGOČE NEKI NEOBIČAJNI SITUACIJI, SE PRAVI GRE ZA TO, DA JUNAKE VEDNO ZNOVA NEKAKO POSKUŠAM PRESENETIT V NEKI SITUACIJI, Z NEKIM KONFLIKTOM, KI GA POTEM REŠUJE NA SVOJ NAČIN.