Pisave: 31. 3. 2008

Pisanje ni niti malo tendenciozno, ampak presunljivo v golem opisovanju mašinerije zla, ki si je izmislila tudi perfiden sistem taboriščne hiearhije in določanja razmerij med jetniki. Posebno vlogo v taboriščni hiearhiji so imeli blokači. To so bili v bistvu funkcionarji, ki so jih izbrali nacisti izmed jetnikov, da so upravljali z ostalimi jetniki. Ta taborišča so bila v bistvu zasnovana na sistemu samoupravljanja. Nacisti so ohranili samo vrhovno oblast in se niso vmešavali v neposredno življenje znotraj taborišča, medtem, ko so to življenje vodili samo sojetniki. In takoj, ko je nekdo dobil funkcijo blokača, to je bil nekdo, ki je bil odgovoren za določen blok, to so bile barake znotraj taborišča, so imeli privilegije pri hrani, pri upravljanju z jetniki in to je seveda povzročalo nova nasprotja. Ta zbirka tudi kaže, kako tržno gospodarstvo deluje v takih nemogočih razmerah, kot je koncentracijsko taborišče, ko človek postane žival. Vse te norme civilizacije, ki jih imamo privzgojene, pridobljene s študijem, vzgojo, vse to izpade. In potem ostane boj za preživetje, za košček kruha, za privilegije, kar seveda uničuje ujetnike med seboj. Ideologija, politične ideje in nazori niso v ospredju, čeprav je človeško trpljenje prav posledica ideologij. Pisatelja zanima to neposredno življenje jetnikov, boj za preživetje. Vse te groteskne situacije do katerih prihaja v taborišču. Od tega najstniškega bordela, do stikov, ki jih dobijo ujetniki na teh delovskih brigadah, ko jih pošljejo na njive na Bavarskem, kjer pobirajo krompir, do stika erotične narave nekega jetnika z neko Nemko, ki ne prenaša svojega moža, ker je nacist. Skratka cela paleta nekih različnih psiholoških portretov. Ker pisatelja zanimajo predvsem medčloveški odnosi in človekova duševnost v skrajno poniževalnih, razčlovečenih in okrutnih okoliščinah, uporabi tudi prvine groteske, da prikaže obup in absurd v boju za preživetje. Takšna figura je naslovni junak, italjanski jetnik, ki v želji, da bi preživel, igra grotesknega mentalnega omejenca. Čeprav so Kralja k pisanju spodbudila lastna doživetja, so avtobiografske prvine v knjigi komaj opazne. Vladimir Kralj je to naredil zavestno. On ni hotel pisati avtobiografije, kar je povedal v nekem drugem članku. On je hotel prikazati to taborišče kot nek primer medčloveških odnosov, ki so zelo živalske narave, tako da bi te novele delovale univerzalno. Ne samo kot usoda nekega Slovenca, ki se je znašel v koncentracijskih taboriščih, ampak usoda kateregakoli človeka, katerekoli narodnosti, ki se znajde v tem taborišču in živalskih razmerjih. Zato se je on zavestno temu izognil. V pisanju je čutiti Kraljev čut za precizno zgradbo zgodbe, ustvarjanje ozračja z zgoščenimi, dramaturško učinkovitimi opisi in prepričljivimi dialogi. Vladimir Kralj je bil seveda odličen gledališčnih in eden najboljših slovenskih teatrologov in nekatere nazore, ki spremljajo njegovo literarno kritiko, njegovo gledališko pisanje, je prenesel tudi v to knjigo, v te novele. In ravno to prizadevanje po splošnem, ne pa po posameznem, ki ga je zagovarjal v svojih gledaliških spisih, ta princip je prinesel to novelistično zbirko in ga je tudi tukaj uresničil in to zelo uspešno. Dr. Vladimir Kralj je bil predan literaturi, posebej dramatiki in gledališču. Na ljubljanski in dunajski univerzi je študiral slavistiko in germanistiko, doktoriral iz Simona Jenka, v Pragi je študiral še dramaturgijo. Pred drugo vojno in po njej je med drugim objavljal sijajne gledališke ocene- prave zgoščene dramaturške študije, od leta 1950 je bil profesor za teorijo drame na ljubljanski akademiji za igralsko umetnost, utemeljil je dramaturgijo kot posebno disciplino v okviru visokošolskega gledališkega študija. Njegovi deli Pogledi na dramo in Dramaturški vademekuum razkrivata velikega poznavalca svetovne dramatike in pronicljivega teatrološkega misleca. Vladimir Kralj je umrl leta 1969. Zbirka Mož, ki je strigel z ušesi, je njegovo edino leposlovno delo. Delo velike etične in umetniške vrednosti. Mislim, nekatere knjige se postarajo, ta knjiga se ni postarala. Deluje zelo sugestivno, ta slika koncentracijskega taborišča je še zmeraj zelo realističen, tako da mislim, da bo ta knjiga na temo taboriščnega življenja, mislim, da bo ohranila prvo mesto.

Zbirka je razdeljena v štiri cikle, vsak obsega tri razdelke s šestimi pesmimi. Matematično natančna kompozicija zbirke učinkovito stopnjuje občutenja groze in trpljenja. Že v prvi cikel, posvečen Weimarju kot mestu veličastne zgodovine in kulture, vdirajo duhovi strahu, groze in tesnobe. Se pravi že v samem Waimarju se pojavljajo v bistvu duše umrlih. Ne samo v Buchenwaldu. To so duše umrlih in ugrabljenih, končno je naslov Ugrabljenim otrokom, skozi tisočletja, mislim, to je moj krik, moja zavest, moja podzavest. Moje opozorilo na vsa grozljiva stanja skozi tisočletja, seveda ujeta v koncentracijsko taborišče. Tudi zadnji cikel, epilog ne prinese pomiritve, grozi in mučenju ni videti konca. Vso zbirko, ki presunljivo dokumentira človeško trpljenje, prežema vživljanje v položaj žrtev in globoko sočutje s trpečimi.
Empatija je vedno temeljna za mojo poezijo. Pač za vsakršno doživljanje umetniškega dela. Tudi slikarstvo, kiparstvo, tu smo v Berderjevem ateljeju. Se pravi, neko čustvo mora obstajati. Čeprav je bilo to čustvo prikrito, nisem ga izražal s spominjanjem z dogodki. Se pravi, jaz se ne spominjam dogodkov, ki sem jih videl, ampak čustvo samo je izrinilo v jeziku prispodobo. Prispodoba, ki je, takorekoč, zdaj vidim, ko berem ponovno, so že skoraj ponarodele, zdaj vidim posamezne prispodobe, kot da jih že poznamo. Pesnik zajema posamezne prispodobe iz literature, da poudari univerzalnost človeške izkušnje. Hkrati je njegov odnos do jezika zelo inovativen, s pomensko nabitimi besednimi zvezami, s poudarjenim ritmom, asonancami in aliteracijami ustvarja spoj lepote in groze, ki naseljujeta naš svet. In kaj pove o zgodovini? Zgodovina ne napreduje. Zgodovina se iz zgodovine nič ne nauči. In pravzaprav tudi danes vedno manj posegajo v preteklost. Zgodovinski spomin je pri novih generacijah tako rekoč izbrisan. Tako da je potrebno, tako kot je Mušičevo delo iz 70- ih let, Mi nismo poslednji, je reinkarniral neko podobo. Tudi risarsko podobo, ki jo je slikal v času samega taboriščenja. Ampak tiste slike niso bile grozljive, čeprav so bile neposreden odsev stanja v taborišču. Šele, ko je to čustvo dozorelo v nekakšen krik skozi čas, so v bistvu njegova dela pretresljiva. In mislim, da je podobno z novim Buchenwaldom.

Glasna izvotlenost čutov. Sintaksa gibanja na prvi dan spomladi.

Na koncu le še vabilo k branju treh del zanimivih osebnosti slovenske literature. Hvala, če ste bili z nami in lahko noč.