Pisave: 9. 6. 2008

Navadno mislijo, da je poezija nadomestek življenja. Če živiš poezijo, živiš manj življenja. Jaz pa mislim, da je ravno obratno. Poezija intenzivira življenje. Če živiš s poezijo, živiš globlje, življenje se ti odpira v več dimenzijah. Je pa to neka plemenita strast, s poezijo sem obseden. Brez poezije se mi zdi, bi bilo moje življenje popolnoma nesmiselno in prazno. Otroštvo kot najbolj prvobiten, intenziven čas spoznavanja in doživljanja je v poeziji Cirila Berglesa močno prisotno. Tudi v zbirki Zaupna sporočila, v kateri se ozira v čas, ki ga je preživel na domačiji v vasi Repče pri Ljubljani. Moje otroštvo je potekalo tukaj, kjer sedimo zdaj. V razmeroma težkih časih, ko sem imel tam šest let, se je začela Druga svetovna vojna. Potem sem moral preživeti Drugo svetovno vojno in vsa tista leta po vojni, ki so bila po svoje lepa, zato ker sem bil otrok, ker je takrat živelo moje otroštvo. Moje otroštvo je bilo lepo tudi zaradi tega, ker sem ga preživel v okolju kot ga redko kateri otrok. Posebno če to primerjam z današnjim časom, z današnjimi otroci, recimo v blokih, v mestih, pa tudi na vaseh ni več tista. Bil sem v stiku z naravo, živalmi, poznal sem, v otroštvu sem globlje spoznaval kaj je to strah, kaj je to smrt, kaj je to rojstvo, čeprav si tega nisem znal razložiti, sem imel srečo, da sem imel čudovite starše, čudovito mamo, čudovitega očeta. Da je bila med njimi res ena harmonija, kot je redko v kakšnem zakonu.
Mati in oče sta dala pesniku popotnico za vse življenje. Mati mu je odpirala pogled za čudeže narave, pa tudi literature, oče, ki je kot izseljenec preživel veliko let v Ameriki, pa je v njem spodbudil hrepenenje po svetu. To je pesnika pogosto vodilo v svet na številna potovanja, ki so pustila sled tudi v njegovi poeziji. Iz otroštva sije posebna svetloba, ki sega tudi v sedanjost. Močna povezanost z naravo daje pesniku trdnost in vero v smisel življenja. Usoda mu ni prizanašala. Ko je bil star 25 let, mu je nesreča na železniški postaji usodno spremenila življenje, postal je invalid. Osupljivo iskrena odprtost do usode in sprejemanje življenja v temi in svetlobi je stalnica njegove poezije.
Usoda mi je bila to, kar je meni skoraj nerazumljivo po eni strani, me neprestano pošiljala v nesreče, padce, katastrofe. Po drugi strani mi je pa dovoljevala, da nikoli nisem prišel do konca poti in še preko poti in da sem se vedno vračal, da niti nisem razmišljal o svojem vsaj fizičnem stanju, svoje velike probleme in padce o njih nisem razmišljal, bolj so me vznemirjale tiste drobne vsakdanje stvari nepomembne, ki jih pravzaprav prespiš in jih drugi dan ni več.

In ker se marsikaj v teh sanjah ne uresniči, sem si seveda izbral simbol tega neuresničenega cilja, to pa je bil mladi faraon Tutankamon lepi, ki so ga pa imeli, kar je pa zgodovinsko, vsi radi, bili zaljubljeni v njega in se nekateri tudi družili in tudi njihova duša- ka, o kateri govorim. Ta ka je prisoten pravzaprav skozi vso zbirko, priča o tem, da je bilo telesno in duhovno življenje zelo povezano in da je to povezavo pravzaprav ta božanska sila, ki povezuje snov in duh.
Zbirko sestavljajo pričevanja različnih predstavnikov staroegipčanske družbe iz različnih mest. Vsi pričajo pred Totom, Bogom modrosti, poezije in znanosti, nebeškim pisarjem, ki naj bi zapisal njihove izpovedi. Duhovno in čutno- telesno postaja v tej poeziji eno. Poezija Cirila Berglesa se dotika tudi vprašanj transcendence, posebej še v zbirkah Via Dolorosa in Tvoja roka na mojem čelu. Gre za osebno razmerje do Božjega, za vero, ki je v iskanju, upanju, dvomu. Pri tem je na pesnika močno vplival Tomažev Evangelij.

Navadil sem se živeti z obema angeloma, z angelom ljubezni in z angelom smrti, vztrajno, brez omahovanja. Razumeti, da je tudi v najtemnejši noči nad nami razpet skrivnostni nebesni oblok, pod katerim lahko sanjamo in ljubimo. Da se duša razživi samo ob najčistejšem plamenu, da je ljubezen naša najtrdnejša vez s tem in onim svetom.

Šarotar je pesnik, mojster ustvarjanja ozračja. Dogajanje ves čas spremljajo poetični opisi narave in slikanje pozabljenega varaša med Muro in Rabo, kjer je doma posebna panonska melanholija, naseljena tudi v dušah ljudi v žalostnem vojskinem času. Že od začetka v mojem pisanju je nek poseben odnos do narave, do atmosfere, do vzdušja v katerem se zgodbe odvijajo. Preprosto bi lahko rekel, pišem navznotraj. In pravzaprav je ta milje, ki ga opisujem, notranji svet. To ni neka realna narava, bolj gre za to niansiranje melanholije v osamljenosti, skrivnostnosti tišine, samote in iz tega potem poskušam črtati neko naravo. In meni se zdi, da še posebej v tem Biljardu je ta narava, ki obdaja to mesto, pa naj bo Varaš, to Soboto edino kar zares preživi.
Pisatelj je omejil dogajanje na pretežno en sam prostor- soboški hotel Dobray, kjer se konec marca 1945, ko se vojna bliža koncu in ko na meje Prekmurja že privihra rdeča armada, srečajo človeške usode. Ozko omejeni čas dobiva v romanu težo brezčasja. Hotel se imenuje Dobray, to je znamenita Soboška kavarna, ki stoji še danes in se spet imenuje Dobray.
Zgrajena je bila 1905 in v tem hotelu se je v času Med obema vojnama in tudi po vojni še zbirala soboška inteligenca, zdravniki, advokati, obrtniki, trgovci, športniki, pa tudi umetniki. V nadstropju je bil dosti let znameniti soboški bordel z igralnico, s kazinojem. In to se mi je zdela imenitna atmosfera, za recimo cela neka metafora za ta majhen srednjeevropski prostor, kjer se zbirajo oziroma so se stekle usode številnih narodov, etničnih skupin, religij in Sobota tako funkcionira kot Evropa v malem.
V ozki špranji časa med vojno in osvoboditvijo igrajo v hotelu še zadnje partije biljarda, ki je groteskna prispodoba razkrojenega sveta. Na eni strani so v mestu še okupatorji, madžarski in nemški vojaki, na drugi strani ga zavzemajo osvoboditelji, rdeča armada in partizanska četa. A bitke pravzaprav ni, oblast se zamenja, ozračje ostaja. Ni da bi hotel vrednostno nevtralen oziroma, da ne bi hotel reči, to je pravica, to je krivica, prej je šlo za neko hipno spoznanje, da za isto biljardno mizo, kjer so igrali biljard vse noči krvniki, se pravi okupator, Nemci in Madžari, so naslednji večer spet igrali novi oblastniki, se pravi so igrali komunisti, so igrali OF- ovci, udbovci. Zdaj, saj pravim, oblast se vedno hitro spremeni, se zamenja, se formalizira, legimitizira.

Biljard v Dobrayu je tudi pripoved o tem, kako je druga vojna povsem spremenila Soboto, mesto, ki so mu Judje dajali močan pečat. Genocid nad Judi je tudi genocid nad mestom, njegovo meščansko tradicijo, večkulturno in večnacionalno podobo. Vse to vidi oko, s katerim pisatelj uvede roman, oko, ki plava nad mestom in pokrajino in vidi vse, kar se dogaja. A pomembno je ne le videti, ampak tudi spominjati se.
In tu vstopi literatura.
Jaz sem včasih celo mislil, da bom lahko videl skozi to oko, ampak to oko je za človeka nedosegljivo in prav v tej nedosegljivosti se mi je zdelo, da ni zgolj lepo, milovko, ampak je nekaj grozljivega, kar kot neka slepa pega, ki čemi nad svetom, nad zgodovino, nad usodami. In pravzaprav srka vase in če so tam zapisane vse zgodbe, tako kot pravi, da človek ob smrti potuje skozi nek tunel in vidi vse svoje življenje, se mi je zdelo, da je to premalo, da tisti, ki ostanemo, se moramo spominjati.