Pisave: Anton Ocvirk

Čas in spomin. Spomin, ki briše minevanje in obuja preteklost v neminljivem trajanju. V nadaljevanju vsega, kar je bilo, podaljšuje preteklost v naš čas. O tem je sugestivno pisal dr. Anton Ocvirk v študiji o Proustovem delu V Swanovem svetu v zbirki Sto romanov. Anton Ocvirk, rojen pred 100 leti, univerzitetni profesor primerjalne književnosti in utemeljitelj komparativistike kot znanstvene discipline in samostojne študijske smeri pri nas. Osebnost, ki je vtisnila slovenski literarni vedi neizbrisen pečat. Učitelj svojih naslednikov, danes uglednih literarnih komparativistov. Kako se ga spominjajo? Leta 1950 sem tako rekoč srečal Ocvirka na predavanjih, prvič. Bil je najbrž na vrhuncu svoje predavateljske kariere, bil je res sijajen in smo drli seveda na njegova predavanja, zlasti mi čisti komparativisti. Bil je pravo nasprotje, recimo, predavanjem profesorja Slodnjaka. Ta je bil polj patetičen, bolj počasen in tako dalje. Seveda Ocvirk je bil skrajno živahen, svetovljanski, zanimiv tudi po vsebini svojih predavanj, ki so bila zlasti namenjena moderni literaturi in tu je bil ta prvi stik z njim, prek moderne literature, kar je bilo jasno v tistih 50- ih letih, vsaj na začetku je bila celotna literarna in znanstvena atmosfera še zelo toga. On je bil pa nekakšna prva svetla luč v vsem tem, kajne.
Še preden so se začela predavanja je name naredil bistven vtis, ki se ga tudi še danes z veseljem in s priznanjem spominjam to, da je profesor Ocvirk se s svojimi študenti, ki so vpisali, tako imenovano, čisto komparativno, pogovoril individualno. Predvsem pa me je opozoril, da je ta odločitev, za študij čiste komparativistike, v nekem smislu tvegana odločitev, ki pomeni ne zagotovljeno službo in kakršnokoli udobno življenje, pač pa pomeni razvijanje iniciative, iskanje možnosti za nekonvencionalne zaposlitve. To je bilo opozorilo, da zahteva samostojnost.

Najprej je bilo pereče vprašanje, ki me je zanimalo, kako da bi Slovenci dobili tudi to stroko, ker je dotlej nismo imeli.

Kidrič in Prijatelj sta sicer začela že s temi vprašanji, ampak nista razvila nobenih posebnih teorij. Po študiju v Parizu sem potem napisal leta 1936 knjigo, ki obravnava vsa ta vprašanja in s specifično, iz vidika slovenske literature, kako bi se slovenska literatura vključila v okvir evropske in svetovne. Glede te teorije pa bi moral to povedat, da te literature Slovenci nismo imeli. To kar se je pisalo dotlej, so bile samo neke vrste pripombe ali omembe, povzete iz nemških literaturičnih knjig.
In kakšen je bil pri tem vaš prispevek? Jaz sem poizkušal vpeljat sistematiko v literarno teorijo, s tem najprej, da bi obravnavali temeljna vprašanja in potem vsa ta, ki sodijo zraven. Od vprašanja, na primer, kaj je umetnina, do narave, strukture umetnine, potem do posameznih zvrsti, stila, literarnih form, metrike in tako naprej.
Ocvirkov dar za esejistično pisanje razkriva knjiga Razgovori. Izšla je leta 1933, nastala pa je kot plod pariških srečanj z zanimivimi pisatelji in misleci- Gidom, Šestovom, Berdjajevom, Remizovom in drugimi. Istega leta je Ocvirk doktoriral z disertacijo Levstikov duševni obraz. To je bil prvi korak v akademsko kariero, ki se je resnično začela čez 4 leta z redno zaposlitvijo na ljubljanski univerzi. 26. novembra 1937 je imel, v teh lepih prostorih Zbornične dvorane Univerze v Ljubljani, Anton Ocvirk, novi privatni docent za primerjalno literarno zgodovino, svoje nastopno predavanje. France Kidrič, njegov dolgoletni mentor in promotor, je tedaj dejal, da je primerjalna književnost, pravzaprav, nevarno področje za mladega znanstvenika. Zahteva veliko razgledanost, literarni okus, hkrati pa mora biti komparativist tudi specialist za slovensko književnost. Vse to velja še dandanes. Omeniti velja tudi Ocvirkove uredniške sposobnosti. Pri 26- ih je postal za dve leti najmlajši urednik Ljubljanskega zvona in nemalo prispeval k njegovi ponovni uveljavitvi. Predvojno desetletje je bilo torej zanj izjemno plodovito, marsikaj se je spremenilo tudi v njegovem osebnem življenju. Zaljubil se je v mlado romanistko Stano Kobal in se z njo poročil leta 1940. Soproga mu je bila v veliko oporo tako med vojno, ko je bil kot sodelavec Osvobodilne fronte zaprt in potem interniran v Dachauu, kot po vojni. Veliko mu je pomagala pri strokovnem delu. Njena bolezen in prezgodnja smrt leta 1962 sta ga, tudi že samega zaznamovanega z boleznijo, zelo prizadeli.
Profesor Ocvirk se je po drugi svetovni vojni z vsem žarom posvetil predavanjem in koncipiranju in vodenju ljubljanske komparativistike. Leta 1949 je postal, po njegovi zaslugi, študij primerjalne književnosti z literarno teorijo samostojna študijska smer. Med novimi izzivi je bilo tudi uredniško delo pri Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Po njegovi smrti leta 1981 je delo glavnega urednika prevzel dr. France Bernik. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev sodijo med najvidnejše dosežke Ocvirkove slovenistike. Morda so zbrana dela sploh njegov največji dosežek, slovenistični dosežek. Leta 1946 je prevzel glavno uredništvo te Zbirke slovenskih literarnih klasikov na pobudo Cirila Vidmarja, v Državni založbi Slovenije. Urejeval je zbirko do svoje smrti in 132 knjig izpod njegovega uredništva, je velik, občudovanja vredni dosežek. Bil pa je, to želim posebej poudariti, Anton Ocvirk najbolj pristojen za glavno uredništvo te zbirke, ker je na Univerzi nasledil Ivana Prijatelja in je že nekaj pred drugo svetovno vojno, zlasti pa po njej, od 1945 do 49. leta predaval slovensko književnost. Ocvirk je domislil koncept zbirke, ki mu še danes ne ugovarjamo, ampak ga z nekaj manjšimi modalitetami uresničujemo.

Zanimivo je, na tem je mislim bil tudi profesor Ocvirk sam presenečen, da je to delo teklo z manj zastojev, kakor so se dogajali bodisi zaradi prevodov bodisi zaradi zapletov z avtorskimi pravicami in podobnimi stvarmi in da te uvodne študije niso obstale pri prvotnem obsegu dveh tiskovnih pol, ampak so se pri mnogih sodelavcih razraščali in prehajali v cele monografije, kakršne so, recimo, Ocvirkova lastna študija o Proustu ali Pirlovčeva študija o Dostojevskem. Da je ta koncept Sto romanov uspel, je zasluga pač profesorjevega dela s študenti in njegovega spodbujanja kreativnega dela.

Pomen Ocvirkovega opusa se je bralcem razkril šele konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so izšle štiri zajetne knjige njegovih študij o evropskih romanih, pa temeljnih literarno- zgodovinskih in literarno- teoretičnih razprav in drugih besedil. Bil je tako mojster esejistično obarvanih interpretacij kot precizne znanstvene misli. Gotovo je to zahtevalo ogromno samodiscipline, ogromno požrtvovalnosti, volje do dela, sicer pa na vse zadnje, to je bilo, edino kar mu je preostalo in tega se je res oklepal z vsemi močmi in moramo priznati, da je res tudi veliko, veliko naredil. Pa verjetno ljubezen do literature?
Seveda. Ta prvinski odnos do nje, je bil pa pravzaprav najgloblji motiv, ki ga je k temu gnal. In iz tistega seveda je mogoče sklepati, da je bil Ocvirk, ne samo eden prvih, kako bi rekel, usmerjevalcev slovenskega literarnega življenja v moderno literaturo, ampak da je bil zlasti, ne samo utemeljitelj primerjalne književnosti na Slovenskem, to se je zgodilo že pred vojno, ampak da je bil po vojni med glavnimi ali celo prvi in glavni usmerjevalec slovenske literarne vede v moderno literarno vedo. To pa zato, ker je poleg literarne zgodovine, ki je imela na Slovenskem tradicijo že od 19. stoletja naprej, gojil literarno teorijo in to v velikem obsegu in hkrati pa tudi že metodologijo literarne vede, se pravi, nekakšno teorijo literarne znanosti. Mislim da, vsaj osebno se mi zdi, da je glavno kar nam je profesor Ocvirk, čeprav ne na dogmatičen ali pa na ekspliciten način, ampak na impliciten način, nekako posredoval je to, da stvar preučevanja literature in na splošno kulture ni normativnost, ampak je spoznavanje in priznavanje različnosti.