Pisave: Arto Paasilinna, Milan Dekleva: Zmagoslavje podgan

Dober večer, spoštovani gledalke in gledalci. Nocojšnje pisave posvečamo enemu svetovno znanemu tujemu in enemu domačemu avtorju. Artu Paasilinni in Milanu Deklevi ter njegovemu romanu Zmagoslavje podgan. Artu Paasilinna sodi med najbolj slavne in priljubljene sodobne slovenske pisatelje. Njegov opus šteje okoli 35 leposlovnih del, ki so prevedena v skoraj 40 jezikov. Doma pa izhajajo v več 10 000 izvodih. V slovenščini je v prevodu Jelke Ovaska izšlo pet njegovih romanov. Lahko rečemo, da so jih bralci vzeli za svoje.

Ena od tem, ki na Finskem kar kliče po literarni upodobitvi, je samomor, ki Fince, tako kot denimo Madžare ali Slovence, uvršča na vrh žalostne evropske lestvice. Paasilinna se je tudi te travmatične družbene teme lotil na humoren in sproščujoč način. V romanu Očarljivi skupinski samomor opisuje potencialne samomorilce, ki se odpravijo na potovanje, da bi se na koncu odrekli življenju, a se njihova, dogodivščina polna pot po Evropi zasuka povsem drugače.

Na Finskem je pravkar izšel še en Paasilinnov pikareskni roman- pripoved o slonu z imenom Emilia. Pisatelj pa že snuje novo delo z junakom, ki se ukvarja z raziskovanjem humorja. Obetamo si torej lahko še veliko zanimivega in duhovitega branja. In kaj avtor sporoča slovenskim bralcem?

Kakšne so bile te duhovne umetnostne spodbude, tudi vpliv psihoanalize, ki jih je srkal na Dunaju? Na eni strani uglajeno meščansko življenje Dunaja po prvi vojni, na drugi strani civilizacija, progresivna shizofrenija, se pravi globoka kriza in razcepljenost sodobnega človeka. Kako je vse to na Gruma vplivalo?
Ta čas je po mojem bil za njega? Tako bi rekel. On je v tem plaval, kot riba v vodi. Zato, ker se mi zdi, da je bil sam taka dinamična, res razcepljena osebnost. Ampak v tem smislu, da je on skušal svojo ekstencialno pozicijo do kraja izrabiti po vsaki ceni. Se pravi ni je cene, ki je ne bi plačal za to, da bi živel polno. To pa pomeni, je da drvel v kontradikcije. Če jih pa ni bilo, jih je pa sam izzval. On je zelo ciničen do sebe. Ne do drugih, ampak do sebe. 20 leta se mi zdi, da so prevratna leta, da so 28. stoletja, takrat se formirajo vse velike poetike, hkrati je pa to občutje konca, tega humanizma, ki se ne more nikoli več pobrati. Pač pa se dejansko začne v človeku uresničevati tisto, kar je napovedal Nietche, kot triumf nihilizma in dovrševanje le- tega. Morate vedeti, da se takrat formira relativnostna teorija, da se hkrati že napoveduje kvantna mehanika in nedoločljivost in da so formirane psihoanalitične teorije. To pa pomeni, da po eni strani človek začuti globino vesolja, začuti vero v to, da bo spoznal zadnjo skrivnost tega neskončnega prostora, na drugi strani pa spozna tudi negativni total tega, kar bi rekel Kosovel. Negativni total pa je globina duše, kjer se zgublja v prepadih lastne duše in duha. Skratka komaj je ta znanstveni sistem postavljen kot neka možna odrešitev, že se izkaže, da je to spet ena od velikih iluzij in da človek mora zdaj biti res previden pred svojo močjo, ki jo neskropulozno uporablja do drugih in do sveta. In ta duh časa je odlično upodobil v svojih likih, v živih mrtvecih, kot pravi, v ljudeh, ki so nekako brez temeljnega smisla, razosebljena, na nek način lutke, avtomati. Na drugi strani je roman močno zaznamovan z njegovo ljubeznijo. V resnici je bila to gospodična Joža Debelak, ki jo vi poimenujete Josipina Deželak. To je bila nekako fantazma, fan fatal, ki jo je proeciral kot iluzijo Grum v svoja pisma in Slavko Grom v svoje tekste v tej knjigi. Kaj je bilo s to fan fatal, s to iluzijo, s to neuresničljivo žensko, ki je bila vendarle tudi njegova resnična ljubezen? Če govoriva na ravni spominjanja na Slavka Gruma, je bila najbrž to res velika ljubezen, ki pa ni uspela. Če pa ostaneva znotraj romana, sem skušal to opisati kot nekakšen podaljšek tega, kar Grum je. Ko sem prej rekel, da izziva pri sebi neke konfliktne situacije, je to res tudi pri njegovi ljubezni. Ker se mu to zalomi, ker je Josepina zelo pozitivna ženska, ki je do življenja dosti bolj svetla kot on, to ne zdrži. To razmerje se krha in postaja čedalje bolj napeto. Zanimivo je pa to, kako Slavko skuša to kompenzirati preko literature, preko pisem, preko neke umetniške besede. Kadar pride preblizu, kadar se onadva predolgo dotikata, se on že odrine od nje in potem iz daljave poskuša komunicirati preko nje, skozi umetniško besedo.

Tako. Gotovo je to lep omaž velikemu umetniku, nerazumljenemu, umetniku, ki je bil nekoliko pred časom. Hvala lepa za pogovor. Na koncu predlagam, da si še pogledamo oz. poslušamo odlomek iz romana, ki se konča v epilogu v Zagorju, ko Slavko Grum neha pisati, ostaja zasvojen z morfijem in potem, kot vidimo, se ta zgodba izteče. Hvala lepa za pogovor.
Hvala.
Vam, spoštovani gledalke in gledalci pa hvala za pozornost. In še odlomek iz Zmagoslavja podgan.