Pisave: David Albahari, Jasna Blažič, Miriam Drev in Kristina Hočevar

Zaradi raziskovanja izraznih možnosti literature in postopkov, ki preizkušajo nastanek same literature, uvrščajo Albaharija med najvidnejše predstavnike postmodernizma in metafikcije v srbski književnosti, a sam se z literarnoteoretskimi oznakami ne obremenjuje. S prihodom v Kanado je tematiko svojih zgodb razširil na vprašanje doma, eksila, pa tudi problem odrinjenih in marginaliziranih etničnih skupin, med katere sodijo tudi Indijanci.

Posebno sugestivno moč Albaharijeve proze cenijo mnogi bralci po svetu. Njegove knjige so prevedene v 15 jezikov, najbolj brane in cenjene pa so še vedno v Srbiji, kamor se želi avtor nekoč tudi vrniti. V nadaljevanju predstavljamo še eno, zelo posebno zbirko kratkih zgodb. To so Ujemanja, četrta knjiga Jasne Blažič. Pisateljico je tokrat k pisanju spodbudilo občutenje o nezavedni, navidez naključni povezanosti ljudi, njihovih dejanj in misli.

Včasih so bila ta naključja, ki pravzaprav niso naključja. Celo zelo duhovita in nenavadna in takrat je pravzaprav, takrat sem delala neke take skice teh dogodkov, teh utrinkov, potem sem pa so se mi zgodbe začele same ponujati. Npr., nekdo je rekel, je z nekaj besedami rekel kaj se mu je zgodilo in potem je pred mano nenadoma zaživela celotna zgodba. Potem nekatere zgodbe so se mi pojavile iz nič. Kar iz domišljije nekje sem zagledala situacijo, ki sem jo povezala s kakšnim človekom, ki ga poznam, oz. z nekom, ki sem ga videla na ulici. In se mi je kar nekako zgodilo, da sem doživela tisto, kar bi se mu lahko zgodilo. Junaki zgodb so ljudje iz vsakdanjega življenja, moški, ženske in otroci, ki se znajdejo v posebnem razpoloženju, ali prelomnem trenutku, ko se njihove misli in dejanja povežejo. Čeprav je avtorica prebrala precej knjig s področja psihologije, njene zgodbe niso plod psiholoških teorij ali duhovnih naukov, ampak so nastale na osnovi lastnega zaznavanja in življenjskih izkušenj. Ta knjiga govori o naključjih, ki to niso. Naključja, ki razodevajo neko globljo povezanost med ljudmi in dogodki. Ko se je meni to jasnilo v tem procesu, tega delovanja, pisanja teh zgodb, sem nekako pred sabo zagledala sliko dogajanja pri nas ljudeh. Recimo, zagledala sem, da smo ljudje, ko nekaj razmišljamo, ko nekaj storimo, pravzaprav kot da stojimo ob vodi in vanjo mečemo kamenčke in potem ti kamenčki okoli sebe širijo določene valove in nek tak val se dotakne neke oseb čisto na drugem koncu sveta in ta oseba ne ve od kod je ta val prišel. Ta val lahko prinese idejo, mogoče misel. Zdaj seveda ni nujno, da so to neki nežni valovi. Lahko so to cele turbulence. Lahko so cunamiji.

Potem se je zvedrilo. Morda se je gospodična Olga iz ene od prejšnjih zgodb, zdaj končno odločila, da s svojim navdušenjem nad visokimi vodami ne bo več klicala deževja, vendar on tega ni vedel. Kar nekaj časa je potreboval, da je dojel, da ne dežuje več in da so se ji iz parka pod stolpnico začeli oglašati ptiči. Za hip je tudi posijalo sonce in nenadoma ga je presunilo. Svet je bil kot prerojen.

Literatura odkriva skrito resnico ljudi in stvari in ruši predvidljive, klišejske načine izražanja. To velja tudi za pesniško zbirko Rojstva Miriam Drev. Po Časovnem kvadratu je to druga knjiga poezije avtorice, ki jo sicer poznamo tudi kot odlično književno prevajalko, predvsem iz angleščine, publicistko in literarno kritičarko. Ker nam že naslov zbirke pove, da pesnica ne upesnjuje eno rojstvo, nas najprej zanima, za kakšna rojstva gre, na kaj nanaša njena življenjska in pesniška izkušnja.

V to obdobje, v ta prehod med bivanjem in nebivanjem. In bom rekla seveda, to niso spomini, ker vemo, da se tega ne spomnimo. So pa pravzaprav ena iskanja. Kaj pomeni za bitje ta vstop, od nekje v ta naš svet in to je recimo ta prvi sklop. Drugi sklop, Otroštvo, dolga zima pa že govori o vraščanju človeka, tega bitja v svet in potem se seveda pojavlja vprašanja. Ta večna vprašanja po kaj sem prišel. Kaj pričakujejo ta sobitja od mene? Kaj si jaz želim od njih? Spomin ustvarja ponovljeni, podaljšani čas od začetka bivanja, prek otroštva do ozaveščanja lastne biti, pogojene s spolom in rodom.

Ob branju pesmi se pogosto porodi vprašanje, na kakšen način pesniška govorica presega vsakdanjo stvarnost in se približuje neznanemu, transcendenci?
Ja, transcendenca, metafizika, to so te besede, ki se na nek način kar ustrašimo. Kaj pa pravzaprav to je? Seveda, ko si vzamem tisti čas, ko prisluhnem, tistemu svojemu jazu, delu sebe, ki želi pisati pesmi, imam možnost, da sploh preidem iz nivoja vsakdanjosti v tisto, kar ni čisto vsakdanje, kar presega. Prestopim iz spoznanj, ugotovite, kaj je treba narediti, v kakšnem odnosu sem s tem človekom itd., po tisto osmišljanje, po tisto kar je zadaj in kar se mi nekako, kar me izziva.

Za poezijo je ključno srečanje z bralcem, takrat se zgodi vsakič znova, vsakič na nov, neponovljiv način. Pesnica k tem dodaja: Da se rodimo, pridemo na ta svet in potem en živimo na neki ravni črti od tukaj do konca, ampak živimo tudi ciklično. Včasih en del nas odmre in se mora potem preroditi. Mogoče bi ob teh pesmih ljudje razmišljali tudi o tem.

V sobi spi otrok. Zaprte veke, oblika nepopisanih men. Na mlečnih spojih kapilar se napajajo slike.

Za neprosojnim čelom dremotna ptica misli, spleta votek za gnezdo spomina. Celost bo razpolovil pretin, v besedo in tišino. Na eni polovici nečke za gostost nov sveta. Na drugi uta za mrmot sinjine.

Verjamem v to, da obstaja erotizem duha, srca in pa telesa. V tej zbirki sem res bolj izpostavila bolj erotizem duha, če ostanem pri tej kategorizaciji. Gotovo je pa jasno, da nagovarjam, oz. komuniciram z ljubljeno osebo, oz. z ljubljeno žensko.

Na nekaterih mestih pa tudi z transcendenco oz. z Božjim ali z Bogom, kakorkoli bi že to opredelila. Eden ključnih, zelo pomenljivih verzov zbirke se glasi: Hočem si izravnati hrbtenico. Ko pesnica nagovarja ljubljeno žensko in odstira ostrino in milino ljubezenskega odnosa, je ves čas neizprosno iskrena. In pogumna, ko se bori za izrekanje resnice lastnega jaza.
Vsekakor je to nekaj, kar me na dnevni ravni pravzaprav kar muči, ne samo obremenjuje. Zdi se mi, da je ta človekova pokončnost, tudi moralnost, nekaj nujnega za to, za nek najbolj neposreden, intimen odnos. Zdaj, ali je to ljubezenski ali prijateljski, nek človeški odnos.

Mislim, da se iz knjige marsikaj prebrati in da je tudi uporaba imena problematizirana. Kaj sploh je ime in kaj to pomeni, da izrečeš neko ime. Res pomeni to nek jalov poizkus ubijanja, res pa je, da dobiva tudi simbolne razsežnosti, o katerih nam gotovo predstavijo nek proti pol ali pa?

To je mogoče pretirano, če rečem tudi nek ideal, ampak gotovo je pa nekako v tej smeri.
Močno poudarjen ritem pesmi poudarja fizičnost poezije same, poezije ki se rojeva v točkah čustvene in čutne skrajnosti, na fizičnem robu. Zato v pesmi slišimo ritem dihanja in ritem srca. Intima je izhodišče, vanjo vdira tudi družba, v kateri je, kot pravi pesnica, vsega preveč in vsega premalo. Zato so pesmi klic proti vseenosti in družbeni zlaganosti. Fizični rob upesnjuje ljubezenski odnos med ženskama. Ali je zato poleg oznake ljubezenska poezija potrebna tudi oznaka lezbična poezija.
Včasih sem se zelo upirala temu, da bi se poezijo tako predalčaklo.

Sem se temu zelo upirala, zdelo se mi je, da je to nepotrebno delati, t. i. kategoriziranje. Potem sem pa kmalu ugotovila, da te oznake so potrebne. Ne kot glavne oznake, ampak kot neke oznake, ki jih je še vedno treba omenjati. Zakaj? Ravno iz preprostega dejstva, da so ženske, lezbijke pa še toliko bolj, bile zapostavljene, oz. niso imele dovolj mesta v družbi in ga pravzaprav šele dobivajo. Oziroma so bile redke posameznice. Šele zdaj se šele odpirajo prostori, tako kot naj bi se že zdavnaj.

Vse je povezano z njo. Vse se nanaša na njo. Ali se odnaša od nje vmesni zalet, vmesni drget. Vsa noč, vsa hitrost, vsa žeja, ves naval. Zamiki in zmrznjenost. Velika tišina, stoja. Vsi zmedeni vojaki, vsa ona, vse to.

Ne navadno potrpljenje.
Beli zobje, zanesljivost hrbtenice.
Vse je povezano z njo.
Ona je mejnica, ki se je zrušila vase.